Jedro

Pritožnica v bistvenem nasprotuje razveljavitvi javnega razpisa, pri čemer s takimi ugovori ne more uspeti, saj to ni predmet izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka. S temi pritožbenimi navedbami pritožnica zato ne more uspeti tudi v pritožbenem postopku zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je pravilno presodilo, da za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pritožnica nima pravnega interesa.

Z ustavitvijo postopka, ki se je začel in ustavil po uradni dolžnosti, namreč ni bilo poseženo v nobeno njeno pravico ali pravno korist, njen pravni položaj pa je enak kot pred ustavitvijo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke, ki jo je vložila zoper sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (v nadaljevanju Agencija), št. 38111-57/2019/6 z dne 16. 7. 2019. Agencija je z navedenim sklepom na podlagi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti ustavila upravni postopek za dodelitev radijskih frekvenc za oddajno točko A. 105,9 MHz iz razpisanega sklopa B., ki se je na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) začel po uradni dolžnosti.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da ker je bil postopek začet po uradni dolžnosti, da se po uradni dolžnosti lahko tudi ustavi. Ker ni možno tega postopka začeti na predlog stranke, ga tudi ni mogoče na podlagi volje stranke nadaljevati. Pritožnica si tako ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj je pridobitev radijske frekvence negotovo dejstvo, odločba o dodelitvi radijskih frekvenc pa ni bila izdana, in tako ni bilo poseženo v njen pravni položaj ter zato ni podan pravni interes.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje kršitev pravice do pravne varnosti (kot del pravice iz 34. člena Ustave RS do osebnega dostojanstva in varnosti), saj je Agencija brez pravne podlage razveljavila javni razpis za dodelitev navedene radijske frekvence in ustavila upravni postopek. Dodaja, da gre za sui generis upravni postopek, ki je bližje postopku, ki se začne na predlog stranke, in bi zato morala imeti možnost nadaljevanja postopka po njeni volji. Navaja še, da sprememba lokacije, kjer se bo radijska frekvenca uporabljala, ni utemeljen razlog za razveljavitev javnega razpisa, kot je predviden v točki 3.1 prve razpisne dokumentacije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje odpravi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je prišlo do spremembe v eni izmed okoliščin iz javnega razpisa, in sicer glede območja pokrivanja te radijske frekvence, saj je bila s spremembo tega območja raba radijske frekvence 105,9 MHz na območju B. bolj učinkovita. Iz tega razloga je v skladu s točko 3. 1 razpisne dokumentacije prvega javnega razpisa razveljavila javni razpis. Javni razpis se je tako ponovil, in sicer tako da se je za razpisano radijsko frekvenco določilo ustreznejšo oddajno lokacijo B. 1. Z razveljavitvijo javnega razpisa so odpadli pogoji za nadaljevanje upravnega postopka dodelitve te frekvence, zato je toženka upravni postopek pravilno ustavila na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP in izdala izpodbijani sklep. Zavrača trditve o kršitvi pravice do pravne varnosti, saj vanjo ni bilo poseženo. Poudarja, da zgolj z zatrjevanjem zagotovitve zakonitosti razpisa ne gre za varstvo pravnega interesa pritožnice. Dejstvo, da bo predmetna frekvenca pokrivala večje število prebivalcev na zadevnem območju, je tudi v javnem interesu. Pravno razmerje bi nastalo šele z izdajo ustrezne odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, do tedaj pa za ponudnike ne nastopijo upravičenja, ki bi za toženko pomenila obveznost njihove izbire.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz izpodbijanega sklepa Agencije izhaja, da je Agencija 23. 11. 2018 objavila sklep o uvedbi javnega razpisa za dodelitev radijskih frekvenc za analogno zvokovno radiodifuzijo na območju severozahodne Slovenije, med drugim za oddajno točko A. 105,9 MHz iz razpisanega sklopa B. Po prejemu poročila komisije je Agencija na podlagi prvega odstavka 47. člena ZEKom-1 po uradni dolžnosti uvedla upravni postopek za dodelitev te radijske frekvence.1 Dne 28. 6. 2019 je bila v Uradnem listu objavljena razveljavitev tega javnega razpisa v delu, ki se nanaša na navedeno frekvenco, upravni postopek pa je bil z izpodbijanim sklepom tožene stranke ustavljen po uradni dolžnosti. Sporno je, ali ima pritožnica pravni interes za odločitev o sklepu o ustavitvi.

7. Iz pritožbenih navedb izhaja, da pritožnica v bistvenem nasprotuje razveljavitvi javnega razpisa, pri čemer s takimi ugovori ne more uspeti, saj to ni predmet izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka.2 S temi pritožbenimi navedbami pritožnica zato ne more uspeti tudi v pritožbenem postopku zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je pravilno presodilo, da za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pritožnica nima pravnega interesa.

8. Z ustavitvijo postopka, ki se je začel in ustavil po uradni dolžnosti, namreč ni bilo poseženo v nobeno njeno pravico ali pravno korist, njen pravni položaj pa je enak kot pred ustavitvijo postopka. Da se pravni položaj stranke v primeru, ko se upravni postopek začne in ustavi po uradni dolžnosti, ne spremeni, je tudi že odločilo Vrhovno sodišče v zadevi X DoR 59/2019 z dne 6. 3. 2019.3

9. Na drugačno odločitev zato ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe o siceršnjem domnevno nepravilnem postopanju tožene stranke v zvezi z javnimi razpisi.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1, pritožbo tožeče stranke neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

1 Pravno podlago za dodelitev radijskih frekvenc predstavlja zlasti ZEKom-1, ki za ta namen določa več možnih postopkov, kot to izhaja iz prvega odstavka 33. člena ZEKom-1, ki določa: "Agencija izda odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc v skladu s splošnim aktom o načrtu uporabe radijskih frekvenc po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, in po predhodnem javnem razpisu v primerih, ko to določa ta zakon. Postopki dodelitve radijskih frekvenc morajo biti odprti, objektivni, pregledni, sorazmerni in nediskriminacijski." Možno je torej, da se najprej uvede javni razpis in se nato odloči o dodelitvi, lahko pa postopek teče brez javnega razpisa, kot to izhaja iz drugega odstavka 34. člena ZEKom-1 in tretjega odstavka 36. člena ZEKom-1. V obravnavanem primeru je šlo za postopek dodelitve radijskih frekvenc v dvofaznem postopku.: najprej za postopek javnega razpisa, ki se je začel s sklepom Agencije o uvedbi javnega razpisa (38. člen ZEKom-1), ki je v skladu z navedeno zakonsko določbo med drugim vseboval tudi območje oziroma lokacije, kjer se bodo te radijske frekvence uporabljale. Območje frekvence je torej ena izmed temeljnih sestavin sklepa o uvedbi javnega razpisa, katere določitev je strokovna tehnična odločitev, ki je prepuščena Agenciji. Območje pokrivanja je odvisno od kakovosti antene, katera frekvenco oddaja. Gre torej za tehnično omejitev. Druga faza postopka dodeljevanja radijskih frekvenc pa je v obravnavanem primeru upravni postopek, ki ga je Agencija uvedla po prejemu poročila komisije o oceni ponudb, na podlagi prvega odstavka 47. člena ZEKom-1. Upravni postopek se je zaključil z ustavitvijo (lahko pa se zaključi z izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc). 2 Primerjaj X Ips 94/2008 z dne 19. 1. 2011. 3 Tako stališče pa potrjuje tudi pravna teorija, na katero se je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi tudi sklicevalo, ki poudarja, da pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke. Kerševan, E.. v: Kerševan, E. (Ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, str. 49.