Jedro

Sodišče se strinja s presojo upravnih organov, da ima sporno zemljišče dostop do javne ceste. Pri tem je bistvena možnost dejanskega dostopa do javne ceste. Pravna ureditev uporabe povezovalne poti in tožbeno zatrjevanje, da dostop do javne ceste preprečuje zazidano zemljišče, pa na vprašanje možnosti dejanskega dostopa ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo zavezancu A.A., odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015, in sicer za objekt z naslovom ... v izmeri 54,80 m2, v znesku 21,65 EUR, za nezazidano zemljišče v k.o ... parc. št. 283/43, v izmeri 11,72 m2, v znesku 1,56 EUR in nezazidano zemljišče v k.o. ... parc. št. 354/1 v izmeri 777,50 m2 v v znesku 101,95 EUR. Zavezancu je bila dana možnost plačila odmerjenega nadomestila v dveh obrokih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na 62. člen Zakona o stavbnih zemljiščih, ki se uporablja na podlagi 1. alineje 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - 110/02 - ZGO-1), prvi odstavek 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in 19. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Kidričevo (v nadaljevanju Odlok). Prvostopenjski organ še pojasnjuje, da se se nadomestilo v skladu z 218. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter 1. členom Odloka plačuje za zazidane in nezazidane površine, ki so s prostorskimi akti za območje občine določene za širitev naselij in je možnost priključka najmanj z vodovodnim in električnim omrežjem ter možnost dostopa z lokalne ali javne poti, in sicer na celotnem območju Občine Kidričevo. Zavezancu se višina nadomestila določi z upoštevanjem metode točkovanja določene z Odlokom, ob upoštevanju vrednosti točke za določitev višine nadomestila, ki za leto 2015 znaša za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča 0,016598668 EUR. Višina nadomestila za stavbno zemljišče se določi na podlagi meril in kriterijev iz Odloka in je zmnožek skupnega števila točk, skupne površine in vrednosti točke.

2. Tožena stranka je pritožbo tožnika (v kateri je ugovarjal odmeri nadomestila zgolj glede zemljišča na parc. št. 354/1 k.o. ...) zavrnila kot neutemeljeno. Sklicuje se na določbo četrtega odstavka 218. b člena ZGO-1 in določbo prvega odstavka 72. člena ZUreP-1, ki določa kdaj se stavbno zemljišče šteje za opremljeno. Pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča mora upravni organ v postopku ugotoviti ali konkretno nezazidano stavbno zemljišče (zemljiška parcela) izpolnjuje vse kriterije in merila iz ZGO-1 in iz občinskega predpisa. Predmetna parcela se nahaja na območju Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Kidričevo, po katerem se parcela nahaja v območju stavbnih zemljišč, površin podeželskega naselja (SK), kar pa izhaja tudi iz kopije izseka grafike izvedbenega dela občinskega prostorskega načrta v merilu 1:5000. To pomeni, da mora biti nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno v skladu z določbo 218. b člena ZGO-1, z zgoraj navedeno vrsto komunalne infrastrukture. Glede komunalne opremljenosti nezazidanega stavbnega zemljišča so k občinskem mnenju z dne 27. 10. 2015 priložena potrdila upravljalcev komunalnih objektov in naprav, o možnosti priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, na javno vodovodno omrežje, o možnosti zagotovitve odvoza komunalnih odpadkov, o možnosti izvedbe priključka na elektroenergetsko omrežje, možen pa je tudi cestni priključek na javno pot JP 665 411. Možnost priključitve spornega zemljišča na javno cestno je razvidna tudi iz grafičnih prikazov tega območja oziroma izrisa sporne parcele, iz katerih izhaja, da je dostop do javne ceste mogoč preko parcel v pritožnikovi lasti. Tudi iz izjave pritožnika, podane dne 24. 11. 2015 na zapisnik izhaja, da lahko pride na sporno parcelo po svojem zemljišču skozi dvorišče. Izpolnjevanje pogoja dejanskega dostopa do javne ceste in opravičenost odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ne more biti odvisna le od aktivnosti lastnika zemljišča in njegovega interesa, da dejanski dostop tudi uredi (sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 769/2010 z dne 24. 2. 2011).

3. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, v katerem navaja, da potrdilo občine ni odraz dejanskega stanja na terenu, saj parc. št. 354/1 k.o. ... nima možnost ureditve priključka na javno cesto, ker je zemljišče parc. št. stp. 34/1 k.o. ... zazidano, kar je razvidno iz prilog (prikaz parcele in fotografije). Parcela št. 356/2 k.o. ... je v lasti tožnika s tem, da tudi s te parcele ni možna navezava na javno cesto, ker parcela meji na zemljišče v zasebni lasti, ne pa na kategorizirano javno cesto. Občina Kidričevo je v preteklosti že posredovala Davčnemu uradu Ptuj dokument, iz katerega je razvidno (na podlagi ogleda nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 354/1 k.o. ...), da dejansko parcela nima dostopa na javno cesto, zato ne izpolnjuje pogojev za uvrstitev na seznam nezazidanih stavbnih zemljišč. Smiselno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Sodišče je bilo dne 18. 4. 2017 obveščeno, da je tožnik umrl. Sodišče je izdalo ugotovitveni sklep opr. št. II U 128/2016-23 z dne 25. 8. 2017 o prekinitvi postopka od 27. 2. 2017, dediča B.B. pa je skladno z sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. D 157/2017 z dne 31. 7. 2017 pozvalo, da prevzame postopek. Dedič B.B. je sodišču dne 31. 8. 2017 sporočil, da postopek prevzema.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet spora se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015, in sicer od nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 354/1 k.o. ..., ki je v lasti tožeče stranke. Tožnik v tožbi zatrjuje, da za navedeno parcelo ne obstaja možnost priključitve na javno cesto.

8. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je obvezna dajatev, ki se odmerja na podlagi 104. člena Zakona o davčnem postopku, v skladu s katerim izda davčni organ odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti. Odločba se izda na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke veljavne na dan 1. 1. leta, za katerega se določa nadomestilo. Pri tem je treba upoštevati tudi določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97), Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in ZGO-1. 9. V skladu z določbo tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 za nezazidana stavbna zemljišča za potrebe postopka odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih in inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Nadalje je v 2. alineji prvega odstavka 218. b člena istega zakona določeno, da so kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Na podlagi četrtega odstavka 218. b člena ZGO-1 (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006) pa se šteje, da je nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje. V takem primeru je torej izpolnjen pogoj, da je med drugim v obravnavanem primeru možen tudi dostop na javno cesto.

10. Kot izhaja iz listin v upravnih spisih, o čemer je bil seznanjen tudi tožnik dne 24. 11. 2015, ko je bil sestavljen zapisnik o izjavi stranke in iz drugostopenjske odločbe, v obravnavani zadevi možnost priklopa na javno komunalno omrežje obstaja. Sodišče pa se strinja tudi s presojo upravnih organov, da ima predmetno zemljišče dostop do javne ceste. Pri tem je bistvena možnost dejanskega dostopa do javne ceste, pravna ureditev uporabe povezovalne poti in tožbeno zatrjevanje, da dostop do javne ceste preprečuje zazidano zemljišče, pa na vprašanje možnosti dejanskega dostopa ne vpliva.

11. Dodatno k že povedanemu, sodišče še poudarja, da so vse parcele v lasti tožeče stranke, tako da le ta ne more zatrjevati, da ni omogočena povezava njegovih zemljišč z javno cesto. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se odmerja letno, zato vsakršno sklicevanje tožeče stranke na stanje v preteklosti, na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva.

12. Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).