Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Vprašanje valorizacije zneskov akontacij odškodnine je po svoji naravi pravno vprašanje. Ta pa sodišče rešuje po uradni dolžnosti in ne, če to od sodišča zahteva katera od strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati še 683.972 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 39.106 SIT odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno za vsako od obeh terjatev. Višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode in del zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 683.972 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003, kolikor je ta presegal znesek priznanih zakonskih zamudnih obresti za to obdobje po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku za nepremoženjsko škodo plačati še dodatnih 283.126 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je na pritožbo tožeče stranke za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti skupaj odmerilo za 1.000.000 SIT višje zadoščenje, nato pa je, upoštevaje pritožbo tožene stranke, od tako odmerjenega zneska odštelo valorizirana zneska tožniku že izplačanih odškodnin. Sicer je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim zahtevku za odškodnino za telesne bolečine in strah ni bilo ugodeno v celoti, in zoper del, s katerim je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke glede neupoštevanja valorizacije odškodninskih akontacij tožene stranke, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem glede na poškodbe, ki jih je utrpel, odmerjena prenizko. Sodišči bi morali ustrezno vrednotiti trajanje in intenziteto telesnih bolečin, zlasti glavobolov, ki se pri tožniku, ob škodnem dogodku starem komaj 24 let, pojavljajo v hudi obliki vsaj trikrat tedensko, v lažji obliki pa vsakodnevno, zlasti še ob fizičnih in psihofizičnih naporih ter ob spremembah vremena. Tudi številnim neugodnostim, ki jih je prestal, sodišči nista pripisali zadostne teže. Pravi, da je skupno obdobje prestajanja strahu različne intenzitete tolikšno, da bi morali sodišči ob pravilnem vrednotenju ugotovljenih zadevnih dejstev, upoštevaje splošno znano dejstvo, da z naraščanjem teže poškodbe raste tudi posameznikova zaskrbljenost za izid zdravljenja, zahtevku iz naslova strahu ugoditi v celoti. Sodišču druge stopnje nadalje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP), ker je pri odmeri odškodnine upoštevalo valorizirano vrednost plačane akontacije. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločbe zapisalo, da tožeča stranka k takšnemu izračunu valorizacije ni imela pripomb, čeprav je iz zapisnika z dne 16.6.2004, na katerem je tožena stranka izročila pripravljalno vlogo z valorizacijskim izračunom, razvidno, da je tožnik takoj po njenem prejemu to vlogo prerekal, s čimer je izrazil nestrinjanje z izračunom valorizacije. Ker torej tožena stranka sodišču ni predložila valorizacijskega izračuna izplačane akontacije, ki bi bil med strankama nesporen, in ker ob zaključku pravdnega postopka tudi ni vložila v spis drugega valorizacijskega izračuna niti ni predlagala drugih dokazov za izvedbo valorizacijskega izračuna, sodišče takšne valorizacije ne bi smelo upoštevati.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijskemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava zaradi prenizko odmerjene odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče je namreč v okviru odločanja o višini odškodnine za nastalo škodo obe temeljni načeli, ki vsebinsko dopolnjujeta kriterije iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.; v nadaljevanju ZOR), to sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, pravilno upoštevalo. Razumljivo je, da skuša revident stopnjo in trajanje posledic škodnega dogodka prikazati v zanj kar najugodnejši luči, vendar pa zgolj sledenje individualnemu vrednotenju pretrpljenih posledic škodnega dogodka za zadostitev pravnemu standardu pravične denarne odškodnine ne zadošča. Oškodovančeve dejansko utrpljene škodne posledice je treba ustrezno umestiti v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Edino tako je mogoče zagotoviti enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Prav preizkus zadoščenja, odmerjenega po sodišču druge stopnje, z drugimi podobnimi primeri je pokazal, da je odškodnina po posameznih spornih postavkah in v seštevku v znesku 4.700.000 SIT (sedaj 19.613 €) primerljiva z odškodninami v podobnih primerih, zato revident do višje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah ni upravičen.

Tudi v zvezi z drugim revizijskim razlogom, to je zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP, revizijsko sodišče ni ugotovilo nepravilnosti. Sodišče denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeri po cenah v času izdaje sodne odločbe, pri ugotavljanju pravičnega denarnega zneska, ki ga je tožena stranka po odločbi sodišča dolžna plačati tožniku, pa mora upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po povzročitvi škode in pred izdajo odločbe (drugi odstavek 189. člena v zvezi s 190. členom ZOR). Ker je bila v obravnavanem primeru realna vrednost zneskov odškodnine, ki sta jih tožena stranka in tožnikov delodajalec tožniku izplačala novembra 2000 oziroma januarja 2001, v času izdaje sodne odločbe drugačna od njunih nominalnih vrednosti ob plačilu, je bilo sodišče dolžno ta zneska najprej valorizirati, to je izraziti v višini njune realne vrednosti v času izdaje sodbe, in ju šele nato odšteti od zneska v postopku ugotovljene pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je moralo pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti opraviti valorizacijo in tako dobljena zneska upoštevati pri odločitvi.

Vprašanje valorizacije zneskov akontacij odškodnine je po svoji naravi torej pravno vprašanje. Ta pa sodišče rešuje po uradni dolžnosti in ne, kot trdi revizija, le, če to od sodišča zahteva katera od strank. Ta zmotna predpostavka je izhodišče tudi vsem nadaljnjim revizijskim navedbam, s katerimi tožnik v želji po upoštevanju izplačanih odškodninskih akontacij zgolj v nominalnih zneskih izpodbija pravilnost postopanja sodišča druge stopnje v zvezi z valorizacijo. A v ravnanju pritožbenega sodišča ni najti napake. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 16.6.2004 sodišču predložila valorizacijski izračun, opravljen na podlagi indeksiranja rasti drobnoprodajnih cen, ki predstavlja enega izmed v praksi uveljavljenih načinov izračunavanja valorizacijskih vrednosti. Ker zakon izključne metode oziroma vrednostnih meril, po katerih bi bilo treba to matematično operacijo izvesti, ne določa, se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da ustrezno metodo, po kateri se opravi valorizacija, če je ta med pravdnima strankama sporna, izbere sodišče sámo. To pomeni, da lahko stranki sodišče pri postopanju v zvezi z valorizacijskim izračunom omejita le s soglasnim predlogom, in sicer zgolj glede metodologije, ki naj se za izračun uporabi, v nasprotnem primeru in glede vsega ostalega s tem v zvezi pa sodišče veže le dolžnost poskrbeti za kar najbolj objektivno ugotovitev realne vrednosti obravnavanih akontacijskih zneskov. Pomen tožnikovega nasprotovanja valorizacijskemu izračunu tožene stranke je tako le v tem, da zaradi tega za sodno izbiro načina valorizacije in ugotovitev valoriziranih zneskov ni bilo nikakršnih ovir. To je opravilo pritožbeno sodišče – ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, in sicer tako, da je sledilo izračunu tožene stranke.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).