Jedro

Poškodba plošče ne pomeni nevarne stvari ali mesta, ki bi utemeljevalo objektivno odgovornost. Dvig roba plošče za 1,5 do 2 cm ni terjal od toženke kot lastnice in upravljalke ploščadi nobenega ukrepanja. Tako spremenjena pohodna površina je v mestnem okolju v mejah normalnega in sprejemljivega, saj čisto ravnih in povsem nepoškodovanih površin ni veliko in tega tudi ni mogoče zahtevati. Zato ni niti krivdne odgovornosti toženke.

Izrek

Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožnica mora povrniti prvi toženki 440,64 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa od 16. dne dalje tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je 21. 10. 2002 na ploščadi pred gostilno A. v Ljubljani z nogo zadela ob 1,5 cm do 2 cm dvignjeno ploščo in si ob padcu zlomila vrat leve stegnenice. Od prve toženke kot lastnice in upravljalke ploščadi ter od drugega toženca kot pogodbenega izvajalca vzdrževalnih del je zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 8,200.000 SIT (sedaj 34.217,99 EUR). Sodišče prve stopnje se ni strinjalo s trditvami o objektivni odgovornosti, pritrdilo pa je tožničinemu stališču o krivdni odgovornosti prve toženke, ker je kot lastnica ploščad slabo vzdrževala. Zato je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in prvi toženki naložilo plačilo 14.500 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 100 EUR odškodnine za premoženjsko škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu je v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da ploščad ne spada med javne površine oziroma nasade, katerih vzdrževanje je prevzel ta toženec. Odločilo je tudi o pravdnih stroških vseh pravdnih strank.

2. Proti tej sodbi se je pritožila le prva toženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in izpodbijani prisodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo v zavrnilnega ter odločilo o pravdnih in pritožbenih stroških. Strinjalo se je z razlogi prvostopenjskega sodišča o neobstoju objektivne odgovornosti, drugače kot prvo pa je sodilo o krivdni odgovornosti. Prvi toženki (v nadaljevanju toženki) ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti pri vzdrževanju ploščadi, saj že glede na izpoved tožnice in fotografije v spisu ne gre za tako spremembo, ki bi terjala ukrepanje, poleg tega pa so trditve o opustitvi dolžnega vzdrževanja ostale nekonkretizirane.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi navaja, da jo vlaga „zaradi revizijskih razlogov po čl. 370, zlasti tč. 3“, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se potrdi prvostopenjska sodba. Meni, da je protispisna in pavšalna navedba pritožbenega sodišča, da je od toženke nemogoče pričakovati, da bo površina, ki je izključno namenjena pešcem, v celoti ravna in nepoškodovana. Tožnica se zavzema za objektivno odškodninsko odgovornost, saj spolzka, neravna in slabo vzdrževana pohodna površina predstavlja povečano nevarnost. Ploščad za pešce bi morala biti povsem ravna, kar nenazadnje jasno izkazuje že sam izraz ploščad. Nedvomno pa je podana krivdna odgovornost, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče. Pri utemeljevanju tega stališča se revizija sklicuje na prepoved povzročanja škode, opozarja, da se tožena stranka financira iz sredstva svojih meščanov, da ploščadi nedvomno ni vzdrževala na tak način, opozarja pa tudi, da je toženka šele letos preprečila parkiranje na ploščadi in jo ustrezno sanirala tako, da je sedaj popolnoma ravna. Poškodbe tlaka na ploščadi (luknje in neravne oziroma dvignjene plošče) so nedvomno take, da jih pri hoji v mestu, toliko bolj na sami ploščadi, ni mogoče pričakovati.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena obema tožencema in obema stranskima intervenientoma. Odgovorila je prva toženka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; v besedilu pred uveljavitvijo zadnje novele ZPP-D) je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih revizijska vrednost izpodbijane drugostopenjske sodbe presega znesek 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Ker tožnica zahteva odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, vsak od teh zahtevkov pa ima različno podlago, je treba pravico do revizije v skladu z drugim odstavkom 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP presojati po vrednosti vsakega od njiju posebej. Revizijsko sporna je sprememba na pritožbeni stopnji in zavrnitev zneska 14.600 EUR. V tem znesku se 100 EUR nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, ostalo pa na odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zato revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

