Jedro

Tožeča stranka je zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog vložila 16. 2. 2018, kar je prepozno in tako ni izpolnila procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa zahteve na podlagi 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP njeno zahtevo pravilno zavrgla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog št. ..., ... in ... zavrgel kot prepozno na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se po četrtem odstavku 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) uporablja, razen če je v tem zakonu določeno drugače. V obrazložitvi toženka navaja, da je tožeča stranka zahtevo priporočeno na pošti oddala 16. 2. 2018, kar je po poteku predpisanega roka, ki ga v prvem odstavku 11. člena določa ZNISESČP. 2. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ničnosti. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit in v nasprotju z Ustavo RS in mednarodnimi predpisi. Zanika, da bi bil rok za vložitev zahteve za verifikacijo prekluziven. Sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in ostali), v kateri ESČP pravice do izplačila starih deviznih vlog ni omejilo s kakršnim koli pogojem ali rokom. Tudi sicer iz Pogodbe o dolgoročnem depozitu ne izhaja, da bi bilo izplačilo kakorkoli omejeno z rokom. Toženi stranki očita, da bi lahko meritorno odločila o zahtevi, saj razpolaga s podatki o devizni vlogi in njeni višini iz baze podatkov Ljubljanske banke d.d. Navaja, da Republika Slovenija že 25 let neutemeljeno zavrača pravice varčevalcev iz razloga preteka roka, kar je v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije, enakosti pred zakonom in pravičnosti. Varčevalci v Republiki Sloveniji niso bili deležni takšnih omejitev pri uresničevanju svoji pravic, kot varčevalci iz držav nekdanje Jugoslavije, kar je očitna diskriminacija na osnovi narodnosti. Sicer meni, da verifikacija ni konstitutiven element pravice do povračila devizne vloge, ampak služi preverjanju določenih podatkov, s katerimi se olajša sam postopek in ki ne izključuje možnosti izvajanja postopka. Zatrjuje tudi, da prebiva v Franciji, kjer javni poziv za začetek postopka verifikacije sploh ni bil objavljen. Tožeča stranka predlaga, da naj sodišče preuči možnost izvajanja postopka ocene ustavnosti prvega odstavka 11. člena ZNISESČP z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju Konvencija) v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji, 6. in 14. členom Konvencije. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki „prizna zahtevano pravičnost“ ali ga zavrže in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z ZNISESČP in ZUP, ki se v postopku verifikacije uporablja, če v ZNISESČP ni določeno drugače. Zakonski rok za vložitev zahteve za verifikacijo v ZNISESČP je materialni rok, ki ga ni mogoče podaljšati in ne gre za podaljšljivi procesni rok, ki bi ga določila tožena stranka. Tožeča stranka v verifikacijskem postopku o obstoju in višini terjatve odloča na podlagi tretjega odstavka 7. člena ZNISESČP ob predpostavki, da za zahteva izpolnjuje vse procesne predpostavke iz 129. člena ZUP. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka zahtevo vložila 16. 2. 2018, to je po izteku zakonskega roka, je njeno zahtevo kot prepozno zavrgla. Zanika, da bi z izpodbijanim sklepom kršila pogodbene obveznosti, kot zatrjuje tožeča stranka, saj je Republika Slovenija izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d., Ljubljana do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti prevzela v obsegu in do višine, kot je določeno v ZNISESČP. Poudarja, da se na podlagi 8. člena ZNISESČP pogoji (in v skladu s tem tudi roki) za verifikacijo objavijo v najmanj dveh dnevnih časopisih, zlasti z območja Bosne in Hercegovine in Hrvaške. Podatki so bili objavljeni tudi na spletni strani tožene stranke in Ministrstva za finance Republike Slovenije. Z ustreznimi podatki so razpolagala tudi vsa slovenska veleposlaništva v državah, kjer naj bi predvidoma prebivalo več nekdanjih varčevalcev Ljubljanske banke d.d., Ljubljana. Tudi sicer je ESČP v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme poplačila varčevalcev. Tožeča stranka konkretno ne utemeljuje razlogov, zaradi katerih bi se izpodbijani sklep izrekel za ničnega, sama pa meni, da ni nobene pravne podlage, da se sklep razglasi za ničnega. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, št. knjižice ali računa ..., ... in ....

7. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. 8. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka predmetno zahtevo za verifikacijo vložila priporočeno po pošti 16. 2. 2018 in je tako po mnenju tožene stranke ni vložila v roku, določenem v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. Za tožečo stranko pa je sporno pravno naziranje tožene stranke v zvezi z razumevanjem prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. V zvezi s tem namreč navaja, da je predhodno navedeni zakonski rok v nasprotju s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi.

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi1 vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev pa predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Sam razlog sprejetja ZNISESČP je bil v odpravi neenakopravnosti, ki so bili deležni imetniki deviznih vlog v podružnicah Banke v Sarajevu in Zagrebu.

10. V nasprotju z navedbami v tožbi sodišče pri tem ugotavlja, da je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Petindvajset mesečno obdobje predstavlja tako razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženki. Navedeni rok pa niti ni predstavljal zahteve, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji). Glede na navedeno je tako neutemeljeno naziranje tožeče stranke, da naj bi bil navedeni rok – za učinkovito varstvo njenih pravic – prekratek. Upravičenci iz ZNISESČP pa tako z možnostjo učinkovitega varstva svojih pravic proti varčevalcem Banke iz Slovenije niso bili neenakopravno obravnavani.

11. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke o prekinitvi postopka in začetku postopka zahteve za presojo ustavnosti prvega odstavka 11. člena ZNIESEČP pred Ustavnim sodiščem RS, saj ne šteje, da bi bila zakonska ureditev neskladna z Ustavo RS. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-14/00 z dne 7. 12. 2000, na katero se sklicuje tožeča stranka, je neprimerljiva z obravnavano zadevo. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče RS presojalo ustavnost šestmesečnega prekluzivnega roka, ki ga je za vložitev zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa l6. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Prvi odstavek 11. člena ZNISESČP določa več kot štirikrat daljši prekluzivni rok, ki je po oceni sodišča dovolj dolg tudi glede na dejanske omejitve dela varčevalcev pri vlaganju zahtev, na katere se sklicuje tožeča stranka. Navedeno dokazuje tudi že omenjeno veliko število pravočasno vloženih zahtev za verifikacijo. Sodišče tako ugotavlja, da zakonski prekluzivni rok ne ogroža doseganja namena zakona, to je, da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog kot jih opredeljuje ZNISESČP, dosežejo izplačilo svojih terjatev. V odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-14/00 z dne 7. 12. 2000, na katero se tudi sklicuje tožeča stranka, je Ustavno sodišče RS presojalo ustavnost osemnajstmesečnega prekluzivnega roka, ki ga je določal Zakon o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri). Po določbah ZPKri so morali morebitni upravičenci vložiti argumentirane zahteve za pridobitev pravic po navedenem zakonu, kar je vključevalo zbiranje obsežnejših dokazov o časovno oddaljenih dogodkih. Navedeno ni primerljivo z položajem morebitnih upravičencev po ZNISESČP, ki so morali v daljšem, 25-mesečnem roku, dokazati le imetništvo neizplačane stare devizne vloge, kar je bilo relativno enostavno, običajno je zadoščala že predložitev devizne knjižice. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da 25-mesečni rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS. Po povedanem sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti ZNIESČP z Ustavo RS in Konvenciji, ki ga tožeča stranka sicer niti ni konkretneje opredelila.

12. Neutemeljeni so tudi očitki tožeče stranke glede obveščanja v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo. ZNISESČP je v 22. odstavku določil, da Ministrstvo za finance že na začetku novembra 2015 (še preden se je ZNISESČP začel uporabljati) skladno s prvim odstavkom 8. člena tega zakona objavi javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo v Uradnem listu Republike Slovenije, v katerem so bili navedeni pogoji za vlaganje zahteve za verifikacijo (upravičenci, način, rok in vsebina zahteve za verifikacijo). Poziv je bil objavljen tudi v dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške, ter na spletni strani tožene stranke, tako da so se lahko naslovljenci še pred začetkom teka dveletnega roka za vložitev zahtev seznanili s postopkom uveljavljanja svojih pravic. Sodišče še pripominja, da je bil ZNISESČP v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen že 3. 7. 2015, s čimer je zakon postal tudi navzven spoznaven, kar pomeni, da so se imeli naslovljenci možnost seznaniti z vsebino zakona še pred njegovo uveljavitvijo.

13. Tožeča stranka je zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog št. ..., ... in ... vložila 16. 2. 2018, kar pa je prepozno in tako ni izpolnila procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa zahteve na podlagi 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP njeno zahtevo pravilno zavrgla.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, prav tako pa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

15. Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da je bila zahteva za verifikacijo predmetnih deviznih vlog 16. 2. 2018 oddana priporočeno na pošti), ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. O svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je tožeča stranka lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku2. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena Konvencije v tistih primerih, ko se ne postavljajo pravno odločilna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.3 Tak je tudi obravnavani primer.

16. Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 S to sodbo je bilo Sloveniji naloženo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare“ devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. 2 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 3 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.