Jedro

Če se rezultati preverjanja točnosti in pravilnosti sprejete carinske deklaracije ne ujemajo z navedbami v deklaraciji ali navedbe v deklaraciji ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga, izda carinski organ odločbo v skladu s 3. odstavkom 52. člena CZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.5.2000, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice M. z dne 7.5.1998. Z navedeno odločbo je carinski organ prve stopnje v skladu s 3. odstavkom 52. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ) na podlagi opravljenega pregleda blaga, prijavljenega kot "novo vozilo" v tarifno oznako 8701 20 100 Kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljevanju KNCT), s carinsko stopnjo "prosto" po enotni carinski listini Carinske izpostave J.s. (v nadaljevanju ECL), ugotovil, da je vlečno vozilo (sedlasti vlačilec v vrednosti 145.000,00 DEM) rabljeno, zato se razvršča v tarifno številko 8701 20 900 KNCT, s preferencialno carinsko stopnjo 11,3 %, ter posledično določil znesek carinskega dolga.

V razlogih izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je po njegovi presoji pravilna in zakonita. Navaja, da iz podatkov upravnih spisov kot nesporno izhaja, da je ob uvozu vozila, števec vozila kazal 1301 prevožen km, da je bilo vozilo v Nemčiji registrirano z veljavnim prometnim dovoljenjem, izdanim dne 30.3.1998 za nemško podjetje in da so bile izdane registrske tablice. Na tej podlagi je bilo v carinskem postopku odločeno, da se vozilo uvrsti med rabljena vozila po KNCT, v tarifno postavko 8701 20 900, s preferencialno carinsko stopnjo 11,3%. Po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno poudarja, da nova nomenklatura uvaja različne tarifne postavke za rabljena in za nova vozila, s tem, da pojem rabljeno oziroma novo vozilo v tarifi ni razložen. Določitev njegove vsebine je prepuščena carinskim organom. Po presoji prvostopnega sodišča je upravni organ na podlagi navedenih dejanskih okoliščin sporno uvoženo vozilo pravilno uvrstil v tarifno postavko za rabljena vozila, kot odločilno okoliščino pri razmejitvi rabljenega vozila od novega pa, ob upoštevanju sicer neobveznih pojasnil dopolnilnega komentarja h KNCT (da kadar se v kombinirani nomenklaturi navajajo "rabljena vozila" pomeni ta izraz vozila, ki so registrirana vsaj enkrat) utemeljeno štel predhodno registracijo vozila. Navaja, da je tudi iz računa, ki ga je deklarant priložil ECL, razvidna tarifna oznaka 8701 20 90, kar še dodatno pritrjuje ugotovitvi carinskega organa, da je bilo uvoženo vozilo rabljeno.

Glede vrednosti vozila pa je bila upoštevana vrednost, ki jo je kot transakcijsko prijavil deklarant (145.000 DEM), zato so tožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni.

Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Med drugim navaja, da prvostopno sodišče ni navedlo, kateri pravni vir je bil podlaga za odločanje v tej zadevi, zaradi česar je izpodbijana sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Smiselno ponovi tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravne podlage zadevne odločitve upravnih organov. Meni, da ne more biti prepuščeno carinskim organom, da po prosti presoji določajo vsebino rabljenega oziroma novega vozila, saj gre za odločilne lastnosti blaga, ki odkazujejo na uvrstitev blaga pod določeno oznako carinske nomenklature; v tem primeru je šlo za dnevno registracijo vozila, ki je služila za tržno-strateške namene; tako fakturo kot potrdilo o poreklu in izvozno carinsko deklaracijo je napisal prodajalec sam, nemški carinik, ki je te listine overil, pa je spregledal, da so podatki o prvi registraciji neskladni. Tržno strateški namen pa je okoliščina, da prodajalec, ki je "partner" S., ni pooblaščen za izvoz še neregistriranih oziroma novih vozil in je to oviro obšel tako, da je v listinah navedel, da gre za že registrirano vozilo. Ker nemški carinski organi le v izjemnih primerih pregledajo izvozno blago, je v tem primeru nemški carinski organ potrdil, da gre za vlačilec, prvič registriran 30.3.1998. Ker je šlo dejansko za še neregistrirano vozilo, je prodajalec izpustil pomemben podatek v fakturi in sicer o prevoženih kilometrih.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za njeno zavrnitev navedlo pravilne razloge, ki imajo podlago v predpisih, na katere se prvostopno sodišče sklicuje. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja in jih ne ponavlja.

Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, glede katerega je prvostopno sodišče presodilo, da je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, na podlagi dejanskih okoliščin, ki jih prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi povzema, uvoženo sporno vozilo pravilno uvrščeno v tarifno oznako KNCT za rabljena vozila (8701 20 900) s preferencialno carinsko stopnjo 11,3 %. Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka pravilno ugotavljata, da je imel prvostopni carinski organ, ko je preverjal podatke v deklaraciji, zakonsko pooblastilo za izdajo odločbe o drugačni razvrstitvi blaga v tarifno postavko, kot je bila prijavljena po ECL in tudi, da je glede na ugotovitve pri pregledu vozila utemeljeno izdal odločbo, s katero je razvrstil vozilo v pravilno tarifno postavko carinske nomenklature in ustrezno preferencialno carinsko stopnjo. Po določbah 3. odstavka 52. člena CZ, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče in pred njim oba upravna organa, namreč izda carinski organ odločbo, če se rezultati preverjanja točnosti in pravilnosti sprejete carinske deklaracije ne ujemajo z navedbami v deklaraciji ali navedbe v deklaraciji ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga.

Po presoji pritožbenega sodišča je bil v obravnavani zadevi pravilno uporabljen tudi Zakon o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95), ki določa pravila za uporabo carinske tarife pri uvozu blaga na carinsko območje Republike Slovenije, in carinska tarifa, ki je sestavni del tega zakona. Zato pritožbeni ugovor, ki se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava, ni utemeljen. Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa kot pritožbenega razloga v tem pritožbenem postopku ni dopustno uveljavljati, ker izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS). Zato pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnik, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.