Jedro

Sodba je glede tega, da je obtoženec vedel, da menja ponarejeni bankovec, primerno obrazložena.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega, da je storil kaznivo dejanje ponarejanja denarja po čl. 249/1 v zvezi s čl. 3/2 KZ. Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je ob uporabi omilitvenih določil določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo obtoženca in njegovo zagovornico ter Višje državno tožilstvo v Ljubljani. Obtoženec se seje, kljub temu, da je bil o njej pravilno obveščen, ni udeležil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da je obtoženec vedel, da gre za ponarejeni bankovec že takrat ko je šel v menjalnico. Prvostopno sodišče je namreč do te utemeljene ugotovitve prišlo po skrbni oceni vseh izvedenih dokazov, ki jih je imelo na razpolago. Dokazno oceno je prepričljivo in logično obrazložilo in nobene navedbe niso protispisne, kot neutemeljeno očita pritožnica.

Prvostopno sodišče se je opravičeno oprlo na izovedbi prič K. U. in I. J., ki sta dogajanje sicer opisovali vse manj natančno glede na potek časa. Je pa priča K. U. v preiskavi poudarila, da je policistu povedala vse tako, kot so zapisali (UZ list. št. 14). Zato pritožbeni očitek izpodbijani sodbi, da ni pravilna, ker naj bi ta priča izpovedovala na sodišču popolnoma nasprotno kot na policiji, ni utemeljen. Zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženec vedel, da gre za ponaredek, so torej prepričljivi in jih zato pritožnica ni mogla omajati. Dejansko stanje je torej pravilno in popolno ugotovljeno in ni potrebno zaslišanje prič M. K. in A. Š., ki ju je sicer že želelo zaslišati sodišče prve stopnje, pa sta bili več let zaradi odsotnosti iz Slovenije sodišču nedosegljivi. Sicer pa pred zaključkom glavne obravnave pri sodišču prve stopnje sploh ni bilo podanih dokaznih predlogov za zaslišanje teh prič.

Sodišče prve stopnje je obtoženčevo ravnanje pravilno pravno opredelilo in ni kršilo kazenskega zakona, izpodbijana sodba pa tudi ne vsebuje nobenih kršitev določb kazenskega postopka, na kar je sodišče druge stopnje pazilo po uradni dolžnosti po čl. 383/1 ZKP.

Čeprav se zagovornica ni pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem pogledu. Člen 386 ZKP namreč določa, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde.

Primerno so bile upoštevane vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije.

Glede na navedeno je zato sodišče druge stopnje zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obtoženec dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino. Povprečnino je sodišče druge stopnje tako kot sodišče prve stopnje odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer.