Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 2205/2011

ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.2205.2011 Upravni oddelek

turistična taksa zavezanec za plačilo turistične takse počitniško stanovanje
Upravno sodišče
18. september 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Določba tretjega odstavka 23. člena ZSRT, ki se izrecno nanaša na „počitniške hiše oz. počitniška stanovanja“, in ki določa, da so zavezanci za plačilo tudi njihovi lastniki, daje pravno podlago za naložitev obveznosti tako pravnim kot fizičnim osebam kot lastnikom navedenih objektov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Piran po uradni dolžnosti tožniku kot zavezancu naložila v plačilo pavšalno turistično takso za stanovanje na naslovu Rozmanova ulica 24a, Piran, stanovanjske površine 45,34 m2 za obdobje od 1. 4. 2009 do 30. 11. 2009, katerega lastnik je do celote, v letnem pavšalnem znesku v višini 97,92 EUR. V obrazložitvi navaja, da gre za ponovljen postopek po sodbi Upravnega sodišča RS, po kateri je prvostopenjski organ napačno uporabil materialno pravo ker ni izhajal iz jezikovne razlage prvega odstavka 23. člena Zakona o Spodbujanju razvoja turizma (ZSRT), po kateri so zavezanci za plačilo turistične takse lahko le posamezniki oz. fizične osebe. Prvostopenjski organ se sklicuje na tretji odstavek 23. člena ZSRT, po katerem so zavezanci turistične takse tudi lastniki počitniških hiš oz. počitniških stanovanj in lastniki plovil, ki turistično takso plačajo v letnem pavšalnem znesku. Navaja 7. točko 4. člena, prvi in peti odstavek 24. člena ter tretji odstavek 26. člena ZSRT in prvi odstavek 3. člena ter drugi odstavek 3. člena Odloka o turistični taksi v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok). Pavšalna turistična taksa se po navedenem Odloku v povezavi z navedenimi določbami ZSRT za lastnike počitniških hiš oz. počitniških stanovanj izračuna tako, da se kot osnovo za izračun upošteva število točk glede na površino počitniškega stanovanja, tako, da se število točk, dobljenih iz naslova velikosti počitniškega stanovanja pomnoži z vrednostjo točke, ki je opredeljena v ZSRT. Glede na nesporno ugotovljeno velikost stanovanja 45,34 m2 je pri obračunu pavšalne turistične takse za leto 2009 upoštevano 1.600 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,0918 EUR, lastniški delež do celote in obdobje odmere od 1. 4. do 30. 11. 2009, znaša 97,92 EUR. Obveznost plačila pavšalne turistične takse v konkretnem primeru ni podana na podlagi prvega odstavka 23. člena ZSRT, temveč tretjega odstavka 23. člena ZSRT, ki daje samostojno pravno podlago za odmero turistične takse. Ker so lastniki počitniških hiš oz. stanovanj tako fizične kot pravne osebe, je tožnik kot lastnik obravnavanega stanovanja, kjer nima prijavljenega sedeža, stanovanje v obravnavanem obdobju pa tudi ni bilo oddano v najem za namen stalnega prebivanja, za obravnavano obdobje zavezanec za plačilo pavšalne turistične takse.

2. Župan Občine Piran kot pritožbeni organ se z izpodbijano odločbo strinja. Res je Upravno sodišče RS v sodbi I U 706/2010-5 opozorilo, da je po prvem odstavku 23. člena ZSRT skladno z jezikovno razlago zavezanec zgolj fizična oseba, vendar se sodišče ni opredelilo do razlage tretjega odstavka 23. člena ZSRT, na podlagi katerega je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odmeril turistično takso in ne gre za nevezanost na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava v konkretnem primeru.

3. Tožnik je vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Občina Piran je ponovno uporabila napačno materialno pravo. Navaja peti odstavek 4. člena ZSRT, ki opredeljuje turistično takso kot pristojbino za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej in so določeni v 23. členu ZSRT. Sklicuje se na prvi odstavek 23. člena ZSRT, po katerem turistično takso plačujejo državljani RS in tujci, ki v turističnem območju izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitev prenočevanja (turisti) v nastanitvenem objektu. Izhajajoč iz jezikovne razlage navedenega določila so zavezanci za plačilo turistične takse državljani RS in tujci, kar pomeni, da so zavezanci za plačilo le posamezniki oz. fizične osebe. V konkretnem primeru je tožena stranka turistično takso odmerila in določila tožeči stranki kot pravni osebi, ki po jezikovni razlagi navedenega zakonska določila ne more biti zavezanec za plačilo turistične takse. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 706/2010. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

4. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge, navedene v obeh odločbah ter navaja, da je tožnik prezrl, da Občina Piran turistične takse ni odmerila na podlagi prvega odstavka 23. člena ZSRT, ampak na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZSRT, ki širi krog zavezancev na lastnike počitniških hiš oz. počitniških stanovanj in lastniki plovil, ki turistično takso plačajo v letnem pavšalnem znesku. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 662/2010, s katero je sodišče zavrnilo tožbo tožnika, s katero je odmeril turistično takso pravni osebi kot lastniku počitniške hiše oz. stanovanja na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZSRT. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje odmere turistične takse v letnem pavšalnem znesku tožniku kot pravni osebi po tretjem odstavku 23. člena ZSRT glede na jezikovno razlago prvega odstavka istega člena in vprašanje ali je tožnik postopal po obveznih napotkih iz sodbe tega sodišča I U 706/2010 z dne 6. 7. 2011, na katerega pravno mnenje in stališče je organ vezan (peti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da bi organ odločal v nasprotju s stališčem in pravnim mnenjem sodišča iz sodbe I U 706/2010, tako kot meni tožnik. Prvi odstavek 23. člena ZSRT in tudi njegova jezikovna razlaga se nanaša na zavezance za plačilo v nastanitvenem objektu, katerega definicija je podana v 6. točki 4. člena ZSRT. Konkreten primer pa se nanaša na „počitniško hišo ali počitniško stanovanje“, kamor se po 7. točki 4. člena ZSRT šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. Po tretjem odstavku 23. člena ZSRT so zavezanci za plačilo tudi lastniki počitniških hiš oz. počitniških stanovanj in lastniki plovil, ki plačajo turistično takso v letnem pavšalnem znesku v skladu z določbami 24. in 25. člena ZSRST in seveda v skladu z občinskim Odlokom, kot v obravnavanem primeru Odlokom Občine Piran, na katerega se tožena stranka tudi pravilno sklicuje v skladu s 24. členom ZSRT. Po slednjem lahko občine določijo, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase in za vse druge osebe v višini, kot jo določi občina z Odlokom v skladu s 26. členom ZSRT.

8. V obravnavanem primeru sicer sama višina določene pavšalne turistične takse niti ni sporna, sporno je le vprašanje, ali je lahko tudi pravna oseba zavezanec za plačilo turistične takse. Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru dana podlaga za določitev zavezanca za plačilo v tretjem odstavku 23. člena ZSRT, na katerega se tožena stranka pravilno sklicuje, saj je v slednjem določeno, da je zavezanec za plačilo tudi lastnik počitniških hiš oz. počitniških stanovanj in lastniki plovil. Dejansko stanje je glede okoliščine ali gre za počitniško stanovanje v zadostni meri ugotovljeno. Tožniku kot zavezancu je namreč plačilo naloženo le za obdobje od 1. 4. do 30. 11. 2009, v katerem tožnik ne zatrjuje, da bi bilo stanovanje oddano v najem za namen stalnega prebivanja. Navedeno pomeni, da se glede na dikcijo sedmega odstavka 4. člena ZSRT konkretno stanovanje šteje po ZSRT za počitniško stanovanje, tožnik pa ni izkazal, da se je v spornem obdobju stanovanje uporabljalo za stalno prebivanje.

9. Sklicevanje tožnika na definicijo turistične takse po petem odstavku 4. člena ZSRT na drugačno odločitev ne vpliva, saj sama definicija turistične takse kot pristojbine za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej, ne kaže na to, da se turistična taksa ne bi mogla naložiti tudi lastniku stanovanja oz. počitniške hiše, ki je pravna oseba. Določba tretjega odstavka 23. člena ZSRT, ki se izrecno nanaša na „počitniške hiše oz. počitniška stanovanja“, in ki določa, da so zavezanci za plačilo tudi njihovi lastniki, daje po mnenju sodišča pravno podlago za naložitev obveznosti tako pravnim kot fizičnim osebam kot lastnikom navedenih objektov, ki jo je tožena stranka tudi pravilno uporabila. Enako stališče izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (I U 662/2010), na kar se tožnik utemeljeno sklicuje. Ob tem sodišče še dodaja, da se prvi odstavek 23. člena ZSRT izrecno nanaša za „nastanitvene objekte“, v konkretnem primeru pa gre za „počitniško stanovanje“, zato se navedena določba v konkretnem primeru tudi ne more uporabiti.

10. Ker je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia