Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dejstvo, da v sodbi rok za izpolnitev ni določen, skladno z drugim odstavkom 21. člena ZIZ, ne predstavlja ovire za dovolitev izvršbe. Upnik lahko predlog za izvršbo na podlagi takšne sodbe vloži že takoj po nastopu njene pravnomočnosti, sodišče pa mora v izvršilnem postopku nato določiti rok, v katerem lahko dolžnik prostovoljno izpolni v sodbi določeno obveznost, preden se za izterjavo te obveznosti (po poteku tega roka in torej po nastopu izvršljivosti) opravi izvršba. Ne glede na to, ali je paricijski rok določen že v izvršilnem naslovu ali pa ga na podlagi drugega odstavka 21. člena ZIZ določi izvršilno sodišče, paricijski rok ne odlaga zapadlosti dolžnikove terjatve, ampak vpliva na odložitev pravice upnika zahtevati prisilno izvršitev terjatve, ki je sicer že ugotovljena in dolžniku v plačilo naložena s sodno odločbo.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Upniki sami krijejo svoje stroške postopka s pritožbo.
1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovora dolžnika z dne 7. 6. 2021 in 7. 1. 2022 (I. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora upnikom v roku 8 dni po prejemu tega sklepa povrniti 149,33 EUR stroškov odgovora na ugovor, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev (II. točka izreka).
2. Zoper tako odločitev se dolžnik pravočasno pritožuje in navaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v izvršilni naslov ter določilo paricijski rok oziroma rok za izpolnitev obveznosti, ki prej ni bil določen in se je obveznost lahko izpolnila kadarkoli v okviru splošnega desetletnega zastaralnega roka za judikatne terjatve. Zato ne drži stališče sodišča prve stopnje, da dolžnik z določitvijo paricijskega roka ni v ničemer na slabšem. Dolžnik tudi ni dobil dodatne možnosti prostovoljne izpolnitve, sodišče pa je enostransko določilo rok, od katerega začne teči obrestovanje glavnice, ki ga izvršilni naslov ne določa. Izvršilni naslov, ki je podlaga za izvršbo, je lahko spremenjen zgolj pri organu, ki ga je izdal. Izvršilno sodišče mora slediti odločitvi iz izvršilnega naslova, ne pa spreminjati terjatev. Iz obrazložitve Višjega sodišča v Mariboru izhaja, da rok za izpolnitev obveznosti ni določen. Posledično izvršilni naslov ni izvršljiv, saj ni določen datum zapadlih obveznosti, sodišče pa ga ne sme ugotavljati samo. Vsaka obveznost mora biti določena na način, da je določen datum zapadlosti, saj v nasprotnem primeru ni mogoča prisilna izterjava, prav tako ni mogoče izračunati teka obresti, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi ugovoru. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in izvršilni postopek ustavi.
3. Upniki v odgovoru na pritožbo navajajo, da je sodišče prve stopnje izvršbo dovolilo le v obsegu obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, paricijski rok pa je določilo v skladu z drugim odstavkom 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Dolžnik sicer navaja, da bi se lahko od leta 2015 dogovoril za poplačilo upnikov, vendar še vedno vlaga vsa mogoča pravna sredstva, kar kaže na to, da terjatve nima namena plačati, s svojimi dejanji pa zgolj povečuje stroške postopka. Predlagajo zavrnitev pritožbe in naložitev njihovih stroškov pritožbenega postopka v plačilo dolžniku.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V obravnavani zadevi so upniki predlagali izvršbo za izterjavo zneska 1.611,20 EUR in izvršilnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer na podlagi izvršilnega naslova, sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 37250/2017 z dne 5. 3. 2021, s katero je bilo dolžniku naloženo, da mora upnikom kot dedičem A. A. nerazdelno plačati znesek 946,99 EUR iz naslova plače za julij 2015 in znesek 554,21 EUR iz naslova regresa za leto 2015. 6. Drži pritožbena navedba, da v izvršilnem naslovu rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (paricijski rok) ni bil določen, vendar to ne pomeni, da izvršilni naslov ni primeren za izvršbo. Za primer, ko je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, je namreč v drugem odstavku 21. člena ZIZ izrecno predpisano, da ga določi sodišče v sklepu o izvršbi. Gre za dopusten poseg izvršilnega sodišča v izvršilni naslov in s tem za izjemo od načela stroge formalne legalitete, kar je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da v sodbi rok za izpolnitev ni določen, skladno z drugim odstavkom 21. člena ZIZ, tako ne predstavlja ovire za dovolitev izvršbe. Upnik lahko predlog za izvršbo na podlagi takšne sodbe vloži že takoj po nastopu njene pravnomočnosti, sodišče pa mora v izvršilnem postopku nato določiti rok, v katerem lahko dolžnik prostovoljno izpolni v sodbi določeno obveznost, preden se za izterjavo te obveznosti (po poteku tega roka in torej po nastopu izvršljivosti) opravi izvršba. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo tudi v obravnavani zadevi, ko je v sklepu z dne 6. 10. 2021 v zvezi s sklepom o izvršbi z dne 13. 5. 20211 določilo 8 dnevni rok za izpolnitev obveznosti nerazdelnega plačila 1.611,20 EUR, določene v izvršilnem naslovu, in odločilo, da se izvršba dovoli šele po poteku tega roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Pritožbene navedbe, da dolžnik ni dobil dodatne možnosti prostovoljne izpolnitve in da je bilo z določitvijo paricijskega roka nedopustno poseženo v dolžnikovo pravico, da obveznost iz izvršilnega naslova izpolni v okviru desetletnega zastaralnega roka, so tako neutemeljene.
7. Paricijski rok je rok, ki ga sodišče dolžniku določi za izpolnitev obveznosti z namenom, da dolžnik s prostovoljno izpolnitvijo sam upošteva avtoritativno odločbo sodišča ali drugega organa in da se na izpolnitev ustrezno pripravi.2 Ne glede na to, ali je paricijski rok določen že v izvršilnem naslovu ali pa ga na podlagi drugega odstavka 21. člena ZIZ določi izvršilno sodišče, paricijski rok ne odlaga zapadlosti dolžnikove terjatve, ampak vpliva na odložitev pravice upnika zahtevati prisilno izvršitev terjatve, ki je sicer že ugotovljena in dolžniku v plačilo naložena s sodno odločbo. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dolžniku v sklepu z dne 6. 10. 2021 določilo paricijski rok za izpolnitev njegove v sodbi določene obveznosti, določilo rok, od katerega začne teči obrestovanje glavnice, in spremenilo terjatev, ki je določena v izvršilnem naslovu. Določitev paricijskega roka po 21. členu ZIZ namreč nima učinka na zapadlost terjatev, ki so predmet izvršbe, in tudi ne na tek obresti od teh terjatev,3 ampak le na nastop pogojev za prisilno izterjavo teh terjatev (izvršljivost). Izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi, kot je bil dopolnjen s sklepom z dne 6. 10. 2021, ni z ničemer poseglo niti v višino niti v zapadlost terjatev, ki so bile dolžniku v plačilo naložene z izvršilnim naslovom. Sicer pa v obravnavani zadevi ni bila niti dovoljena niti predlagana izvršba za izterjavo zamudnih obresti od zadevnih terjatev, saj za to v izvršilnem naslovu, v katerem dolžniku ni bilo naloženo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih terjatev, niti ni podlage.
8. Po obrazloženem se izkaže, da pritožbene navedbe glede pomanjkljivosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa z vidika pravilne uporabe materialnega prava in obstoja bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter drugi odstavek 55. člena ZIZ), kršitev ni ugotovilo. Pritožbo dolžnika je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o pritožbenih stroških, ki so bili s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 803/2021 z dne 8. 12. 2021 pridržani za končno odločbo (torej za odločitev o ugovorih zoper sklepa z dne 13. 5. 2021 in 6. 10. 2021), zaradi česar bo sodišče prve stopnje o teh stroških moralo odločiti še v nadaljevanju postopka.
9. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Te so priglasili le upniki, ki pa jih morajo kriti sami. Upniki z odgovorom na pritožbo namreč niso prispevali k sprejeti odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni šteti kot potrebnih za postopek in ni podlage, da bi jih sodišče naložilo v plačilo dolžniku (peti odstavek 38. člena ZIZ).
1 V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje paricijskega roka ni določilo v sklepu o izvršbi, ampak v II. točki izreka sklepa z dne 6. 10. 2021, s katero je dopolnilo sklep o izvršbi. Pod točkama I in IV izreka istega sklepa je hkrati odločilo tudi o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker je sodišče prve stopnje o ugovoru zoper sklep o izvršbi s sklepom z dne 6. 10. 2021 odločilo ne da bi predhodno dolžniku dalo možnost ugovora zoper dopolnjeni sklep o izvršbi, je Višje sodišče v Mariboru po pritožbi dolžnika s sklepom I Ip 803/2021 z dne 8. 12. 2021 sklep z dne 6. 10. 2021 v I. in IV. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da dolžniku omogoči ugovor tudi zoper odločitev o dopolnitvi sklepa o izvršbi in nato ponovno odloči o ugovoru zoper sklep o izvršbi in o morebitnem ugovoru zoper sklep z dne 6. 10. 2021, kar je sodišče prve stopnje storilo z izpodbijanim sklepom. 2 V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 108; 3 Terjatve iz naslova plače za mesec julij 2015 in regresa za leto 2015, katerih izterjavo upnik uveljavlja v tem postopku, so zapadle že pred izdajo izvršilnega naslova, v rokih, ki jih določajo relevantni predpisi s področja delovnega prava oziroma pogodba o zaposlitvi.