Jedro

Predmet denacionalizacije je lahko samo premoženje, ki je na način, določen v Zakonu o denacionalizaciji prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (8. člen ZDen). Zato ne more biti predmet denacionalizacije premoženje, ki je bilo na podlagi 6. člena Zakona o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije izvzeto iz zaplembe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07– sklep US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.7.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbah Slovenske odškodninske družbe in tožnice zoper delno odločbo Upravne enote Domžale z dne 24.11.2004, s katero je ta odločila, da je pokojni A.A. upravičenec do denacionalizacije nepremičnin s parc. št. 177 (do 1/2), 401, 209, 308, 243, 239/1, 240, 241, 242 in 210, vse k.o. .... ter da mu zanje pripada odškodnina v obveznicah SOD v višini 47.865,68 DEM, in sicer tako, da je pritožbi SOD ugodila, navedeno prvostopno odločbo odpravila ter sama odločila, da je pokojni A.A. upravičenec do denacionalizacije nepremičnine s parc. št. 210 k.o. .... ter da mu za to pripada odškodnina v obveznicah SOD v znesku 2.287,84 DEM, zahtevo za denacionalizacijo preostalih nepremičnin je zavrnila, prav tako tudi pritožbo tožnice.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz odločbe z dne 24.4.1946 izhaja, da je izdana po 6. členu Zakona o zaplembah, da se v točki I. sklicuje na zaplembo premoženja A.A. z odločbo z dne 5.4.1946 (pravilno 5.3.1946), v točki II. odloči o izvzemu dela zaplenjenih nepremičnin, v točki III. daje nalog za zemljiškoknjižno izvedbo odločbe tako, da se na izvzetih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na tožnico in R.R., za vsako do ene polovice, preostale z odločbo z dne 5.4.1946 (pravilno 5.3.1946) zaplenjene nepremičnine pa se prenesejo v last FLRJ. Navaja tudi, da iz zemljiškoknjižnega izpiska za vlož. št. 68 k.o. ... izhaja, da sta bili obe odločbi o zaplembi in izvzemu zaplembe hkrati zemljiškoknjižno izvedeni. Kot protispisne zavrača tožbene navedbe, da naj bi bile nepremičnine, zaplenjene A.A., kot državne dane tožnici in R.R. Okoliščino, da sta bili izdani dve odločbi o zaplembi in o izvzemu iz zaplembe, ocenjuje kot pravno nerelevantno. Glede ugotavljanja vrednosti nepremičnin navaja, da je že tožena stranka pravilno pojasnila, da bi upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994, tožnica status podržavljenih zemljišč kot stavbnih izkazala le s predložitvijo prostorskih aktov, ki bi izkazovali razvrstitev predmetnih zemljišč kot nezazidanih stavbnih zemljišč, saj Zakon o zaplembah, po katerem so bila zemljišča podržavljena, njihovega statusa (iz kmetijskih v stavbna) ni spremenil. Zato naj tudi ne bi bil relevanten predlagan dokaz z izvedencem. Navaja, da so bili za vrednotenje kmetijskega zemljišča uporabljeni uradni katastrski podatki ob podržavljenju, trditve, da ti uradni podatki niso bili pravilni, pa je treba dokazati. Dodaja, da je bil dokazni predlog pavšalen, saj tožnica ni navedla nobenih konkretnih dejstev, ki bi kazala na to, da uradni podatki niso resnični.

Revidentka se glede dovoljenosti revizije sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da uveljavlja vse razloge iz 1. točke 85. člena ZUS-1, povzema tožbene navedbe ter navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju obsega podržavljenih nepremičnin, ko ni sprejelo njenega stališča, da je sporno premoženje najprej z odločbo prišlo v državno last, nato pa je bilo z drugo odločbo izvzeto iz zaplembe, kar naj bi pomenilo, da je bilo iz državne lastnine preneseno na revidentko in R.R. Sklicuje se na sodbo vrhovnega sodišča, št. II Ips 558/2002 z dne 23.10.2003. Glede vrednotenja zemljišč navaja, da obravnavana situacija ni enaka situaciji v odločbi Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Meni, da so bili že v upravnem postopku nepravilno zavrnjeni njeni dokazni predlogi. Katastrski podatki, pridobljeni v upravnem postopku, naj ne bi predstavljali zadostne podlage za odločitev o tem, kateri predpis uporabiti za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja. Meni, namreč da katastrski podatki pogosto niso odraz dejanskega stanja, kar naj bi bilo splošno znano dejstvo.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije je na strani revidenta. V obravnavani zadevi je po presoji vrhovnega sodišča podan razlog iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj revidentka vrednost izpodbijanega dela (23.303,58 EUR) utemeljuje z razliko med zneskom odškodnine v obliki obveznic SOD, priznanim z odpravljenim prvostopnim aktom (24.473,33 EUR), in zneskom, priznanim z izpodbijanim aktom tožene stranke (1.169,75 EUR).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), na katero pa sicer vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

V reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava po presoji vrhovnega sodišča ni podan. Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni podana podlaga za denacionalizacijo tistega premoženja, ki je bilo izvzeto iz zaplembe. Predmet denacionalizacije je namreč lahko samo premoženje, ki je na način, določen v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US), prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (8. člen ZDen). Zato ne more biti predmet denacionalizacije premoženje, ki je bilo na podlagi 6. člena Zakona o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije (v obravnavani zadevi v odločbah označen z nazivom Zakon o zaplembah, Uradni list DFJ, št. 40/45, v nadaljevanju ZKIK) izvzeto iz zaplembe. Na presojo, da gre za izvzem premoženja iz zaplembe, pa ne more vplivati okoliščina, da je bila najprej izdana odločba o zaplembi premoženja in nato še odločba o izvzemu premoženja iz zaplembe. Iz dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, izhaja, da je bila dne 5.3.1946 izdana odločba, s katero je Okrajno sodišče v Kamniku sklenilo, da se izreče zaplemba celotnega premoženja, dne 24.4.1946 pa odločba, ki se sklicuje na zaplembo premoženja A.A. z odločbo z dne 5.4.1946, v nadaljevanju pa določa, katero premoženje je izvzeto iz zaplembe, ter odreja zemljiškoknjižno izvedbo odločbe tako glede zaplenjenih kot tudi iz zaplembe izvzetih nepremičnin. Zmotno je stališče revizije, da naj bi z izdajo druge odločbe že zaplenjeno premoženje iz državne lastnine prešlo na revidentko in R.R. Sam ZKIK je namreč v 6. členu določal, da se iz zaplembe izloči določeno osebno in družini potrebno premoženje. To premoženje torej že po samem zakonu ni bilo predmet zaplembe, zato ni bilo podržavljeno, in sicer ne glede na to, da se je odločba o zaplembi glasila na zaplembo celotnega premoženja, izvzeto premoženje pa je bilo konkretno opredeljeno šele s kasneje izdano odločbo. Takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo že v zadevah, št. I Up 1148/2000 z dne 22.11.2001 in opr. št. II Ips 627/2005 z dne 16.3.2006. Navedeno stališče tudi ni v nasprotju s stališčem, ki ga je sprejelo v zadevi, opr. št. II Ips 558/2002 z dne 23.10.2003, na katerega se sklicuje revidentka, in sicer, da dejanja sodišča v postopku izvrševanja zaplembe nimajo konstitutivnega učinka. Pravno odločilen je namreč prehod lastninske pravice na državo s pravnomočnostjo odločbe o zaplembi in hkratna omejitev zaplembe, ki jo določa že zakon.

Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z ugotavljanjem vrednosti podržavljenih zemljišč. Vrednotenje zemljišča po določbah Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - odl. US, 65/93-odl. US in 26/00) je možno le, če gre za zemljišče, ki je bilo v času podržavljenja opredeljeno kot stavbno zemljišče. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na stališče ustavnega sodišča, sprejeto v zadevi, opr. št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994, po katerem se kot nezazidano stavbno zemljišče šteje le tisto zemljišče, sicer podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, ki je bilo že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljeno kot gradbeno zemljišče ali pa mu je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega je bilo podržavljeno. Takšno stališče pa je v svoji sodni praksi sprejelo tudi vrhovno sodišče, npr. I Up 1351/2004 z dne 15.9.2005, I Up 817/2004 z dne 6.10.2005 in I Up 541/2005 z dne 20.4.2006. Ker je torej odločilen pravni status zemljišča ob podržavljenju, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala prav, ko je dokazovanje vrednosti podržavljenih zemljišč z izvedencem zavrnila, saj se ne nanaša na dokazovanje okoliščin, pomembnih za odločitev. Trditve v reviziji, da stališče ustavnega sodišča v obravnavani zadevi ne pride v poštev, ker naj bi šlo za drugačno dejansko in pravno podlago, je po presoji vrhovnega sodišča pavšalno, saj revizija sploh ne pove, v čem je situacija glede vrednotenja zemljišč v obravnavani zadevi drugačna. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori, ki se nanašajo na pravilno uporabo Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Pri presoji vrednotenja po Odloku je skladno z določili 44. člena ZDen sodišče prve stopnje namreč pravilno presodilo postopanje tožene stranke, ki se je oprla na katastrske podatke v času podržavljenja, razvidne iz podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc. Pravilno je tudi pojasnilo, da je trditve, da ti podatki niso pravilni, treba dokazati, dokazni predlog pa mora biti podprt z ustreznimi trditvami in dokazi. Kolikor pa revidentka v reviziji uveljavlja, da je bilo dejansko stanje o katastrskem razredu kmetijskih zemljišč ob podržavljenju zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, gre za ugovor, ki v reviziji po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 ni dovoljen, zato ga vrhovno sodišče ni presojalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani ne razlogi, zaradi kateri je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.