Jedro

Pri presoji zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena zaradi nadomeščanja individualno določenega delavca, ki je v pogodbi o zaposlitvi tudi poimensko naveden, je bistveno dejstvo, kdaj se ta delavec vrne na delo. Ker v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo in se v izpodbijani sodbi do tega ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 15. 3. 2011 med tožnico in toženo stranko sklenjena za nedoločen čas od dne 15. 3. 2011 dalje (I./1. točka) ter zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 7. 2011 ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (I./2. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od dne 1. 8. 2011 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati v delovno knjižico delovno dobo, obračunati bruto nadomestilo mesečne plače skladno s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 15. 3. 2011, obračunati in plačati prispevke in davke od bruto nadomestila plače in ji izplačati neto zneske nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega neto nadomestila plače dalje do plačila (I./3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po dnevu zamude dalje do plačila (I./4. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, sodbo sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa v obeh primerih naloži plačilo pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo voljo pravdnih strank v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011. Tožnica je zatrjevala, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011 sklenjena za določen čas do vrnitve nadomeščane delavke B.B. na delo in ne do 31. 7. 2011. Tožnica je jasno in prepričljivo potrdila, da sta pravdni stranki pogodbo o zaposlitvi sklenili za čas do vrnitve delavke B.B. na delo, datum 31. 7. 2011 pa je bil določen informativno. Po predhodni pogodbi o zaposlitvi ene od odsotnih delavk A.A. in B.B., sicer ni bil določen datum. Kot je tožnica obveščena s strani tožene stranke, je bila pogodba o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011 sklenjena le zaradi reorganizacije in ne zaradi določanja novih pravic in obveznosti pravdnih strank, še posebej ne zaradi spreminjanja trajanja zaposlitve za določen čas. Volja tožnice ni bila takšna, da bi ji sicer delovno razmerje prenehalo. Tožnica ni imela nikakršnega interesa, da bi od tožene stranke zahtevala kakršnekoli popravke pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011, zadoščala so ji zagotovila tožene stranke in predhodna praksa sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas med pravdnima strankama, zato ji opustitev morebitne zahteve za odpravo nepravilnosti ne more biti v škodo. Volja tožnice zagotovo ni bila takšna, da bi ji prenehalo delovno razmerje dne 31. 7. 2011, pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena „najkasneje do 31. 7. 2011“, temveč do vrnitve B.B. na delo, pri čemer je šlo zgolj za informativni datum, posebej pa je poudariti, da se A.A. do dne 31. 7. 2011 in do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje na delo še ni vrnila. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na naroku ni nasprotovala temu dejstvu, s čimer se šteje to dejstvo za priznano. Če bi imela tožena stranka namen pogodbo o zaposlitvi skleniti le do 31. 7. 2011, bi v pogodbi o zaposlitvi to jasno navedla le datum oziroma čas, za katerega je pogodba sklenjena. Tako je sodišče napačno tolmačilo pogodbo o zaposlitvi, saj je bil datum 31. 7. 2011 naveden le v funkciji informiranja. Trajanje delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2009 ni bilo omejeno s točno določenim datumom, tega dejstva stranki nista spremenili niti z uvodnimi ugotovitvami v 1. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011. Sodišče bi zato moralo vsaj ugotoviti, da pogodba o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011 ni prenehala dne 31. 7. 2011, temveč še vedno traja in bi prenehala šele z vrnitvijo B.B. na delo, kar pa se še ni zgodilo. Tako tožnici delovno razmerje ni prenehalo, tožena stranka pa je zato ravnala nezakonito, ker je tožnici po predhodnih obvestilih dne 31. 7. 2011 preprečila prihod na delo in opravljanje dela. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da sta sklenili tri pogodbe o zaposlitvi in sicer dne 24. 11. 2008, 3. 8. 2009 in 15. 3. 2011 zaradi nadomeščanja odsotnih delavk. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 7. 2011. Sodišče je tako v postopku ugotavljalo, ali so bile pogodbe sklenjene za določen čas sklenjene v skladu z zakonom oziroma ali se je tožnici delovno razmerje transformiralo iz določenega v nedoločen čas, prav tako pa ali se je transformiralo tudi iz razloga, ker je delovno razmerje trajalo daljši čas od dveh let. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2008 izhaja, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas do vrnitve delavke A.A. na delo, kot to izhaja iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sklenila delovno razmerje za določen čas za nadomeščanje začasno odstotne delavke. V nadaljevanju je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 8. 2009, iz katere izhaja, da ima tožnica kot javna uslužbenka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne javne uslužbenke A.A., pri čemer tožnica z dnem 17. 8. 2009 sklepa delovno razmerje za določen čas, do vrnitve delavke B.B. na delo za nadomeščanje začasno odsotne delavke, kot to določata 1. člen in 2. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2009. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica v nadaljevanju sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011, iz katere izhaja, da pogodbeni stranki ugotavljata, da ima tožnica z delodajalcem sklenjeno delovno razmerje za določen čas, do vrnitve delavke B.B. na delo, to je do 31. 7. 2011 in pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 3. 8. 