Jedro

Tožnici je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor A. zaradi prenehanja mandata predčasno prenehala (četudi zaradi nezakonite razrešitve), zato ta pogodba ni mogla ponovno stopiti v veljavo. Razrešen vodilni delavec, katerega opravljanje „funkcije“ je vezano na mandat, nima reintegracijskega zahtevka, saj niti ZZ niti ZRTVS-1 (nenazadnje niti ZDR-1) tega ne predvidevajo. Najpomembnejše pravno varstvo razrešenega vodilnega delavca je njegova pravica do povrnitve škode, in ne vrnitev na vodilno delovno mesto v nasprotju z voljo programskega sveta in generalnega direktorja po določbi 52. člena Statuta toženke. Brez ustreznega mandata del iz te pogodbe za vodilno delovno mesto ne more opravljati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zahtevek za reintegracijo zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni (v II., III. in IV. točki izreka) tako, da glasi: „II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 19. 3. 2019 ni prenehala veljati z dnem 20. 8. 2021, temveč še naprej velja z vsemi pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz navedene pogodbe.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 19. 3. 2019, to je nazaj na delo delovnega mesta direktor A., v roku 8 dni.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 21. 8. 2021 do 19. 3. 2023 plačati zneske razlike med osnovno plačo 59. plačnega razreda ter osnovno plačo 43. plačnega razreda, ter razliko v vseh pripadajočih dodatkih, do katerih je bila tožeča stranka upravičena skladno s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 19. 3. 2019, vključno z razliko v pripadajočem dodatku za delovno dobo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov razlike v plači in dodatkih od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni. Kar tožnica zahteva drugače, se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (I. in VI. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost sklepa toženke, s katerim je tožnico razrešila z vodilnega delovnega mesta direktor A., in ga razveljavilo, odpravo navedenega sklepa pa je zavrnilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 19. 3. 2019 ni prenehala veljati z dnem 20. 8. 2021, temveč še naprej velja z vsemi pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz navedene pogodbe (II. točka izreka); da jo je toženka dolžna pozvati nazaj na delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 3. 2019, tj. na delovno mesto direktor A. (III. točka izreka); ter da ji je toženka dolžna za obdobje od 21. 8. 2021 dalje do vrnitve nazaj na delo na delovno mesto direktor A. oziroma najdlje do 19. 3. 2023 plačati razliko med vsakokratno dolgovano osnovno plačo 59. plačnega razreda ter vsakokratno plačano osnovno plačo 43. plačnega razreda, ter razliko v vseh pripadajočih dodatkih, do katerih je upravičena skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 3. 2019, vključno z razliko v pripadajočem dodatku za delovno dobo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov razlike v plači in dodatkih od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (IV. točka izreka). S sklepom je zavrglo del primarnega in podrednega tožbenega zahtevka na nezakonitost in odpravo oziroma razveljavitev ugotovitvenega sklepa toženke z dne 20. 8. 2021 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnice (V. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 857,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka in ugovarja stvarni pristojnosti delovnega sodišča za odločanje o sporu glede razrešitve tožnice s funkcije direktorja A. (v nadaljevanju A.). Pri imenovanju in razrešitvi s funkcije direktorja A. ne gre za akt delovnopravne narave, delovno razmerje je le posledica imenovanja oziroma razrešitve, zato gre za podoben položaj kot pri imenovanju oziroma razrešitvi poslovodje gospodarske družbe po ZGD-1. Če pa je sodišče pristojno, pa bi moralo tožbo v celoti zavreči, ker tožnica predhodno ni ravnala v skladu z 200. členom ZDR-1. Predhodni postopek pri delodajalcu predstavlja procesno predpostavko za sodni postopek. Pri tem se sklicuje na odločitev VDSS v zadevi Pdp 385/2016. Meni, da je direktor A. tudi v času dopusta dolžan zagotoviti, da se izvajajo vse naloge in mora organizirati, da delo poteka kontinuirano in nepretrgano. S tem, ko tožnica svojega dela ni organizirala na način, da bi nalogo priprave akcijskega načrta zaradi izjemno slabe gledanosti programov delegirala svojim podrejenim oziroma določila osebo, ki jo nadomešča v času odsotnosti, se ni razbremenila svoje odgovornosti. Pomembno je, da mora biti naloga opravljena, ne pa kdo pri tem sodeluje. Ker naloga ni bila opravljena, je za neizvedbo odgovorna izključno tožnica, zato je razlog za njeno razrešitev podan in utemeljen. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo tudi, da je tožnica imela soglasje takratnega generalnega direktorja za prekoračitev stroškov v smislu 26. člena Pravil o pristojnosti na RTV Slovenija. Iz izpovedi B. B. izhaja le, da je za prekoračitev vedel, kar pa je nekaj čisto drugega kot dati soglasje za prekoračitev. Nadalje trdi, da bi tožnica morala zaradi poslovnega sodelovanja med toženko in družbo C. d. o. o. preprečiti konflikt interesov odgovorne urednice D. programa E. E. in ustrezno urediti razmerje z navedeno družbo. Ker tega ni uredila, je prišlo do kršitve. Izgubo zaupanja je potrebno presojati glede na stanje v času izdaje sklepa o razrešitvi. Tedaj je bilo zaupanje v celoti porušeno, celo do te mere, da je prišlo do neprimernih izjav v javnosti. Ugotovitve sodišča o domnevnem sporu zaradi razrešitve odgovorne urednice D. programa so brez podlage. Generalni direktor od tožnice ni zahteval, da razreši odgovorno urednico, niti je kasneje ni razrešil sam, ko je začasno prevzel funkcijo direktorja A., oziroma kasnejši v. d. direktorja A. Izreka sodbe v delu reintegracije ni mogoče izvršiti, saj bi toženka morala pozvati tožnico na vrnitev na eno in edino delovno mesto direktorja A., ki je že zasedeno. Na mestu direktorja A. je lahko le ena oseba, zato reintegracija ni možna. Izpodbija tudi odločitev sodišča glede plačila razlike v plači. Navaja, da bi bila tožnica lahko upravičena le do razlike med plačo, ki jo je prejela v posameznem mesecu, in osnovno plačo delovnega mesta direktor A. brez dodatkov in napredovanj, saj tega dela ni opravljala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je generalni direktor za t. i. alarmantne rezultate gledanosti vedel že pred nastopom njenega dopusta, pa je na to ni opozoril oziroma pozval k ukrepanju. Pripravo akcijskega načrta za dvig gledanosti ji je odredil med koriščenjem dopusta s kratkim rokom. Generalni direktor v času, ko je bil nadzornik, ni opozoril niti na kršitev finančnega načrta za leto 2019 niti na spornost sodelovanja toženke z družbo C. d.o.o. Ne drži, da je samovoljno prekoračila finančni načrt. Ob odobritvi takratnega generalnega direktorja so se prerazporejala sredstva znotraj posameznih postavk finančnega načrta. Če ne bi bila nezakonito razrešena, bi prejemala dodatke, zato ne more biti prikrajšana do povračila iz tega naslova. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve glede reintegracije na delovno mesto direktor A. in s tem povezane reparacije ter veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2019. 6. Tožnica je zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa toženke z dne 20. 8. 2021 o njeni razrešitvi z vodilnega delovnega mesta direktorja A., ki je bil izdan na podlagi 3. alineje prvega odstavka 54. člena Statuta javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 106/2006 s spremembami, v nadaljevanju Statut toženke). Po tej določbi direktorju A. preneha funkcija pred iztekom mandata, če ta pri svojem delu ne ravna po zakonu in Statutu ali ne uresničuje nalog, ki mu jih je določil generalni direktor, ali sklepov programskega sveta in nadzornega sveta RTV Slovenija ali ravna v nasprotju z njimi. Zaradi razrešitve s položaja direktorice A. je tožnici z istim dnem prenehala veljati pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 19. 3. 2019. 7. Pritožba neutemeljeno ugovarja stvarni pristojnosti delovnega sodišča za odločanje o sporu glede razrešitve tožnice. Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 s spremembami) v drugem odstavku 36. člena v povezavi z 39. členom določa pristojnost delovnega sodišča zoper sklep o razrešitvi direktorja. Iz določb prvega in drugega odstavka 50. člena Statuta toženke izhaja, da direktor A. v programsko-produkcijski enoti A. organizira in vodi delo (poslovno-organizacijska funkcija), pa tudi strokovno-programsko delo (programska funkcija). Glede na to, da direktor A. vodi strokovno delo toženke kot javnega zavoda, se šteje za strokovnega vodjo po ZZ, za katerega se v skladu z 42. členom ZZ glede imenovanja in razrešitve smiselno uporabljajo določbe 33. do 39. člena tega zakona, ki sicer veljajo za direktorja zavoda.

8. Zmotno je pritožbeno stališče toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo tožnice zavreči, ker ni izpolnila procesne predpostavke za vložitev tožbe (predhodni postopek pri delodajalcu po prvem in drugem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Kot izhaja iz obrazložitve v prejšnji točki, direktno sodno varstvo določa Zakon o zavodih ter tudi določba drugega odstavka 55. člena Statuta toženke.

9. V zvezi s prvo tožnici očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnici ni mogoče očitati, da ni upoštevala navodila generalnega direktorja glede priprave akcijskega načrta in ukrepov za dvig gledanosti televizijskih programov. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bil generalni direktor o padcu gledanosti obveščen 9. 7. 2021, teh podatkov pa tožnici ni predočil do nastopa njenega dopusta 12. 7. 2021, temveč jo je s tem seznanil šele 14. 7. 2021 v elektronskem sporočilu, v katerem ji je odredil pripravo akcijskega načrta z ukrepi za dvig gledanosti z rokom do 23. 7. 2021. Kljub temu, da je bila tožnici ta naloga naložena v času koriščenja vnaprej odobrenega dopusta, mu je z dopusta poslala odgovor, v katerem je med drugim pojasnila svoje videnje razlogov za padec gledanosti programov v časovnem pasu med 20.00 in 22.00 uro in podala mnenje o primernosti njegovih predlogov za dvig gledanosti. Iz njenega odgovora kot bistveno izhaja, da je generalnemu direktorju predlagala, da se po njeni vrnitvi z dopusta 26. 7. 2021 o ukrepih in rešitvah za dvig gledanosti pogovorita na sestanku, do katerega pa ni prišlo do 30. 7. 2021, ko ji je generalni direktor vročil predlog za njeno razrešitev. Z navajanjem, da v času odsotnosti zaradi letnega dopusta tožnica ni izvedla odrejene naloge, skuša pritožba neutemeljeno prikazati, da je s tem podan razlog za njeno razrešitev. Dejstvo, da generalni direktor očitno ni bil zadovoljen z vsebino tožničinega odgovora, pripravljenega med njenim dopustom, še ne pomeni neukrepanja oziroma opuščanja dolžnosti skrbnega ravnanja s strani tožnice, kot ji je to v izpodbijanem sklepu o razrešitvi očitala toženka. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnica ni poskrbela za izvedbo naloge z zadolžitvijo svojih podrejenih oziroma ni nikogar pooblastila za nadomeščanje, saj toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi, ni konkretno zatrjevala, komu bi lahko nalogo delegirala oziroma kdo naj bi bili njeni podrejeni, ki bi jo nadomeščali. Ne gre spregledati, da je v elektronskem sporočilu generalnemu direktorju tožnica navedla, da pomočnika za program nima, zato odgovarja sama. Iz njene izpovedi pa celo izhaja, da F. F. in G. G., kot pooblaščena namestnika direktorja A. v nujnih zadevah, nimata znanja o pripravi programskih načrtov.

10. Na zaključek o zgolj navideznem pričakovanju generalnega direktorja po pripravi akcijskega načrta in ukrepov za dvig gledanosti, poleg neprimerno kratkega roka in podaje zahteve v času dopustov večine sodelavcev, ne samo tožnice, nakazuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri toženki ne poznajo akcijskih načrtov, s katerimi bi prišlo do takojšnjega oziroma kratkoročnega dviga gledanosti, temveč se za ta namen kot dolgoročna strategija pripravlja programsko produkcijski načrt (PPN) ali njegov rebalans, česar pa ne more pripraviti le ena oseba (tožnica). Iz izpovedi tožnice ter prič E. E. in H. H. namreč izhaja, da se ob tem zahtevajo dolgotrajnejša usklajevanja in dogovori znotraj širše ekipe odgovornih urednikov, producentov uredništev, službe za marketing in direktorja A. Prav tako iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica že na sestankih v juniju 2021 pristopila k reševanju gledanosti s predlogi za dvig, ki jih pripravljajo skupaj z odgovornimi uredniki.

11. Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni podan drugi razlog za razrešitev tožnice, ki se nanaša na očitek kršitve 51. člena Statuta toženke in 26. člena Pravil o pristojnosti na RTV Slovenija v zvezi s prekoračitvijo finančnega načrta za leto 2019. Utemeljeno je sledilo izpovedima tožnice in tedanjega generalnega direktorja toženke B. B., saj sta prepričljivo in skladno izpovedala, da je tožnica za prekoračitev posameznih postavk finančnega načrta v letu 2019 imela soglasje generalnega direktorja. Pritožbeni navedbi, da je B. B. izpovedal le, da je vedel za prekoračitev finančnega načrta, kar ni enako kot dati soglasje, nasprotuje njegova izjava o stroških A. v letu 2019 (elektronsko sporočilo z dne 4. 8. 2021, priloga A24), ki jo je naslovil na Programski svet. Iz vsebine le-te izhaja, da je bil novembra in decembra 2019 vnaprej obveščen, da bo prišlo do preseganja na področju variabilnih stroškov, kar je na sestanku odobril. Poleg tega ni nepomembna njegova izpoved, da je nadzorni svet, katerega predsednik je bil v tistem obdobju sedanji generalni direktor, konec leta potrdil zaključni račun, zato je na osnovi tega štel, da niso bili potrebni ukrepi proti nikomur. Pritožbena navedba, da je tožnica samovoljno prekoračila proračun, tedanji generalni direktor pa post festum, ko je izvedel za prekoračitev, ni reagiral oziroma ukrepal, je zato neutemeljena.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja pri očitku, da naj bi tožnica opustila dolžno skrbno ravnanje v zvezi s preprečitvijo konflikta interesov in preverjanja pogojev poslovnega sodelovanja toženke z družbo C. d. o. o., katere solastnik in direktor je mož odgovorne urednice D. programa E. E. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi tožnice ter prič E. E. in I. I. ugotovilo, da se vprašanja, ki so se nanašala na poslovna sodelovanja s posameznimi družbami, tudi z družbo C. d. o. o., niso nikoli obravnavala na skupnih sestankih ali kolegijih odgovornih urednikov A., ki se jih je udeleževala tudi E. E. Odgovorni uredniki programov se niso vmešavali v druga področja. Da je dogovarjanje in sprejemanje poslovnih odločitev o J. vsebinah v zvezi z omenjeno družbo vedno potekalo ločeno in izključno v okviru J. uredništva, tj. med odgovornim urednikom J. programa, producentom J. programa in vodjo trženja A., potrjuje tudi izjava o poteku dogovorov z družbo C. d. o. o., ki so jo ti podpisali (A27). Ob upoštevanju dejstva, da E. E. kot odgovorna urednica D. programa ni bila vključena v odločanje o poslih z omenjeno družbo, ki se tičejo J. programa, je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni imela možnosti pridobiti poslovno občutljivih informacij in drugih podatkov, ki bi lahko imeli komercialno vrednost za družbo C. d. o. o. Opisane okoliščine tako ne kažejo niti na konflikt interesov niti na kršitev načel novinarske etike pri opravljanju dela odgovorne urednice D. programa, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati kršitve oziroma opustitve dolžne skrbnosti, saj ni imela nikakršnega razloga za ukrepanje, ne v zvezi s poslovnim sodelovanjem s to družbo kot tudi ne v zvezi z izločitvijo odgovorne urednice D. programa iz kolegijev ali njeno razrešitvijo.

13. Kot razlog za razrešitev tožnice z vodilnega delovnega mesta direktorice A. je v sklepu o razrešitvi z dne 20. 8. 2021 navedena tudi izguba zaupanja v njeno delo, kar sicer ne predstavlja razloga za predčasno prenehanje funkcije direktorju A. skladno s 54. členom Statuta toženke. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem moralo upoštevati razloge, ki so obstajali v času izdaje sklepa o razrešitvi, ko naj bi bilo zaupanje v celoti porušeno in sodelovanje ni bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo prav to in glede na to, da je ugotovilo, da v sklepu navedeni očitki niso podani oziroma utemeljeni, je pravilen zaključek, da ti ne morejo predstavljati razlogov za izgubo zaupanja. Enako velja tudi za dejstva in dokaze, ki jih je tožnica navedla oziroma podala v svojem zagovoru glede očitanih ravnanj iz predloga za razrešitev.

14. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je dejanski razlog za sporno razrešitev tožnice predstavljalo zlasti dejstvo, da ni želela izvršiti zahteve generalnega direktorja, naj zahteva odstop ali predlaga razrešitev E. E. z mesta odgovorne urednice, ne morejo omajati pritožbene navedbe, da je kasneje nista razrešila niti sam generalni direktor, ko je začasno prevzel funkcijo direktorja A., niti v. d. direktorja A., temveč je čez nekaj mesecev odstopila sama. Prvostopenjsko presojo, da je dejansko šlo za povračilni ukrep, namreč potrjujejo tako izvedeni dokazi (izpovedi tožnice in E. E.) kot tudi samo časovno sosledje dogodkov, saj so se tožnici očitane kršitve začele ugotavljati šele v obdobju po neuresničeni zahtevi glede razrešitve oziroma prenehanja funkcije odgovorne urednice E. E. 15. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo delovnega mesta direktor A. po sklenjeni pogodbi z dne 19. 3. 2019. Upoštevati je namreč potrebno, da funkcijo direktorja A. opredeljujeta Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1, Ur. l. RS, št. 96/2005 s spremembami) in predpis, izdan na njegovi podlagi, tj. Statut RTV. Ta izrecno predvideva imenovanje in mandat ter prenehanje funkcije pred iztekom mandata (razrešitev) direktorja A. Delovno mesto direktor A. je vodilno delovno mesto, ki je vezano na mandat. Ne glede na razlog razrešitve in čeprav je bila ugotovljena nezakonitost razrešitve, je bistveno, da je bila tožnica razrešena s funkcije in ji je posledično prenehal mandat. V 1.2 točki 1. člena pogodbe o zaposlitvi je za delovno mesto direktor A. določeno, da se pogodba sklepa za mandatno obdobje 4 let in da po predčasnem prenehanju mandata ponovno stopi v veljavo pogodba o zaposlitvi za delovno mesto urednik oddaj (1.3 točka 1. člena). Tožnici je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor A. zaradi prenehanja mandata predčasno prenehala (četudi zaradi nezakonite razrešitve), zato ta pogodba ni mogla ponovno stopiti v veljavo. Razrešen vodilni delavec, katerega opravljanje „funkcije“ je vezano na mandat, nima reintegracijskega zahtevka, saj niti ZZ niti ZRTVS-1 (nenazadnje niti ZDR-1) tega ne predvidevajo. Najpomembnejše pravno varstvo razrešenega vodilnega delavca je njegova pravica do povrnitve škode, in ne vrnitev na vodilno delovno mesto v nasprotju z voljo programskega sveta in generalnega direktorja po določbi 52. člena Statuta toženke. Brez ustreznega mandata del iz te pogodbe za vodilno delovno mesto ne more opravljati. Iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek za reintegracijo zavrniti.

16. Ker tožnica ni upravičena do reintegracije, tudi ni upravičena reparacije, saj se pogodba o zaposlitvi za vodilno delovno mesto v konkretnem primeru ni ponovno vzpostavila. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je v obrazložitvi sodbe izhajalo iz stališča, da je tožnica upravičena do reparacije, zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici dolžna plačati z izpodbijano sodbo dosojeno razliko v znesku med plačo za 43. in 59. plačni razred pravilna, in sicer na drugi - odškodninsko pravni podlagi (prvi odstavek 179. člena ZDR-1 v povezavi z drugim odstavkom 164. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Zaradi nezakonite razrešitve z vodilnega delovnega mesta je namreč tožnica upravičena do povrnitve škode, ki ji je nastala zaradi neizplačanih plačil, katere bi sicer prejemala po pogodbi o zaposlitvi za vodilno delovno mesto (prvi odstavek 168. člena OZ). Iz trditev tožnice izhaja, da je bila zaradi nezakonite razrešitve (protipravnost) prikrajšana na premoženjskopravnem področju za zneske v višini razlike med 59. plačnim razredom in prejeto plačo za 43. plačni razred ter za razliko iz naslova pripadajočih dodatkov (višina škode), katero bi prejela, če do nezakonite razrešitve ne bi prišlo (vzročna zveza). Ne sicer do vrnitve nazaj na delo na delovno mesto direktor A., temveč do 19. 3. 2023, ko bi ji mandat potekel, če ne bi bila nezakonito razrešena. Posledično je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in točko IV. izpodbijane sodbe v tem delu delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Toženka se v pritožbi ne strinja, da bi tožnici pripadali dodatki in napredovanje za sporno obdobje, kar pa ni utemeljeno. Iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je osnovna plača tožnice določena v 59. plačnem razredu ter da ji pripadajo tudi dodatki po merilih, ki jih uveljavlja Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 68/2017 s spremembami), drugi dodatki, do katerih je upravičena v višini in obsegu, kot je opredeljeno s prisilnimi predpisi, ter dodatki v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/2009 s spremembami), Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami) in drugimi predpisi s področja plač v javnem sektorju. Sicer pa pritožba ne navede, do katerega konkretnega dodatka tožnica ne bi bila upravičena, ker dela ni opravljala, zato se pritožbeno sodišče do te pavšalne pritožbene navedbe ne more opredeliti.

17. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženka je s pritožbo delno uspela, zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP), ki tudi sicer ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča. Prav tako toženka, kljub delnemu uspehu, sama krije svoje stroške pritožbe, saj v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (41. člen ZDSS-1).