Jedro

Dejstvo, da se tožnik ni udeležil tečaja glede starejšega modela avtomobila, upoštevaje, da je šlo za kleparja z večletnimi izkušnjami, že prima facie ni v vzročni zvezi z zlomom izvijača pri snemanju zaščitne maske avtomobila in s tem povezano škodo na tožnikovem telesu.

Dolžnost iz 14. člena ZVZD delodajalcu ne nalaga, da za vsak posamezen delovni proces posameznemu delavcu, ki ga opravlja, odredi, s katerim orodjem in na kakšen način naj ga opravi, temveč, da delovne procese sistemsko uredi glede na oceno tveganja.

Vsak delavec ima in mora imeti določeno samostojnost, sicer bi za vsako delovno mesto potreboval najprej neposrednega delavca (fizičnega izvrševalca), ob njem pa še nekoga (varnostnega nadzornika), ki bi stal za njim, mu dajal navodila, preverjal ali se jih drži itd.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 27.000,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2007 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati nastale pravdne stroške po sodni odmeri skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 717,74 EUR v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je podana podlaga odškodninske obveznosti zavarovanca tožene stranke in s tem - ob nespornem zavarovalnem razmerju - podlaga obligacijske obveznosti glede vtoževane odškodnine.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se sodba v pretežnem delu opira na izvedensko mnenje, v katerega pravilnost tožena stranka dvomi. Meni, da je mehanizem nastanka poškodbe v izvedenskem mnenju zmotno ugotovljen ali neugotovljen. Tožena stranka tudi meni, da je ugotovitev sodišča, da bi moral zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru za potrebe demontaže okrasne maske pri konkretno poškodovanem vozilu izdelati konkretno oceno tveganja in predpisati obvezno uporabo zaščitnih očal, napačna. Trdi še, da do loma izvijača ni prišlo iz krivdnih razlogov na strani zavarovanca tožene stranke, temveč je šlo za neljubo naključje, ki ga zavarovanec tožene stranke ni mogel predvideti. V pritožbi še navaja, da so zaključki sodišča o krivdi zavarovanca tožene stranke izrazito neživljenjski in v nobenem primeru niso v vzročni zvezi z nezgodo ter da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik klepar z desetletnimi izkušnjami. Pritožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 184. člena ZDR (1) je delodajalec delavcu dolžan povrniti škodo zaradi nezgode pri delu po splošnih pravilih civilnega prava. Odgovornost je podana, če je podana dejanska škoda, nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj vzročne zveze med ravnanjem in škodo ter krivda na strani povzročitelja. Obstoj objektivne odgovornosti je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je v vmesni sodbi ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za nastanek škode tožeči stranki ob delovni nesreči. Do tega sklepa je sodišče prišlo na podlagi ugotovitev, da je bil delovni proces nepravilno organiziran, da je bila zaščitna oprema pomanjkljiva in da je bilo orodje, ki je bilo na voljo pri zavarovancu toženke, neustrezno.

7. Kljub opisanemu splošnemu izhodišču in navzlic obširni obrazložitvi pa se v tem pritožbenem postopku poraja ključno vprašanje: kaj je konkretiziran odškodninskopravni očitek zavarovancu tožene stranke.

8. Dejstvo je, da je do poškodbe prišlo pri snemanju avtomobilske maske. Tega opravila se je tožnik lotil z izvijačem. Pri tem je prišlo do zloma konice izvijača in odleteli delček je tožniku priletel v oko (možna različica je tudi, da mu je v oko priletel plastičen delček avtomobilske maske). V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče obravnavalo možne odškodninske očitke (upoštevaje obe prej opisani mogoči različici škodnega dogodka) – tako tiste, ki jih decidirano vsebuje sodna obrazložitev, dalje tiste, ki se jih obrazložitev izpodbijane sodbe zgolj dotika in nazadnje tiste, ki jih vsebuje sama trditvena podlaga tožbe. Ko se bo nazadnje izkazalo, da so vsi očitki bodisi neresnični, materialnopravno neutemeljeni ali pa tako pavšalni, da njihove materialnopravne utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti, bodo podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

9. Očitek, da zavarovanec tožene stranke ni ustrezno uredil izobraževanja in usposabljanja s področja varnosti in zdravja pri delu, k čemur naj bi ga zavezovala drugi in tretji odstavek 24. člena ZVZD,(2), ko tožniku ni omogočil dodatnih izobraževanj, ni utemeljen. Citirana določba je splošna in abstraktna. Razlaga, kakršno vsebuje izpodbijana sodba, presega njeno pravo mero. Iz nje namreč izhaja, da bi se moral klepar z večletnimi izkušnjami posebej izobraževati glede vsakega novega avtomobilskega modela. Takšna zahteva z varnostjo pri delu nima več nobene resne zveze, sploh pa ne s snemanjem avtomobilske maske. Brez sence dvoma je mogoče reči: dejstvo, da se tožnik ni udeležil tečaja glede starejšega modela avtomobila L., upoštevaje, da je šlo za kleparja z večletnimi izkušnjami (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), že prima facie ni v vzročni zvezi z zlomom izvijača pri snemanju zaščitne maske avtomobila in s tem povezano škodo na tožnikovem telesu.

