Jedro

Denarno nadomestilo (na uporabo nujne poti) je pravni standard, katerega vsebino ugotavlja sodišče primeroma in ob upoštevanju kriterijev sodne prakse (npr. škoda, ki nastaja za obremenjeno nepremičnino, zmanjšana vrednost nepremičnine, način in obseg poti itd.). Pri ugotavljanju višine denarnega nadomestila ne pride v poštev analogna uporaba 28. člena Zakona o stavbnih zemljiščih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo nujno pot v korist solastnih nepremičnin vseh treh predlagateljev s parc. št. 732/6 stanovanjska stavba 96 m2, dvorišče 608 m2 in s parc. št. 733/4 njiva 885m2, vpisanih pri vl.št. 1183 k.o., preko solastnih nepremičnin obeh nasprotnih udeležencev s parc.št. 493 stavbišče - hiša 84 m2, dvorišče 356 m2, vpisane pri vl.št. 1106 k.o.tako, da poteka od asfaltirane javne poti s parc.št. 2817 k.o. po jugozahodnem delu parcele s št. 493, mimo parcele št. 732/2 po že obstoječi utrjeni in z gramozom posipani površini v izmeri 16 m2, do dvorišča predlagateljev s parc. št. 732/6, kot je razvidno pod oznako a - skic, ki sta kot prilogi 2 in 3 izvedenskega mnenja T.V. z dne 22.5.1998 sestavni del sklepa. Sodišče prve stopnje je nujno pot dovolilo za vožnje z osebnim avtomobilom, dovoz kurilnega olja s cisterno, dovoz in odvoz opreme in inventarja v zvezi z redno rabo ter tekočim in investicijskim vzdrževanjem nepremičnine s parc. št. 732/6, za nepremičnino s parc.št. 733/4 pa za dovoz in odvoz s kmetijskim traktorjem. Sodišče je odločilo, da so predlagatelji nerazdelno dolžni plačati nasprotnima udeležencema enkratno nadomestilo v znesku 319.418,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2000 do plačila. Nadalje je zavrnilo predlog za izločitev izvedenke gradbene stroke T.V. in predlagateljem naložilo povrnitev stroškov postopka nasprotnih udeležencev v znesku 119.002,00 SIT. Proti sklepu se pritožujejo vsi udeleženci nepravdnega postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotna udeleženca v pritožbi navajata, da določitev nujne poti ni pravilna in je v nasprotju z določili Zakona o nepravdnem postopku. Dostop do hiše predlagateljev je poleg spornega možen še preko Ž-parcele in preko parcele Z-a. Po mnenju nasprotnih udeležencev bi bila najkrajša pot za predlagajoče stranke in praktično brez vseh vlaganj preko Z-a zemljišča. Druga možnost - preko Ž-parcele je pa možna z minimalnimi posegi. Glede trase (nujne poti), ki je določena z izpodbijanim sklepom, se nasprotna udeleženca sklicujeta na sodbo P 20/86, s katero je bilo ugotovljeno, da predlagateljem služnostna pot ne pripada. Opozarjata na dejstvo, da je obstajala služnostna pot v korist parcele 689 in 732/1, dogovorjena v darilni pogodbi iz leta 1975 med možem prve predlagateljice in njegovim stricem. V tistem času naj bi imela nepremičnina predlagateljev s to služnostjo potno povezavo z javnim omrežjem in je po mnenju nasprotnih udeležencev nedopustno, da si nekdo s preureditvami in gradnjami na lastnem zemljišču tako spremeni teren, da si onemogoči ali otežkoči dovoze do javne poti, kot naj bi to naredili predlagatelji. Če so si predlagatelji sami zaprli pot z javnim omrežjem, pa ta postopek pomeni nepotrebno obremenjevanje sosedovega zemljišča. Nujna pot, ki poteka tik ob vhodu v stanovanjsko hišo nasprotnih udeležencev, povzroča odtekanje meteorne vode, kar se je lahko sodišče samo prepričalo ob ogledu na kraju samem. Nasprotna udeleženca ne sprejemata zaključka sodišča prve stopnje, da z ustanovitvijo nujne poti nastane večja korist za gospodujoče zemljišče, kot pa je škoda na obremenjeni nepremičnini. Sodišče je pri ugotavljanju tega pogoja sledilo izvedenki gradbene stroke T.V. in ostalih možnih tras ni