Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih.

Obstoj zaničevalnega namena se ugotavlja šele, če obsojenec vsaj dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 306/2009 z dne 8. 7. 2010, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 234/2006 z dne 8. 6. 2009, J. H. pod točko I spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve, in sicer za dejanje pod točko I/I po prvem odstavku 171. člena in za dejanje pod točko I/II po drugem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za dejanje pod točko I/I določilo kazen 15 dni zapora, za dejanje pod točko I/II pa kazen 25 dni zapora, nato pa na podlagi določb o steku določilo enotno kazen en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Pod točko II pa je obdolženca na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za dve kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ. Za obsodilni del sodbe je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka obsojencu, v oprostilnem delu pa zasebni tožilki. Višje sodišče je pritožbi obsojenega J. H. in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo v obsodilnem delu so zagovorniki obsojenega J. H. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pravnomočno izpodbijano sodbo spremeni iz obsodilne v oprostilno oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da obsojencu pravica do svobode izražanja ni bila kršena, kar je sodišče druge stopnje obširno in pravilno obrazložilo. Z navedbami, da so bili očitki zasebni tožilki zatrjevani v pogojni obliki, da so resnične oziroma da je obsojenec utemeljeno verjel v resničnost svojih trditev, pa zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to, da so se žaljive obdolžitve nanašale na zasebno tožilko in so do nje žaljive v subjektivnem pogledu, je bila upravičena vložiti zasebno tožbo zoper obsojenca, zato bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, zato zahteva neutemeljeno uveljavlja kršitev 3. alineje 29. člena Ustave in določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Glede na opis žaljive obdolžitve v točki II je sodišče dejanje utemeljeno opredelilo kot kvalificirano obliko po drugem odstavku 171. člena KZ, zato kršitev zakona ni podana.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojenec se z odgovorom ne strinja in sumi, da je več ravnanj vrhovnega državnega tožilca ali koga drugega spornih. Zagovorniki pa so v podani izjavi vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti, stališča vrhovnega državnega tožilca pa ocenili kot zgolj pavšalna in neutemeljena.

B-1

5. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ stori kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu; po drugem odstavku pa, če je to dejanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu.

Po četrtem odstavku 171. člena KZ se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen KZ) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).

Po petem odstavku 171. člena KZ se sme resničnost trditev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazi pa le tedaj, če pregon ali sojenje nista mogoča ali nista dovoljena.

Po šestem odstavku 171. člena KZ se v primeru, če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena tega zakonika, storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Po tretjem odstavku 169. člena KZ se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

6. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: Da je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (OdlUS III, 123) poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost za nadziranje vseh vej oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti. Na ta način omogoča uravnoteženo ravnanje politične oblasti v državi in nadzor nad tem ravnanjem. Ker svobodno izražanje misli in idej v demokratičnem sistemu zagotavlja kontinuirano razpravo o zadevah splošnega pomena, morajo osebe, udeležene v procesu političnega odločanja, bolj kot osebe, ki so z izjavami drugih prizadete v okviru zasebnega spora, sprejemati kritiko svojega ravnanja. Z vstopom v politični prostor se neogibno izpostavijo strogi presoji svojih besed in ravnanj. S tem prevzamejo tudi tveganje, da bosta tako njihovo ravnanje kot drža predmet ostrih, neprizanesljivih in tudi pretiranih mnenj, izraženih v neredko polemičnih razpravah v javnosti. Stališče, da so meje sprejemljive kritike glede idej in drže političnih voditeljev širše kot glede drugih oseb, je poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice že v zadevi Lingens proti Avstriji; iz sodbe v zadevi Thorgeir Thorgeirson proti Islandiji pa je mogoče sklepati, da gre svobodi izražanja visoka stopnja varstva tudi v drugih zadevah javnega pomena.

