Jedro

V pretepu med pravdnima strankama je toženka prekoračila silobran. Za kovinski lopar je zgrabila po tem, ko se je že rešila tožnikovega prijema in je ta še ležal na tleh. Tožnika je takrat že skušal obvladati toženkin mož (drugi toženec), ki je toženki priskočil na pomoč. Takrat je toženka z loparjem večkrat udarila tožnika in mu povzročila več poškodb. Take obrambe pa dana situacija ni več zahtevala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik v deležu 30% prispeval k pretepu 30. 9. 1995, v katerem ga je prva toženka (v nadaljevanju: toženka) večkrat udarila s kovinskim pladnjem za peko pic. Toženki je naložilo, da mora tožniku plačati 3,360.000 SIT (sedaj 14.021,03 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, presežni tožbeni zahtevek proti tej toženki je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo. Tožnikov prispevek je ocenilo na 50%, delno znižalo odmerjeno odškodnino in nato prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da mora toženka plačati tožniku 1,850.000 SIT (7.719,91 EUR) odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo o stroških vsega postopka. V ostalem je toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo, da se ji naloži le plačilo 780.000 SIT oziroma sedaj 3.255,00 EUR, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem pritožbenem stališču, da tožnikov prispevek znaša 70%, opisuje potek pretepa in poudarja, da se je le branila pred tožnikom, ki je velik človek, fizično močan in zelo agresiven. Šlo je za samoobrambo, saj je lopar za peko pic prijela med samim pretepom. Toženka ponavlja tudi svoje pritožbene trditve o previsoki odmeri odškodnine, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa še opozarja, da tožnik lahko fizično opravlja čisto vsa dela kot pred poškodbo.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi zožene tudi razloge izpodbijanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ne more upoštevati tistih trditev, ki odstopajo od dejanskih ugotovitev na obeh stopnjah sojenja. Toženka tako ne more več uveljavljati trditev o tožniku kot fizično velikem, zelo močnem in zelo agresivnem človeku, saj takih ugotovitev ni v dejanski podlagi sodb obeh sodišč. Tudi trditve, da tožnik lahko opravlja čisto vsa fizična dela kot pred poškodbo, gredo v prej opisani nedovoljeni smeri. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da težko opravlja težja fizična dela, ker se jim mora zaradi epilepsije izogibati.

7. Revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP preizkusi izpodbijano sodbo le v okviru v reviziji navedenih razlogov ter glede pravilne uporabe materialnega prava. V uvodu revizije navedeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka toženka v nadaljevanju ni opredelila niti vsebinsko niti z navedbo zakonskega člena, zato tega razloga revizijsko sodišče ne more obravnavati.

8. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je začel pretep. Ob enih ponoči je potrkal na vrata že zaprte gostilne in ko mu je toženka odprla, jo je začel zmerjati, ji groziti in jo zgrabil za lase ter jo držal še, ko sta se ruvala po tleh. Vendar pa je toženka zgrabila za kovinski pladenj za peko pic in z njim večkrat udarila tožnika, ko se je njegovega oprijema že rešila (razlogi na tretji strani drugostopenjske sodbe), zaradi česar je že kazensko sodišče zavrnilo njeno obrambo, da naj bi dejanje storila v silobranu. Kazensko sodišče jo je zato spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ki pa ga je storila na mah, ko jo je oškodovanec brez njene krivde napadel, saj jo je zgrabil za lase in podrl na tla, pa tudi grozil z ubojem, zaradi česar je bila močno razdražena.

9. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, zakaj v obravnavanem dogodku ni šlo za "čisti" silobran v smislu prvega odstavka 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona). Res tisti, ki povzroči škodo napadalcu v silobranu, te škode ni dolžan povrniti, vendar le, če ne gre za prekoračen silobran. Tudi v civilnem pravu se za silobran šteje tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec od sebe ali od koga drugega odvrne istočasen protipraven napad. Če je med intenzivnostjo napada in obrambo nesorazmerje, če torej ne gre za neizogibno potrebno obrambo, kar vse je stvar dejanskih okoliščin konkretnega primera, potem ne gre za silobran, lahko pa gre za prekoračen silobran.

10. V pretepu med pravdnima strankama je tudi po presoji revizijskega sodišča toženka prekoračila silobran. Za kovinski lopar je zgrabila po tem, ko se je že rešila tožnikovega prijema in je ta še ležal na tleh. Tožnika je takrat že skušal obvladati toženkin mož (drugi toženec), ki je toženki priskočil na pomoč. Takrat je toženka z loparjem večkrat udarila tožnika in mu povzročila več poškodb. Take obrambe pa dana situacija ni več zahtevala, kot je ugotovilo že kazensko sodišče in ponovilo pritožbeno sodišče v tej pravdi. Revizijsko sodišče glede na vse ugotovljene okoliščine pritrjuje tudi materialnopravni presoji pritožbenega sodišča o enakem deležu obeh pravdnih strank.

11. Tožnik je v pretepu dobil hude poškodbe: zlom leve senčne kosti, možgansko krvavitev v levi parietalni regiji, oteklino leve možganske polovice, desnostransko slabost okončin, slabost govora in posledične psihoorganske spremembe zaradi možganske poškodbe in popoškodbene epileptične napade. Do teh prihaja najmanj šestkrat na leto, vendar jih tožnik čuti vnaprej in se lahko nanje pripravi. Zaradi epileptičnih napadov, ki tožnika tudi najbolj motijo, težje opravlja težja fizična dela na kmetiji. V času poškodbe je bil star 35 let, sedaj je invalid III. kategorije. Podrobnejši opis duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, telesnih bolečin in strahu je razviden iz razlogov prvostopenjske sodbe na peti do sedmi strani in razlogov pritožbene sodbe na četrti strani. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z odmero odškodnine za telesne bolečine v znesku 900.000 SIT (sedaj 3.755,63 EUR), za strah jo je znižalo na 300.000 SIT (1.951,88 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 2,500.000 SIT (10.432,31 EUR). Skupna odmera odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo na pritožbeni stopnji tako znaša 3,700.000 SIT (15.439,83 EUR), od česar mora toženka plačati tožniku glede na njegov 50% prispevek polovico.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odmera na pritožbeni stopnji skladna z merili iz 200. in 203. člena ZOR ter vodilnima načeloma o individualizaciji in objektivni pogojenosti odškodnine. Glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni odmerjena odškodnina 20 takratnih povprečnih plač. Revizijsko sodišče je po pregledu odmere v podobnih odškodninskih zadevah ugotovilo, da je taka odškodnina primerno uvrščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin. Zato se toženka neutemeljeno zavzema za njeno znižanje.

13. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.