Jedro

Najbolj generična stvar je denar. Zato nemožnost izpolnitve denarne obveznosti (sploh) ne pride v poštev.

Zakonska ureditev zamudnih obresti ni kogentna.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v dajatvenem ugodilnem delu (2. točka sodbe sodišča prve stopnje), ki presega plačilo glavnice v višini 30.535.451,00 SIT in v stroškovnem delu (4. točka sodbe sodišče prve stopnje) ter glede pritožbenih stroškov in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odočanje o reviziji, ugodilo pretežnemu delu tožbenega zahtevka, tako da je razveljavilo posojilno pogodbo za znesek 28.628.236,00 SIT, ki sta jo sklenili pravdni stranki in toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki znesek 60,196.734,50 SIT z obrestmi po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti in sicer od zneska 30.535.451,00 SIT (zneska, ki ga je posojilodajalec izplačal po posojilni pogodbi) za čas od 11.6.1997 dalje do plačila in od zneska 29.661.283,50 SIT (kapitaliziranih zamudnih obresti) za čas od 23.6.1997 do plačila). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.444.179,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Napada predvsem zaključek drugostopenjskega sodišča, da sta posojilna pogodba in pogodba o prenosu najemnih stanovanj in stanovanjskih hiš v upravljanje, ki sta ju sklenili pravdni stranki, dva ločena pravna posla, ki ne predstavljata dvostranskega vzajemnega (enotnega) pogodbenega razmerja, kot nasprotno meni revidentka. Uveljavlja tudi, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno pri obrestnem delu tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da ni utemeljena in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je delno utemeljena.

I. Glede delne zavrnitve revizije Tožena stranka je tekom postopka pred nižjima sodiščema nasprotovala (dajatvenemu) tožbenemu zahtevku (vrnitvi plačanih zneskov na podlagi posojilne pogodbe z zamudnimi obrestmi), ker naj bi tožeča stranka zakrivila nemožnost izpolnitve posojilne pogodbe, na podlagi katere je prejela 30.535.451,00 SIT, ni pa še ničesar vrnila. Pravdni stranki sta namreč sklenili tudi pogodbo o prenosu najemnih stanovanj in stanovanjskih hiš v upravljanje, po kateri bi ji (po njenih trditvah) morala tožeča stranka mesečno nakazovati najemnino od stanovanj in poslovnih prostorov, navedenih v prilogi k pogodbi. Ker te svoje obveznosti ne izpolnjuje, najemnine pa predstavljajo za toženo stranko "materijalni pogoj in vir sredstev za pokrivanje oziroma vračilo posojil tako tožeči stranki kot Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije", naj bi s tem tožeča stranka povzročila nemožnost vrnitve posojila. Revidentka vidi med obema pogodbama tako tesno vsebinsko povezavo, da naj bi bile obveznosti tožeče stranke po pogodbi o prenosu najemnih stanovanj in stanovanjskih hiš v upravljanje in obveznosti tožene stranke po posojilni pogodbi v razmerju medsebojne vzajemnosti.

ZOR ureja nemožnost izpolnitve na več mestih. Začetno nemožnost izpolnitve obveznosti, torej tako, ki obstaja že ob sklenitvi pogodbe, ureja v določbah 46. do 48. člena. Revidentka ne uveljavlja take nemožnosti izpolnitve, pač pa ti. naknadno nemožnost izpolnitve, ki jo ZOR kot splošen obligacijski institut ureja na dveh mestih (137. in 138. člen ter 5. odsek 3. oddelka IV. poglavja).

Najsplošnejše določbe o naknadni nemožnosti izpolnitve vsebujejo členi 354 do 356. Za odločanje v tej zadevi je najpomembnejša določba 1. odstavka 355. člena, po kateri dolžnik ni prost obveznosti, če so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti in mu vse take stvari propadejo. S to določbo je bilo v naš sistem obligacijskega prava sprejeto pravilo, poznano še iz rimskega prava: "genus perire non censetur". Najbolj generična stvar je denar. Zato nemožnost izpolnitve denarne obveznosti (sploh) ne pride v poštev.

Določba 1. odstavka 138. člena ZOR, ki sta jo uporabljali nižji sodišči, ureja razmerje med obveznostjo, ki ugasne zaradi nemožnosti izpolnitve in nasproti stoječo, vzajemno obveznostjo. Pogoj za njeno uporabo je, da nastopi (pravno priznana) nemožnost izpolnitve. V primeru denarne obveznosti iz zgoraj navedenega razloga ne pride v poštev.

