Jedro

Po določbi 9.a člena ZDen je pravna oseba denacionalizacijska upravičenka, če obstaja pravna kontinuiteta s pravno osebo, kateri je bilo premoženje podržavljeno, v statusnopravnem smislu, ki se ugotavlja na podlagi vpisa v registru. Pravno kontinuiteto med bivšim društvom A.A.C. in društvom A.A.B. je tako v obravnavanem primeru treba presojati po predpisih o društvih.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 30. 5. 2006, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 21. 11 2005, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnice za vračilo nepremičnin, ki obsegajo zemljišče s parc. št. 9/7 in s parc. št. 2059/1 (1. točka izreka), ter odločil, da znašajo stroški postopka 291.500,00 SIT, ki so ga v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe dolžne do polovice plačati KS A.-B., KS A.-C. in KS A.-D. ter do druge polovice tožnica, ki je dolžna plačati še 115.750,00 SIT, ker je 30.000,00 SIT predhodno založila. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je prvostopni organ odločil pravilno in zakonito, na obrazložitev prvostopne odločbe pa se toženka v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, dodala pa je še, da se glede na določbo 9. a člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen) in ustavno odločbo, št. U-I-225/96 z dne 15. 1. 1998, pravno nasledstvo pravnih oseb presoja po splošnih predpisih statusnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb, kar pomeni, da je pravno nasledstvo društva možno ugotavljati v skladu s predpisi o društvih in istovrstnih nekoč veljavnih predpisov. Zaradi obveznosti registracije društva kot pogoja za pridobitev statusa pravne osebe po sedaj veljavnem Zakonu o društvih, ki je bila določena tudi že s Temeljnim zakonom o društvih (Uradni list SFRJ, št. 16/65), na njegovi podlagi pa je bil pravni prednik tožnice A.A.B. dne 29. 7. 1965, vpisan v register društev, je šele od tega dne naprej tudi po mnenju toženke izkazana pravna kontinuiteta med to pravno osebo in tožnico. Premoženje, ki ga tožnica zahteva v tem postopku, pa je bilo podržavljeno dne 26. 12. 1958 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč tedanjemu lastniku A.A.C. Tožnica bi morala izkazati še pravno nasledstvo med A.A.C. (ki ji je bilo premoženje podržavljeno) in A.A.B. (za katero je izkazan vpis v register društev dne 29. 7. 1965). Toženka je še navedla, da samo dejstvo, da je bila določena pravna oseba ustanovljena z istim premoženjem, na istem teritoriju in celo z istim imenom kot njena domnevna pravna prednica, še ne pomeni, da je pravno nasledstvo izkazano tudi v statusnopravnem smislu, kar izhaja tudi iz navedene ustavne odločbe. Tožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da je delovanje A.A. (s takim ali drugačnim dodatkom k imenu) izkazano tudi pred letom 1965, saj to dejstvo ni sporno. Sporno in nedokazano pa je ostalo vprašanje pravne kontinuitete med A.A.C. in A.A.B. Pravno nasledstvo med tema dvema subjektoma bi moralo biti po mnenju toženke izkazano z ustreznimi vpisi v registru društev oziroma podobno javni evidenci ali z odločbo pristojnega upravnega organa o registraciji, s katero bi bila izkazana kontinuiteta med dvema subjektoma. Če tega ni mogoče zagotoviti, bi morala biti kontinuiteta razvidna vsaj iz kronološko zaporednih vpisov sprememb statuta oziroma temeljnega akta vsakokratnega društva, iz katerega bi izhajalo med drugim tudi to, kako in kdaj je bila sprejeta odločitev o spremembi imena društva. Tožnica je dolžna predložiti dokaze za dejansko podlago, na kateri utemeljuje svoj zahtevek, to dokazno breme pa obsega tudi predložitev dokazov o pravnem nasledstvu vlagateljice do pravne osebe, ki ji je bilo zahtevano premoženje podržavljeno. Ker teh dokazov tožnica ni uspela predložiti in s tem posledično ni uspela dokazati statusne pravne kontinuitete med seboj in pravno osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je njen zahtevek zavrnil. Toženka je zato pritožbo zavrnila in potrdila izpodbijano odločbo.

