Jedro

Za presojo, kako visoka denarna satisfakcija iz naslova prestanega strahu je pravična, ni odločilno le trajanje strahu, ampak tudi okoliščine, v katerih je pretrpljen. Okoliščine, ki na to bistveno vplivajo, so predvsem teža in narava telesnih poškodb in morebitna življenjska ogroženost. Pravična odškodnina je pravni standard, katerega vsebino določi sodišče v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju, da je treba v bistvenem si podobne primere obravnavati enako in v bistvenem različne, drugače. To seveda ne pomeni, da je ustaljena sodna praksa obvezen pravni vir, a ko gre za škodo, ki v denarju ni ocenljiva in odškodnina ni le njen zrcalni odsev, mora biti odločilni kriterij za njeno odmero prav primerljivost z drugimi primeri prizadetosti iste pravno varovane dobrine, kakor tudi s primeri prizadetosti drugih dobrin. Individualizirana odškodnina praviloma zato ostane v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za takšno vrsto škode (primerjalna pravičnost), in zadosti posebnim okoliščinam primera in prizadetosti konkretnega oškodovanca (satisfakcija).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je podana odškodninska odgovornost toženke za njenega zavarovanca na podlagi police premoženjskega zavarovanja. Tožnik je zaradi zdrsa na mokrem stopnišču pri zavarovancu toženke padel in utrpel zlom petnice. Sodišče je razsodilo, da je upravičen do odškodnine za telesne bolečine v znesku 4.500 EUR, v presežku do 6.000 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo, ter za prestani primarni in sekundarni strah 1.200 EUR, v presežku do 1.500 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožniku je bila dosojena tudi odškodnina za materialno škodo v višini 243,46 EUR. V skupnem znesku je sodišče tožniku prisodilo 5.943,46 EUR, od tega zneska je odštelo 594,34 EUR, kar predstavlja 10 % odbitno franšizo, in razliko v višini 5.349,12 EUR s pripadki naložilo v plačilo toženki.

2. Odločitev sodišča v zavrnilnem delu do višine 10.000 EUR (zavarovalni limit) izpodbija tožnik. V obrazložitvi navaja, da je tožbeni zahtevek za prestani strah v celoti utemeljen, tako glede na njegovo intenzivnost kot čas trajanja. Utrpel je hud primarni strah, ki je trajal nekaj minut, nato pa je preživljal sekundarni strah, ki je bil intenzivnejši prva dva meseca in je trajal do konca zdravljenja. Utrpel je tudi večkraten občasen strah pred medicinskimi postopki, terapijami in posegi zmerne intenzivnosti, ki je trajal nekaj minut, zato bi bil upravičen do celotne vtoževane odškodnine v višini 1.500 EUR. Glede na intenzivnost in čas trajanja bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je v celoti utemeljen tudi tožbeni zahtevek po tej postavki. Tožnik je utrpel hude, srednje hude in lahke telesne bolečine, ki so bile stalne in so trajale od enega dneva do enega tedna, skupaj torej 15 dni, kasneje pa prešle v občasne telesne bolečine, ki so trajale do konca zdravljenja. Zdravljenje je trajalo od 22. 12. 2017 do 27. 6. 2018, več kot pol leta. Izpostavljen je bil rentgenskemu sevanju, računalniški tomografiji, dva meseca je prejemal injekcije proti krvnim strdkom, analgetično terapijo, obiskoval je zdravnika in fizioterapijo, hodil na kontrolne preglede in bil šest mesecev v bolniškem staležu. Tožnik je upravičen tudi do odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tri mesece je bil oviran pri osebni negi in higieni ter omejen pri gibanju zaradi mavca in bergel, nadaljnje tri mesece pa zato, ker poškodovane pete ni smel obremenjevati. Sodišče je v nasprotju z določili materialnega prava od višine dosojene odškodnine odštelo 10 % odbitno franšizo, ki je tožnik ni dolžan plačati, saj je v konkretnem primeru oškodovanec.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V zvezi z odškodninami za posamezne vrste nepremoženjske škode pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in prestanega strahu. Pritožnik le pavšalno navaja, da je bilo dejansko stanje glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in prestanega strahu napačno ugotovljeno. Pavšalnega in neobrazloženega očitka ni mogoče preveriti, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

5. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je padel na zunanjem stopnišču hiše zavarovanca toženke in utrpel zlom petnice. Spodnji skočni sklep in stopalni lok sta bila ohranjena. Opravljen je bil CT petnice, namestili so mu nehodno mavčno longeto za stopalo in ga odpustili domov z navodili za hojo z berglami. Na kontrolnem pregledu je bil dvakrat. Dne 19. 1. 2018 so mu longeto odstranili in mu nogo imobilizirali s povojem. Še vedno pa je uporabljal bergle. Do konca zdravljenja je obiskal zdravnika še trikrat. Od 21. 5. 2018 do 1. 6. 2018 je opravil deset obiskov fizioterapije. Zdravljenje je potekalo brez zapletov.