Revidentki tudi sicer ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da je pritožbeno sodišče napačno presodilo pogodbeno razmerje pravdnih strank. Le naj bi šlo za eno (vzajemno) pogodbeno razmerje kljub dvema sklenjenima pogodbama, bi morala biti taka skupna in navzven izražena volja obeh pogodbenih strank. Ne more zadostovati zgolj trditev, da je pomenila pogodba o prenosu v upravljanje materialno podlago za vračilo posojila in tudi ne časovno sovpadanje obeh pogodb. Iz same vsebine obeh pogodb take volje pogodbenih strank, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred nižjima sodiščema, ni videti. O tem bi bil seveda možen poseben dogovor strank. Drugostopenjsko sodišče pa je v tej zvezi pravilno opozorilo, da tožena stranka ni navedla konkretnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je o tako zatrjevani odvisnosti medsebojnih obveznosti obstajal tak sočasen usten dogovor, niti ni v tej smeri ponudila dokazov.

Ko je drugostopenjsko sodišče prikazalo časovno sosledje dogodkov (odločitev tožeče stranke o odobritvi posojila toženi stranki dne 29.3.1994, ko še ni bila sklenjena pogodba o prenosu v upravljanje, nakazilo prvega dela odobrenega posojila, še preden je bila dne 18.4.1994 sklenjena pogodba o posojilu), je v tem našlo le dodaten argument za potrditev pravilnosti svojega sklepanja, da je šlo za samostojni pogodbeni razmerji. Zato opozarjanje revidentke, da drugostopenjsko sodišče v prikazanem sosledju dogodkov ni upoštevalo tistih dogodkov, ki so v prid njenemu nasprotnemu sklepanju ali so bili nepravilno ugotovljeni (tožeča stranka naj bi že dne 15.2.1994 odločila, da bo tožena stranka opravljala vlogo neprofitne stanovanjske organizacije; 15.8.1994 pa toženi stranki ni mogel biti nakazal prvi obrok posojila, ker je bil tedaj dela prost dan), ne more biti odločilno. Poleg tega gre v tem delu za nedovoljeno poseganje v ugotovljeno dejansko stanje.

V delu, glede katerega se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

II. Glede delne ugoditve reviziji Revidentka nasprotuje navedbi pritožbenega sodišča, da ni ugovarjala višini tožbenega zahtevka glede obresti. Uveljavlja, da vsebina pogodbe kot interno pravo med strankama ni navajanje dejstev. Uporaba in interpretacija pogodb pomeni uporabo prava.

V zvezi z obrestnim delom zahtevka je pritožbeno sodišče ocenilo sklicevanje tožene stranke na določbo 9. člena posojilne pogodbe, ki med drugim ureja višino obresti ob vračilu celotnega dolga v primeru razdrtja pogodbe, kot pritožbeno novoto. Pri tem je spregledalo, da so bile trditve o tem postavljene že v postopku na prvi stopnji.

Tožeča stranka je namreč v petem odstavku četrte strani tožbe povzela prav ta del vsebine 9. člena posojilne pogodbe. S tem je bila ustvarjena trditvena podlaga za odločanje obeh nižjih sodišč o obrestnem delu zahtevka na podlagi določbe 9. člena posojilne pogodbe.

Pogodbena ureditev obresti v primeru vrnitve denarnega zneska zaradi razdrtja pogodbe ima prednost pred zakonsko. Zakonska ureditev zamudnih obresti namreč ni kogentna (o tem glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 114/98 z dne 3.2.2000). Glede zamudnih obresti je bilo zato materialno pravo napačno uporabljeno. Na podlagi določbe 2. odstavka 380. člena ZPP je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje v obrestnem delu in posledično stroškovnem delu razveljaviti in vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo zato treba odločiti o tem delu zahtevka na podlagi ureditve, za katero sta se s pogodbo odločili pravdni stranki. Za odločitev o obrestnem delu zahtevka na spremenjeni pravni podlagi bo treba tudi ugotoviti, kdaj je tožeča stranka nakazala toženi stranki posamezne zneske na podlagi posojilne pogodbe.

Po določbi 4. odstavka 165. člena ZPP so revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.