Jedro

Ker tožnik ni navedel in tudi ni predložil nobenih dokazov, da je delo preko polnega časa v spornem obdobju od 1966 do 1989 opravljal kot poseben delovni pogoj, da je šlo za izjemno, nujno, nepredvideno in kratkotrajno delo, mu plače za delo preko polnega delovnega čas ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo.

Tožniku se za čas, ko je bil napoten na delo v tujino in je v tem času ostal v zavarovanju pri toženi stranki, pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, temveč le plača, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke z dne 9. 6. 2008 ter, da se tožniku pri izračunu pokojninske osnove za čas, ko je bil poslan na delo v tujino, upoštevajo plače po pogodbi, brez upoštevanja količnika za delo v tujini oz. v višini plače za enaka ali podobna dela v državi.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. V pritožbi ni jasno navedel ali zahteva spremembo izpodbijane sodbe oz. njeno razveljavitev, ter v kolikor bi šlo za spremembo tudi ni jasno navedel, v kakšni obliki naj se sodba spremeni. Sklicuje se na ugotovitve v članku dr. L.S. o pravicah detaširanih delavcev, objavljenem v časopisu Pravna praksa št. 298 z dne 7. aprila 1994, v katerem je ugotovljeno, da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 11. novembra 1993 kršeno temeljno načelo pokojninskega in invalidskega sistema, po katerem se zavarovancem zagotavljajo pravice na podlagi dela ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Dogovor med toženo stranko in delodajalcem - družbo L. je bil v nasprotju z določbami splošnih aktov o pravicah in obveznostih delavcev na delu v tujini ter v nasprotju s pogodbami o začasni prerazporeditvi na delo v tujino. Sklicuje se na določbo 26. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do povračila škode. Pri pokojnini je mesečno odškodovan za približno 30 %. Sodišče je kot sporno obdobje nepravilno štelo čas od leta 1986 do 1989, ker je pravilno obdobje, za katerega zahteva upoštevanje višje pokojninske osnove, od leta 1966 do 1989, kot se vidi v priloženi tabeli. Pritožbene razloge je podrobno navedel že v svojih prejšnjih vlogah in sicer pritožbi z dne 30. 4. 2008, ki jo je vložil zoper prvostopenjsko odločbo pri toženi stranki, v tožbi ter v vlogi z dne 2. 9. 2008, s katero je odgovoril na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Pritožbi prilaga omenjeni članek iz revije Pravna praksa, tabelo s prikazom njegovih delovnih obveznosti v obdobju od leta 1966 do 1989 ter omenjene vloge.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Pravna prednica tožene stranke je tožniku s sklepom z dne 17. 1. 1991 priznala pravico do starostne pokojnine od 16. 12. 1990 dalje. Iz sklepa in prilog, priloženih v upravnem spisu, se vidi, da je bilo tožniku za izračun pokojninske osnove v skladu s tedaj veljavnim 1. odstavkom 24. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljnjem besedilu ZTPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 23/83 z nadaljnjimi spremembami) pri izračunu pokojninske osnove upoštevano mesečno povprečje osebnih dohodkov, ki jih je dobil v najugodnejši zaporednih 10 letih, to je v obdobju od leta 1969 do leta 1978. Podatke o ugotovljenih osebnih dohodkih je predložil tedanji tožnikov delodajalec TZ L. dne 10. 8. 1990 in jih je tožena stranka v celoti upoštevala, kar je mogoče ugotovitvi s primerjavo podatkov iz potrdila, z navedenimi v prilogi sklepa. V zvezi s tožnikovo zahtevo za varstvo pravic je pravna prednica tožene stranke pridobila potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa z dne 12. 6. 1991, tudi priloženo v upravnem spisu, v katerem je navedeno, da je tožnik sicer prejemal osebni dohodek za delo preko polnega delovnega časa, vendar takšno delo v samoupravnih aktih delodajalca ni bilo opredeljeno kot poseben delovni pogoj in od dohodkov za takšno delo tudi niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

S pravnomočnimi odločbami tedanjega Sodišča združenega dela Republike Slovenije je bil zavrnjen zahtevek za vštevanje plač, ki jih je prejel za delo, opravljeno v podaljšanem delovnem času v obdobju od 1966 do 1986 leta in za upoštevanje dejansko prejetega osebnega dohodka v letih 1974 do 1980 v pokojninsko osnovo. V obrazložitvah odločb tedanjega Sodišča Združenega dela Republike Slovenije opr. št. Sp 181/92 z dne 21. 1. 1993 in opr. št. I Sp 232/93 z dne 23. 12. 1993 so ugotovitve, da se je v pokojninsko osnovo všteval le osebni dohodek iz dela preko polnega delovnega časa, ki ga je bilo potrebno opraviti po določbah Zakona o delovnih razmerjih in ki je bilo izjemno, nepredvidljivo ter ga ni bilo mogoče odpraviti z organizacijskimi ukrepi. Sodišče je ugotovilo, da je do dela preko polnega delovnega časa tožnika prihajalo pri opravljanju njegovega rednega dela in ni šlo za nepredvidljivo oz. izjemno delovno obveznost. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za vštevanje osebnega dohodka, prejetega za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, predpisanih v 1. odstavku 20. člena Statuta ZPIZ (Ur. l. RS, št. 40/83 s spremembami), v zvezi s 3. odstavkom noveliranega 21. člena Statuta ZPIZ (Ur. l. SRS, št. 10/86 in 43/89). V odločbi opr. št. I Sp 232/93 je sodišče ugotovilo, da je 54. člen Statuta ZPIZ (Ur. l. SRS, št. 1/73), ki je začel veljati 1. 1. 1973 določil, da se delavcem, ki so jih poslale v tujino na delo domače organizacije in so ostali v tem času zavarovani pri skupnosti (t.i. detaširani delavci), vzame kot osebni dohodek za izračun pokojninske osnove tista osnova, ki je podlaga za obračunavanje in plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Takšna pravna ureditev je veljala od 1. 1. 1973 dalje in je bila nato enako določena v 21. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Ur. l. RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) ter tudi v 24.f členu Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82, 77/82, 75/85, 8/87, 65/87, 87/89 in 44/90). Povsem enako ureditev sta nato določala 51. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki je veljal od 1. 4. 1992 do 31. 12. 1999 in od 1. 1. 2000 dalje veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 51. oz. 46. členu. Delavcem, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri zavodu, se vzame za izračun pokojninske osnove plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

Zahtevi za obnovo odmere pokojnine, vloženi pri toženi stranki dne 8. 4. 1993, ki je podlaga za presojo zakonitosti dokončne odločbe v tem socialnem sporu, je tožnik priložil potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa z dne 3. 3. 1993, v katerem je delodajalec navedel, da je tožnik osebne dohodke prejemal za delo, ki je bilo v samoupravnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj. Potrdilo je predloženo le v fotokopiji in se glede opredelitve dela razlikuje od izvirnega potrdila z dne 12. 6. 1991. Iz ostalih listin, priloženih v upravnem spisu, se vidi, da je delodajalec TZ L. tožnika z odločbo napotil na delo v tujino dne 27. 9. 1974. Tedaj je že veljal Statut skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 1/73), ki je v 1. odstavku 49. člena določal, da se za izračun pokojninske osnove šteje tudi osebni dohodek, ki ga je zavarovanec dobil za delo v času, ko je bil po zakonu dolžan delati dalj kot polni delovni čas, v 54. členu pa, da se delavcem, ki so jih poslale v tujino na delo jugoslovanske organizacije in so ostali v tem času zavarovani pri skupnosti (detaširani delavci) vzame kot osebni dohodek za izračun pokojninske osnove tista osnova, ki je podlaga za obračunavanje in plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (zavarovalna osnova).

