Jedro

Pritožbeno sodišče se je dolžno opredeliti do tistih dejanskih in pravnih naziranj, ki so v pritožbi dovolj argumentirana in niso očitno neutemeljena, so pa za odločitev v zadevi relevantna. Ni pa sodišče druge stopnje dolžno presojati vsakega, za presojo zadeve nepomembnega, dejanskega ali pravnega argumenta pritožnika.

Določbe 1. odstavka 355. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče v celoti navesti vsebino ustnih oziroma drugih na glavni obravnavi izvedenih dokazov, ampak jih mora navesti in presoditi v tistem obsegu, kolikor se nanašajo na dejstva, ki so pravno relevantna.

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi izpodbijanja odločbe o kazenski sankciji.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 22.11.2001 obsojenega D.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ.

Obsojencu je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 169. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca I.Š. je po 2. odstavku 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega D.Š. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve 355. člena in 1. odstavka 395. člena ZKP ter 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje pred "spremenjenima sodiščema." Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedbam v zahtevi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb in da tudi ni navedlo razlogov, zakaj je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo, s tem pa prekršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Strinjati se je treba z vložnikom zahteve, da pomeni pritožba določen zahtevek do državnega organa, ki je nanj dolžan odgovoriti in mora zato pritožbene razloge dejansko preizkusiti, o pritožbi zavzeti stališče in jih v odločbi pritožniku pojasniti. Ko odloča o pritožbi, mora pritožbeno sodišče obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča pritožnika, postavljena v pritožbi v skladu s procesnimi določbami, ki niso pravno nepomembna. Tako se je dolžno opredeliti do tistih dejanskih in pravnih naziranj, ki so v pritožbi dovolj argumentirana in niso očitno neutemeljena, so pa za odločitev v zadevi relevantna. Ni pa sodišče druge stopnje presojati vsakega za presojo zadeve nepomembnega, dejanskega ali pravnega argumenta pritožnika.

Zahteva navaja, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb ni presodilo in da je trditev, da pritožnikovo stališče po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno, vsebinsko prazna, ker da ne vsebuje razlogov ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu. Ne sprejema tudi razlage pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni dolžno navesti izpovedbe prič, pač pa da mora podati le njihovo dokazno oceno, ki pa da je bila pravilno opravljena.

Po mnenju vložnika pomeni tako ravnanje sodišča opustitev procesno veljavnega ugotavljanja dejanskega stanja, na katerega je sodišče nato oprlo dejanske in pravne sklepe.

Iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je to dejansko stanje ugotovilo na podlagi pričevanja oškodovanca I.Š., ki si je zapisal žaljive besede, ki mu jih je izrekel obsojenec, in jih na glavni obravnavi tudi dobesedno ponovil. Kakor je razvidno iz razlogov prvostopenjske sodbe, se ta opira tudi na pričevanja M.K., M.K., S.A. in M.C., pri čemer je sodišče določno napisalo, katerih žaljivk, ki jih je oškodovancu izrekel obsojeni, so se priče spominjale ter da sta slednji povedali, da je bilo obsojenčevo obnašanje do oškodovanca izredno žaljivo ter da česa takega še nista doživeli. Določbe 1. odstavka 355. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče v celoti navesti vsebino ustnih oziroma drugih na glavni obravnavi izvedenih dokazov, ampak da jih mora navesti in presoditi v tistem obsegu, kolikor se nanašajo na dejstva, ki so pravno relevantna. To pa je sodišče prve stopnje storilo in izpovedbe navedenih prič presodilo tudi v luči izpovedb A. in T.R. Obrazložilo je tudi, zakaj slednjemu, ko je poskušal minimalizirati obsojenčevo žaljivo ravnanje, ni verjelo. Navedene procesne določbe zato ni prekršilo. Pritožbeno sodišče je dokazno presojo v prvostopenjski sodbi v celoti sprejelo, se nanjo sklicevalo in zato ni bilo dolžno ponavljati istih razlogov. S tem se je tudi jasno opredelilo do nasprotnih trditev v pritožbi obsojenčevega zagovornika. Ne drži, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Kolikor pa vložnik v zahtevi navaja, da so bili dokazi, ki jih je ponudil obsojenec enostavno diskvalificirani, češ da tem pričam ne gre verjeti, ker je bil v kritičnem času obsojenec fant druge R.-jeve hčerke, da pa to nima nobene teže, saj da je minilo že pet let od prenehanja njunega razmerja, ter da bi to kvečjemu lahko kazalo na nenaklonjenost A. in T.R. do obsojenca, pa vložnik ponuja lastno dokazno presojo izpovedb teh dveh prič. V tem obsegu zato uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do stališča pritožbe, da je obsojenec dejanje storil v silobranu zaradi varstva pravice otroka. Pritožbeno sodišče je v razlogih pritrdilo dejanskim in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da obsojenčevega ravnanja ni mogoče oceniti kot ravnanje v silobranu. Navedlo je, da otrok J.R., s katerim se je oškodovanec hotel informativno pogovoriti o okoliščinah, v katerih je prišlo do požara, sploh ni bil na kraju dogodka, da pojasnil otrokovi materi V.R., da bo z otrokom potrebno opraviti informativni razgovor, ni mogoče šteti kot protipravni napad na otrokovo psihično in fizično integriteto, torej kot protipravno ravnanje (napad). Takemu sklepanju v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati utemeljenosti.

