Jedro

Določilo o kogentnosti predpisane mere zamudnih obresti izhaja iz 2. odstavka 277. člena ZOR - samo v primeru, da sta pogodbeni stranki dogovorili višjo obrestno mero pogodbenih obresti - torej tistih, ki pomenijo plačilo za posojeni kapital, so lahko v času plačilne zamude tudi zamudne obresti višje od predpisane mere. Dogovori o obrestih, na podlagi katerih v razmerah stabilne domače denarne enote - v tej pravdi pa nemške marke - obveznost v kratkem času doseže in preseže znesek posojene glavnice, ne glede ali so podani elementi oderuštva, kršijo nekatera splošna načela ZOR-a. Kadar je v kreditni pogodbi dogovorjena devizna klavzula z vezavo danega kredita na nemško marko (DEM), je vtoževane terjatve potrebno obravnavati kot terjatve v tuji valuti. Za take primere se smiselno uporablja določilo noveliranega 3.odst. 399. člena ZOR o obrestni meri med "drugimi osebami" , ko velja obrestna mera, ki jo banka določa v kreditnih pogodbah za podobno vrsto posla (podobno predvsem glede trajanja kreditiranja in plačilne zamude - za tako razdobje se šteje kredit kot vezana hranilna vloga). Pri deviznih terjatvah ta smiselna uporaba 3.odst.399. člena ZOR pomeni ugotovitev obrestne stopnje pri bančnih deviznih depozitih.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - razen v zavrnilnem delu pod točko I.izreka - razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izrek o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo toženi stranki naloženo plačilo 168,802.928,00 sit z zamudnimi obrestmi v višini 1% dnevno od 4.12.1992 dalje, zavrnjen pa ugotovotveni zahtevek iz nasprotne tožbe, da je nično pogodbeno določilo o pogodbenih in zamudnih obrestih - se je pritožila tožena stranka. Tožeča stranka se je pritožila zoper odmero pravdnih stroškov. Tako ni bilo pritožbe le zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo tožničin zahtevek, ki presega znesek 168.802.928,00 sit spp - v tem delu je prvostopna sodba pravnomočna.

Tožena stranka je v pritožbi ponovila ugovor litispendence, neveljavnost devizne klavzule, predvsem pa je izpodbila razloge prvostopne sodbe glede veljavnosti dogovorjene obrestne mere pogodbenih in zamudnih obresti ob istočasno dogovorjeni devizni klavzuli, ugovarjala pa je tudi izračunu, ki ga je opravil izvedenec.

Iz istih razlogov je toženka izpodbijala prvostopno sodbo, ki je zavrnila zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora o pogodbenih in zamudnih obrestih.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper stroškovni del izreka navedla, da je prvostopno sodišče priznalo tožnici nesorazmerni del stroškov glede na uspeh v pravdi.

Tožeča stranka je vložila tudi odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga zavrnitev te pritožbe. Toženka pa je vložila še dve vlogi, ki jih je imenovala "replika na odgovor na pritožbo" in "dopolnitev navedb" - obe vlogi pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker ZPP ne dovoljuje replike na odgovor na pritožbo in pritožbenih navedb po izteku pritožbenega roka.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sta pritožbi utemeljeni iz naslednjih razlogov: Najprej je potrebno ugotoviti, da pritožba tožene stranke glede litispendence - tekočega postopka pred Okrožnim gospodarskim sodiščem v Varaždinu, ne more biti uspešna, saj je predmet tistega postopka ugotavljanje veljavnosti dveh akceptnih nalogov, v tem postopku pa temelj in višina dolga iz sedmih kreditnih pogodb (in aneksov o podaljšanju roka vračanja). Zato je že prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tak ugovor.

Prav tako je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo veljavnost in dopustnost devizne klavzule v sedmih kreditnih pogodbah, ki sta jih v času med 19.9.1991 in 2.10.1991 sklenili tožena stranka kot kreditojemalec in I.G.d.o.o. kot kreditodajalec. Obveznosti iz teh pogodb so bile s cesijsko pogodbo z dne 18.11.1991 prenešene na tožečo stranko.

Utemeljena pa je pritožba glede pogodbenih in zamudnih obresti.

Po citiranih pogodbah je kreditodajalec dal toženi stranki kredit za čas enega meseca (z aneksi podaljšan na dva meseca) in si je lahko obračunal pogodbene obresti po 180%-ni obrestni meri, v primeru plačilne zamude pa po obrestni meri 1% na dan.

Po določilu 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih ( ki se po 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine ... smiselno uporablja do izdaje ustreznih predpisov), predpisuje obrestno mero poseben zakon. V času od 7.10.1989, ko je veljal zakon o obrestni mer zamudnih obresti (Ur.l. SFRJ št.57/89), do 28.3.1992, ko je stopil v veljavo zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l.RS št. 14/92), j dopustna višina zamudnih obresti, kot jih določata navedena predpisa.

