Jedro

Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti, pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje), zakaj ne.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 23. 12. 2014 spoznalo D. K. za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo 120 dnevnih zneskov oziroma 3.600,00 EUR denarne kazni. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 9. 6. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi, ki je vsebinsko enaka zagovornikovi pritožbi z dne 30. 1. 2015 zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter meni, da je podan tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem dne 4. 9. 2015, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, očitek pa utemeljuje z obširno oceno dokaznega postopka, ki je drugačna od sodne. Enaka zagovornikova zatrjevanja v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje so bila obravnavana kot zagovornikova pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je bila po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče s potrebnimi razlogi kot tako zavrnilo. Zagovornik očita neenako obravnavanje obsojenca v primerjavi s kaznijo izrečeno tukajšnjemu oškodovancu v drugem kazenskem postopku (ko mu je bila izrečena denarna kazen 500,00 EUR), ker mu je bila izrečena precej višja denarna kazen (3.600,00 EUR). Iz vsebine zahteve je tako razvidno, da v resnici ne gre za očitek bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pač pa za drugačno oceno dokazov in nestrinjanje obrambe z oceno dokazov, ki jo je sprejelo sodišče. Navedbe o neenakem obravnavanju niso utemeljene, ne gre za enaka primera, sodišče je dolžno pri izreku denarne kazni upoštevati tudi premoženjske razmere storilca. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec dne 15. 9. 2015 in njegov zagovornik 10. 9. 2015 seznanjena.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati, ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP, v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje), zakaj ne; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in ki jih konkretizira tako, da jih je mogoče preizkusiti.

B-2.

5. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da „napadena sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih“, pri tem pa vložnik določno niti ne pojasni, katera naj bi bila ta odločilna dejstva (prvi odstavek 424. člena ZKP). Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovornik sicer uvodoma uveljavlja kršitev procesnih določb, je v povzemanju zagovora obsojenca, da zasebnega tožilca kritičnega dne ni besedno ustrahoval. Navedbe v zahtevi, da so izpovedbe zasebnega tožilca B. P. in njegovih sinov E. in M. P. neprepričljive, da si zasebni tožilec glede dogodkov, ki so se sicer pripetili, izmišlja obdolžitve na račun obsojenca; da je sodišče neutemeljeno odklonilo vero sopotnikoma v vozilu obsojenca F. H. in D. H., ki obsojenčeve grožnje zasebnemu tožilcu nista slišala, predstavljajo nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem grožnje obrazloženo sprejeli sodišči prve in druge stopnje (sodba sodišča prve stopnje, točke 4 do 8, sodba sodišča druge stopnje, točka 4). Po vsebini te navedbe predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

6. V zvezi z obsojencu izrečeno denarno kaznijo zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Z obsojencu izrečeno denarno kaznijo za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 sodišče navedene zakonske določbe ni prekršilo. Pri izreku denarne kazni in določitvi višine dnevnega zneska mora sodišče skladno z določbo 47. člena KZ-1 upoštevati premoženjske razmere obsojenca, kar je sodišče v izpodbijani sodbi tudi storilo (točka 9 sodbe sodišča prve stopnje). Premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje (povprečna plača 2.000,00 EUR, solastnik stanovanjske hiše, 74 % solastnik podjetja B. d.o.o., lastnik vozila višjega cenovnega razreda Mercedes jeep), so bistveno boljše od premoženjskih razmer zasebnega tožilca, kot izhajajo iz zahtevi za varstvo zakonitosti priložene listine B4 (zapisnik o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2015, v zadevi II K 50709/2014), zato je očitek o neenakopravnem obravnavanju obsojenca in zasebnega tožilca pred istim sodiščem, neutemeljen.

7. Ker po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane, zahteva pa je pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

C.

8. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo, ob upoštevanju zapletenosti postopka ter premoženjskega stanja obsojenca, skladno s tarifo.