Jedro

Deležev posameznih proizvajalcev predvajanih fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o neupravičeni obogatitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper točko I izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da se zahtevki

1. prve tožnice A. d. o. o., na plačilo 11.963,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 2.355,97 EUR od 1. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 2.205,94 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 2.541,31 EUR od 1. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 2.491,01 EUR od 1. 1. 2015 dalje do plačila, - od zneska 2.368,42 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila,

2. druge tožnice B. d. o. o., na plačilo 1.459,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 305,74 EUR od 1. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 288,65 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 294,86 EUR od 1. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 273,32 EUR od 1. 1. 2015 dalje do plačila ter - od zneska 297,27 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačil,

3. tretje tožnice C. d. o. o., na plačilo 3.646,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1.510,54 EUR od 1. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 743,73 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 493,74 EUR od 1. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 507,34 EUR od 1. 1. 2015 dalje do plačila ter - od zneska 311,51 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila,

4. četrte tožnice D . d. o. o. na plačilo 7.479,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1.397,80 EUR od 1. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 1.380,56 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 1.467,03 EUR od 1. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 1.479,60 EUR od 1. 1. 2015 dalje do plačila ter - od zneska 1.754,78 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila,

5. pete tožnice E. d. o. o., na plačilo 760,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 198,49 EUR od 1. 1. 2012 dalje do plačila, - od zneska 171,05 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 295,61 EUR od 1. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 60,64 EUR od 1. 1. 2015 dalje do plačila ter - od zneska 35,02 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila zavrnejo.

II. Pritožbi tožene stranke zoper točko III izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da se glasi: "Toženi stranki so dolžne povrniti pravdne stroške: prva tožnica v višini 994,07 EUR, druga tožnica v višini 124,99 €, tretja tožnica v višini 363,04 EUR, četrta tožnica v višini 616,06 EUR in peta tožnica v višini 71,10 EUR; vsaka od tožnic mora svoj znesek povrniti v 15. dneh od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe."

III. Toženi stranki so dolžne povrniti stroške pritožbenega postopka:

1. prva tožnica v višini 598,64 EUR, druga tožnica v višini 75,27 EUR, tretja tožnica v višini 218,62 EUR, četrta tožnica v višini 370,99 EUR in peta tožnica v višini 43,12 EUR; vsaka od tožnic mora svoj znesek povrniti v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožnice so trdile, da so proizvajalke fonogramov. S tožbo so zahtevale plačilo nadomestila za zvočno ali slikovno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (50. člen ZASP). Trdile so, da je tožena stranka zavezanec za plačilo nadomestila. Zahtevale so plačilo za leta 2010 do 2016 (brez leta 2016) in zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2010 naprej. Tožba je bila vložena 14. 10. 2016. 2. Tožena stranka je zahtevkom nasprotovala. Ugovarjala je zastaranje.

3. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevkom za plačilo glavnic za leta 2011 do 2016 (1. odstavek 190. člena OZ). Delno je ugodilo tudi zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti. V preostanku je zahtevke zavrnilo. Glavnični zahtevek za leto 2010 je zavrnilo zaradi zastaranja. Zavrnilo je tudi del obrestnih zahtevkov.

4. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da bi bila lahko tožena stranka obogatena le, če bi na račun pravic tožnic nekaj prejela ali zaslužila. V pritožbi je trdila, da tožnice tega niso izkazale. Tudi še trdi, da tožena stranka ni bila obogatena, ker višine nadomestila ni vključila v ceno svojega blaga. Terjatev tožnic naj bi bila občasna, in naj bi zanjo veljal zastaralni rok na temelju 347. člena OZ. Pravnomočne odločbe (ki jih pritožba ne navaja) v zvezi z "zahtevkom IPF" naj bi kazale na to, da sodišče uveljavljanju nadomestil za nazaj ni naklonjeno. Tožnice naj bi ne imele aktivne legitimacije. Stališče prvostopenjskega sodišča, da jo imajo, naj bi pripeljalo do tega, da se lahko pri toženi stranki ali pri drugih zavezancih oglasi kdorkoli od imetnikov pravic in neupravičeno trdi, da je od svoje kolektivne organizacije prejel nek znesek. Tega lahko uporabi za to, da od tožene stranke zahteva plačilo po ZASP, brez vsake tarife, brez dokazovanja višine in utemeljenosti zahtevka v razmerju do tožene stranke, in do drugih imetnikov pravic, ki so prav tako udeleženi pri istem nadomestilu. To naj bi vodilo do nepreglednosti, nepravičnosti in neupravičene obogatitve prihodnjih tožnikov. Z vladno uredbo naj bi bil znesek, ki ga mora zavezanec plačati za vsako uvoženo napravo in nosilec za reproduciranje omejen z zmnožkom nadomestil iz uredbe in številom uvoženih naprav. Pritožnica navaja, da bi bila neuspešna z ugovorom, da je že izplačala vsa dolgovana nadomestila. Individualno uveljavljanje nadomestila naj bi bilo povsem neprimerno. Prvostopenjsko sodišče bi moralo imeti pri odločanju v mislih celotno zapleteno problematiko. Tožnice naj ne bi dokazale, da je tožena stranka zavezanka. Prvostopenjsko sodišče naj bi povsem zanemarilo ugovore tožene stranke, ki so se nanašali na aktivno legitimacijo tožeče stranke. Glede na to, da naj bi se v Sloveniji uporabljalo 40 % slovenske glasbe zaradi predpisanih kvot, bi na primer prvi tožnik, sam takšnega deleža, kot ga dosega pri kolektivni organizaciji IFP, ne mogel doseči na temelju lastnega repertoarja. Tožena stranka naj bi v zvezi s tem dala več dokaznih predlogov, ki pa jim prvostopenjsko sodišče ni sledilo. Tožena stranka meni, da so pravila Zavoda IPF ali zneski pri Zavodu IPF doseženih nadomestil nepomembni za odločitev v tej zadevi; pravilno plačevanje nadomestil bi bilo mogoče doseči le preko kolektivnih organizacij. Tožena stranka meni, da prvostopenjsko sodišče okoliščine, da tožena stranka v postopku ni mogla predložiti listin, ne bi smelo uporabiti zoper toženo stranko. Odločitev o posledicah nemožnosti predložitve listin naj bi temeljila na protispisni ugotovitvi, da je bila tožena stranka v prvostopenjskem postopku pozvana k predložitvi točno določenih, poimensko in datumsko opredeljenih listin. Toženi stranki naj bi bila kršena pravica do priprave in odgovora na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 25. 9. 2017. Kršena naj bi bila tudi pravila postopka, ker je obravnavo vodil strokovni sodelavec.

5. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je prvostopenjsko sodišče v celoti ugodilo zahtevku tožnic. Pritožba je bila vložena zoper celotno sodbo.

6. Mnenje tožene stranke je očitno nepravilno. Prvostopenjska sodba ima tri točke izreka. Zadnja točka izreka (točka III) se nanaša na stroške postopka. Le v točki I izreka je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevkom, v točki II pa je zahtevke zavrnilo.

7. Ker je iz pritožbe razvidno, da stranka izpodbija le zase neugodni del odločitve, je prvostopenjsko sodišče ravnalo po 1. odstavku 350. člena ZPP: preizkusilo je prvostopenjsko sodbo v točkah I in III izreka.

8. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo v točki I izreka spremenilo tako, da je tožbene zahtevke zavrnilo.

9. Ker so se vse terjatve nanašale na obdobje pred uveljavitvijo ZKUASP, bo pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na določbe ZASP. Za IPF, k. o. bo uporabljalo označbo, ki jo je ta kolektivna organizacija imela še pred uveljavitvijo ZKUASP (Zavod IPF).

