Jedro

Pravice izkoriščanja javnega dobra (vodna pravica) ni mogoče prišteti v neto aktivo podržavljenega podjetja, ker ta pravica ne sodi v premoženje iz 1. odstavka 8. člena ZDen in ni bila predmet podržavljenja po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ, št. 35/48).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 810/98-16 z dne 12.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 6.4.1998. Tožena stranka je z navedeno odločbo: ugodila pritožbi drugega zavezanca - Slovenskega odškodninskega sklada, d.d., (v nadaljevanju SOS) - in odpravila 1.b točko izreka odločbe Upravne enote D. z dne 27.12.1996; ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila 2. točko izreka iste odločbe organa prve stopnje. S 1.točko izreka navedene odločbe je organ prve stopnje upravičencu pok. J.Z. vrnil solastniški delež 11/29 na podržavljenem podjetju G., z.o.z., in sicer a: v znesku 129.331,77 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan otvoritvene bilance (1.1.1993) na deležu družbenega kapitala podjetja L., kot obveznost prvega zavezanca in b: v znesku 527.694,27 DEM (347.167,20 USD) v obveznicah SOS s 6 % obrestno mero in izplačljivih v 20 letih v valuti Republike Slovenije, s tem, da se glavnica izdanih obveznic začne izplačevati 1.12.2004, obveznice pa se izroče skrbniku za posebne primere v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe. Z 2.točko izreka navedene odločbe je organ prve stopnje odločil, da vse stroške v zvezi s to odločbo nosijo vlagatelji zahteve.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je odločba tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu. V obrazložitvi navaja, da je med strankama sporno, ali je predmet vračanja v postopku denacionalizacije vodna pravica, ki so jo kupili lastniki podjetja, ki je bilo podržavljeno, in kdo nosi stroške denacionalizacijskega postopka, zlasti stroške za delo izvedenca, ki je ugotavljal vrednost premoženja ob podržavljenju. V zvezi s sporno vodno pravico, sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je ocenjena vrednost premoženja ob podržavljenju nepravilna tudi zato, ker je organ prve stopnje v njo vštel vrednost vodne pravice. Navaja, da po določbi 1. odstavka 8. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 20/97, 23/97, 65/98, 76/98 in 60/99, v nadaljevanju ZDen) vodna pravica ni predmet vračanja po ZDen. Zato pritrjuje tudi napotkom, ki jih je tožena stranka v zvezi z upoštevanjem vodne pravice dala organu prve stopnje za ponoven postopek. Sodišče prve stopnje zavrača tožbene trditve, da je tožena stranka kršila pravila postopka, ker je v odločbi zavzela za organ prve stopnje zavezujoča stališča glede vodnih pravic in stroškov postopka. V zvezi s tem obrazlaga, da je takšno ravnanje v skladu z 242. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). V zvezi s spornimi stroški denacionalizacijskega postopka sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da odločitev organa prve stopnje ni v skladu z določbami ZUP/86, ker sploh ni bilo ugotovljeno, kolikšni so ti stroški, kdo jih mora plačati in na kateri pravni podlagi, odločitev o stroških pa tudi ni obrazložena. Zavrača tožbeno trditev, da bi za odločanje o stroških denacionalizacijskega postopka bilo potrebno uporabiti določbe 16. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in jih naložiti v breme podjetja, ki se je lastninilo. Glede zahtevka tožeče stranke, naj ji tožena stranka povrne stroške upravnega spora, pa sodišče prve stopnje presoja, da je z zavrnitvijo tožbe zavrnilo tudi ta zahtevek tožečih strank. Po 3. odstavku 23. člena ZUS nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora, če sodišče presoja zakonitost upravnega akta, kar je presojalo tudi v obravnavanem primeru.

Tožeče stranke vlagajo pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagajo, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, pritožbeni stroški pa naj bi bili nadaljnji stroški postopka.

Navajajo, da odločba tožene stranke, s katero upravni postopek ni bil zaključen, bistveno vpliva na nadaljnje obravnavanje zadeve v smislu odločanja o vodni pravici in stroških postopka. Zatrjujejo, da je vodna pravica sestavni del podjetja, ki je bilo podržavljeno. To podjetje namreč brez vodne energije ne bi moglo obstojati.

Podžavljenje se je izvedlo v stanju, ko je podjetje delovalo izključno na vodni energiji. Delovanje je omogočala vodna pravica, ki je zato sestavni del podržavljenega podjetja. Glede stroškov upravnega postopka navajajo, da so bile v stroške prisiljene, da pri ovrednotenju premoženja za denacionalizacijo ne bi bile hudo oškodovane. Ti stroški zato po njihoven mnenju bremenijo denacionalizacijske zavezance. Izpodbijana sodba pa na te njihove tožbene navedbe ne odgovarja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Utemeljeno je zavrnilo tožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka kršila pravila postopka, ker je v odločbi zavzela za organ prve stopnje zavezujoča stališča. Takšna napotila mora namreč organ druge stopnje dati po določbi 1.odstavka 242. člena ZUP/86 vedno, kadar odpravi odločbo organa prve stopnje in mu zadevo vrne v ponoven postopek.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da vodne pravice ni mogoče prišteti v neto aktivo podržavljenega podjetja. Gre namreč za pravico izkoriščanja javnega dobra, ki ne sodi v premoženje iz 1. odstavka 8. člena ZDen, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Zato ne more biti predmet vračanja po ZDen. Kot pravica na javnem dobru pa tudi ni bila predmet podržavljenja, ki je bilo v obravnavanem primeru nesporno izvedeno na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno obrazložilo zakonske določbe, ki urejajo odločanje o stroških upravnega postopka in stroških upravnega spora. Dejstva, da po teh določbah v upravnem postopku denacionalizacije ni mogoče odločati o stroških postopka po določbah ZLPP, pa tudi ne morejo spremeniti navedbe tožeče stranke o razlogih za nastanek njenih stroškov. Glede stroškov upravnega spora pred pritožbenim sodiščem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi za te stroške velja določba 3. odstavka 23. člena ZUS. Ker se v obravnavanem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi po navedeni določbi vsaka stranka svoje stroške.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.