Jedro

Določba 3. odstavka 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur.l. SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Ur.l. RS, št. 9/90 in 5/91) je namenjena varovanju zaščitenih kmetij. Prav zaradi namena ohranjanja zaščitenih kmetij ZKZ v 5. odstavku 21. člena tudi določa, da so pravni posli, sklenjeni v nasprotju s 3. odstavkom tega člena, nični.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Oddelka za družbenoekonomski razvoj občine z dne 19.11.1993, s katero je upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo potrdila po 22. členu zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 17/86 - prečiščeno besedilo), nanašajoč se na prodajno pogodbo, sklenjeno dne 28.10.1993 med tožnikom kot kupcem in M.K. kot prodajalcem kmetijskih zemljišč s parc. št. 2472/1, 2472/3 in 2477/1. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so navedena zemljišča sestavni del zaščitene kmetije, katere lastnik je K.M. Ta zemljišča je lastnik s kupoprodajno pogodbo z dne 28.10.1993 prodal tožniku, vendar promet zemljišč v tem primeru nasprotuje določbi 3. odstavka 22. člena navedenega zakona, kajti iz upravnega spisa je razvidno, da tožnik ni lastnik takšnih zemljišč, ki bi mu zagotavljala ekonomsko varnost z nastankom nove zaščitene kmetije, sam pa tudi ni lastnik zaščitene kmetije, katera bi se na ta način povečala ali zaokrožila.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Zakon o kmetijskih zemljiščih v 3. odstavku 22. člena ne določa, da se smejo kmetijska zemljišča zaščitene kmetije s pravnimi posli deliti samo, če se na ta način povečujejo, zaokrožujejo ali nastajajo nove zaščitene kmetije, kot meni tožena stranka. Tožnik lahko pride do potrebnega kmetijskega zemljišča le z nakupom, tožena stranka pa mu to z izpodbijano odločbo onemogoča. Restriktivno tolmačenje navedene zakonske določbe pomeni pregrob poseg v lastninsko pravico prodajalca, ki na ohranitvi spornih zemljišč v sklopu zaščitene kmetije iz gospodarskih razlogov ni zainteresiran. Po drugi strani pa takšno tolmačenje tudi nima opore v zakonu, saj določba 3. odstavka 22. člena govori le o drugi kmetiji, kar po mnenju tožnika pomeni, da si kmet, ki nima zaščitene kmetije, z nakupom zemlje ustvarja kmetijo. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81 in 1/86 ter Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91; dalje: ZKZ) v 3. odstavku 21. člena (oziroma v 3. odstavku 22. člena prečiščenega besedila zakona - Uradni list SRS, št. 17/86, ki ga navaja tožena stranka) določa, da se kmetija iz 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) s pravnimi posli med živimi ne sme deliti, razen v primeru, če se na ta način povečujejo, zaokrožujejo ali nastajajo nove kmetije. Iz gramatikalne razlage te zakonske določbe bi sicer izhajalo, da zakonodajalec z izrazom "druge kmetije" ni imel v mislih kmetije iz 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) - Uradni list SRS, št. 26/73 in 1/86, to je takoimenovane zaščitene kmetije, temveč tudi druge vrste kmetije, ki ne bi imele statusa zaščitene kmetije. Vendar je taka razlaga določbe 3. odstavka 21. člena ZKZ nasprotna namenu zakona. Iz navedene določbe namreč po mnenju sodišča izhaja, da je namenjena varovanju celovitosti zaščitenih kmetij oziroma njihovi ohranitvi. Zaščitene kmetije se lahko ohranijo le na ta način, da se s prometom kmetijskih zemljišč obstoječih zaščitenih kmetij povečujejo ali zaokrožujejo druge zaščitene kmetije ali da s tem nastajajo nove zaščitene kmetije. Prav zaradi namena ohranjanja zaščitenih kmetij zakon v 5. odstavku 21. člena tudi določa, da so pravni posli, sklenjeni v nasprotju s 3. odstavkom tega člena, nični. Drugačna razlaga zakona, kot je tista, na katero se je v izpodbijani odločbi oprla tožena stranka, bi torej nasprotovala namenu zakona ; po mnenju sodišča pa tudi sicer ne bi bila pravno sprejemljiva. V veljavni zakonodaji je z izrazom kmetija opredeljena le kmetija iz 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij). Med strankama pa ni spora o tem, da tožnik tudi z dokupom spornih kmetijskih zemljišč ne bi dosegel pogojev, po katerih bi bilo mogoče njegovo gospodarstvo šteti za kmetijo v smislu 3. člena navedenega zakona. Po presoji sodišča je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.