Jedro

Dejstvo, da so se v kraju, kjer je tožnik prebival, dogajali incidenti med pripadniki Nove patriotske stranke in stranke Nacionalnega demokratskega kongresa, samo po sebi ne pomeni, da sta bila tudi napada na tožnika tak incident. Tudi različna politična prepričanja pripadnikov muslimanske vere in kristjanov in incidenti med pripadniki različnih političnih strank oz. veroizpovedi, na katere se tožnik sklicuje, sami po sebi ne pomenijo, da je bil tožnik preganjan, ker je kristjan.

Bi se pa moral organ do teh napadov opredeliti tudi z vidika desete alineje 23. člena ZMZ in pojasniti, zakaj ta dva napada ne pomenita, da je tožniku že bila povzročena resna škoda, oz. navesti utemeljene razloge za prepričanje, da se takšna resna škoda (če gre za resno škodo), ne bo ponovila.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-204/2014/21 (1312-09) z dne 26. 11. 2014 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ugotovila je tožnikovo splošno neverodostojnost in presodila, da napadi nanj niso bili dejanja preganjanja, ki bi utemeljevala podelitev statusa begunca, ne grozi pa mu niti resna škoda iz 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), zaradi katere bi bil upravičen do subsidiarne zaščite.

Glede na to, da je tožnik leta 2011 dokončal višjo srednjo šolo in glede na šolski sistem v Republiki Gani, toženka ugotavlja, da je tožnik star najmanj 21 let. Tudi sicer ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogojev, določenih v 21. členu ZMZ, saj mu ne verjame, da se je znašel v okoliščinah, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma, da je njegov strah pred preganjanjem utemeljen. Zato ni pridobivala nadaljnjih splošnih in specifičnih informacij o njegovi izvorni državi. Meni, da informacije o izvorni državi, ki se nanašajo na posamezne incidente med pripadniki Nacionalnega demokratskega kongresa in Nove patriotske stranke, ki jih je predložil, ne opravičujejo tožnikovih neverodostojnih izjav, zato se organ tudi do teh informacij ni opredeljeval. Ugotavlja, da tožnik v preteklosti ni bil izpostavljen preganjanju ali resni škodi, niti mu to ni neposredno grozilo, ob odsotnosti prosilčevih verodostojnih izjav pa tudi ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Sklicuje se na splošno znana dejstva, da v tožnikovi izvorni državi, tj. v Republiki Gani, ni oboroženega spopada, iz prošenj drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države in s spremljanjem sodne prakse drugih držav Evropske Unije, pa je organu znano, da varnostna situacija v tej državi ni takšna, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Tožnik zoper tako odločitev vlaga tožbo, v kateri navaja, da je rojen 28. 7. 1997, toženki pa očita, da ga ni soočila z domnevnimi nekonsistentnostmi, na podlagi katerih je ugotovila njegovo splošno neverodstojnost. Zato se ni mogel izjaviti o trajanju njegovega šolanja in s tem pojasniti svojo starost, o časovnem obdobju napadov nanj, o resnosti groženj po telefonu in o subjektu preganjanja oz. možnosti zaščite s strani policije. Toženki očita tudi, da pri vodenju postopka (zaradi predolgih razgovorov, tožnikovih težav s spominom oz. koncentracijo in neustreznega prevajanja) ni upoštevala načela največje otrokove koristi. Poleg tega ni upoštevala, da je tožnik pripadnik posebne družbene skupine (otrok brez spremstva) in da je s svojimi navedbami po vsebini zatrjeval tudi preganjanje zaradi vere.