Da je Ustavno sodišče v svoji odločbi odločbi U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 podalo razlago tolmačenja določb četrtega odstavka 171. člena in tretjega odstavka 169. člena KZ. Ugotovilo je, da je zakonodajalec z njima uredil nasprotje med dvema pravno varovanima vrednotama: na eni strani sta varovana čast in dobro ime, na drugi pa svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja, obramba pravic ter varstvo drugih upravičenih koristi in interesov, med katerimi je za obravnavani primer pomembna svoboda izražanja. Izključitev protipravnosti za določene primere zatrjevanja oziroma raznašanja žaljivih dejstev in vrednostnih ocen je primerno sredstvo za dosego uravnoteženja nasprotujočih si pravno varovanih interesov. Svoboda izražanja je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, poleg tega pa konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. Zaradi obojega jo primerjalno ustavno pravo šteje za eno najplemenitejših človekovih pravic in "temelj ter nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode". Bistvena značilnost, ki odlikuje človeka, je prav oblikovanje in izražanje misli in idej. Misleči človek mora imeti možnost, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim. Svoboden posameznik, sposoben racionalnega odločanja, pa je tudi temelj demokratično organiziranega političnega sistema. Njegov nepogrešljiv sestavni del je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena. Odprt proces omogoča spopad mnenj o vprašanjih, ki zadevajo vsakogar in tehtanje argumentov. Soočenje nasprotujočih si in različno motiviranih pogledov prispeva k bolj učinkovitemu in bolj zanesljivemu procesu odločanja. Z udeležbo v tem procesu je ljudem dana možnost, da prispevajo k odločitvam, ki jih zadevajo, hkrati pa odprtost in preglednost delovanja zmanjšuje možnost zlorab. Če naj bo razprava res svobodna, pa mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja, v načelu varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Med zadevami splošnega pomena, ki naj bodo v demokratični družbi deležne odprte in javne razprave, so na prvem mestu tiste, ki so predmet političnega odločanja bodisi v zakonodajni bodisi v izvršilni veji oblasti. Iz določb KZ v poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime izhaja, da zakonodajalec zagotavlja širše varstvo pred neresničnimi žaljivimi dejstvi kot pred resničnimi. Z vidika javne razprave o zadevah, ki se tičejo procesa političnega odločanja, tako razlikovanje ni ustavno sporno. Neresnična dejstva sama po sebi ne morejo prispevati niti k obveščenosti ljudi niti k nadzoru nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja. Da ravno obratno velja za resnična dejstva, ni potrebno posebej utemeljevati. Določba tretjega odstavka 169. člena KZ opredeljuje meje varovanja časti in dobrega imena, ko je tako varstvo v koliziji s pomembnejšimi interesi. Ker je varstvu teh interesov dana večja teža kot varstvu časti in dobrega imena, osebi, ki varuje tak interes, ni mogoče naložiti neizključljivega tveganja, povezanega z izjavo neresnične trditve. Težko izpolnjive zahteve glede dokazovanja resničnosti zatrjevanih dejstev lahko ne le ogrozijo, ampak tudi dejansko ohromijo in omejijo odprto javno razpravo. Enake posledice bi imelo tudi neupoštevanje težav pri preverjanju resničnosti dejstev. Strah pred tem, da ne bo mogoče dokazati resničnosti trditev, ne preprečuje le razkritja dejstev, ki so neresnična, ampak pomeni tudi zadržanost pri razširjanju dejstev, ki so resnična. Zaradi takšne samocenzure bi bil nadzor nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja le še navidezen. Brez četrtega odstavka 171. člena KZ, ki se glasi: "če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal", bi torej svoboda izražanja v bistvenem delu ostala brez varstva. Določba tretjega odstavka 169. člena KZ izključuje protipravnost lahko tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Že zgoraj je bilo povedano, da je v interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so predmet političnega odločanja, treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj. Strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih izjav lahko ohromi javno razpravo, tako da ta ne opravlja več funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala. Prav zaradi nedotakljivosti jedra pravic iz 34. in iz 35. člena Ustave pa je izražanju grobih vrednostnih ocen v izpodbijani določbi postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega - pobudnik govori o senzacionalističnem in škandaloznem pisanju, protipravnost ni izključena.