Vložnik v zahtevi tudi navaja, da je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo izrecno naštel določbe ZKP, ki da jih je prekršil oškodovanec, saj da se je "lotil zahteve" po zaslišanju jokajočega, zbeganega otroka, da pa sodišče nanje sploh ni odgovorilo. Drži, da je obsojenčev zagovornik v pritožbi zatrjeval, da je bila oškodovančeva zahteva za zaslišanje otroka nezakonita in se pri tem skliceval na določbe 2. točke 1. odstavka 236. člena ZKP, 3. odstavka 236. člena ZKP in 139. člena ZKP, 4. odstavka 240. člena ZKP ter omejitve iz 64. člena istega zakona. Sodišče druge stopnje na te očitke ni odgovorilo, vendar pa s tem ni prekršilo določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, saj so te pritožbene navedbe popolnoma irelevantne.

Nanašajo se namreč na določbe, ki veljajo za zaslišanje mladoletne priče v kazenskem postopku. Policija prič ne sme zasliševati, ampak lahko od njih zbira samo obvestila, ki formalno procesno gledano nimajo nobene dokazne veljave.

Sklicevanje zahteve na določbo 5. alinee 2. odstavka 40. člena Konvencije o otrokovih pravicah tudi ne morejo v ničemer omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe. Navedena določba se namreč nanaša na pravice, ki so priznane vsakemu otroku, ki je osumljen, obtožen ali spoznan za krivega kršenja kazenskega prava. Določilo 71. člena KZ izključuje izrekanje kazenskih sankcij proti otrokom. Oškodovančevo ravnanje v nasprotju s konvencijo vložnik zatrjuje na podlagi lastne domneve, da je policist I.Š. od štiriletnega J.R. hotel zbrati obvestila kot od osumljenca, za kar pa v dejstvih, ugotovljenih v napadeni pravnomočni odločbi, ni nobene podlage.

Iz ugotovitev v pravnomočni sodbi je razvidno, da V.R. ni dovolila, da bi oškodovanec opravil razgovor z njenim sinom, oškodovanec pa tudi ni storil ničesar, kar bi kazalo, da ima ta namen otroka zaslišati mimo materine volje. Vložnik na podlagi lastne presoje dejstev v nasprotju s pravnomočno sodbo ponuja ugotovitev, da je oškodovančev napad neposredno grozil, s tem pa izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za nadaljnjo vložnikovo trditev, da je nerazumljivo, kako bi obsojenec oslovil oškodovanca s priimkom in navajanjem njegovega položaja, čeprav ga pred tem nikoli ni videl. Verodostojnost oškodovančeve izpovedbe pa izpodbija tudi z navedbo, da je ta razvidna iz premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je ta postavil. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kakor je že pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kolikor vložnik navaja, da je sodišče v nasprotju s pravili iz 41. člena KZ obsojencu v pogojni obsodbi določilo najvišjo predpisano zaporno kazen za to kaznivo dejanje, četudi je obsojenec branil otroka in mu je sodilo tik pred zastaranjem kazenskega pregona, in da je to storilo zaradi "visokega" policijskega položaju oškodovanca, izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Nadaljnja trditev, da je zato treba ugotoviti, da je sodišče prekršilo določbo 23. člena Ustave, saj da ni odločalo brez nepotrebnega odlašanja, pač pa je pritožbeno sodišče kljub zaostankom pohitelo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ne le da ni v ničemer konkretizirana, pač pa je tudi nerazumljiva in je zato ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega D.Š., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni D.Š. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnine v znesku 80.000,00 SIT.