Tožbi prilaga preslikavo potrdila o vpisu rojstva (pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2015 prilaga original), ki naj bi dokazovalo, da je rojen 28. 7. 1997 in je torej mladoleten. Pojasnjuje, da je v šolo vstopil pri 6 do 7 letih, da se je med šolskim letom vpisal na drugo šolo, zaradi česar je moral opravljati preizkus znanja, na podlagi katerega so ga uvrstili v 3. razred, tri leta kasneje pa je končal 6. razred in s tem osnovno šolanje v Gani. V šolskem letu 2007/2008 je nižjo srednjo šolo obiskoval le približno pol leta, saj je takrat pri približno 11 letih odšel od doma. V istem šolskem letu je opravil BECE izpit za sprejem v višjo srednjo šolo, ki jo je zaključil leta 2011 z izpitom WASSCE. Kot dokaz predlaga tudi zdravniške izvide, postavitev izvedenca medicinske stroke, zaslišanje zakonite zastopnice svetovalca za begunce, prič iz šole, ki jo obiskuje in dijaškega doma, v katerem prebiva, ter svoje zaslišanje. Sklicuje se tudi na „Smernice UNHCR pri ocenjevanju verodostojnosti iz maja 2013: Beyond proof“.

Pojasnjuje, zakaj je preganjan zaradi politične opredeljenosti, svoje vere in pripadnosti posebni družbeni skupini (otroci brez staršev), ter odgovarja na domnevne nekonsistentnosti glede časovne umestitve napadov nanj. V zvezi s tem se sklicuje na spletne strani z informacijami glede nasprotij med muslimani in kristjani, informacijami o nemogočih razmerah življenja otrok in njihovem delu v rudnikih ter na spletno stran t. i. „remidial school“. Napačna naj bi bila tudi ocena toženke, da se je za utemeljitev svoje prošnje le delno potrudil, saj ni upoštevala, da je mladoleten in v slabem psihofizičnem stanju. Zavrača tudi njeno navedbo, da bi, če bi pri 11 letih zapustil dom, zanj poskrbelo socialno skrbstvo in se pri tem sklicuje na članek o otrocih ceste (street-children).

Materialnopravno naj bi bilo zmotno stališče toženke, da grožnje neznanih oseb po telefonu ne morejo šteti za dejanja preganjanja in zatrjuje, da so bile grožnje resne in uresničljive, zaradi česar ima utemeljen strah pred preganjanjem in vrnitvijo v izvorno državo. Sklicuje se na zdravniške izvide, iz katerih je razvidno, da ima vidne brazgotine, ki so posledica namernih poškodb z ostrim predmetom. Tudi v zvezi s tem se sklicuje na dva članka o položaju otrok ceste. Toženka naj bi neutemeljeno zavrnila tudi prošnjo za subsidiarno zaščito, saj ni ugotavljala, ali mu zaradi mladoletnosti in njegovih individualnih lastnosti in okoliščin v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda.

Sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, in ugotovi, da izpolnjuje pogoje za podelitev statusa begunca oziroma podrejeno subsidiarne zaščite, podrejeno pa, naj izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v novo odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, po katerem dokazne ocene pred izdajo odločbe ni treba predočiti prosilcu. Sklicevanje na prijavo rojstva v register rojstev naj bi bila nedovoljena tožbena novota, hkrati pa naj bi iz tega potrdila izhajalo, da ima stike z materjo, čeprav je v postopku trdil drugače. Sklicuje se na tožnikovo izjavo o trajanju njegovega šolanja, ki jo je dal na razgovoru, in meni, da pomenijo dodatna pojasnila o izpuščanju razredov zgolj prilagajanje ugotovitvam organa. Zavrača očitke o kršitvah pravil postopka in očitek, da je organ spregledal njegove navedbe v zvezi s preganjanjem zaradi vere. Ne strinja se z oceno, da sta razgovora trajala nadpovprečno dolgo, poleg tega niso ne prosilec, ne njegova zakonita zastopnica ne njegov pooblaščenec prekinili razgovora. Odgovarja tudi na tožbene navedbe v zvezi s sporazumevanjem v angleščini in zavrača dokazne predloge z izvedenci, saj med postopkom ni zatrjeval, da razgovoru ne more slediti. Ne strinja se s tožnikom, da je organ spregledal, da je bil žrtev fizičnega napada, je pa z informacijami o izvorni državi organ ugotovil, da napadi nanj niso povezani z njegovo zatrjevano politično aktivnostjo in niso vzročno povezani z razlogom preganjanja, ki ga navaja tožnik.