Tožnica je v tožbi navedla, da je stališče toženke o neizkazanemu pravnemu nasledstvu nepravilno in v nasprotju z vso dokumentacijo, ki je predložena v postopku. Tožnica je že med postopkom predložila dopis z dne 24. 7. 1965, ki izkazuje, da je bil A.A.C. registriran pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve dne 17. 4. 1952. V letu 1967 so tej organizaciji pogoreli poslovni prostori in je bil arhiv uničen, kar izkazuje dopis z dne 24. 7. 1965. Dejstvo je, da so bile nepremičnine v vl. št. 1227, k.o. A., podržavljene z odločbo Oddelka za finance ObLO A., št. ... z dne 29. 7. 1959, osebi A.A.C. Po mnenju upravnega organa A.A.C. sploh ni bil vpisan v register društev v takratni LRS, kar pa pomeni, da te organizacije ni bilo, torej je bilo premoženje podržavljeno nekomu, ki ne obstaja. Prav tako tudi ni nobene ugotovitve ali podatka, ki bi izkazoval, da se je prav ta organizacija A.A.C. likvidirala, ukinila ali prenehala delovati. Samo dejstvo, da je register društev nepopoln in pomanjkljiv, ne pomeni, da določena pravna oseba ni obstajala in delovala. Po tej logiki tudi posameznik ne bi obstajal, če bi matična knjiga pogorela in ne bi mogel dostaviti izpiska iz rojstne matične knjige. Tožnica je predložila številne listine v vlogi z dne 9. 7. 2004, ki izkazujejo delovanje A.A. tudi pred letom 1965, vendar tega odločba ne omenja. Prav tako je podala svoje predloge v vlogi, imenovani ''pripombe'' z dne 10. 5. 2005, predlagala je, da se opravijo ustrezne poizvedbe v zgodovinskih arhivih, kot pa izhaja iz odločbe, tega upravni organ ni upošteval. Zaključki upravnega organa so tako v nasprotju z vsem dokumenti, prav tako ne omenja listin, ki jih je upravni organ dobil z dopisom Ministrstva za notranje zadeve, št. ... z dne 28. 6. 2005, s katerim MNZ izrecno pojasnjuje, da pošiljajo fotokopijo dopisa št. ..., ki izrecno omenja, da je bil A.A.C. registriran 17. 4. 1952. Izrecno tudi poudarjajo, da upravnemu organu pošiljajo še fotokopijo zapisnika seje sekretariata A.A. z dne 16. 6. 1965, fotokopijo odločbe o registraciji in fotokopijo odločbe Statuta društva, ki izkazuje, da je ta organizacija obstajala že pred letom 1964. Pojasnjeno je tudi bilo, da je A.A.C. izdajal svoje glasilo XXXX, izdani XXXX iz leta 1962 izrecno omenja npr.: tri sklepe seje IO A.A., ki je bila 19. 5. 1962, kar ponovno izkazuje obstoj organizacije pred letom 1965. Tudi iz Pravil A.A., oziroma natančneje iz člena 2, sprejeta na Občnem zboru 31. 3. 1963, ki so zapisana v številki 1 XXXX A.A., izhaja, da je ta organizacija obstajala že takrat in tudi prejšnja leta. Gornja dokumentacija izkazuje, da je organizacija A.A.C. obstajala od 17. 4. 1952 dalje, nikoli ni bila likvidirana in ukinjena, ves čas je nastopala pod imenom A.A. z različnimi pripisi. Kontinuiteta organizacije je ves čas prisotna in izkazana. Zaključek upravnega organa je protisloven, saj po eni strani priznava, da je bilo premoženje podržavljeno A.A.C. po drugi strani pa zaključuje, da take organizacije ni v registru društev, kar bi pomenilo, da te organizacije sploh ni. To dokazuje tudi vabilo A.A. št. ... z dne 23. 5. 1962. V vlogi z dne 9. 7. 2004 je tožnica izrecno tudi opozorila na sklep Okrajnega sodišča v E., po katerem se je A.A.C. vknjižil kot lastnik pri nepremičnini, vl. št. 1397, k.o. F., ki jih je nato A.A.C. prenesel v last A.F. z z.k. izjavo z dne 10. 8. 1978. V tej z.k. izjavi je izrecno navedeno, da je A.A.C. lastnik nepremičnin, vl. št. 1397, k.o. F., in zato veljavno prenaša lastnino na A.F. Pravno nasledstvo je bilo nesporno, sicer pogodba ne bi bila sklenjena in z.k. postopek ne bi bil izveden. Toženka se v odločbi tudi ni izjavila glede glasila XXXX, temveč se enostavno sklicuje na register društev. Dokazni postopek po mnenju tožnice omogoča predložitev kakršnih koli dokazov, ki utemeljujejo določeno dejstvo, zlasti obstoj in kontinuiteto tožnice. Tožnica je zato predlagala, da sodišče razpiše glavno obravnavo, izvede predlagane dokaze in po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranke z interesom KS A.-B., KS A.-C. in KS A.-D. so v odgovoru na tožbo navedle, da je tožba tožnice neutemeljena in se pri tem sklicevale na listine spisa. Dodatno so še navedle, da tudi če bi bilo pravno nasledstvo izkazano, pa niso podani pogoji za ugotovitev, da je tožnica upravičenec v denacionalizacijskem postopku. Premoženje, ki ga je A.A.C. pridobil v last na podlagi z. k. izjave z dne 5. 3. 1953 (premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka), ki naj bi bilo nato podržavljeno z odločbo na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ne predstavlja zasebnega premoženja glede na določbo 8. člena ZDen. To premoženje namreč glede na z.k. izpisek namreč ni bilo podržavljeno A.A., temveč društvu G.G.G. v A., ki pa ni pravni prednik A.A. Društvo G.G.G. je nepremičnine pridobilo na podlagi kupne pogodbe z dne 28. 5. 1931. Na podlagi Zakona predsedstva slovenskega narodnega osvobodilnega sveta o prenosu imovine telesno vzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije z dne 31. 10. 1945 je lastnik teh nepremičnin postala Zveza fizkulturnih društev Slovenije. Na podlagi Zakona o odpravi zakona o prenosu imovine telesno vzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije je premoženje Fizkulturne zveze Slovenije postalo splošno ljudsko premoženje, kar pa pomeni, da je bilo premoženje dejansko podržavljeno društvu G.G.G. v A. Zadnje navedena zakona sta tudi navedena v določbi 3. člena ZDen kot materialnopravna podlaga za denacionalizacijo. Kot tudi izhaja iz listin v spisu, je bila Fizkulturna zveza Slovenije likvidirana, kar pomeni, da je prenehala obstajati. Iz z.k. izjave z dne 5. 3. 1953 izhaja, da je plenum Fizkulturne zveze Slovenije sprejel sklep, da se te nepremičnine podarijo A.A.C., kar tudi dokazuje, da sta Fizkulturna zveza Slovenije in A.A.C. dve samostojni pravni osebi, A.A. pa je le sprejel v dar njeno premoženje, ki je bilo na podlagi navedenih zakonov nacionalizirano društvu G.G.G. v A. To pa pomeni, da premoženje, podržavljeno na podlagi odločbe z dne 29. 7. 1959, ne predstavlja zasebnega premoženja. Glede na navedeno so predlagale, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnica je v izjavi z dne 26. 10. 2006 navedla, da prereka vse navedbe strank z interesom v odgovoru na tožbo, navedla pa je še, da se je lahko nacionalizirala samo lastninska pravica, odvzela se je lastninska pravica in na nepremičnini vzpostavila družbena lastnina, kar se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Dejstvo je, da obstaja z.k. izjava z dne 5. 3. 1953, sam zapis, da se nepremičnine podarijo A.A., ravno izkazuje način pridobitve lastninske pravice, pri čemer ni pomembno, ali je podarjeno ali kupljeno, saj to ne spremeni vsebine lastninske pravice, ampak dokazuje, da je nekdo postal lastnik. V pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2006 pa je še dodala, da prvostopni organ ni nikoli izvedel postopka v smeri prenehanja pravne osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, saj sicer drugače ni mogoče zatrjevati, da pravno nasledstvo tožnice ne obstaja.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

Po določbi 9. a člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54-I/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) je pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po predpisu ali na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen, denacionalizacijska upravičenka, če je imela v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije in če je pravna oseba ali njen pravni naslednik ob uveljavitvi ZDen dne 7. 12. 1991 delovala na območju Republike Slovenije. Po drugem odstavku navedene določbe se pravno nasledstvo pravnih oseb presoja po pravu Republike Slovenije. Že pred uzakonitvijo te določbe (pred uveljavitvijo ZDen-a B, Uradni list št. 65/98) pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, opr. št. U-I-225/95 z dne 15. 1. 1998, pojasnilo, da so pravne osebe upravičenci do denacionalizacije, če je izpolnjen tudi pogoj pravne kontinuitete pravne osebe od trenutka podržavljenja do vračila premoženja, ki se ugotavlja na podlagi vpisov v register (15. točka obrazložitve odločbe). V obravnavani zadevi je sporno, ali je izkazana pravna kontinuiteta med A.A.C., kateremu je bilo premoženje podržavljeno, in H.H.H., ki kot pravna naslednica zahteva vrnitev tega premoženja. Pravno kontinuiteto med navedenima subjektoma je treba presojati po predpisih o društvih. Po Zakonu o društvih (v nadaljnjem besedilu: ZDru, Uradni list RS, št. 60/95, 49/98 - odl US, 89/99) postane društvo z registracijo pravna oseba zasebnega prava (določba 19. člena). Če društvo preneha - kar pa lahko po volji članov ali po samem zakonu - ga pristojni organ izbriše iz registra (določba 30. člena).

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je toženka ugotovila, da je bilo premoženje, ki ga tožnica zahteva v obravnavanem primeru, podržavljeno 26. 12. 1958 A.A.C., nadalje, da je tožnica izkazala, da je podana pravna kontinuiteta med tožnico in A.A.B., ki je bil vpisan v register društev po takrat veljavnem Temeljnem zakonu o društvih (Uradni list SFRJ, št. 16/65) dne 29. 7. 1965, da pa ni izkazala, da je A.A.C., torej subjekt, kateremu je bilo premoženje podržavljeno, pravni prednik A.A.B. Toženka je še navedla, da je tožnica dolžna predložiti dokaze za dejansko podlago, na kateri utemeljuje svoj zahtevek, kar obsega tudi predložitev dokazov o pravnem nasledstvu tožnice do pravne osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, kar pa po mnenju toženke tožnici ni uspelo. Po presoji sodišča pa tožnica v tožbi utemeljeno ugovarja, da je v svoji vlogi, imenovani ''pripombe'', z dne 10. 5. 2005, podala dokazne predloge, ki pa jih prvostopni organ ni v celoti upošteval. Tožnica je predlagala poizvedbe pri Ministrstvu za notranje zadeve, čemur je prvostopni organ sledil in poizvedbe opravil (l. št. 113 v upravnih spisih), predlagala pa je tudi poizvedbe pri Arhivu Republike Slovenije o obstoju registrov zvez društev in o listinah, potrebnih za registracijo društev, ki so jih vodili takrat pristojni organi za notranje zadeve. Slednjih poizvedb pa prvostopni organ ni opravil, prav tako pa ni pojasnil, zakaj tega dokaza ni izvedel. Po presoji sodišča je tako zaključek toženke, da pravna kontinuiteta med tožnico in A.A.C. ni izkazana, ob ugotovitvi, da v upravnem postopku niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi oziroma ni bilo pojasnjeno, zakaj niso bili izvedeni, napačen oziroma vsaj preuranjen. Ker je toženka s takšnim postopanjem bistveno kršila pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljnjem besedilu: ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 s spremembami), je sodišče zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo toženki v ponoven postopek, v katerem naj toženka odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odloči. Toženka naj zlasti pretehta pomen izvedbe tega dokaza glede na to, katero dejstvo je v postopku sporno, pri tem pa naj tudi upošteva, katere vrste arhivskega gradiva hrani Arhiv Republike Slovenije (npr.: arhivsko gradivo nekdanjih republiških upravnih in drugih državnih organov in nekdanjih državnih ali avtonomnih organov, kakor tudi gradivo organov, organizacij in društev s področja gospodarstva, bančništva, zdravstva, socialnega varstva, šolstva, kulture in znanosti, ki so po svoji pravilih delovali za celotno območje današnje Slovenije ali njenih nekdanjih dežel).

V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja, da delovanje društva A.A. (z različnimi dodatki k imenu) pred letom 1965 ni sporno, kot je navedla tudi že toženka v izpodbijani odločbi, sporno je vprašanje pravne kontinuitete med društvom A.A.C. in društvom A.A.B. Različna glasila, na katera se sklicuje tožnica, pa tudi po mnenju sodišča ne izkazujejo pravne kontinuitete, saj mora biti le-ta, kot že navedeno, izkazana z ustreznimi vpisi v register. Sodišče pa se tudi ne strinja z navedbo tožnice, da dopis z dne 24. 7. 1965 dokazuje pravno nasledstvo tožnice do upravičenca do denacionalizacije, saj ne gre za dopis takratnega državnega organa, katerega pristojnost je bilo vodenje registra društev, temveč za dopis društva takratnemu državnemu organu, torej za vlogo stranke in ne za podatke, pridobljene iz uradnih evidenc.

Sodišče pa v zvezi z navedbami strank z interesom še pripominja, da je temelj za uveljavljanje upravičenj iz denacionalizacije ob morebitni izkazani pravni kontinuiteti in izpolnjenih drugih pogojih po ZDen nedvomno podan, saj je bilo premoženje, ki je bilo v lasti A.A.C. podržavljeno na podlagi predpisa, ki je naveden v določbi 3. člena ZDen kot podlaga za prisilno podržavljenje, in je prešlo v družbeno lastnino, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih oziroma natančneje odločba ObLO A., Oddelka za finance, št. ... z dne 29. 7. 1959, in historični zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 1227, k.o. A. Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnice za razpis glavne obravnave, saj je tožnica v tožbi predlagala izvedbo dokazov, ki so bili že izvedeni v upravnem postopku, sodišče pa je izpodbijani upravni akt odpravilo zaradi ugotovljene kršitve pravil postopka (določba 59. člena ZUS-1).

Sodišče je ZUS uporabilo na podlagi prehodne določbe 104. člena ZUS-1, ZUS-1 pa na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.