Da je Vrhovno sodišče RS v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve v sodbi RS I Ips 205/95 z dne 22. 10. 1997 presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih; sicer bi lahko šlo za kaznivo dejanje razžalitve, ki ga je mogoče storiti tudi z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki, če je to storjeno z namenom zaničevanja, ali pa z izražanjem negativnih vrednostnih sodb; to stališče je dopolnilo v sodbi I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007 tudi z razlago, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve moč storiti le z brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih oziroma, ki izraža prepričanje tistega, ki jo izreka v njeno pravilnost. To kaznivo dejanje se lahko stori bodisi s trditvijo ali z raznašanjem žaljivih dejstev. V jezikoslovnem pomenu je trditev izražanje kake misli, kot da je v skladu z resničnostjo. V okviru obravnavane inkriminacije pomeni trditev izražanje lastno zaznanih dejstev, medtem ko gre pri raznašanju za razširjanje, prenašanje dejstev, za katera nekdo drug trdi, da obstajajo. V naravi trditve je, da izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Zato je pravno relevantna lahko le trditev (za to gre tudi v predmetni zadevi), ki je brezpogojna oziroma, ki izraža prepričanje tistega, ki jo izreka, v njeno pravilnost. Le kot takšna obdolžencu omogoča, da dokazuje njeno resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil (ali raznašal). Izražanje domnev, možnosti, suma in podobno ne pomeni obdolžitve, saj ne izraža prepričanja, ki je bistvo trditve, pač pa izrečena dejstva postavlja na raven dejstev z nižjo stopnjo verjetnosti, zaradi česar jih dojemamo kot možna in verjetna, vendar ne dokazana.

Da je Vrhovno sodišče glede izvršitvene oblike “raznašanja“ v sodbi I Ips 38/99 z dne 15. 11. 2001 presodilo, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve storjeno z raznašanjem stori, kdor raznaša tuje trditve. Raznašanje lastnih žaljivih obdolžitev je še vedno le zatrjevanje in lahko vpliva na oceno teže kaznivega dejanja glede na krog oseb, ki jim je bila trditev sporočena, kakor tudi glede na število ponovitev trditve.

Da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 123/1995 z dne 22. 10. 1997 presodilo, da v izreku sodbe navedeni sklep o pomenu govoric, ki jih je obdolženka kot novinarka zapisala v spornem članku, predstavlja žaljivo vrednostno oceno o oškodovanki. Gre namreč za očitek negativne vrednostne sodbe o prizadeti oškodovanki, kjer dokaz resničnosti ni mogoč. Zato očitano dejanje ni moglo pomeniti žaljive obdolžitve, temveč le razžalitev. V zvezi s tem pa presodilo, da je po določbi tretjega odstavka 169. člena KZ nekaznivost novinarja za storjeno razžalitev pri opravljanju časnikarskega poklica določena kot pravilo. Že iz tega razloga je treba "namen zaničevanja", kot izjemo od omenjenega pravila o nekaznivosti novinarjev za žaljivo izražanje, razlagati restriktivno. V primerih, ko novinarji pri opravljanju svojega poklica ocenjujejo ravnanja in javne izjave posameznih političnih funkcionarjev, pa je zaradi javnega interesa oziroma ustavno zagotovljene človekove pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave) potrebno, da sodišča določbo tretjega odstavka 169. člena KZ o obstoju "namena zaničevanja" presojajo po najstrožjih kriterijih. K taki uporabi zakona so sodišča zavezana tudi po določbi 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/94). Po drugem odstavku 10. člena te konvencije se namreč lahko izvrševanje pravice do svobodnega izražanja, s katero se posega "v ugled in pravice drugih ljudi", omeji in kaznuje le, če je to "nujno v demokratični družbi". Navedeno izjemo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice zelo restriktivno.

B-2

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec z izpodbijano pravnomočno sodbo z ravnanjem, opisanim pod točko I/I, spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ, ker je v pismu z dne 27. 6. 2006 o zasebni tožilki trdil in raznašal navedbe, katerih vsebina lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebne tožilke. V izreku sodbe sodišča prve stopnje navedeni inkriminirani očitki zoper zasebno tožilko so iz pisma iztrgani odstavki ali celo le deli stavkov.

Za presojo inkriminirane vsebine je glede na ustaljeno sodno prakso potrebno presojati kontekst celotnega besedila obsežnega pisma, ki obsega štiri strani, predvsem naslednja dejstva: funkcijo, v kateri je obsojeni J. H. pismo sestavil: pismo z naslovom „Vloga za posredovanje informacij in prijava kršitev predpisov“ je sestavil v imenu Odbora Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za sonaravno kmetijstvo in za zaščito kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju KGZS), kot njegov predsednik. Po določbi tretjega odstavka 7. člena Zakona o KGZS morajo upravni organi, organi lokalnih pooblastil skupnosti in nosilci javnih pooblastil v zadevah javnih pooblastil, ki spadajo v delovno področje zbornice (varstvo kmetijskih zemljišč), dajati zbornici potrebne podatke in pojasnila; komu je bilo pismo namenjeno: predsedniku uprave in predsedniku nadzornega odbora DARS d. d. ter v vednost Državnemu zboru RS – Odboru za infrastrukturo, Odboru za kmetijstvo, Ministrstvu za okolje in prostor – ministru, direktorici A. A. in B. B., Ministrstvu za promet – ministru, Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – ministrici, Ministrstvu za finance – ministru, Vladi RS – predsedniku, Policijski upravi Koper in Ljubljana, Računskemu sodišču RS, Ministrstvu za zdravje – ministru, Splošni bolnišnici Izola – strokovnemu direktorju, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Civilni iniciativi Gibanje za Izolo; s kakšnim ciljem: zavarovati 37 ha kmetijskih zemljišč v dolini P. pred gradnjo predvidene trase ceste B1. Namesto tega predlagajo gradnjo trase B5 na R., ki zaradi predvidene gradnje individualnih hiš za nenasitne lokalne politike, funkcionarje in kapitaliste nad B5, ni več predvidena. Vse aktivnosti za obvarovanje kmetijskih zemljišč opravljajo brez plačila ali vračila materialnih stroškov; kakšna je bila vsebina poizvedb: v Odboru KGZS so uradno naprošali DARS d. d., da KGZS pisno sporoči zadnjo uradno skupno vrednost investicije za B1 oz. oceno, tudi razčlenjeno za posamezne elemente na tej sporni trasi B1 in za načrtovane porušene in nadomestne objekte ter za nadomestna zemljišča prizadetim kmetijam in morebitne druge že znane stroške pri B1. Torej investicijski program za varianto B1. Nadzorni odbor DARS so prosili za čimprejšnjo obravnavo te prijave suma prirejanja podatkov v naročenih študijah za B1 in B5, kjer naj ugotovijo, kdo v DARS je odgovoren za te napake, ter v primeru ugotovljenih kršitev takoj ukrepajo. Sumijo, da so v navedene kršitve vpleteni ministra za okolje, minister za promet in prejšnje vodstvo Splošne bolnišnice Izola in tudi županja Izole.

8. Z ravnanjem opisanim pod točko I/II pa je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku 171. člena KZ, zaradi izjav, ki jih je trdil in raznašal na novinarski konferenci z dne 31. 7. 2006 in nato objavljenih v različnih člankih. Vrhovno sodišče tudi glede teh v izrek sodbe povzetih izjav ugotavlja, da izjave iz členov niso bile v opis dejanje v celoti pravilno povzete, in sicer so: - iztrgani deli članka v izreku navedeni zaporedoma, čeprav si v članku ne sledijo, kar je zavajajoče; - navedeni v trdilni obliki, čeprav v članku le v pogojni; - namesto „odgovorna oseba“ navedeno „zasebna tožilka“, kar ni v skladu pravili citiranja.

9. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da je v opisu obdolžencu očitanih dejanj tako pod točko I/I in I/II navedeno, da je obsojenec trdil in raznašal očitane žaljive obdolžitve, vendar raznašanje ni opisano in da iz opisa dejanja pod točko I/I v zadnji alineji izhaja tudi očitek obdolžencu, kaj naj bi vsebina teh trditev dejansko pomenila: „ter implicitno, da naj bi se zasebna tožilka z vsemi očitanimi dejanji okoristila, oziroma pridobila korist svojim „privilegirancem“ in oškodovala občino in državo.“ B-3

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani pravnomočni sodbi dejanje, opisano pod točko I/II, opredelilo po drugem odstavku 171. člena KZ, ker je ugotovilo, da je obsojenec izjave podal na javnem shodu, kar novinarska konferenca vsekakor je, saj je namenjena obveščanju javnosti (stran 38 sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče se do tega ni opredelilo. Vrhovno sodišče soglaša z navedbami zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da novinarska konferenca ni javni shod. Javni shod je namreč vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izražanja mnenj in stališč o vprašanjih javnega ali skupnega pomena na prostem ali v zaprtem prostoru, kjer je dostop dovoljen vsakomur (1. točka četrtega odstavka Zakona o javnih zborovanjih).

11. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da so trditve v pomembnem delu resnične oziroma, da je obdolženec dokazal utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil. Resnične naj bi bile trditve v I/II pod 2. alinejo: „Zato smo na PU Koper in PU Ljubljana že poslali tudi prijave suma storitve kaznivih dejanj zoper prejšnjega ministra, pa zdajšnja, pa tudi izolsko županjo. „ in pod 3. alinejo: - „... ter izolsko županjo sem v imenu ... odbora Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) zaradi suma finančnega oškodovanja in zavajanja ovadil koprski in ljubljanski policijski upravi ...“. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva utemeljeno navaja, da resničnost navedenega izhaja iz izreka oprostilnega dela sodbe sodišča prve stopnje, zaradi navedb v kazenski ovadbi z naslovom: „Prijava suma storitve k. d. po členu 261 oz. 262. KZ RS od strani odgovorne osebe na občini Izola“ z dne 23. 8. 2006. 12. Glede dokazovanja resničnosti ostalih obsojenčevih trditev zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očitajo, da ni navedlo, zakaj naj bi bile te trditve neresnične oziroma zakaj naj obsojenec ne bi imel utemeljenih razlogov verjeti v resničnost teh trditev.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje resničnost posameznih trditev obsojenca iz opisa kaznivih dejanj sploh presojalo. V razlogih sodbe je podalo svoje vrednotenje le-teh, saj je celo samo navedlo, kaj je bistvo obsojenčevih trditev: - da je prišlo pri izbiri trase B1 do napak v postopku, - da je zasebna tožilka s koruptivnim ravnanjem dosegla izbiro trase B1, - da je sodelovala pri potvarjanju podatkov in prirejanju stroškov izgradnje raznih variant trase hitre ceste Koper - Izola, - da je pri trasi B1 vztrajala zaradi koristi, ki bi jih imel njen mož in nečak preko družbe E., - da je pri izbiri trase B1 bil storjen organiziran gospodarski kriminal, v katerem je sodelovala zasebna tožilka, - da je bil zazidalni načrt za 54 zazidljivih parcel pod Bolnišnico sprejet za županjine privilegirance, ki bi se s tem okoristili (stran 34 sodbe sodišča prve stopnje).

14. Namesto, da bi presojalo resničnost inkriminiranih trditev obsojenca, je v razlogih sodbe navedlo, da so sicer nekatere izmed trditev dejansko resnične, vendar je ocenilo, da to ne izključuje kaznivosti obsojenca, saj mu ni uspelo dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost dejanskega pomena teh trditev, kot ga je razlagalo sodišče. Na tak zaključek kažejo tudi razlogi sodišča glede zavrnitve zagovornikovih dokaznih predlogov, s katerimi bi obsojenec dokazoval resničnost svojih navedb. Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče utemeljilo z navedbo, da izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja in okoliščin, ki so pomembne za predmetno kazensko zadevo. Sodišče druge stopnje navedene razloge sprejema, saj ugotavlja, da je bistvo inkriminiranih trditev zoper zasebno tožilko, da je izvajala organizirani gospodarski kriminal, ne pa posamezne v pismu oziroma na konferenci navedene trditve o ravnanju zasebne tožilke oziroma drugih oseb v njeno korist, povzete v opisu dejanja. Glede nekaterih je že brez izvedbe predlaganih dokazov ugotovilo, da so resnične, vendar jih ocenilo kot nerelevantne za dokazovanje resničnosti glavnega očitka zasebni tožilki. Glede preostalih pa navedlo, da tudi, če bi se izkazale kot resnične, ne bi mogle potrditi očitka organiziranega gospodarskega kriminala, kar so v bistvu pomenile inkriminirane navedbe zoper zasebno tožilko (stran 3 in 4 sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodišči sploh nista opredelili glede resničnosti posameznih trditev in nista navedli, zakaj naj bi bile te neresnične oziroma zakaj naj obsojenec ne bi imel utemeljenih razlogov verjeti v resničnost teh trditev. Zato je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana.

15. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi nasprotujejo stališču višjega sodišča, ki je pritožbenim navedbam, da je obsojenec govoril le o sumih, da gre za organiziran gospodarski kriminal od strani izolske županje, sicer pritrdilo, vendar je kljub temu ocenilo, da ga to ne razbremenjuje kazenske odgovornosti. Ocenilo je, da zgolj raba pogojnika oziroma zatrjevanje žaljivega dejstva na osnovi suma ne zadošča za ugotovitev, da je trditev o žaljivih dejstvih podana kot verjetnost. Ta se namreč presoja glede na okoliščine, v katerih je podana, predvsem glede na način, na katerega je trditev utemeljena (stran 5 in 6 sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo zahteve, da je pritožbeno sodišče s takšno razlago preseglo v sodni praksi sprejeto stališče, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izhajajoč iz funkcije obsojenca - predsednik Odbora kmetijske gozdarske zbornice Slovenije za sonaravno kmetovanje in za zaščito kmetijskih zemljišč in kot predsednik Združenja zakupnikov kmetijskih zemljišč slovenske Istre, ugotavljalo, ali se je obsojenec o zasebni tožilki žaljivo izrazil z namenom zaničevanja ali ne. Ker sploh ni presojalo, ali so je obsojenčeve trditve resnične, je s takim postopanjem ravnalo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 171. člena v zvezi s tretjim odstavkom 169. člena KZ. Obstoj zaničevalnega namena se namreč ugotavlja šele v primeru, če obsojenec vsaj dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. 17. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je očitek korupcije in organiziranega gospodarskega kriminala na način, naveden v pismu z dne 27. 6. 2006 in izrečen na tiskovni konferenci, vsekakor ne samo žaljiv, temveč tudi zaničevalen, s čemer je obsojenec prekoračil meje dopustnega. To izhaja iz večkratnega ponavljanja in poudarjanja vloge županjinega moža in nečaka B. J., čeprav ni imel nobenih dokazov o njuni vpletenosti v bodoče investicije. Prav tako ponavljanje besede „županjini privilegiranci“ napotuje na avtokratsko osebnost, ki za dosego cilja ne izbira načinov. Vse z namenom pritegniti pozornost javnosti, kar mu je uspelo (stran 34 sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče je z navedenimi razlogi soglašalo in poudarilo, da namen zaničevanja izhaja predvsem iz vsebine žaljivk, načina (pogostosti in števila očitkov) na račun zasebne tožilke in njenih svojcev in cilja diskreditacije zasebne tožilke pred državnozborskimi volitvami.

18. Zagovorniki obsojenca v zahtevi navajajo, da je obsojenec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb in da iz le-teh ne izhaja namen zaničevanja zasebne tožilke. Izvrševal je le svojo pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave in 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ne glede na domnevno ostrino obsojenčevih besed je očitno, da je obsojenec ravnal z namenom, da naslovnike pisma oziroma celotno javnost preko novinarske konference opozori na določena ravnanja, ki lahko izpolnjujejo znake hudih kaznivih dejanj, vse z namenom, da zavaruje zdravo življenjsko okolje in kmetijska zemljišča za naše in prihodnje rodove. Zato izključni namen razžaliti zasebno tožilko iz njegovih izjav ne more izhajati. To pomeni, da elementi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ne morejo biti podani, zato je sodišče prekršilo kazenski zakon. Opozarjajo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 237/97 z dne 6. 11. 1997, po kateri pravilna uporaba določbe 169. člena KZ zahteva, da sodišče v postopku ugotovi, kakšni nameni so vodili storilca, ali zgolj osebni, da razžali zasebnega tožilca, ali pa izključno oziroma pretežno interes javnosti, da jo informira. Ker sodišči nista opravili tehtanja, ali gre pri obsojenčevem ravnanju za izključni namen zaničevati zasebno tožilko ali za namen informiranja javnosti oz. entitet, ki jim je bilo pisanje namenjeno, v tem delu sodbi nimata razlogov. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

19. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je obsojeni J. H. zagovarjal, da je vse, kar se mu očita, izrekel v vlogi predsednika Odbora kmetijsko gozdarske zbornice za sonaravno kmetovanje in za zaščito kmetijskih zemljišč. Pri tem ga je vodil namen, da obvaruje sporno ogrožena kmetijska zemljišča pred nekmetijskimi posegi in zavarujejo interese in pravice članov KGZS, ki so lastniki ali zakupniki teh zemljišč (4. člen Zakona o kmetijski zbornici), ne pa razžaliti zasebno tožilko in njenega moža. Slednjemu se je javno opravičil, ko je izvedel, da ta ni lastnik E. Glede na navedeni zagovor Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec skušal pritegniti pozornost javnosti zaradi zaščite ogroženih kmetijskih zemljišč pred nekmetijskimi posegi. Sodišče se do navedenega zagovora ni opredelilo, navedlo je le, da je obsojenec na vse možne načine skušal pritegniti pozornost javnosti. Tako je z večkratnim ponavljanjem in poudarjanjem vloge županjinega moža in nečaka B. J. in besede „županjini privilegiranci“ prekoračil meje dopustnega.

20. Šele po presoji obsojenčevega zagovora, da je skušal z informiranjem javnosti zaščititi kmetijska zemljišča, in ob tehtanju zagovora in zatrjevanja zasebne tožilke, da je bil njegov namen zgolj zaničevalen, bi lahko sodišče ocenjevalo, da je bil namen obsojenca zaničevalen. Izostanek razlogov v tej smeri ocenjuje Vrhovno sodišče kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

21. Glede na to, da so vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti uspešno uveljavili bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se Vrhovno sodišče ni spuščalo v oceno utemeljenosti nadaljnjih očitanih kršitev določb postopka v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker so v obeh napadenih sodbah podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo obe sodbi in zadevo vrnilo v novo odločitev sodišču prve stopnje.

23. Pravilna uporaba določb 171. člena KZ in tretjega odstavka 169. člena KZ zahteva, da sodišče v novem postopku popolneje ugotovi, kakšni nameni so vodili obsojenega J. H. pri navajanju inkriminiranih trditev, ali zgolj osebni, da razžali zasebno tožilko ali pa obramba in zaščita kmetijskih zemljišč in okolja, torej varstvo upravičenih koristi. Pri tem bo moralo bolj kritično presoditi okoliščine, v katerih so bile trditve izrečene, komu so bile namenjene, na kakšen način so bile posredovane ter jih nato oceniti v kontekstu celotnega besedila, pri tem pa tudi ugotoviti, v kolikšnem delu se sploh nanašajo na zasebno tožilko.