Jedro

Na podržavljenih nepremičninah, na katerih so osebe obdržale pravico uporabe, je že na podlagi zakona vzpostavljena lastninska pravica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 67/2001-6 z dne 22.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne

15.2.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote C. z dne 22.11.2000. Z njo je zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, vl.št. 119 k.o. M. (stara neveljavna zemljiška knjiga) in sicer v delu, ki ga predstavljajo danes naslednje zemljiške parcele: del parc. št. 2127/1 - pot v izmeri 56 m2 ter vodotok v izmeri 46969 m2; parc. št. 1899/4 - njiva v izmeri 1913 m2; parc. št. 1899/3 - njiva v izmeri 1801 m2; parc.

št. 1899/2 - njiva v izmeri 1916 m2; parc. št. 1899-1 - njiva v izmeri 837 m2; parc. št. 1898 - travnik v izmeri 386 m2; parc. št. 1896/2 - travnik v izmeri 252 m2; parc. št. 1896/1 - njiva v izmeri 413 m2 in parc. št. 1897 - njiva v izmeri 293 m2. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da so bila po ugotovitvah tožene stranke navedena zemljišča nacionalizirana A.K. po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), ki je predpis iz 3. člena ZDen. Vendar pa A.K. ni mogoče šteti za denacionalizacijsko upravičenko, ker ji premoženje ob nacionalizaciji ni bilo dejansko odvzeto, ampak je na njem še naprej obdržala posest in pravico uporabe vse do svoje smrti dne 2.1.1962. Po njeni smrti so to zemljišče podedovali njeni otroci, med njimi tudi tožnikova mati M.P. Pravni nasledniki A.K. so pravico uporabe na nacionaliziranih zemljiščih obdržali do danes, razen v delu, ki je leta 1983 po sporazumu z uporabniki in proti odškodnini prešel v uporabo Občine Celje kot javno dobro.

Sodišče nadalje navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da na parcelah nekdanje vl. št. 119 k.o. M., ki so stavbna zemljišča, nima pravice uporabe prejšnji lastnik, zato 31. člen ZDen ne more predstavljati veljavne pravne podlage za vzpostavitev lastninske pravice na teh zemljiščih. Za pravilno odločitev o stvari je pravno nepomembno, komu so bile dejansko nepremičnine podržavljene ali tožnikovemu staremu očetu ali stari materi, glede na to, da je nesporno dejstvo, da je na zemljišču ostala pravica uporabe in se je ta z dedovanjem prenesla na sedem dedičev, med drugimi tudi na tožnikovo mater in so vsi pravni nasledniki na teh zemljiščih obdržali pravico uporabe, razen v tistem delu, ki so jo sporazumno proti odškodnini prenesli v uporabo Občini C. Na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97) so nepremičnine postale lastnina tistih fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe ter so z dnem njegove uveljavitve (25.7.1997) pridobile lastninsko pravico (1. odstavek 2. člena in 7. člen). Osebe, ki imajo na zemljiščih pravico uporabe, lahko v zemljiški knjigi lastninsko pravico vpišejo na podlagi zemljiškoknjižnega predloga, ki ga izpolnijo in je takse prost. V pritožbi tožnik navaja, da so bila zemljišča nacionalizirana šele dve leti po smrti starega očeta M.K., kar je nezakonito. Zahtevek za denacionalizacijo je bil vložen v letu 1992 in se je reševal devet let.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnikov stari oče M.K. umrl

24.7.1958, torej pred uveljavitvijo ZNNZ. Zato niso mogla biti zemljišča njemu podržavljena, kot to trdi tožnik.

Na podlagi pravilnih ugotovitev, da so bila sporna stavbna zemljišča prejšnji lastnici A.K. podržavljena na podlagi ZNNZ, prejšnja lastnica pa je na njih obdržala pravico uporabe vse do svoje smrti (2.1.1962), da so po njeni smrti pravico uporabe podedovali njeni otroci, med njimi tudi tožnikova mati M.P. in da so pravico uporabe obdržali, razen v delu, ki je leta 1983 po sporazumu z uporabniki in proti odškodnini prešel v uporabo Občine C. kot javno dobro, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče, da v ZDen ni podlage za denacionalizacijo. Na podržavljenih nepremičninah, na katerih so osebe obdržale pravico uporabe, je že na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97) vzpostavljena lastninska pravica. Vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi se v teh primerih po uveljavitvi novele tega zakona (Uradni list RS, št. 59/2000, ZLNDL-A) dne 20.7.2001, opravi po uradni dolžnosti in je takse prost. Glede tistih nepremičnin, ki so bile sporazumno in odplačno prenešene na Občino C. (tožnik je o tem sklenil poravnavo), pa tudi ne gre za način podržavljenja, ki bi bil podlaga za denacionalizacijo. Prenos pravice uporabe s pravnim poslom pomeni, da je bila ta pravica že konzumirana.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.