2009 ter da pogodbeni stranki ugotavljata, da se zaradi uveljavitve akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest MO z organi v sestavi tožnico premesti na strokovno tehnično delovno mesto analitik VII/2-II v Direktorat za ... / Sektor za ... / Oddelek za ..., kot to izhaja iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 2. členu določa, da če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ureja ta zakon tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah ter zasebnikih, ki opravljajo javno službo. Tako na podlagi določil 5. člena ZJU se uporabljajo določila ZDR tudi glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer ZDR v 52. členu ureja razloge iz katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas in v 2. alinei 1. odstavka določa, da se lahko sklene delovno razmerje za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Pogodba o zaposlitvi preneha sicer s potekom časa za katerega je bila sklenjena oziroma s prenehanjem razloga zaradi katerega je bila sklenjena, pri čemer 54. člen ZDR ureja posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določa, če pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da sta stranki poleg dejstva, da gre za nadomeščanje odsotne delavke B.B., navedli tudi čas prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pri čemer sodišče tudi navede, da je bila volja pogodbenih strank sklenitev pogodbe za določen čas, kar izhaja iz izpovedi tožnice, ki je povedala, da je pogodbo prebrala in ugotovila, da je v njej navedeno, da pogodba preneha z vrnitvijo B.B. oziroma z dnem 31. 7. 2011. Zato je sodišče štelo, da je tožnici pravilno prenehalo delovno razmerje z dnem 31. 7. 2011. Pritožbeno sodišče ob navedenem navaja, da gre pri sklenitvi pogodbe za določen čas sklenjen na podlagi 2. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR praviloma za nadomeščanje individualno določenega delavca, pri čemer je delodajalec vezan na razlog za zaposlitev delavca za določen čas, ki ga je opredelil v pogodbi o zaposlitvi delavca. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, mora biti takšna, da je delavec seznanjen s tem, koga nadomešča in kdaj ga bo nadomeščal. Navedeno je tožena stranka navedla v 1. členu obeh pogodb o zaposlitvi z dne 3. 8. 2009 in tudi z dne 15. 3. 2011, pri čemer sta obe pogodbi o zaposlitvi navajali, da gre za sklenitev delovnega razmerja za določen čas do vrnitve delavke B.B., pri čemer je v drugi pogodbi dodan le datum do 31. 7. 2011. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo razlogov o odločilnih dejstvih glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tako ni upoštevalo tožničine navedbe in tudi ne raziskalo, da je tožnica zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 28. 2. 2012 na vprašanje pooblaščenca tožnice, ali se je B.B. 31. 7. 2011 vrnila na delo izredno povedala, da se ni vrnila, kar pa tožnica ve, ker se je o tem informirala pri svojih sodelavcih. Navedenega pa sodišče ni štelo za pravno odločujoče in ni raziskalo ter toženo stranko pozvalo da se glede tega izjasni, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso podani razlogi o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Izpoved tožnice je odločilno dejstvo, seveda pa mora sodišče ugotavljati odločilno dejstvo o tem, ali se je delavka B.B., ki jo je tožnica dejansko nadomeščala po pogodbi o zaposlitvi za določen čas vrnila, pri čemer pritožba navaja, da se je tožnica do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje še ni vrnila. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku navedena odločilna dejstva ugotoviti tudi tako, da se bo tožena stranka glede tega lahko izjasnila, pri čemer pritožbeno sodišče izrecno navaja, da 1. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2011 izrecno navaja, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za določen čas, do vrnitve delavke B.B. na delo, to je do 31. 7. 2011 in pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 3. 8. 2009. Tako tudi razlog na katerega se je sklicevala tožena stranka, da je prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi zaradi uveljavitve akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest MO z organi v sestavi ne more biti razlog, ki bi tožnici odvzel pravico do transformacije delovnega razmerja. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila volja strank sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer sodišče volje tožene stranke niti ni ugotavljalo, pač pa štelo kot voljo tožene stranke njene navedbe med postopkom, glede tožnice pa navedlo, da je bila pogodba za določen čas spremenjena in ker tožnica ni zahtevala spremembe nove pogodbe, je bila njena volja sklenitev pogodbe do vrnitve B.B. oziroma najkasneje do 31. 7. 2011. Navedeno ni pravilno, saj ni mogoče šteti, da je bila tožničina volja sklenitev pogodbe o zaposlitvi najkasneje do 31. 7. 2011 iz razloga, ker ni uveljavljala varstva. Tožnica je podala tožbo za transformacijo delovnega razmerja ob prenehanju delovnega razmerja, torej pravočasno, pri čemer je v kadrovski službi tudi dobila pojasnilo, da je datum prenehanja delovnega razmerja le informativen. Tožnica ni izgubila zaradi reorganizacije pravice do transformacije, saj niti ni bil spremenjen razlog sklenitve delovnega razmerja, pač pa le dodan datum, kar pa ni pravilno. Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja B.B., bi ji moralo delovno razmerje trajati do trenutka, ko se je B.B. vrnila na delo. Navedeno bo moralo sodišče upoštevati pri odločanju v ponovljenem postopku. Pritožbeno sodišče ob navedenem navaja, da je sodišče prve stopnje ob tem sicer pravilno štelo, da omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas obdobja dveh let po določilih 53. člena ZDR izrecno ne velja v primerih 2., 4., 5. in 12. alinee 1. odstavka 52. člena, torej tudi ne za nadomeščanje začasno odsotnega delavca.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških postopka pridrži za končno odločbo. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.