Jedro

Jamčevanje države po določbi prvega odstavka 26. člena URS sodi v področje javnega in ne zasebnega prava. Za presojo utemeljenosti zahtevka po 26. členu URS je treba dognati, ali gre za protipravno ravnanje prej omenjenih oseb in ali obstoja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 7.509.684 SIT kot tudi podrejeni zahtevek na plačilo zneska 34.688 EUR v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, oboje s pripadki. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je sicer utemeljeval svoj zahtevek na odškodninski podlagi, vendar pa bi mu bilo mogoče ugoditi tudi na temelju neopravičene obogatitve ali morebitnem drugem pravnem temelju. V carinskem postopku mu je bilo zaseženo vozilo, pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku je bilo prodano, kupnina je znašala le 5.600.000 SIT, postopek o prekršku pa je bil ustavljen zaradi absolutnega zastaranja. Zato je tožnik od tožene stranke zahteval vrnitev zaseženega predmeta. Revizija opozarja na določbo 168. člena Zakona o prekrških. Ta določba ne vsebuje pravil vračanja zaseženih predmetov, zaradi česar je treba uporabiti pravila obligacijskega prava (214. člen, drugi odstavek 113. ali prvi odstavek 104. člen ZOR). Revident vztraja pri tem, da je tožena stranka ravnala protipravno in da je zaradi njenega ravnanja prišlo do civilnega delikta. Pojma protipravnosti po splošnih načelih odškodninskega prava pri delu državnih organov res ne kaže presojati na splošno, vendar v konkretnem primeru, ko zakonita podlaga za ravnanje državnih organov odpade, še manj kaže državne organe postavljati v privilegiran položaj napram drugim osebam, ki povzročijo škodo. Dopustitev, da pride do absolutnega zastaranja pregona, je tudi protipravno nedopustno ravnanje in kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave RS).

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na odločilno dejansko podlago, ki sta jo zaradi odločanja v tem sporu ugotovili nižji sodišči. Postopek za uvedbo prekrška zoper tožnika je bil podan dne 3.5.1996 s strani uslužbenca špediterske družbe, ki je vložila zahtevo za uvoz in prijavila za carinjenje tožnikov nov osebni avto Mercedes Benz E 290 TD l. 1996. Račun, ki naj bi služil kot podlaga za carinjenje, je vseboval nakupno ceno vozila v znesku 48.000 DEM. Ugotovilo pa se je, da je bila dejanska cena vozila z dodatno opremo 67.850 DEM (ravno toliko, kolikor sedaj tožnik uveljavlja odškodnine od tožene stranke). Po določbah Zakona o prekrških (152. člen) in Carinskega zakona (RS, št. 1/95 - prvi odstavek 176. člena) je Carinarnica ... izdala odredbo o zasegu avtomobila zaradi suma, da je bil z njim storjen carinski prekršek iz 2. točke 170. člena Carinskega zakona. Zaseg avtomobila je bil torej zakonsko utemeljen, kasnejša dražba vozila pa je bila opravljena na podlagi določbe šestega odstavka 152. člena Zakona o prekrških. Hramba avtomobila do pravnomočnega končanja postopka o prekršku bi namreč bila povezana s prevelikimi stroški ter bistvenim zmanjšanjem vrednosti vozila.

Opisana dejstva dejanskega stanja so utemeljeno omogočila pravno sklepanje, da uslužbenci carinarnice, ki so vozilo zasegli in ga prodali na javni dražbi, niso ravnali protipravno, temveč v okviru zakonsko določenih pooblastil. Da bi dokazala protipravnost ravnanja tožene stranke pa tožeča stranka ni navedla drugih okoliščin kot samo dejstvo, da je bil carinski postopek zoper tožnika ustavljen z odločbo senata za prekrške z dne 19.6.2000 zaradi absolutnega zastaranja, kar je imelo za posledico dolžnost tožene stranke, da vrne zaseženi avtomobil. Dejstvo ustavitve carinskega postopka samo po sebi ob sicer zakonito izvedenem postopku zasega vozila in njegove prodaje ne daje podlage za utemeljevanje protipravnosti ravnanja tožene stranke. Postopek o carinskem prekršku je bil ustavljen zaradi nastopa absolutnega zastaranja, ne pa iz drugih razlogov, navedenih v določbi 167. člena Zakona o prekrških, ki bi morda imeli za podlago (prvi odstavek 245. člena Zakona o prekrških) pravico do povračila škode zaradi neopravičenega kaznovanja ali izrečenega ukrepa.

Po določbi prvega odstavka 26. člena Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Jamčevanje države v takih primerih torej sodi v področje javnega in ne zasebnega prava. Za presojo utemeljenosti zahtevka po 26. členu Ustave Republike Slovenije je treba dognati, ali gre za protipravno ravnanje prej omenjenih oseb in ali obstoja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo. Tožeča stranka protipravnosti ravnanja odgovorne osebe carinarnice ni dokazala. Po povedanem je postopek v zvezi z odvzemom in prodajo avtomobila potekal v skladu s citiranimi predpisi in je vse do ustavitve postopka o prekršku tožena stranka tudi upravičeno zadrževala kupnino za prodano vozilo. Dejstvo, da je tožena stranka prejeto kupnino za prodani avtomobil tožniku nakazala šele po vložitvi tožbe, še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek pripoznala. S takšnim stališčem, izraženim v izpodbijani sodbi, se revizijsko sodišče v celoti strinja. Strinja se tudi z nadaljnjo razlago, da je toženkino plačilo "torej pomenilo le priznanje njenega dolga do tožnika, ne pa hkrati tudi priznanja odškodninske odgovornosti". V tem obsegu ni jasna revizijska teza, da bi bilo treba odgovornost tožene stranke presojati po določilih ZOR o neopravičeni obogatitvi (214. člen) ali morebiti po določbah 104. in 113. člena ZOR. Tožeča stranka namreč ni navedla nikakršne dejanske podlage, ki bi omogočile uporabo navedenih obligacijskopravnih določb. Predvsem ni pojasnila, v čem naj bi bila tožena stranka obogatena, ker je tožniku nakazala takšen znesek denarja, kakršnega je prejela ob prodaji zaseženega vozila. Dejstvo pa, da je tožnik ostal brez avtomobila, čeprav bi mu ga carinski organ moral vrniti, samo po sebi ne pomeni škode, za katero naj bi odgovarjala tožena stranka. Vozilo, ki je bilo zaseženo, je bilo namreč prodano v skladu z uredbo o načinu prodaje carinskega blaga in razdelitvi s prodajo pridobljenih sredstev (Ur. l. RS, št. 56/95 in 33/96).

Po povedanem tudi ni mogoče pritrditi revizijski pravni razlagi, po kateri naj bi "pojma protipravnosti po splošnih načelih odškodninskega prava pri delu državnih organov ne bilo mogoče presojati na splošno in državne organe postavljati v položaj, ki je napram drugim osebam, ki povzročijo škodo, privilegiran". Po eni strani je tako zapisano stališče nejasno, pa tudi samo s seboj v nasprotju, saj po svoji vsebini predvideva zakonito podlago za ravnanje državnega organa, ki je kasneje odpadla. Če pa gre za zakonito podlago, ta že pojmovno izključuje protipravnost in s tem odškodninsko odgovornost. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.