10. Brez uspeha je ostal tisti del pritožbe, s katerim je tožena stranka izpodbijala pravilnost ravnanja prvostopenjskega sodišča glede vodenja pravdnega postopka. Strokovni sodelavec lahko pod nadzorom sodnika vodi tudi glavno obravnavo (2. odstavek 54. člena Zakona o sodiščih). Določilo 3. odstavka 15. člena ZPP tega ne preprečuje, saj ne določa, da bi kakšen drug zakon, npr. ZS, ne mogel določiti procesnih dejanj, ki jih lahko opravlja strokovni sodelavec.

11. Tožnice so zoper toženo stranko uveljavljale zahtevke iz neopravičene obogatitve (1. odstavek 190. člena OZ). Za to so bile podane vse predpostavke (enako že odločba VSL, opr. št. V Cpg 828/2017, r. št. 13).

12. Tožnice so namreč proizvajalke fonogramov, zato so upravičene do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje (131. člen ZASP).

13. Tožena stranka je zavezanka za plačilo nadomestila (1. in 2. odstavek 37. in 1. odstavek 38. člena ZASP). Tožena stranka je namreč v času med 1. 1. 2011 in 31. 12. 2015 opravila prvo prodajo ali uvoz novih naprav za tonsko in vizualno snemanje ali prvo prodajo ali uvoz novih praznih nosilcev zvoka ali slike (prvostopenjska sodba, r. št. 4). Tožena stranka v tem času ni plačevala nadomestil za prvo prodajo ali uvoz novih naprav za tonsko in vizualno snemanje (prvostopenjska sodba, r. št. 4).

14. Ker tožena stranka nadomestil ni plačala, jih je prihranila in je bila za takšen znesek obogatena. Kako je naprej oblikovala ceno za svoje izdelke, je bila povsem stvar njenega razpolaganja z izdelki in zaslužkom, kar pa ni naravnost vplivalo na velikost prihranka in tudi ne obogatitve.

15. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča je bilo sicer začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del dano, potem pa je nehalo veljati 31. 12. 2009 (prvostopenjska sodba, r. št. 8 in 22). Od tedaj najprej ni več nobene kolektivne organizacije, ki bi uveljavljala nadomestilo. Zato je vsaka od tožnic uveljavljala zahtevke zoper toženo stranko. Gre za ti. i. "individualno uveljavljanje" (4. odstavek 189. člena ZASP).

16. Pritožba, kolikor nasploh izpodbija dolžnost tožene stranke, plačevati nadomestila, torej ni utemeljena. Utemeljena pa je iz drugih razlogov. Celotni znesek nadomestil, ki ga dolguje prvi prodajalec ali uvoznik novih naprav za tonsko in vizualno snemanje ali novih praznih nosilcev zvoka ali slike (2. odstavek 37. člena ZASP) je enak zmnožku uvoženih ali prodanih količin naprav ali nosilcev in zneskov nadomestil. Le-te določa Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (Ur. l. RS, št. 103/2006). Toliko so morali zavezanci že v preteklosti plačevati kolektivnim organizacijam, dokler so ta imela začasna dovoljenja za uveljavljanje obveznosti.

17. Upravičenci do nadomestila niso le proizvajalci fonogramov. Zakonodajalec je določil nekatera delitvena razmerja, ne pa vseh (1. odstavek 154. člena ZASP). Proizvajalke fonogramov in filmski producenti so skupaj upravičeni do deleža v višini 30 %. Delitve tega deleža med eno in drugo skupino oseb ZASP ni predpisal. Od deleža, ki pripada zgolj proizvajalkam fonogramov (in je del prej navedenega tridesetodstotnega deleža), bi bila vsaka od proizvajalk fonogramov upravičena le do deleža, ki bi ga določila kolektivna organizacija. Ker pa nobena kolektivna organizacija v času od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2015 ni imela dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, bi moralo deleže določiti sodišče. 18. Če proizvajalke fonogramov uveljavljajo zahtevek iz neupravičene obogatitve, potem so upravičene do zneska, ki ustreza deležu posameznega proizvajalca fonogramov na celotnem znesku, ki ga dolgujejo vsi prvi prodajalci in uvozniki.

19. Prvostopenjsko sodišče je takšen delež določilo tako, da je sledilo trditvam tožnic, da je treba tridesetodstotni delež razdeliti na dva enaka dela (prvostopenjska sodba, r. št. 20). Delež v višini 15 % (1/2 od 30 %) pa je potem razdelilo glede na deleže tožečih strank v delilni masi zbranih nadomestil iz naslova sorodnih pravic v letih od 2010 do 2015 (prvostopenjska sodba, r. št. 21 in 30). Ti deleži so bili navedeni za vsako tožnico za vsako leto posebej. Gre za deleže iz naslova javne priobčitve fonogramov. Te podatke je dal na razpolago Zavod IPF (prvostopenjska sodba, r. št. 21). Tožena stranka tem deležem nasprotovala že v teku prvostopenjskega postopka, in še sedaj v pritožbi.

20. Na prav takšne deleže, kot so jih navedle tožnice, se je potem oprlo prvostopenjsko sodišče. Menilo je namreč, da drugih podatkov ni (prvostopenjska sodba, r. št. 22).

21. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je bilo v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo. Takšnemu načinu delitve je nasprotovala tudi pritožnica (zlasti str. 5, 7 in 8 pritožbe). Pri zahtevkih na plačevanje nadomestil ali zahtevkih za povrnitev neupravičene obogatitve ni mogoče upoštevati le pravic upravičencev. Pri tehtanju, po kateri metodi določiti deleže, je potrebno upoštevati tudi potrebo po predvidljivosti in pravni varnosti za zavezance. Temelj za odmero in pa konkretna merila za plačevanje v korist (posameznim) upravičencem morajo biti takšna, da po plačilom posameznim upravičencem skupna obveznost zavezancev ne presega zneska celotne obveznosti posameznega zavezanca. Merila morajo upoštevati vse proizvajalce fonogramov, ne glede na to, ali jih zastopa kolektivna organizacija, in če jih, ne glede na to, katera jih zastopa.

22. Upravičenci so svoje terjatve oprli na merila, ki temeljijo na podatkih o priobčevanju (javnem predvajanju) fonogramov. Upravičenci pa so vsi proizvajalci fonogramov in ne le tisti, katerih fonogrami se priobčujejo. Tako vsaj krog upravičencev opredeljuje 131. člen ZASP.

23. Javno se bodo predvajali predvsem glasbeni fonogrami, ostali pa ne. Za nekatere vrste fonogramov je tudi očitno, da niso (primarno) namenjeni javnem predvajanju, čeprav se tudi to morda kdaj dogodi. To velja npr. za recitacije del književnosti, javne politične govore, fonograme, namenjene za samopomoč ali osebno izpopolnjevanje in fonogrami s t. i. drugimi zvoki (primeri so vzeti iz Zupančič v: Trampuž/Oman Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Ljubljana 1997, kom. k 128. členu, pod 1 in 2 = str. 309 in 310).

24. Deležev posameznih proizvajalcev predvajanih fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve že iz navedenega razloga. Enako pravno mnenje je na primer izrazila tožena stranka že v teku prvostopenjskega postopka; menila je namreč, da pomeni javna priobčitev fonogramov povsem drugačno obliko uporabe in tudi drug uporabljen repertoar, kot je tisti, ki se vrti na radijskih postajah (pripravljalna vloga z dne 31. 5. 2017, str. 5 = l. št. 59).

25. Vendar to ni edini razlog, zaradi katerega so nepravilni s strani tožeče stranke predlagani, in s strani prvostopenjskega sodišča uporabljeni deleži. 86. členu ZMed namreč določa najmanjši delež slovenske glasbe v dnevno predvajani glasbi. Določba je nastala sploh zato, da se doseže vsaj zakonsko določen delež slovenske glasbe v dnevno predvajani glasbi. Delež je predpisan le za predvajanje fonogramov na radijskih in televizijskih postajah. Na vseh drugih področjih takšnega deleža ni. Tako se na primer glasbeni fonogrami prodajajo glede na povpraševanje kupcev. Glasbeni fonogrami se reproducirajo v skladu z željami kupcev (50. člen ZASP). Predvajanje fonogramov na radijskih in televizijskih postajah torej ne odraža niti tega, kakšna je priljubljenost glasbenih fonogramov v resnici, niti posredno, kakšna je njihova proizvodnja. Ta se bo pač ravnala po priljubljenosti fonogramov na vseh področjih, in ne le na področju javnega predvajanja.

26. Merilo, na katerega so tožnice oprle svoje zahtevke, je nepravilno iz opisanih razlogov. Tožnice pa niso podale trditev, na temelju katerih bi lahko sodišče določilo pravilne deleže tožnic. Ker ni mogoče določiti pravilnih deležev, so tudi zahtevki tožnic neutemeljeni.

27. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni preizkušalo, ker ne bi pripeljale do za pritožnico ugodnejše odločitve.

28. Ker je pritožnica uspela s pritožbo, je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških prvostopenjskega postopka in poleg tega še o stroških pritožbenega postopka (2. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP).

29. Stroške tožene stranke v prvostopenjskem postopku je prvostopenjsko sodišče že odmerilo. Znašajo 2.169,99 EUR. Zoper odmero ni bila vložena pritožba nobene od strank, preizkus po uradni dolžnosti pa tudi ni razkril nobene napake pri odmeri. Takšne stroške postopka bo morala tožeča stranka povrniti toženi stranki.

30. Ker pa je na strani tožeče stranke 5 tožnic, njihova obveznost pa je deljiva, bo morala vsaka od tožnic povrniti znesek, ki ustreza njenemu deležu na celotni terjatvi. Deleže je pritožbeno sodišče izračunalo tako, da je najprej seštelo znesek glavnice, za katerega je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevku, in znesek, za katerega je zahtevek zavrnilo. Tolikšen je bil znesek glavnice terjatev vsake od tožnic. Za prvo tožnico je tako na primer seštelo 11.963,44 EUR in 2.635,82 EUR; vsota znaša 14.599,26 EUR.

31. Tako izračunani znesek je pritožbeno sodišče delilo z vsoto vseh zahtevkov vseh tožnic. Ta znaša 31.864,31 EUR. Tako je bilo mogoče izračunati deleže za vsako od tožnic. Ti znašajo (po vrstnem redu): 45,81 %, 5,76 %, 16,73 %, 28,39 % in 3,3 %.Tolikšen delež stroškov morajo nositi tožnice tako za stroške, nastale v prvostopenjskem, kot tudi za tiste, nastale v pritožbenem postopku.

32. Prva tožnica mora tako povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 994,07 EUR, druga tožnica 124,99 €, tretja tožnica 363,04 EUR, četrta tožnica 616,06 EUR in peta tožnica 71,10 EUR.

33. Tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Nagrada za delo odvetnika se odmeri od zneska, ki je bil toženi stranki naložen v plačilo v točki I izreka. To je bilo skupaj 25.310,86 EUR. Tožena stranka je upravičena do nadomestila v višini 700 OT, zvišanega za 25 % (tarif. št. 25 (1) v povezavi s tarif. št. 18 OT), torej do nadomestila v višini 875 OT. Tožena stranka je upravičena še do povrnitve stroškov po 3. odstavku 11. člena OT v višini 17,5 OT. Skupaj je upravičena do povrnitve 409,65 EUR (brez DDV) oziroma 499,78 EUR (z DDV). Temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še sodno takso v višini 807,00 EUR. Skupaj morajo torej vse tožnice povrniti 1.306,78 EUR. Ni pa tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov za posredovanje prvostopenjske sodbe stranki, saj nagrada za delo v zvezi s prvostopenjsko sodbo vključuje tudi posredovanje sodbe stranki.

34. Prva tožnica je dolžna povrniti toženi stranki 598,64 EUR, druga tožnica 75,27 EUR, tretja tožnica 218,62 EUR, četrta tožnica 370,99 EUR in peta tožnica 43,12 EUR.

35. Te zneske bodo morale tožnice povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bodo s plačilom zamudile, bodo morale plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.