preverjalo. Nadalje v pritožbi obširno ponavljata razloge za izločitev izvedenke, ki naj bi bila po njunem mnenju pristranska in nekorektna pri izdelavi izvedenskega mnenja. Izvedenka je nepravilno ocenila tudi višino denarnega nadomestila, saj ni upoštevala zmanjšane vrednosti parcele ter materialne škode in v mnenju ni opredelila (tč.3/2 ), katero vrednost je vzela za osnovo izračunu. Po mnenju nasprotnih udeležencev bi bilo kot kriterij za določitev odškodnine potrebno vzeti vrednost stavbne parcele. Med postopkom sta nasprotna udeleženca pridobila mnenje izvedenca gradbene stroke M.S., iz katerega izhaja drugačen izračun vrednosti denarnega nadomestila, kar naj bi potrjevalo dvom nasprotnih udeležencev v pravično oceno izvedenke. Nasprotna udeleženca opozarjata še, da v sklepu ni nič določeno o samem vzdrževanju nujne poti in poleg tega navajata, da v zimskem času ne bosta dovolila, da jima bodo sneg odmetavali tik pred vhodom. Predlagata spremembo sklepa tako, da se predlog zavrne, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlagatelji v pritožbi očitajo sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z uporabo Zakona o stavbnih zemljiščih glede prvostopne razlage pojma denarno nadomestilo in odmere same višine nadomestila, ki naj bi nasprotovala ustavno zagotovljeni enakosti lastnin. Zakon o nepravdnem postopku ne določa kriterijev za določitev višine nadomestila. Ob pomanjkanju ustreznih pravnih predpisov in do uveljavitve nove slovenske ustave je bila določitev denarnega nadomestila prepuščena sodni praksi. Od uveljavitve Zakona o stavbnih zemljiščih pa je po mnenju predlagateljev zaživel predpis, ki natančno določa nadomestilo za omejitev lastninske pravice in bi ga zato bilo potrebno po analogiji uporabiti tudi v korist fizičnih oseb. Drugačna razlaga bi povzročila nevarnost, da bi prišle fizične osebe v slabši položaj od občine in države. Predlagatelji se sklicujejo na določbo četrtega odstavka 28.člena ZSZ, po kateri odškodnina zaradi omejitve lastninske pravice obsega izgubo ali zmanjšanje dohodka od nepremičnine in druge stroške, povezane z omejitvijo, in ki bi prišla vpoštev pri ugotavljanju škode za uničeno zelenico. Navajata, da zelenice ni bilo že pred uvedbo postopka za določitev nujne poti, tako da predmetni del zemljišča ni dajal posebnega dohodka. Po analogiji z omenjeno določbo pa bi se tržna vrednost zasedenega zemljišča v znesku 44.000,00 SIT edina lahko pojmovala kot izhodišče za opredelitev zmanjšanja dohodka. Sicer pa so predlagatelji mnenja, da bi vsebino nadomestila moralo določiti sodišče prve stopnje. Sodišče se je temu izognilo in svoje odločitve ni vsebinsko obrazložilo, saj se je zgolj sklicevalo na izvedensko mnenje, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Predlagatelji se pritožujejo tudi zoper odločitev o stroških začasne odredbe, saj je do postopka izdaje začasne odredbe prišlo zaradi samovoljnih ravnanj nasprotnih udeležencev. Po mnenju predlagateljev sta nasprotna udeleženca s svojim ravnanjem krivdno povzročila stroške izdaje začasne odredbe, ki sta jih dolžna povrniti tudi po določbah ZIZ. Predlagata razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbi nista utemeljeni. Pravna podlaga za prvostopno odločitev o ustanovitvi nujne poti in povrnitvi denarnega nadomestila so v obravnavanem primeru določbe, ki urejajo postopek za dovolitev nujne poti (členi od 140. do 149. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Po določbi 140.člena ZNP v zvezi z 141.členom ZNP sodišče na predlog predlagateljev dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno obdelavo ali uporabo potne zveze z javnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Ob citiranem pogoju sodišče v okviru predloga po določbi 143.