Jedro

V primeru kršitve pogodbene obveznosti (neizpolnitve pogodbene obveznosti) v dvostranskih pogodbah nastanejo v zakonu določene posledice le, če stranki s pogodbo ne določita kaj drugega.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da 2. odst. izreka odslej glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki še nadaljnjih 139.873,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1992 dalje in še 15.243,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1994 dalje, v 8 dneh." Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 27.400,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in 21.754,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Tožena stranka se zoper obsodilni del sodbe ni pritožila. Tožeča stranka pa je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da je bila pogodba razdrta. Strinja se sicer s stališčem sodišča prve stopnje, da je v primeru neizpolnitve pogodbe, pri kateri je rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe, pogodba razdrta po samem zakonu in da lahko zahteva vsaka stranka vrnitev tistega, kar je dala, z zamudnimi obrestmi od dne, ko je prejela denar. Toda v konkretnem primeru je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka izpolni prevzeto obveznost, to je vrnitev prejetega zneska valoriziranega na dan plačila. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da v primeru, če tožena stranka v določenem roku ne zaposli delavcev po pogodbi, naslednji dan zapade njena obveznost, vrnitev prejetega v valoriziranem znesku.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru kršitve pogodbene obveznosti lahko nastanejo le v zakonu določene posledice.

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da po določbi 124. čl. ZOR v primeru neizpolnitve pogodbe ene stranke nastanejo z zakonom določene posledice le, če stranki s pogodbo nista drugače določili. Stranki pogodbe pa sta v tem primeru obveznosti oz. pravice ene stranke, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti, uredili s pogodbo. S pogodbo (pril. A2) se je tožena stranka zavezala, da če ne bo izpolnila obveznosti iz 2. čl. pogodbe, bo dodeljena sredstva vrnila v roku iz 4. čl. v valoriziranem znesku. Tožeča stranka zato utemeljeno zahteva, da tožena stranka izpolni za tak primer prevzeto obveznost. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko je utemeljevalo svojo odločitev o postavljenem zahtevku na določbi 132. čl. ZOR in ne na določbah pogodbe. Uporabiti bi moralo določbe pogodbe in zahtevku tožeče stranke v celoti ugoditi.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 373. čl. ZPP spremenilo sodbo v izpodbijanem delu tako, da je zahtevku v preostalem delu ugodilo, saj višina tožbenega zahtevka ni bila sporna.

Zaradi delne spremembe sodbe in ko je tako tožeča stranka z zahtevkom v celoti uspela, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (2. odst. 166. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožeči stranki glede na uspeh v pravdi prisodilo le 58,8 % odmerjenih pravdnih stroškov. Ker pa je uspeh tožeče stranke s spremembo sodbe popolen, mora tožena stranka povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), zato je sodišče druge stopnje naložilo tožeči stranki, da mora plačati tožeči stranki še preostali del nastalih pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je uspela tudi s pritožbo, zato ji mora tožena stranka povrniti tudi stroške te pritožbe (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Stroški pritožbenega postopka predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe, odmerjeno od vrednosti spora v pritožbenem ostopku in takso za sestavo te pritožbe.