Jedro

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ne gre za prekoračitev zahtevka v primeru, ko sodišče prisodi rento, čeprav jo je tožnik zahteval v enkratni višini. V primeru, ko oškodovanci s svojimi zahtevki skušajo vplivati na izbiro odškodnine, je dokončna odločitev o enkratni (kapitalizirani) odškodnini ali renti pridržana sodišču. V tožnikovem primeru je treba pri določitvi višine rente zaradi izgube dohodka izhajati tudi iz višine mesečnega denarnega nadomestila iz naslova invalidnosti ter upoštevati, koliko je bil tožnik zaradi opravljanja dela na nižjem delovnem mestu v primerjavi z delom, ki bi ga opravljal še naprej, prikrajšan pri zaslužku. Delno nadomestilo zaradi invalidnosti pri tožniku pomeni njegov denarni prejemek, ker zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela pri toženi stranki v obsegu 8 urnega dnevnega dela, temveč zgolj 4 ure. Takšno nadomestilo nima narave odškodnine za nastale duševne bolečine, temveč predstavlja prihodek, ki se upošteva pri določitvi rente zaradi izgube dohodka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno tako spremeni, da v celoti na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v višini 252,49 EUR tako, da je dolžna že zapadle rentne zneske od vključno meseca maja 2005 dalje plačati v roku 15 dni pravnomočnosti sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska od 15. dne v mesecu dalje za rento iz preteklega meseca, do plačila, pod izvršbo, pri čemer je dolžna tožeči stranki tudi v bodoče plačevati mesečno rento v višini 252,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu dalje za rento iz preteklega meseca, do plačila, pod izvršbo.

II. Kar je tožeča stranka iz naslova plačila rente zahtevala več, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.270,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ Odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka v III. točki izreka izpodbijane sodbe se razveljavi.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova zahtevane rente plačati mesečno znesek 130,00 EUR, s tem, da je že zapadle zneske od vključno meseca maja 2005 dalje dolžna plačati v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska od 15. v mesecu za pretekli mesec, pod izvršbo (I. točka izreka). Nadalje je odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačevati tožeči stranki v bodoče mesečno rento v znesku 130,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. v mesecu za pripadajočo rento iz preteklega meseca, vse do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka). V presežku, nad priznanim zneskom rente iz točke I in II, kot tudi glede podrejenega tožbenega zahtevka je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (III. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.318,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti pa vse do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov in zoper odločitev o stroških. Navaja, da je tožena stranka predložila podatke o plači samo zoper primerljivega delavca A.A., ne pa tudi glede ostalih dveh delavcev, glede katerih se je to zavezala. Zlasti pa bi moralo sodišče ugotoviti plače primerljivih delavcev in izgube pri zaslužku tožnika že od leta 2005 dalje, tudi iz razloga, ker je tožnik invalid in prejema delno pokojnino, ki je nizka. Vendar pa sodišče pri določitvi višine rente ne bi smelo upoštevati zgolj takšno prikrajšanje pri denarnih prejemkih, temveč še del plače iz naslova napredovanja ter dodatne vire zaslužka, ki bi ga ob normalnem teku stvari pridobival izven delovnih obveznosti. Ne gre prezreti dejstva, da so tožnikove delovne sposobnosti trajno zmanjšane, da njegovo zdravstveno stanje ne bo nikoli več takšno kot pred delovno nesrečo. Tožena stranka je tožniku po končanem zdravljenju ponudila delo pomožnega delavca oziroma pometanje proizvodnih prostorov, kar pomeni, da je tudi pri potrebnih opravilih doma odvisen od pomoči drugih oseb. V kolikor sodišče ni v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, bi moralo v nadaljevanju obravnavati tudi podredni zahtevek, v katerem je predlagal izplačilo rente v kapitalizirani višini, glede na dejstvo, da bo moral v bodoče delati še vsaj 20 let. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da tožnik ni dovolj utemeljil tožbene zahtevke, pri čemer je kapitalizirani znesek rente v višini 24.715,60 EUR zahteval samo za obdobje od 1. 5. 2005 do 30. 11. 2009, naprej pa zgolj plačilo rente od 21. 11. 2012. Meni, da je sodišče v ugodilnem delu sodbe prekoračilo zahtevek. Izvedenec medicinske stroke je odgovoril le na vprašanje stanja poškodb in njenih posledic pri tožniku, ne pa tudi na okoliščine zmanjšanih aktivnosti tožnika, ki se nanašajo na pridobivanje dohodka. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 2006 izhaja, da pri tožniku ni prišlo do poslabšanja oziroma do spremembe v zdravstvenem stanju, ki bi vplivalo na njegovo delazmožnost, zaradi česar je pri njemu podana samo III. kategorija invalidnosti. Nadalje bi moralo pridobiti celotno zdravstveno dokumentacijo o zdravljenju tožnika. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik po zaključenem bolniškem staležu opravlja pri njej dela v polovičnem obsegu, za kar dobiva plačo, poleg tega pa prejema še razliko iz naslova nadomestila zaradi invalidnosti, kar bi moralo sodišče upoštevati pri višini rente. Tožena stranka se sklicuje na podatke o tožnikovi plači v letu 2012 in navaja višino urne postavke tako za delo skupinovodje kot delo pomožnega delavca. Poleg tega navaja, da tožnik ni utemeljil tožbenega zahtevka iz naslova nadurnega dela. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj sodišče pri njihovi višini ni pravilno izhajalo iz vrednosti spora oziroma odstotkovnega uspeha tožnika v sporu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri določitvi višine rente za tožnika ni pravilno materialno pravno razsodilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je po vsebini obravnavalo in odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, ki mu je delno ugodilo, v presežku pa zavrnilo. Poleg tega je zavrnilo tudi podredni zahtevek. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča odločitev glede podrednega zahtevka ni pravilna. V kolikor je sodišče prve stopnje presodilo samo o primarnem zahtevku, tudi če mu ni ugodilo v celoti, ne bi smelo odločati o podrednem zahtevku. Seveda bi bilo drugače, če bi sprejelo sodbo samo glede podrednega zahtevka, saj bi moralo v takšnem primeru primarni zahtevek zavrniti ter obrazložiti razloge, zakaj ga ni presojalo po vsebini. Zato je pritožbeno sodišče glede tega ugodilo pritožbi tožnika in odločitev v III. točki izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka, razveljavilo.

Pritožba tožene stranke opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, ko je tožniku priznalo rento za obdobje od 1. 5. 2005 do 30. 11. 2012 v posameznih mesečnih zneskih, čeprav jo je v primarnem zahtevku opredelil v enkratnem znesku, saj naj bi s takšno odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je tako v tožbi kot ves čas sodnega postopka zahteval plačilo rente v mesečnem znesku 388,00 EUR od 1. 5. 2005 dalje kot razliko med obstoječimi denarnimi prejemki in prejemki, ki bi jih imel, če se ne bi poškodoval, pri čemer je v pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2012 (ob upoštevanju 30 % sokrivde) določil mesečno rento v nižjem znesku 271,60 EUR ter za zahtevano obdobje (89 mesecev) navedel kapitalizirano višino rente 24.715,60 EUR, v bodoče pa tudi rento za vsak mesec v znesku 271,60 EUR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča primarni tožbeni zahtevek res vsebuje plačilo rente v enkratnem znesku 24.715,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska dosojene rente za obdobje od 1. 5. 2005 do 30. 11. 2009, vendar gre pri navajanju takšnega obdobja (43 mesecev) za očitno pomoto v zapisu datuma 30. 11. 2009, ki bi moral biti pravilno 30. 11. 2012. Na takšen datum se je tožnik ves čas skliceval v obrazložitvi pripravljalne vloge, temu ustrezno pa to potrjuje tudi seštevek rentnih zneskov (271,60 EUR na mesec), ki za 89 mesečno obdobje pravilno znaša 24.715,60 EUR. Sodišče prve stopnje tako glede odločitve o renti za navedeno obdobje ni v ničemer prekoračilo tožbenega zahtevka.

Takšna ugotovitev se nanaša tudi na odločitev v sodbi, ko je sodišče prve stopnje priznalo tožniku rento v posameznih mesečnih zneskih, in ne v zahtevani kapitalizirani višini. V sodni praksi je že zavzeto stališče (tako sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2009 z dne 15. 4. 2010 in podobne zadeve), da ne gre za prekoračitev zahtevka v primeru, ko sodišče prisodi rento, čeprav jo je tožnik zahteval v enkratni višini. Nadalje iz navedenega sklepa še izhaja, da v primeru, ko oškodovanci s svojimi zahtevki skušajo vplivati na izbiro odškodnine, da je dokončna odločitev o enkratni (kapitalizirani) odškodnini ali renti vendarle pridržana samo sodišču. V tem sporu se presoja upravičenost tožnika do zahtevane rente. Po določbi 167. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) prisodi sodišče odškodnino v višini obliki denarne rente dosmrtno ali za določen čas, nadalje lahko v enkratnem ali pa v posameznih periodičnih zneskih. V skladu z določbo drugega odstavka 174. člena OZ mora odgovorna oseba plačevati denarno rento kot povračilo za škodo oškodovancu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov razvoj in napredovanje zmanjšane ali uničene. Renta tako pride v upoštev, ko je takšna škoda bodoča in trajna ter je ni mogoče izračunati vnaprej. Vendar je potrebno pri določanju rente upoštevati običajne okoliščine in ne trenutnih izjemnih razmer. Tako lahko sodišče upošteva dohodek oškodovanca, ki bi ga verjetno imel v normalnem teku stvari (v rednem delu), pri čemer ne upošteva začasnega ter izjemnega povečanja dohodka. Glede tega se pri oškodovancu, ki prejema ustrezno nadomestilo zaradi invalidnosti, upoštevajo tudi takšni prejemki, saj gre pri pravici do rente in določitvi njene višine za nominalno vrednotenje vseh izkazanih denarnih prejemkov.

Zato je potrebno v tožnikovem primeru pri določitvi višine rente izhajati tudi iz višine mesečnega denarnega nadomestila iz naslova invalidnosti ter upoštevati, koliko je bil tožnik zaradi opravljanja dela na nižjem delovnem mestu v primerjavi z delom, ki bi ga opravljal še naprej, prikrajšan pri zaslužku. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je namreč potrebno ločiti med pojmom invalidnosti na eni strani, ki predstavlja podlago za priznanje odškodnine zaradi duševnih bolečin iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti oškodovanca, ter na drugi strani priznano denarno nadomestilo po odločitvi pristojne invalidske komisije pri ZPIZ. V konkretnem primeru tako pomeni delno nadomestilo zaradi invalidnosti pri tožniku njegov denarni prejemek, ker zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela pri toženi stranki v obsegu 8 urnega dnevnega dela, temveč zgolj 4 ure. Takšno nadomestilo nima narave odškodnine za nastale duševne bolečine, temveč predstavlja prihodek, ki se upošteva pri določitvi rente. V tej zvezi je pomembno, da tožnik s povrnitvijo škode v obliki rente pride v približno enak položaj, kot da bi dobival še naprej dohodek, ki ga je izgubil, pri čemer imajo stranke skladno z določbo 175. člena OZ v primeru spremenjenih okoliščin možnost zahtevati spremembo višine prisojene rente ali celo njeno odpravo.

Sodišče prve stopnje je v sporu glede upravičenosti tožnika do zahtevane rente zaslišalo tožnika kot stranko ter priči B.B. in C.C., poleg tega je izvedlo s strani strank predložene listinske dokaze in podatke iz listin, ki jih je pridobilo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo podatke o dohodkih primerljivega delavca (skupinovodje montaže) tožene stranke A.A., saj sta bili stranki soglasni, da gre za delavca na delovnem mestu, na katerem bi tožnik verjetno še vedno delal, če se ne bi poškodoval. V tej zvezi je na podlagi izplačilnih list, ki jih je predložila tožena stranka, ugotovilo za primerljivega delavca plačo v višini 1.082,35 EUR za polni delovni čas, za tožnika pa plačo na delovnem mestu pomožnega delavca v višini 467,67 EUR za 4 urno delovno obveznost, kar pomeni, da bi tožnik na novem delovnem mestu, ki je prilagojeno omejitvam iz invalidske odločbe, za polni delovni čas lahko prejemal plačo v višini 935,00 EUR. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo razliko med plačama tožnika in primerljivega delavca, saj bi moralo pri tožnikovih prejemkih izhajati iz dejanske višine plače 467,67 EUR za 4 urno delovno obveznost in poleg takšne plače upoštevati še delno mesečno nadomestilo iz naslova invalidnosti v višini 293,98 EUR, kar skupaj znaša 761,65 EUR. To pa predstavlja dejanski tožnikov mesečni prihodek, ki v primerjavi s polno plačo primerljivega delavca v višini 1.082,35 EUR prinese izpad 320,70 EUR, in ne 147,00 EUR, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na priznano nadurno delo tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi sprejete dokazne ocene, ko je med ostalim upoštevalo tudi izpovedbe tako tožnika kot že navedenih delavcev tožene stranke, tožniku pravilno priznalo nadurno delo v višini 40,00 EUR na mesec, kar bi bil deležen, če se ne bi poškodoval. Tako bi znašala pri tožniku, ob upoštevanju navedene vrednosti nadurnega dela in že ugotovljenega izpada dohodka 320,70 EUR, razlika v mesečnem prejemku 360,70 EUR. Vendar je potrebno od tega zneska odšteti 30 % delež sokrivde, že ugotovljenim v pravnomočni sodbi, ko je bilo odločeno o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Na podlagi takšnega izračuna je tožnik upravičen do mesečne rente v višini 252,49 EUR že od meseca maja 2005 dalje, in ne do višine 130,00 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o prisojeni višini rente v izpodbijani sodbi tako, da jo je iz zneska 130,00 EUR zvišalo na 252,49 EUR, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je v tej zvezi na novo oblikovalo odločitev, pri čemer je presodilo tudi o stroških, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je zaradi spremenjene odločitve v izpodbijani sodbi skladno z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP preizkusilo odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče se strinja z višino prisojenih stroškov 3.318,68 EUR, ki jih je skladno z uspehom v sporu glede priznanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo (z odločitvijo revizijskega sodišča je takšna odločitev postala dokončna) tožena stranka dolžna plačati tožniku. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških pravilno izhajalo iz vrednosti spora 1800 točk, skladno z veljavno odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in spremembe), saj teče pravda v tem sporu že od leta 2005 dalje. V tej zvezi je pravilno ocenilo odstotek uspeha tožnika glede na višino zahtevka, ki ga je postavil v tožbi, in višino prisojene odškodnine zaradi nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je tako sprejete pravne razloge tudi obrazložilo. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da bi se ji moralo naložiti v plačilo nastale stroške v nižjem znesku, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je tako glede na spremenjeno odločitev v izpodbijani sodbi na novo odločilo le o stroških postopka, ki se nanaša na rento, in sicer za čas od pravnomočnosti prvotnega dela sodbe dalje. Pritožbeno sodišče je ocenilo vrednost spora (skladno z višino iz primarnega zahtevka) na 600 točk. Tožniku je priznalo za zastopanje na treh naroki glavne obravnave (22. 11. 2012, 11. 4. 2013 in 5. 6. 2013), urnino in odsotnost pooblaščenke iz pisarne, skupaj 1600 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 734,40 EUR oziroma ob upoštevanju 22 % DDV 895,96 EUR. K temu znesku je priznalo še 55,50 EUR prevoznih stroškov pooblaščenke, kar skupaj znaša 951,46 EUR. Pritožbeno sodišče je takšne stroške zastopanja priznalo tožniku v celoti, saj je z zahtevkom za plačilo rente v večini zahtevka uspel, v primerjavi s toženo stranko, ki je glede na delno znižano rento, uspela le v neznatnem obsegu, zaradi česar ji ni priznalo nobenih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških v izpodbijani sodbi (v IV. točki izreka) spremenilo tako, da jih je iz zneska 3.318,68 EUR zvišalo na 4.270,14 EUR, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo le o priglašenih pritožbenih stroških tožene stranke, ne pa o morebitnih pritožbenih stroških tožnika, ki jih v pritožbi ni priglasil. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).