Na tožnikov predlog oz. zahtevo za novo odmero pokojnine je tožena stranka opravila revizijski pregled podatkov za odmero pokojnine v skladu z določbami 37. in 38. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in 111/2007). Revizor je ugotovil, da za plače, izplačane za delo preko polnega delovnega časa ni mogoče ugotoviti, da so bile izplačane za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj, kot določa 407. člen ZPIZ-1. Izjemnost dela preko polnega delovnega časa tožnik dokazuje s predložitvijo fotokopije splošnega akta (iz katere sicer ni videti, kdaj je akt veljal), ki je v 83. členu določil, da izjemoma lahko delavci za omejeno dobo delajo preko polnega delovnega časa, ko je nujno, da se pričeto delo nadaljuje v delovnem procesu v neposredni proizvodnji, pri delu na terenu, pri montažah in zunanjih montažah, ko je treba zaradi sezonskih vplivov delati več kot polni delovni čas ter tudi, da se opravi delo, za katerega so z zakonom določeni roki. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 17/65) je v 2. odstavku 43. člena določal, da je delavec dolžan delati več kot polni delovni čas tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, pri čemer je delo nad polni delovni čas smelo trajati samo toliko časa, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. S spremembo zakona (Ur. l. SFRJ, št. 20/1969) je bila delovnim skupnostim omogočena možnost določitve dela, daljšega od polnega delovnega časa v primerih, ko bi prekinitev spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov (delo v ambulantah, bolnišnicah in drugo). Tudi kasnejši predpisi (Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki se ne šteje za delovno razmerje – Ur. l. SRS, št. 39/70, 27. člen Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci - Ur. l. SRS, št. 18/74, 79. in 80. člen Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. SRS, št. 24/77) so možnost uvedbe dela preko polnega delovnega časa omejevali na izjemne, nepredvidene dogodke, in če je šlo za delo, ki ga ni bilo mogoče opraviti z drugačno organizacijo dela. Tožnik ni navedel in tudi ni predložil nobenih dokazov, da je delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju od leta 1966 do 1989 opravljal ob izpolnjenih navedenih pogojih. Izvleček iz splošnega akta, ki je očitno določal pravice in obveznosti udeležencev pri izvajanju del v tujini, sicer v tujem jeziku, dokazuje prej nasprotno. V 7. členu je bilo vnaprej določeno, da se dovoljuje delo preko polnega časa v trajanju do 68 ur mesečno, za daljše delo pa mora vodja pridobiti posebno dovoljenje. Delo na tujih deloviščih je bilo torej organizirano tako, da se je vnaprej računalo z delom preko polnega delovnega časa, kar tudi prepričuje sodišče druge stopnje, da ni šlo za izjemne primere, ko je bilo nujno, da se z uvedbo takšnega dela zagotovi varnost življenja in zdravja oz. prepreči nastanek precejšnje materialne škode. Nedvomno je tožnik na tujih deloviščih opravljal delo preko polnega delovnega časa in tudi prejemal višje plače, vendar teh zaslužkov, v skladu s pravno ureditvijo, ki je veljala ob njegovi upokojitvi in tudi ves čas kasneje do sedaj, ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, ker zato niso bili in tudi sedaj niso izpolnjeni zakonski pogoji. Edina natančna revizorjeva ugotovitev je bila, da je pri izračunu pokojninske osnove pravilno upoštevana plača v letu 1970 v znesku 26.890,91 tedanjih dinarjev, ki jo je tožena stranka po prilogah k odločbi o priznanju pravice do starostne pokojnine tudi pravilno upoštevala.

Da se pri določitvi pokojninske osnove delavcem, ki so bili poslani na delo v tujino in so ostali zavarovani pri toženi stranki, upošteva plača, od katere so bili plačani prispevki, sta odločili Ustavno (na primer odločba opr. št. U-I-173/93 z dne 11. 11. 1993) in Vrhovno sodišče RS (sodbi opr. št. VIII Ips 338/2006 z dne 2. 10. 2007 in VIII Ips 371/2007 z dne 21. 10. 2008). Zato ni podlage, da bi se tožniku za izračun osnove upoštevala plača z dodatki za delo v tujini.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.