7. Revizija proti odločitvi o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena. Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi, zakon zanjo določa nekatere omejitve, med njimi tudi prepoveduje izpodbijane pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala tudi pritožbeni preizkus. V obravnavani zadevi to pomeni, da so neupoštevne revizijske trditve, ki skušajo prikazati večje ali drugačne poškodbe od tistih, ki so bile ugotovljene na obeh stopnjah sojenja. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo trditev o spolzki pohodni površini, o luknjah in podobno. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica padla zaradi zadetja v dvignjen rob ene od plošč na ploščadi. Sama je izpovedala, da je bil dvignjen za 1,5 do 2 cm, ob podajanju svoje izpovedi pa ni mogla potrditi, ali se je plošča tudi premikala, kot je zatrjevala v sami tožbi. Zato take ugotovitve v prvostopenjski sodbi ni. Glede siceršnje poškodovanosti (neravnine, odkrušenost) posameznih plošč se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na fotografijo v spisu. Na podlagi povzete tožničine izpovedi in fotografije je pritožbeno sodišče podalo drugačno oceno, kaj pomeni dvig roba ene od plošč od 1,5 do 2 cm nad ostali nivo pohodne površine.

8. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi obeh sodišč, da taka poškodba plošče ne pomeni nevarne stvari ali mesta, ki bi utemeljevalo objektivno odgovornost v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). O tem je obširnejše razloge navedlo prvostopenjsko sodišče na prvi polovici 6. strani svoje sodbe in med njimi pravilno poudarilo, da vsakodnevne običajne nevarnosti ne sodijo v ta pojem, razpoke in neravna tla na površinah za pešce pa so vsakdanja stvar. Drugačno stališče revizije je torej neutemeljeno, njena zahteva za popolno in absolutno ravnost ploščadi (že glede na njeno ime) pa nenavadna.

9. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom drugostopenjskega sodišča glede krivdne odgovornosti. Ne glede na dejansko skopost tožničine trditvene podlage in ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z očitano opustitvijo vzdrževanja, za odločitev o zadevi zadostuje presoja, ali je dvig roba plošče za 1,5 do 2 cm terjal od toženke kakšno ukrepanje. Negativen odgovor drugostopenjskega sodišča je pravilen. Tako spremenjena pohodna površina je v mestnem okolju v mejah normalnega in sprejemljivega, saj čisto ravnih in povsem nepoškodovanih površin ni veliko in tega tudi ni mogoče zahtevati: neravnine nastajajo že glede na same izvedbe pločnikov, njihovih prehodov na cesto, dvorišča, pred vhodom v stavbe, izvedbe okoli dreves, spreminjajo se zaradi delovanja naravnih sil itd. V tej zadevi ugotovljena sprememba oziroma dvig plošče od naštetih primerov ni bistveno odstopala in tudi po presoji revizijskega sodišča ni terjala posebnega ukrepanja toženke kot lastnice ploščadi. Zato ji ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja in s tem tudi ne krivde za tožničino škodo (prvi odstavek 131. člena OZ).

10. Tožnica glede na zapis v uvodu revizije uveljavlja tudi procesne kršitve, ki pa jih kljub trditvam o protispisnosti in o odločitvi v nasprotju z dokazi ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče teh trditev ni moglo obravnavati.

11. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo proti odločitvi o nepremoženjski škodi zavrnilo in s tem tudi tožničine priglašene revizijske stroške, o stroških revizijskega odgovora pa na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb Odvetniške tarife odločilo, da jih mora tožnica v odmerjenem znesku in skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi povrniti toženki.