10. Navedeni določbi namreč delodajalcu nalagata, naj poskrbi, da bo delavec usposobljen za varno delo, ne pa, da mu omogoči največji možen obseg usposabljanja za delo (npr. za vse možne modele avtomobilov). Pritrditi je namreč potrebno pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožnikove predhodne usposobljenosti za delo. Navedeni pravni določbi urejata primerno usposobljenost delavca za varno delo, k kateremu pa nedvomno pripomorejo predhodne izkušnje in poklicna usposobljenost tega delavca. Nedopustno ravnanje kot element civilnega delikta tu ni podano, zato tudi odgovornost delodajalca (zavarovanca toženke) za škodo iz tega razloga ni izkazana.

11. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil na podlagi 14. člena ZVZD delodajalec dolžan oceniti, kako in s katerimi orodji bi moral tožnik pristopiti k popravilu poškodovanega vozila, je napačen. Dolžnost iz navedenega člena delodajalcu ne nalaga, da za vsak posamezen delovni proces posameznemu delavcu, ki ga opravlja, odredi, s katerim orodjem in na kakšen način naj ga opravi, temveč, da delovne procese sistemsko uredi glede na oceno tveganja. Res je, da je izvedenec v svojem mnenju zapisal, na kar se je sodišče v sodbi oprlo, da je prišlo do kršitve dolžnosti iz 14. člena ZVZD. Izvedenec za opravo takega sklepa ni pristojen. V skladu s prvim odstavkom 251. člena ZPP (3) poda izvedenec svoje mnenje po pravilih znanosti in stroke. Pravna odločitev pa je nazadnje naloga sodišča. 12. Sodišče prve stopnje je določbo 14. člena ZVZD razlagalo napačno. Zato je napačen tudi sklep, da je bil zavarovanec tožene stranke dolžan kot delodajalec za konkretno delo oceniti, kako in s katerimi orodji bo moral tožnik pristopiti k popravilu poškodovanega vozila, prav tako pa bi moral ob tem določiti katero varovalno opremo mora delavec uporabljati. Obveznost delodajalca da do te mere individualizira delovna navodila, izbiro tehnike in zaščitnih sredstev v materialnem pravu ni podana in drži pritožbena navedba, da so ugotovitve sodišče glede tega izrazito neživljenjske.

13. Vsak delavec ima in mora imeti določeno samostojnost, sicer bi za vsako delovno mesto potreboval najprej neposrednega delavca (fizičnega izvrševalca), ob njem pa še nekoga (varnostnega nadzornika), ki bi stal za njim, mu dajal navodila, preverjal ali se jih drži itd. Tak položaj spominja na upravljanje z robotom in ne na medčloveška razmerja, ki so lastna življenju in tudi delovnemu procesu v avtokleparski delavnici. Pritožbeno sodišče je ob tem tudi prepričano, da tožnik s takšno tezo ne misli resno, marveč je ta zgolj sredstvo, s katerim želi doseči pravdni uspeh.

14. Zavarovanec toženke je deloval v skladu s svojimi dolžnostmi iz 14. člena ZVZD in ostalimi dolžnostmi, ki ga kot delodajalca vežejo, teh določb ni kršil, tako da ni podano nedopustno ravnanje z njegove strani kot prvina civilnega delikta.

15. Glede orodja in stanja delovne opreme je sodišče ugotovilo, da je bilo slabo. Do takšnega sklepa je prišlo z razlogovanjem, da samo dejstvo, da se je izvijač zlomil, priča o tem, da je bilo orodje nekvalitetno. Takšno aposteriorno sklepanje ni skladno s pravnimi standardi ugotavljanja vzročne zveze in nedopustnega ravnanja. Odločilno na koncu namreč ni to, ali in zakaj se je izvijač zlomil, marveč to, ali je to dejstvo mogoče pripisati zavarovancu tožene stranke kot njegovo nedopustno ravnanje.

16. Ugotovljeno je bilo (in tega odgovor na pritožbo ne izpodbija), da je bil izvijač primerno sredstvo za obravnavano avtokleparsko dejanje. Izvijači se običajno ne lomijo, vsaj pogosto ne. Morda bi bilo koristno, če bi tožnik uporabil varnostna očala (očitno se mu to glede na stopnjo tveganja ni zdelo potrebno), a tisto, kar je z vidika zavarovančeve odgovornosti odločilno, je, da so bila tožniku očala na voljo. Ta res niso bila nova, a vendarle ni bilo ugotovljeno (pa tudi zatrjevano ne), da bi bila neustrezna za snemanje avtomobilske maske.

17. Ne glede na navedeno pa tožnik, četudi bi se izkazalo zgolj to, da orodje ni bilo (več) kakovostno, v pravdi ne bi uspel. Kot je bilo povedano zgoraj, morajo biti za obstoj odgovornosti delodajalca (zavarovanca toženke) delavcu (tožniku) podani vsi elementi civilnega delikta. V skladu z 286. členom ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in zanje ponuditi dokaze. Glede stanja kakovosti orodja zavarovanca toženke v odnosu do odgovornosti za škodo je bistveno, kakšno je njegovo dolžnostno ravnanje. Tožbena trditvena podlaga ne gre dlje od navedb, da orodje v delavnici zavarovanca toženke ni bilo kakovostno. To je pavšalna navedba. Tožnik ni zatrjeval, da je bil zavarovanec toženke dolžan priskrbeti orodje prav določene (specialne) kakovosti (posebnih proizvodnih standardov). Trditvena podlaga ne vsebuje nikakršnih navedb o tem, da bi zavarovanec tožene stranke denimo dajal na voljo orodje, ki ni izdelano po zahtevanih proizvodnih, tržnih ali splošnih varnostnih standardih ali karkoli podobnega. Trditvena podlaga ostaja na pavšalni ravni: da tožnik ni imel ustreznih pripomočkov, da je bilo orodje neprimerno, da je veliko orodja manjkalo (kar spet že prima facie ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom), da so imeli vsi delavci na voljo le eno kaseto z orodjem (velja enako kot pri prejšnjem trditvenem očitku).

18. Nazadnje pa je tu še očitek, da je bilo orodje dotrajano. Navedeno se sicer sliši kot resen očitek, a tako je le na prvi pogled. Kaj namreč pomeni, da je nek izvijač dotrajan? Kako se to odraža v navzven spoznavnem svetu? Dotrajanosti izvijača si vendar ni mogoče predstavljati same po sebi. Takšna trditev je v resnici prazna vrednostna sodba (brez dejstev, ki bi jo utemeljevala). Je bil izvijač počen, zlomljen, brez držala? Tožnik ni navedel ničesar konkretnega. Sodba o dotrajanosti ob takšni trditveni podlagi torej pomeni le vrednostno (v resnici: interesno) podkrepitev aposteriornega kavzalnega sklepanja, češ: ker se je konica izvijača zlomila, to pomeni, da delodajalec ni poskrbel za ustrezno orodje. Takšno aposteriorno sklepanje pa, kot rečeno, ne ustreza trditvenim standardom glede utemeljevanja vzročne zveze. Takšna trditvena podlaga namreč ne omogoča niti sklepanja po doktrini prima facie.(4)

19. Da bi tožnik v pravdi uspel, bi moral zatrjevati in dokazati ne le neustrezno kakovost orodja, temveč tudi neizpolnjevanje dolžnosti zavarovanca tožene stranke, priskrbeti kakovostno orodje, ki je v neposredni vzročni zvezi z nastalo škodo. Tega tožnik ni zatrjeval. 20. Ker je sodišče prve stopnje zavarovancu tožene stranke pripisalo nedopustno ravnanje (131. člen OZ (5), čeprav za to v tožbenih trditvah ni bilo podlage ali pa so bile posamezne navedbe v dokaznem postopku ovržene, je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ob izčrpani trditveni podlagi glede tega vprašanja je torej mogoč pravni sklep, da odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana. Na podlagi pooblastila iz 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

21. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela in v skladu s 154. členom ZPP ji je tožeča stranka dolžna povrniti priglašene stroške v znesku 42,74 EUR.

22. Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela in so bili stroški za vlogo potrebni, je tožeča stranka toženi stranki v skladu s 155. členom ZPP dolžna povrniti stroške takse za pritožbo v znesku 675 EUR.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -(1) Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

(2) Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999 in nadaljnji).

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo ter nadaljnji).

(4) O doktrini prima facie glej več v: Mile Dolenc, Dokaz prima facie v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 35/2010. (5) Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami).