Jedro

Okrožni državni tožilec, ki je vložil pritožbo samo zaradi odločbe o kazenski sankciji, ne more v pritožbi glede ugotovitve krivdne oblike, ki je sicer ni izpodbijal zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, uspeti s trditvijo, da je obtoženi zavestno (hote) kršil cestno prometno pravilo, ker je sodišče 1. stopnje ugotovilo le nezavestno malomarnost. Zato tudi sodišče 2. stopnje ne more spremeniti te odločitve sodišča 1. stopnje, ker bi sicer preseglo okvir uveljavljenega pritožbenega razloga.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v okviru pogojne obsodbe določena kazen zviša na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, preizkusna doba pa se podaljša na tri leta. V ostalem se pritožba z a vrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi B. H. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. odstavku 325. člena KZ. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let. Obtoženemu je bila izrečena tudi stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za pet mesecev, ki se izvrši. V plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka v znesku 219.371,00 SIT in povprečnina v znesku 60.000,00 SIT. Za odmero nadaljnjih stroškov je bil napovedan poseben sklep. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je izrek kazni dve leti zapora namesto pogojne obsodbe in podaljšanje trajanja stranske kazni na eno leto.

Zagovornica je odgovorila na pritožbo in je predlagala njeno zavrnitev ter obvestilo o seji pritožbenega senata za obtoženca in zanjo.

Višji državni tožilec je v pisnem stališču do pritožbe z dne 06.01.2004 predlagal zvišanje kazni v okviru pogojne obsodbe na dve leti zapora ter podaljšanje trajanja stranske kazni na eno leto. To stališče je bilo vročeno obtoženemu in zagovornici.

Zagovornica je nanj pisno odgovorila. Menila je, da ni sprejemljivo ter je ponovno predlagala zavrnitev pritožbe.

Višji državni tožilec je na seji dne 10.02.2004 spremenil stališče do pritožbe tako, da se je skliceval na pritožbeni predlog okrožnega državnega tožilca.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni našlo v spisovnih podatkih podlage za pritožbeno trditev, da je obtoženi hote kršil cestno-prometno pravilo glede varnega prehitevanja. Zagovornica je v odgovoru na pritožbo pravilno opozorila, da je okrožni državni tožilec na glavni obravnavi z dne 07.11.2003 v končni besedi navedel kot krivdno obliko obtoženčeve kazenske odgovornosti nezavestno malomarnost, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar okrožni državni tožilec te ugotovitve zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni izpodbijal. Tako uveljavljani pritožbeni razlog presega okvir odločanja v tem pritožbenem postopku. Če bi namreč sodišče druge stopnje dalo prav pritožbeno navedeni naklepni kršitvi cestno-prometnega predpisa, bi spremenilo dejansko stanje glede ugotovljene krivdne oblike, kar bi pomenilo poseg v izpodbijano sodbo mimo uveljavljanega pritožbenega razloga. Pritožnik pa je hotel spremembo izpodbijane sodbe samo glede izrečene kazenske sankcije in nič več. Pa tudi sicer ni v spisu nobenega podatka, da je obtoženi pred prehitevanjem videl nasproti vozeče motorno kolo z voznikom in sopotnico. Izvedenec cestno-prometne stroke je z ugotovljeno preglednostjo po levi strani prehitevanega tovornjaka na razdalji od 30 do 60 m to možnost zavrnil. Končno bi bilo v nasprotnem mogoče razlogovati samo o zavestni malomarnosti.

Sploh pa krivdne oblike pri tem kaznivem dejanju ni mogoče razdeliti tako, kakor je navedeno v pritožbi. Prometno nesrečo je mogoče povzročiti s kršitvijo cestno-prometnih predpisov samo iz malomarnosti, kar pomeni, da storilec z zavestno ali nezavestno malomarnostjo krši cestno-prometne predpise. Nastala posledica - huda telesne poškodba ali smrt - je samo objektivni pogoj kaznivosti, kar pomeni, da se glede nje ne zahteva storilčeva krivda. Obtoženi nasproti vozečega motorista ni mogel zagledati na takšni razdalji, da bi se lahko prepričal o varnem prehitevanju. Njegov zagovor, da ga pred pričetkom prehitevanja sploh ni videl, ni z ničemer izpodbit. Preglednost ob desni strani tovornjaka za prepričanje o varnosti prehitevanja prav zaradi tovornjaka, ki je onemogočal preglednost po levi strani na nasprotni vozni pas, vsekakor ni zadoščala. Ker pa je s prehitevanjem kljub temu začel, je ugotovitev sodišča prve stopnje o nezavestni malomarnosti pravilna.

Tudi cestno-prometnega prekrška zaradi nepravilnega prehitevanja z leta 1997, ki je sicer naveden v evidenci Sodnika za prekrške ... z dne 29.03.2000 (listna številka ...) ni več mogoče všteti med obteževalne okoliščine, ker je ta prekršek že izbrisan. Podatkov o zastaranju pregona zaradi enakih prekrškov v letu 1996 pa sploh ni mogoče upoštevati, zlasti ne v obtoženčevo škodo.

Sodišče druge stopnje glede na olajševalne okoliščine, zlasti glede na pravilno ugotovljeno krivdno obliko nezavestne malomarnosti, zavrača pritožbeno označeno obtoženčevo neprevidnost kot izredno predrzno ravnanje. Sicer soglaša, da je povzročil nevarnost, zaradi česar je tudi prišlo do te prometne nezgode z usodnimi in hudimi posledicami za oba oškodovanca. Zato meni, da izrečena pogojna obsodba ni premila kazenska sankcija. Pri tem poudarja, da obtoženi ves čas trajanja tega kazenskega postopka na prvi stopnji ni bil kaznovan niti zaradi kaznivega dejanja niti zaradi prekrška.

Pač pa sta bili obtoženemu glede na visoko stopnjo ogrožanja v okviru pogojne obsodbe določeni prenizka kazen zapora in prekratka preizkusna doba. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo ogroženo tudi življenje oškodovane B. P.. Z upoštevanjem izpovedbe priče J. O., ki je opisal obtoženčevo vožnjo, je imel ta možnost prepričati se o varnosti nameravanega prehitevanja, pa je ravnal drugače. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in zvišalo določeno kazen zapora za šest mesecev, kakor tudi podaljšalo preizkusno dobo za eno leto.

Trajanje izvrševanja stranske kazni je primerno glede na ugotovljene olajševalne okoliščine, saj okoliščin, ki jih je navedel pritožnik, tudi pri oceni te kazenske sankcije ni bilo mogoče šteti v obtoženčevo škodo. Zadostuje, da bo obtoženi za pet mesecev izločen kot voznik B kategorije iz javnega prometa.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi delnega pritožbenega uspeha okrožnega državnega tožilca je obtoženi dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka samo povprečnino. Znesek je odmerjena glede na zapletenost zadeve, trajanje pritožbenega postopka in glede na obtoženčeve premoženjske razmere.