Tožnik v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Poleg tega meni, da je s spričevalom, na katerem je tudi slika, istovetnost izkazal, ni pa vedel, da je sporna tudi starost. Toženka je odločila, da je polnoleten, ne da bi mu dala možnost dokazovati nasprotno. Zavrača tudi toženkine trditve glede stikov z materjo in v zvezi s tem pojasnjuje, kaj naj bi priloženo potrdilo pomenilo.

Tožba je utemeljena.

O statusu begunca Po prvem odstavku 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji obsega tako status begunca kot status subsidiarne oblike zaščite, kar pomeni, da je z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito zavrnjeno priznanje obeh statusov. Po drugem odstavku istega člena se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države.

V 26. členu ZMZ (lastnosti preganjanja) je določeno, da morajo biti v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti (prva alineja), ali morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja). Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so med drugim dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (drugi odstavek 26. člena ZMZ).

Sodišče soglaša z ugotovitvijo toženke, da tožnik ni izkazal za verjetno, da sta se dva napada nanj zgodila zaradi njegovega političnega prepričanja in da bi bilo mogoče zaradi teh dveh napadov sklepati na zatrjevano preganjanje zaradi tožnikove politične pripadnosti. Pri tem ne gre za to, da toženka ne bi verjela, da sta se napada zgodila, niti ne oporeka, da so brazgotine, ki jih tožnik ima, posledica teh napadov. Zgolj tožnikova pripadnost Novi patriotski stranki namreč tudi po presoji sodišča ne zadošča za utemeljitev preganjanja. Nenazadnje tudi tožnik sklepa, da so napadi povezani z volitvami le po načinu groženj, izrečenih ob napadih. Neznanci naj bi mu grozili s posledicami, če bo „nadaljeval s tem, kar počne“, tožnik pa kljub zastavljenim vprašanjem ni pojasnil, zakaj meni, da so te grožnje napadalcev, ki jih ne pozna, povezane z volitvami. Poleg tega je politične razprave imel s prijatelji, ki po njegovih navedbah niso kazali znakov, da so nanj jezni, ali da so do njega sovražno razpoloženi. Dejstvo, da so se v kraju, kjer je prebival, dogajali incidenti med pripadniki Nove patriotske stranke in stranke Nacionalnega demokratskega kongresa, pa samo po sebi ne pomeni, da sta bila tudi napada na tožnika tak incident. Glede na to čas teh napadov sploh ni bistven, saj niti morebitna ugotovitev, da so se zgodili v predvolilnem času, sama po sebi ne izkazuje vzročne zveze med tožnikovim političnim prepričanjem in tema dvema napadoma. Zato tudi razjasnjevanje nedoslednosti tožnikovih izjav glede časovnega obdobja obeh napadov oziroma vzrokov za te nedoslednosti ni odločilno. Enako velja za grožnje po telefonu, ki jih tožnik po zamenjavi telefonske številke ni več prejemal. Po navedenem tudi po presoji sodišča iz tožnikovih navedb (ne glede na njegovo starost) ne izhajajo okoliščine, odločilne za priznanje statusa begunca. Tožnik je v postopku sicer zatrjeval preganjanje zaradi svojega političnega prepričanja, kar je eden izmed iz razlogov, navedenih v 2. členu ZMZ (podrobneje opredeljenih v 27. členu), vendar njegove navedbe o dogodkih, ki so se zgodili, tudi če so resnične, tega preganjanja ne utemeljujejo.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala toženka upoštevati, da je bil tožnik preganjan zaradi svoje vere. Zgolj življenje blizu mošeje in v kraju, kjer so prebivali tudi muslimani (kljub nasprotjem med muslimani in kristjani), namreč ne zadošča za sklepanje, da je bil tožnik preganjan v smislu 26. člena ZMZ zaradi svoje veroizpovedi. Različna politična prepričanja pripadnikov muslimanske vere in kristjanov in incidenti med pripadniki različnih političnih strank oz. veroizpovedi, na katere se tožnik sklicuje, namreč sami po sebi ne pomenijo, da je bil tožnik preganjan, ker je kristjan.

Iz tožnikovih navedb tudi ne izhaja, da bi bil razlog preganjanja njegova pripadnost posebni družbeni skupini v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ. V tožbi sicer omenja, da otroci, za katere starši ne skrbijo, v njegovi izvorni državi živijo v nemogočih razmerah, vendar ne navaja, da bi sam živel v takih razmerah. Nasprotno, tudi v tožbi navaja, da se je kljub temu, da je pri 11 letih odšel od doma in da je zgubil stik z materjo, na srečo lahko šolal. Da ima tožnik končano višjo srednjo šolo med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da je v času šolanja živel v internatu. Tožnik sicer navaja, da si je šolanje omogočil sam z delom, da bi delal zdravju škodljivo delo v rudniku, pa v razgovorih med postopkom ni navajal. Morebitno dejstvo, da otroci v tožnikovi izvorni državi delajo zdravju škodljivo delo v rudnikih, pa ne pomeni, da je tako delo opravljal tudi tožnik. Zato je tudi neutemeljeno pričakovanje, da bi toženka tožnikove navedbe, da je ob koncu tedna in med počitnicami delal pri izpiranju rude in sejanju peska, obravnavala kot zatrjevanje preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini.

Na drugačno stališče ne morejo vplivati niti zatrjevana tožnikova mladoletnost, in trditve o njegovem slabem psihofizičnem stanju v času podajanja prošnje in razgovorov ter dolgotrajnost teh razgovorov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da so bila glede na tožnikove navedbe o datumu rojstva (28. 7. 1997) v postopku spoštovana vsa procesna jamstva, ki jih zakon določa v primeru prosilca, ki je mladoletnik brez spremstva. Postavljena mu je bila zakonita zastopnica (16. člen ZMZ), poleg tega je imel pooblaščenca – svetovalca za begunce (13. člen ZMZ), oba pa sta se udeležila obeh osebnih razgovorov (45. in 47. člen ZMZ), ki sta bila 6. 8. 2014 (ko je tožnik dal izjavo, da prosilec, s katerim je vložil prošnjo za mednarodno zaščito 21. 7. 2014 ni njegov oče) in 25. 9. 2014. Tudi nihče izmed njiju ni osebnega razgovora prekinil ali pripomnil, da tožnik vprašanjem bodisi zaradi dolgotrajnosti razgovorov bodisi zaradi tožnikovega psihofizičnega stanja ne more slediti.

Iz zapisnika razgovora z dne 6. 8. 2014 je razvidno, da tožnik izrecno ni imel pripomb na potek postopka. Tudi na zapisnik razgovora z dne 25. 9. 2014, razen da ima dokument – certifikat s fotografijo, imenom in priimkom, ni imel pripomb. Okoliščina, da sta morala prevajalca občasno popraviti in dopolniti pa tudi ne utemeljuje trditve o napačnem razumevanju in zapisu. Nenazadnje tožnik niti ne navaja, katere njegove izjave so bile napačno razumljene oz. zapisane. Nasprotno, v tožbi se sklicuje na več svojih izjav, navedenih v zapisniku razgovora. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v trditve toženke, da sta razgovora potekala tekoče. Posplošeni očitki, da toženka vprašanj ni prilagodila tožnikovi starosti, pa tudi ne utemeljujejo očitka o neupoštevanju otrokove največje koristi. Sklicevanje na poročilo raziskave o vprašanjih verodostojnosti v azilnih postopkih „Beyond Proof – Credibility Assessment in EU Asylum Systems“ (ne gre za smernice UNHCR, kot to zmotno navaja v tožbi) pa očitkov o kršitvah konkretnega postopka tudi ne utemeljuje.

Po navedenem je torej pravilna ugotovitev, da tožnik s svojimi izjavami ni izkazal razlogov preganjanja, ki bi opredeljevali tožnika kot begunca, zato je pravilen tudi sklep organa, da tožniku zaščite s tem statusom ni mogoče priznati. V tej situaciji pa je bil organ dolžan preizkusiti, ali so morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

O statusu subsidiarne zaščite Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po določbah 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

V navedenem členu je torej vključeno t. i. načelo nevračanja (prim. tudi obrazložitev k spremembam ZMZ, ZMZ-B, Poročevalec DZ z dne 5. 8. 2010), ki zahteva, da se prizna mednarodna zaščita v obsegu subsidiarne zaščite osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca in bi zato lahko bila izročena oziroma vrnjena v državo, v kateri pa zanjo obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njeno življenje oziroma bo izpostavljena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju.

Tudi v tem primeru se pogoji za mednarodno zaščito ugotavljajo po določbah 21. in naslednjih členov ZMZ. Prosilec mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (prvi odstavek 21. člena), in predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (drugi odstavek). Upoštevaje okoliščine, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, pa je zakon v tretjem odstavku uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Gre torej za primere, ko bo organ odločal le na podlagi prosilčeve izjave, ki je ta ne more podkrepiti z nobeno dokumentacijo. V tem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom (tretja alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (četrta alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (peta alineja). Taka ureditev ima podlago v petem odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec (prim. prvi odstavek 21. člena ZMZ) in kadar vidiki izjav niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a, b, c, d in e. Ti pogoji so po vsebini enaki tistim iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Prosilčeva splošna verodostojnost Iz navedenih pogojev tako v omenjeni direktivi kot v ZMZ izhaja, da splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite (tako tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09, 16. točka obrazložitve). Glede na navedeno je treba pogoj iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (drugi odstavek 22. člena v zvezi z osmo in deveto alinejo 23. člena ZMZ). To pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih vlaga prošnjo, torej okoliščine, ki predstavljajo oviro za vrnitev v izvorno državo.

Iz sodne prakse izhaja, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ tožnikovo splošno neverodostojnost ocenil predvsem na podlagi ocene o verjetnosti tožnikovih izjav tako glede njegove starosti kot razlogov za preganjanje, in ne zaradi neskladnosti oz. kontradiktornosti teh izjav.

Dokazno breme in obrazložitev resne škode Celo če se šteje, da je tožnik neverodostojna oseba, pa ni mogoče mimo tega, da je upravni organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, na kar napotuje že tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Navedena dolžnost izhaja tudi iz že omenjene odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09, Up-1427/09, s katero je bil razveljavljen tretji odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Ustavno sodišče je ugotovilo, da taka ureditev posega v pravico iz 18. člena Ustave o prepovedi mučenja. Za zagotovitev te pravice, ki je absolutna, mora organ upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu v primeru prisilne odstranitve kršen omenjeni člen URS (18. točka obrazložitve). Stališče organa, da nosi breme dokazovanja le prosilec, je torej materialnopravno napačno.

Organ v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona. Gre za splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji (osma alineja), in za specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (deveta alineja). Za zakonito odločitev je organ tudi v tem pogledu dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje o razmerah v izvorni državi (prvi odstavek 22. člena ZMZ), v ta namen torej pridobiti relevantne informacije, z njimi pa prosilca pred izdajo odločbe seznaniti (drugi odstavek 22. člena).

Povedano pomeni, da bi moral upravni organ tudi v tej zadevi sam pridobiti omenjene informacije, saj mu tožnikova aktivnost te dolžnosti ni odvzela (deljeno dokazno breme). Šele celovit prikaz dejstev, povezanih tako s splošnim stanjem v državi, kot s specifičnim, nanašajoč se na konkretni primer, namreč omogoča, da organ v naslednjem koraku ugotovi verjetne, predvidljive posledice, ki bi jim bil tožnik kot oseba, ki je bil dvakrat napaden, česar organ ne zanika, in v teh napadih namerno poškodovan, izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, nato pa oceni tudi resnost teh posledic.

Organ pa se v obravnavani zadevi do teh napadov z vidika morebitne resne škode za tožnika po 28. členu ZMZ, tj. z vidika subsidiarne zaščite, ni opredelil. V obrazložitvi se sicer sklicuje na splošno znano dejstvo, da v tožnikovi izvorni državi ni mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, čemur tožnik niti ne ugovarja. S temi ugotovitvami pa se je organ opredelil le do obstoja okoliščin resne škode iz tretje alineje 28. člena ZMZ (samovoljno nasilje v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega napada).

Navedbe organa, da so mu razmere v Republiki Gani znane iz odločanja o prošnjah drugih prosilcev iz iste izvorne države in s spremljanjem prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU, pa ne zadoščajo za obrazložitev ugotovitve, da razmere v tej državi niso takšne, da bi vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da bo utrpela resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, torej tudi ugotovitve, da ne obstajajo okoliščine resne škode iz prve (smrtna kazen ali usmrtitev) ali druge alineje (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi) 28. člena ZMZ. Taka obrazložitev ne omogoča niti preizkusa navedene ugotovitve, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Poleg tega pa zgolj splošne informacije o izvorni državi (osma alineja 23. člena ZMZ) ne zadoščajo, saj mora azilni organ upoštevati tudi specifične informacije o izvorni državi, ki so povezane izključno s konkretnim primerom (deveta alineja). Glede na to, da je tožnik navajal, da sta se zgodila dva napada nanj in da je bil v teh napadih namerno poškodovan, pa bi se moral organ do teh napadov opredeliti tudi z vidika desete alineje 23. člena ZMZ in pojasniti, zakaj ta dva napada ne pomenita, da je tožniku že bila povzročena resna škoda, oz. navesti utemeljene razloge za prepričanje, da se takšna resna škoda (če gre za resno škodo), ne bo ponovila.

V obrazložitvi v zvezi s subjektom preganjanja sicer navaja, da tožnik drugega napada ni prijavil policiji in da zato ni izkazal, da bi bil v izvorni državi ogrožen. Vendar bi se moral organ tudi do teh navedb opredeliti glede na splošne in specifične informacije o policijski zaščiti v tožnikovi izvorni državi, česar pa organ ni storil in je svojo odločitev oprl le na dokazno oceno tožnikovih izjav.

Tudi sicer je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je organ do teh napadov opredelil le z vidika vprašanja, ali so ti povezani s preganjanjem iz razlogov, ki so podlaga za priznanje statusa begunca, ne pa tudi z vidika subsidiarne zaščite. Odločbe, ki pretežno obravnava le status begunca, subsidiarno zaščito z vidika resne škode pa zgolj v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, v tem delu ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Ker je izpodbijano odločbo odpravilo že iz tega razloga, sodišče ni presojalo očitka o kršitvi pravice do izjave in s tem v zvezi pravilnosti ugotovitve tožnikove starosti.

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ odpraviti pomanjkljivosti v skladu s stališči te sodbe z vidika presoje pogojev za subsidiarno mednarodno zaščito in se do vsakega pogoja sistematično opredeliti, kar pomeni, da bo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja moral zavzeti jasno stališče, ali to ustreza kateremu od vidikov resne škode iz 28. člena ZMZ in z vidika splošnih in specifičnih informacij oceniti, ali tožnikova izvorna država tožniku glede na njegove osebne okoliščine lahko zagotovi zaščito.

Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, podatki postopka tega ne omogočajo, tožeča stranka težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).