člena ZNP presoja še obremenitev zemljišča, po katerem poteka ustanovljena pot (služna nepremičnina), ki ne sme biti večja, kot pa znaša korist (od uporabe nujne poti) za gospodujoče zemljišče. Sodišče druge stopnje nima razloga za dvom v pravilnost prvostopnih ugotovitev glede predlagane nujne poti in v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o utemeljenosti ustanovitve nujne poti v korist solastnih nepremičnin predlagateljev s parc. št. 732/6 in s parc. št. 733/4 njiva 885m2, vpisanih pri vl.št. 1183 k.o. (gospodujočih zemljišč), preko solastnih nepremičnin obeh nasprotnih udeležencev s parc.št. 493 (služnega zemljišča), vpisane pri vl.št. 1106 k.o. tako, kot je razvidno pod oznako a - iz skic, ki sta kot prilogi 2 in 3 izvedenskega mnenja T.V. sestavni del izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje se je z ogledom na kraju samem prepričalo, da nepremičnine predlagateljev nimajo potne povezave zveze z javno potjo in da je predlagana trasa (do javne poti) preko služnega zemljišča nasprotnih udeležencev tudi na podlagi strokovnih ugotovitev izvedenke gradbene stroke, izhajajočih iz izvedenskega mnenja, primerna za potek ustanovljene nujne poti. Ob tem se nasprotna udeleženca v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na prejšnjo potno povezavo (pogodbeno dogovorjena služnost), ki naj bi v preteklosti (v tistem času?) predlagateljem gospodujočega zemljišča omogočala povezavo z javno potjo, saj sedanje ugotovitve prvostopnega sodišča tega ne potrjujejo. Brezpredmetno je tudi sklicevanje pritožnikov na izid pravdnega postopka P 20/86 (priloga spis), v katerem predlagateljem preko služnega zemljišča nasprotnih udeležencev ni bila priznana služnost, saj so pogoji za ustanovitev služnosti povsem drugačni od pogojev za dovolitve nujne poti. V skladu z določo tretjega odstavka 143.člena ZNP v zvezi z 141.členom ZNP sodišče prve stopnje tudi ni presojalo uporabljivosti ostalih možnih tras (za ustanovitev nujne poti), saj predlagatelji niso razširjali predloga po variantnih trasah, sodišče pa odloča o dovolitvi nujne poti v okviru postavljenega predloga. Zato sodišče druge stopnje glede na pritožbene trditve o ostalih možnih dostopih do javne poti ilustrativno opozarja nasprotna udeleženca na izvedensko mnenje (list. št. 96 list.št. 101), iz katerega je razvidno, da je predlagana nujna pot po že obstoječi poti - preko parcele nasprotnih udeležencev po oceni izvedenke najprimernejša od variantnih tras. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je z ustanovitvijo nujne poti nastala za služno zemljišče manjša škoda (zatrjevano odtekanje meteorne vode), kot pa znaša korist za gospodujoče zemljišče (stanovanjska hiša, dvorišče, njiva), saj gre takorekoč za vsakodnevni dostop do stanovanjske hiše. Nujna pot je dovoljena za vožnje z osebnim avtomobilom, občasno pa za prevoze s tovornimi vozili (za potrebe vzdrževanja nepremičnine) ter dovoz in odvoz s kmetijskim traktorjem, kar je glede na današnje družbene razmere nujnega pomena za normalno uporabo nepremičnine. In glede na mesto, obseg (cca. 16m2) in smer (poteka mimo dvorišča nasprotnih udeležencev) je ustanovljena po že obstoječi poti in torej na tak način, da je spričo večje koristi gospodujočega zemljišča dovolitev poti manj obremenjujoča za služno zemljišče. Glede vzdrževanja nujne poti sodišče druge stopnje odgovarja, da so analogno uporabljiva pravna pravila o vzdrževanju služnostne poti. Ob uporabi določbe drugega odstavka 50.člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) so tako predlagatelji (lastniki gospodujoče nepremičnine) dolžni skrbeti za ustanovljeno nujno pot in prispevati k stroškom, ki so potrebni za njeno vzdrževanje. Če se bosta tudi nasprotna udeleženca (lastnika služne nepremičnine) posluževala uporabe nujne poti, nosijo po določbi tretjega odstavka citiranega člena stroške vzdrževanja nujne poti lastniki gospodujoče nepremičnine in lastniki služne nepremičnine v sorazmerju s pridobljeno koristjo. Slednja opcija pa je glede na način uporabe lastnika služnega zemljišča dejansko odvisno od primera do primera, saj nujno pot praviloma koristi lastnik gospodujočega zemljišča in temu ustrezno nosi stroške. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog nasprotnih udeležencev za izločitev izvedenke gradbene stroke T. V., ki je svoje delo opravila strokovno in je v izvedenskem mnenju odgovorila na vsa ključna vprašanja, pomembna za pravilno in zakonito odločitev o dovolitvi nujne poti in določitvi denarnega nadomestila. Nasprotna udeleženca v pritožbi neutemeljeno ponavljata, da je izvedenka gradbene stroke pristranska, ker je opravila ogled na terenu brez vednosti sodišča in strank, pri čemer je kontaktirala z Z.. Izvedenka je na zahtevo prvostopnega sodišča pojasnila, da je dne 20.5.1998 opravila ogled na terenu, ker je pri izvedenskem mnenju ugotovila, da se dimenzije stavb v naravi ne ujemajo z dimenzijami v katastrskem načrtu. Iz opisanega ravnanja je razvidno, da je izvedenka na terenu opravljala dela strokovne narave, zato sodišče druge stopnje soglaša s prvostopno oceno, da ne gre za okoliščine, ki bi vzbujale dvom o njeni pristranosti in narekovale izločitev iz vedenke. Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov glede pravilnosti kriterijev, ki jih je izvedenka vzela za osnovo pri izračunu višine denarnega nadomestila v znesku 319.418, 00 SIT. Nasprotna udeleženca v pritožbi neutemeljeno grajata izvedensko mnenje izvedenke T.V. in s svojimi trditvami ne moreta omajati strokovne utemeljenosti izvedenskega mnenja. Ni namreč moč slediti pritožbenim trditvam, da izvedenka pri oceni denarnega nadomestila ni opredelila manjvrednosti stanovanjske hiše in da ni opredelila kriterijev za določitev odškodnine, saj zatrjevane navedbe nimajo podlage v izvedenskem mnenju. Izvedenka T.V. je v mnenju določno opredelila izhodišča in osnove za oceno odškodnine (na list. št. 125). Pri tem je kot izhodišča navedla : potek nujne poti, izguba uporabe zemljišča v obsegu nujne poti in zračnega gabarita, zmanjšanje vrednosti celotne parcele št. 493 zaradi obremenitve z nujno potjo in materialno škodo na področju nujne poti. Prav tako je pojasnila predpostavke za izračun vrednosti stavbnega zemljišča (tč. 2.0), na osnovi katerega je tudi ocenila zmanjšanje vrednosti celotne parcele št. 493 pod tč. 3.2 na vrednost 254.598,00 SIT, iz česar sledi, da je z oceno manjvrednosti celotne stavbne parcele izvedenka upoštevala hkrati tudi manjvrednost stanovanjskega objekta - hiše. Glede na prepričljivost ovrednotenja denarnega nadomestila po izvedenskem mnenju T.V. ni potrebna primerjava z mnenjem izvedenca M.S. z dne 9.10.1998, ki sta ga nasprotna udeleženca sama pribavila med postopkom. Četudi slednjega mnenja sodišče prve stopnje ni ocenilo pa to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je odločitev prvostopnega sodišča glede določitve denarnega nadomestila pravilno oprta na izvedensko mnenje T.V.. Sodišče prve stopnje je glede na ustaljeno sodno prakso pri določanju denarnega nadomestila upoštevalo vsa pravnorelevantna merila (škoda, ki nastaja za obremenjene nepremičnine in zmanjšano vrednost obremenjene nepremičnine) in je v celoti sprejelo izvedensko mnenje o višini denarnega nadomestila. Tudi če sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni posebej povzemalo izvedenskega mnenja v delu, ki se nanaša na opredelitev vrednosti izračuna in njegovih osnov (izgube uporabe zemljišča, zmanjšana vrednost celotne nepremičnine ter materialna škoda), s tem ni storilo očitane kršitve določb postopka, saj je izčrpna prvostopna obrazložitev dovolj obsežna, da je moč preizkusiti pravilnost odločitve o višini denarnega nadomestila. Zato predlagatelji v pritožbi proti sklepu glede določitve denarnega nadomestila (točka 3 izreka) neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP. Po določbi 144. člena ZNP so dolžni plačati upravičenci do nujne poti (konkretno: predlagatelji) zavezancem (konkretno: nasprotna udeleženca) denarno nadomestilo. Kot je materialnopravno pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, pri ugotavljanju višine denarnega nadomestila ne pride vpoštev analogna uporaba določb Zakona o stavbnih zemljiščih (ZST). Denarno nadomestilo je pravni standard, katerega vsebino ugotavlja sodišče primeroma in ob upoštevanju izoblikovanih kriterijev sodne prakse. Nerazumljivo je stališče predlagateljev v pritožbi, da naj bi odločitev sodišča prve stopnje nasprotovala ustavno zagotovljeni enakosti lastnin. Z zakonom (ZST) so določene omejitve lastninske pravice v korist občine in države in ob doslednem upoštevanju 69. člena Ustave Republike Slovenije, ki na krovni ravni določa ra zlastitev v javno korist, je potrebno restriktivno tolmačiti zakonske določbe o omejitvi lastninske pravice in njihove uporabe ne gre analogno razširjati na dejanski stan obravnavanega primera. Sklepanje po podobnosti z uporabo 28.člena ZST pa je pravno neupoštevno še iz enega razloga. Določbe od 9.člena do 28.člena ZST so bile razveljavljene (Ur.l.RS, št. 24/92 - odločba US, št. 44/97), kar z vidika veljavne zakonodaje pomeni, da določba 28.člena ZST v nobenem primeru ni uporabljiva za razlago pojma vsebine denarnega nadomestila po 144.členu ZNP. Končno predlagatelji v pritožbi neutemeljeno izpodbijajo odločitev o stroških v zvezi z začasno odredbo. Odločitev sodišča prve stopnje, da predlagatelji trpijo stroške v zvezi z izdano začasno odredbo, je zakonita in v skladu z določbo 146.člena ZNP, da (vse) stroške (za dovolitev nujne poti) trpi predlagatelj, razen v primeru, če so bili povzročeni stroški po krivdi ali po naključju nasprotnega udeleženca (peti odstavek 35.člena ZNP). Pri tem je glede na pritožbene navedbe opozoriti, da kriterij odločanja o stroških po krivdnem principu pri izdaji začasne odredbe ni uporabljiv. Določba petega odstavka 38.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ v zvezi z 239.členom ZIZ, po kateri je dolžnik dolžan na zahtevo upnika povrniti potrebne stroške, neposredno napotuje na odločanje o stroških v zvezi z izdajo začasne odredbe, po kriteriju potrebnosti. Vendar pa je v povezavi z določbo 146.člena ZNP, po kateri (vsi potrebni) stroški postopka bremenijo izključno predlagatelje, treba oceniti, da predlagatelji v postopku dovolitve nujne poti ne morejo zahtevati povrnitve stroškov v zvezi z izdano začasne po pravilih ZIZ. Ker je uvedba postopka botrovala izdaji začasne odredbe za dovolitev nujne poti, je logična razlaga sodišča prve stopnje, da izdaja začasne odredbe ne bi bila potrebna, če ne bi bilo zadevnega postopka. In kot že rečeno, stroški izdaje začasne odredbe so stroški postopka, le-ti pa po izrecni zakonski določbi bremenijo predlagatelje. Po obrazloženem se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350.člena ZPP v zvezi s 37.členom ZNP), je bilo treba obe pritožbi na podlagi 2. točke 365.člena ZPP v zvezi s 37.členom ZNP zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.