6. Iz izvedenskega mnenja sledi, da je tožnik takoj po poškodbi trpel hude telesne bolečine en dan, nato pa stalne srednje hude bolečine en teden in še en teden stalne lahke bolečine. Po odstranitvi mavca je trpel občasne bolečine v zvezi z nerodnimi nenadnimi in prekomernimi gibi ob polaganju noge na tla ali ob obremenitvah petnice, pa tudi ob razgibavanju na fizikalni terapiji. Občasne bolečine srednje intenzivnosti so trajale od nekaj sekund do največ nekaj minut, vsaj prva dva meseca, nato pa postopoma vse manj in so do konca zdravljenja v šestih mesecih povsem izzvenele.

7. Nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem, so bile: pregledi pri zdravniku, diagnostični postopki, enodnevna hospitalizacija, namestitev mavca, zaradi česar je bil oviran pri osebni negi in higieni, moteno je bilo tudi spanje. Neprijetna in boleča je bila fizikalna terapija, dajanje injekcij proti krvnim strdkom (dva meseca), rentgensko slikanje in analgetiki pa so zdravju škodljivi. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 4.500 EUR, ob upoštevanju zdravljenja, ki je potekalo brez zapletov, primerna, prilagojena konkretnim okoliščinam primera ter v sorazmerju s podobnimi primeri negmotnih škod.

8. Tudi iz naslova prestanega strahu tožnik ni upravičen do višje odškodnine. Kot sledi iz izvedenskega mnenja, je utrpel primarni strah, ki je trajal nekaj sekund oziroma največ nekaj minut, zato bi bil iz naslova primarnega strahu upravičen do odškodnine, če bi zatrjeval in dokazal, da je bilo zaradi tega dalj časa porušeno njegovo duševno ravnovesje. Tožnik se nikoli ni počutil življenjsko ogroženega, je pa prva dva meseca trpel strah za izid zdravljenja. Ker je to potekalo brez zapletov, je intenzivnost strahu upadala do zaključka zdravljenja. Občasen strah, povezan z medicinskimi postopki ter terapijami, je bil zmeren in je trajal od nekaj sekund do nekaj minut. Pritožniku odškodnina za prestani primarni strah, ki ni porušil življenjskega ravnovesja, ne pripada, odškodnina za strah, ki ga je prestajal v zvezi z zdravljenjem, ki je potekalo brez zapletov, največ šest mesecev, v višini 1.200 EUR pa je ustrezno odmerjena. Za presojo, kako visoka denarna satisfakcija iz naslova prestanega strahu je pravična, ni odločilno le trajanje strahu, ampak tudi okoliščine, v katerih je pretrpljen. Okoliščine, ki na to bistveno vplivajo, so predvsem teža in narava telesnih poškodb in morebitna življenjska ogroženost. V konkretnem primeru tožnik ni bil življenjsko ogrožen, utrpel je zlom petnice, zdravljenje pa je potekalo brez zapletov, zato bi bila višja odškodnina, kot je bila dosojena, v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni upravičena do posebne odškodnine iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je sodišče prve stopnje bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja šest mesecev, že upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

10. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določila drugega odstavka 350. člena ZPP, in je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo ter tožeči stranki prisodilo pravično odškodnino za nematerialno škodo v skupnem znesku 5.700 EUR. Pravična odškodnina je pravni standard, katerega vsebino določi sodišče v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju, da je treba v bistvenem si podobne primere obravnavati enako in v bistvenem različne, drugače. To seveda ne pomeni, da je ustaljena sodna praksa obvezen pravni vir, a ko gre za škodo, ki v denarju ni ocenljiva in odškodnina ni le njen zrcalni odsev, mora biti odločilni kriterij za njeno odmero prav primerljivost z drugimi primeri prizadetosti iste pravno varovane dobrine, kakor tudi s primeri prizadetosti drugih dobrin. Individualizirana odškodnina praviloma zato ostane v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za takšno vrsto škode (primerjalna pravičnost), in zadosti posebnim okoliščinam primera in prizadetosti konkretnega oškodovanca (satisfakcija). V konkretnem primeru je sodišče odškodnino primerjalo s primeroma v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Alenka Berger Škrk, številka primera XI/65, XI/63).

11. Končno je neutemeljena tudi pritožba v zvezi z upoštevanjem 10 % odbitne franšize iz police o premoženjskem zavarovanju Moj dom. Iz police sledi, da je zavarovanec pri vsakem škodnem dogodku soudeležen z odbitno franšizo 10 % od vseh dajatev zavarovalnice, vendar ne manj kot 50 EUR. To je sodišče prve stopnje upoštevalo, zato pritožba v zvezi z zmotno uporabo določil materialnega prava ni utemeljena. Odbitna franšiza znaša 594,34 EUR (10 % od 5.943,46 EUR), kar je sodišče pravilno naložilo v plačilo tožniku.

12. Ker niso podani ne izrecno uveljavljeni in ne po uradni dolžnosti upoštevani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Ker je tožnik v pritožbenem postopku propadel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).