Jedro

Osebna navzočnost stranke in njeno zaslišanje ni pogoj za obravnavanje. Zakon sicer ne predpisuje, da mora biti opravičilo za izostanek z naroka podprto z dokazom, vendar se to razume samo po sebi, saj gre za trditev o neki okoliščini, ki naj bi imela pomemben učinek: sodnikov preizkus tehtnosti opravičila, preklic in preložitev naroka, obvestitev vabljenih strank, zadržek v rednem poteku pravde in drugo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 388,10 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da : se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 6691/2008 z dne 29. 02. 2008, vzdrži v veljavi v 1. točki izreka za 3.544,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2007 do plačila, razveljavi pa se za znesek 6.247,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2007 do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, in v 3. točki izreka za 136,00 EUR izvršilnih stroškov (1. odstavek izreka); je dolžna tožeča stranka toženi v osmih dneh povrniti nadaljnje stroške v znesku 442,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

Zoper sodbo v njenem zavrnilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo s stroškovno posledico spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno dejstvo njunega poslovnega sodelovanja ter na njegovi podlagi izročitve vtoževanega blaga. Sporna med njima je cena, ki naj bi jo za blago dogovorili. V zvezi s slednjo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta stranki na podlagi posredovanega predračuna (ponudbe) tožene stranke dogovorili cene v višini, kot jih je tožena stranka dosegla na razpisu ob podpisu pogodbe z G. G d.o.o..

Pritožba takšen zaključek napada in sodišču prve stopnje očita, da: je zmotno ugotovilo dogovor o cenah po predračunu tožene stranke; je zmotno štelo izročitev blaga kot sprejem ponudbe ter zmotno ni zaslišalo direktorja tožeče stranke .

Pritožbeno sodišče se s pritožbenimi očitki ne strinja.

Sodišče prve stopnje je zaključek o sklenjenem dogovoru o cenah po predračunu tožene stranke naslonilo na zaslišanje MZ. Dopis tožene stranke z dne 26. 02. 2007 (B11) res ne izkazuje sklenitve dogovora o ceni, kot to opozarja pritožba, vendar sodišče prve stopnje tega tudi ni ugotovilo. Na navedeni dopis se sodišče prve stopnje (predzadnji odstavek na 2. strani sodbe, list. št. 57) namreč (pravilno) sklicuje v zvezi z ugotovitvijo, da je bila tožeča stranka s predračunom tožene seznanjena. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na dopise tožene stranke z dne 16. 11. 2007 (B1), 03. 01. 2008 (B3) in 11. 12. 2007 (B4). Tožeča stranka se na navedene dopise v postopku pred sodiščem prve stopnje, v smislu, da izkazujejo dogovarjanje o cenah šele po poslanem predračunu, ni sklicevala, prav tako ob upoštevanju dokaznega bremena, ki ga je nosila, ni z ničemer dokazala svojih navedb o sklenjenem dogovoru o cenah po njenih veljavnih cenikih. oz. kalkulacijah, slednjih tudi ni pojasnila (po kakšnih cenah oz. v kakšni višini). Odgovor na pritožbo ob tem utemeljeno opozarja, da tožeča stranka tudi ni predložila nikakršnih cenikov oz. kalkulacij. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožena stranka izkazala, da je bil predračun tožeči stranki posredovan, da je tožeča stranka z njim soglašala (Dopis tožene stranke z dne 26. 02. 2007 (B11), izpoved priče MZ) poleg tega je pravilno sledilo njeni izkazani (Predračun št. 74/2007 z dne 15. 02. 2007 – B10) obrazložitvi, kako je bila v skladu s slednjim določena cena (tč. VII. njene pripravljalne vloge z dne 19. 05.2009 – list. št. 30).

Nima prav pritožba, ko navaja, da je bila tožena stranka tista, ki bi morala blago zavrniti. Upoštevaje, da je tožeči stranki poslala predračun (ponudbo v smislu cen, ki jih je pripravljena plačati) in da je bila ta s slednjim seznanjena ter je tožeča stranka toženi poslala blago in ni uspela izkazati drugačnega dogovora o ceni (po njenih cenikih oz. kalkulacijah), je zaključek sodišča prve stopnje (potrjen tudi z izpovedjo MZ) o sklenjenem dogovoru o cenah po predračunu tožene stranke pravilen.

Pritožbeno sklicevanje na relativno bistveno kršitev določb postopka, ki da jo je sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ni zaslišalo direktorja tožeče stranke SF, pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljeno. V zvezi s tem pritožbenim očitkom je potrebno pojasniti, da osebna navzočnost stranke in njeno zaslišanje ni pogoj za obravnavanje. Dejstvo je, da je direktor tožeče stranke z neodzivom sodnemu vabilu sam onemogočil izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem kot stranke (prim. 1. odst. 262. člena ZPP). V zvezi s pritožbenim grajanjem ocene sodišča prve stopnje o nezadostnosti opravičila izostanka pa je potrebno nadalje pojasniti, da zakon sicer ne predpisuje, da mora biti opravičilo za izostanek z naroka podprto z dokazom, vendar se to razume samo po sebi, saj gre za trditev o neki okoliščini, ki naj bi imela pomemben učinek: sodnikov preizkus tehtnosti opravičila, preklic in preložitev naroka, obvestitev vabljenih strank, zadržek v rednem poteku pravde in drugo (tako tudi sodba II Ips 596/2003 z dne 11. 11. 2004). Za odločanje tako ne zadostuje (zgolj) strankina navedba, ki je ni mogoče preizkusiti. Pa tudi, če bi sodišče tožeči stranki verjelo, je presplošna trditev o tem, da se njen direktor nahaja na službeni poti v tujini. Pot v tujino gotovo ni nenaden dogodek, upoštevaje, da je bil direktor tožeče stranke na narok vabljen mesec in pol prej (vročitev vabila z dne 23. 09. 2009). Zato je sodišče prve stopnje, ko je zaključilo obravnavo brez zaslišanja direktorja tožeče stranke, odločalo v skladu z določbami ZPP, upoštevaje tudi načelo hitrosti in koncentracije postopka.

Pritožba se nadalje pavšalno in nekonkretizirano sklicuje na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki da je podana v nasprotju med vsebino listin in razlogi sodbe ter odločitvijo sodišča. Takšnega grajanja pritožba ne pojasni, ne pove, iz katerih listin in katerih delov sodbe naj bi izhajalo očitano nasprotje, pritožbeno sodišče pa nasprotja ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo, 2% administrativnih stroškov, 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 36,95 EUR. Priglašenih stroškov prejema in pregleda sodbe ter poročila stranki pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj so slednji zajeti v stroških storitve sestave odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki skupaj stroške v višini 388,10 EUR. Slednje je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.