Prvostopno sodišče je v tej zvezi tudi pravilno ugotovilo, da za predmetni pravni posel velja pravo, ki je veljalo v kraju sklenitve kreditne pogodbe - torej v Lendavi. Določilo o kogentnosti predpisane mere zamudnih obresti izhaja iz 2. odstavka 277. člena ZOR - samo v primeru, da sta pogodbeni stranki dogovorili višjo obrestno mero pogodbenih obresti - torej tistih, ki pomenijo plačilo za posojeni kapital, so lahko v času plačilne zamude tudi zamudne obresti višje o predpisane mere.

V konkretnih pogodbah je dogovorjena obrestna mera pogodbenih obresti višja od zakonsko določenih zamudnih obresti - zato se lahko v času plačilne zamude uporablja višja obrestna mera - 2.odst.277. člena ZOR Prvostopno sodišče sicer pravilno ugotavlja, da ni bil izdan predpis najvišji obrestni meri pogodbenih obrest po 2.odst.399. člena ZOR, ki bi omejeval obresti med "drugimi osebami" - torej med partneji, ki niso fizične osebe. Napačno pa je pravno stališče v izpodbijani sodbi, da sta imela pogodbenika "povsem proste roke za dogovor o višini pogodbene obrestne mere". Pogodbena svoboda iz 10.člena ZOR je omejena z nekaterimi določili istega zakona kot so na primer načelo vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR, načelo enake vrednosti dajatev iz 15. člena ZOR, določbe o oderuštvu iz 141. člena ZOR itd (glej odločbo Ustavnega sodišča RS objavljena v Ur.l.RS št.74/94).

V predmetnih kreditnih pogodbah je dogovorjena devizna klavzula z vezavo danih kreditov na nemško marko (DEM) - zato je vtoževane terjateve potrebno obravnavati kot terjatve v tuji valuti. Sodna prak je že oblikovala stališče, da se za take primere smiselno uporablja določilo noveliranega 3.odst. 399. člena ZOR o obrestni meri med "drugimi osebami" , ko velja obrestna mera, ki jo banka določa v kreditnih pogodbah za podobno vrsto posla (podobno predvsem glede trajanja kreditiranja in plačilne zamude - za tako razdobje se šteje kredit kot vezana hranilna vloga). Pri deviznih terjatvah ta smiselno uporaba 3.odst.399. člena ZOR pomeni ugotovitev obrestne stopnje pri bančnih deviznih depozitih.

Ugotovitev, kakšne obresti bi tožeči stranki šle po zgoraj navedenih pravilih, pa je potrebna tudi zato, da bi bilo možno ugotoviti, ali pomenijo 180 %-ne obresti od zahtevka v tuji valuti (glede na dogovorjeno devizno klavzulo) - oderuško pogodbo. Pri tem pritožbeno sodišče povzema tudi oceno Ustavnega sodišča RS v že citirani odločbi, da dogovori o obrestih, na podlagi katerih v razmerah stabilne domače denarne enote - v tej pravdi pa nemške marke - obveznost v kratkem času doseže in preseže znesek posojene glavnice, ne glede ali so podani elementi oderuštva, kršijo nekatera splošna načela ZOR-a. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materijalno pravo, ko ni uporabilo citiranih splošnih določil ZOR-a in tako napačno dopustilo 180%-ne obresti ob istočasni devizni klavzuli in zavrnilo zahtevak za ugotovitev, da so take obresti oderuške. V ponovnem postopku in ob zaključku, da je dogovor o oderuških pogodbenih obrestih ničen, bo sodišče postopalo kot v primerih, ko so pogodbene obresti dogovorjene ni pa določena obrestna mera - torej bo z analognim tolmačenja 3.odst.399.člena ZOR določilo obrestno mero kot pri deviznih terjatvah v bančnih pogodbah. Zato bo izvedlo dokazni postopek o obrestilih v bankah.

Ker tožnica zahteva poleg glavnice tudi obresti in od vložitve tožbe tudi procesne obresti, bo sodišče samo ali z izvedencem, ob upoštevanju plačila z dne 27.1.1992, najprej ugotovilo višino valorizirane glavnice in nateklih obresti ( z analogno uporabo 3.odst. 399.člena ZOR) in s tem višino kapitalizirane glavnice na dan vložitve tožbe 12.3.1992. Sodišče II. stopnje je ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke o odmeri pravdnih stroškov, ker je razveljavilo pretežni del prvostopne sodbe.

Tako bo šele ob koncu ponovljenega postopka pred sodiščem prve stopnj možno oceniti uspeh strank v pravdi in odločiti o stroških. Iz istega razloga sodišče ni odločilo o pritožbenih stroških - 3.odst. 166. člena ZPP.