Jedro

Pojasnilna dolžnost tako zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito, obzirno in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni ali poškodbe, različne možnosti zdravljenja, morebitna tveganja in nevarnosti ter predvidljivost uspeha. Ob odsotnosti pojasnila in neveljavnosti privolitve zdravnik ob opravi zdravstvenega posega nedopustno poseže v pacientove osebnostne dobrine, zlasti v njegovo telo in svobodno voljo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni bila storjena zdravniška napaka in da je bila pravilno opravljena pojasnilna dolžnost pred posegom. Ugotovilo je, da je bila tožnici predstavljena tako optimistična kot pesimistična verzija in da toženka tožnici ni obljubljala 100 % vida glede na stanje, ki ga je imela pred operacijo, ampak da bo po operaciji lahko videla vsaj tako dobro brez očal, kot je videla pred posegom z očali; da je dovolj, da pacient ve, da ima astigmatizen, saj ni verjetno, da bi razumel podrobna pojasnila o tem, kaj inverzni astigmatizem sploh je; da je imela tožnica dovolj časa, da s strani toženke dobi pojasnila, in da je lahko razumela pojasnila o tveganju in diagnozi. Sodišče je še ugotovilo, da je toženka izbrala ustrezno metodo operacije in da med posegom ni prišlo do napak in da so neutemeljene tudi tožbene navedbe o malomarnem zdravljenju, saj je le to potekalo v skladu s pravili medicinske stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 7.834,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vročitve tožbe dalje do plačila v 15 dneh in pod izvršbo ter ji v istem roku ji povrniti nastale pravdne stroške, in odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh toženi stranki povrniti 2.437,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, stranskemu intervenientu pa 56,43 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnica se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja, da sodišče njenih trditev ni presodilo objektivno in v povezavi z drugimi predlaganimi oziroma predloženimi dokazi, da sploh ni ugotavljalo pravno-relevantnih okoliščin v zvezi z protipravnim ravnanjem toženke in ni izvedlo vseh predlaganih pravno-relevantnih dokaznih predlogov. Navaja, da so pravna stališča, ki jih je sodišče zavzelo, izrazito formalistična in nimajo nobene zveze z običajnim življenjem in dejanskimi okoliščinami tega primera. Sodišču očita, da je izredno pavšalno in napačno povzelo njeno izpovedbo in dokaze, jih močno skrivilo oziroma jih je nepopolno povzemalo, pravna stališča, ki jih je zavzelo, sklicujoč se na izvedensko mnenje izvedenke oftalmologije, pa so v nasprotju z vsemi zakonskimi pravili in pravili stroke ter nimajo nobene zveze z dejanskimi okoliščinami tega primera, zato so napačna in zmotna. Sodišče je tudi močno izkrivilo ugotovitve oziroma zaključke izvedenke oziroma je določene ključne ugotovitve izvedenke enostavno prezrlo. Tožnica višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa v plačilo naloži pravdne stroške tožeče stranke. Ostale pravno-pomembne navedbe iz obširne pritožbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3. Toženka in stranski intervenient na njeni strani na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je po tožbenih trditvah posledica dne 25. 8. 2015 pri toženki opravljene laserske operacije oči po metodi PRK, ki jo je izvedel pri toženki zaposlen delavec dr. med. M. I. Tožnici je tudi po opravljenem posegu in zaključenem zdravljenju ostalo nekaj dioptrije in astigmatizma. V tožbi je zatrjevala, da je dr. M. I. kršil pojasnilno dolžnost, s tem da je pred posegom ni seznanil, da ji lahko po opreaciji ostane dioptrija več kot -0,50 in da bo tudi po posegu morala nositi očala; da je ni seznanil z diagnozo inverzivnega cilindra oz. astigmatizma in ji ni pojasnil, da bo zaradi izjemno visokega inverznega astigmatizma po operaciji imela težave, ki se kažejo v tem, da ne more izostriti slike. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženka ni kršila pojasnilne dolžnosti in da tudi ni podana odškodninska odgovornost zaradi storjene strokovne napake. Ugotovilo je, da je bila tožnici predstavljena tako optimistična kot pesimistična verzija in da toženka tožnici ni obljubljala 100 % vida glede na stanje, ki ga je imela pred operacijo, ampak da bo po operaciji lahko videla vsaj tako dobro brez očal, kot je videla pred posegom z očali; da je dovolj, da pacient ve, da ima astigmatizen, saj ni verjetno, da bi razumel podrobna pojasnila o tem, kaj inverzni astigmatizem sploh je; da je imela tožnica dovolj časa, da s strani toženke dobi pojasnila, in da je lahko razumela pojasnila o tveganju in diagnozi. Sodišče je še ugotovilo, da je toženka izbrala ustrezno metodo operacije in da med posegom ni prišlo do napak in da so neutemeljene tudi tožbene navedbe o malomarnem zdravljenju, saj je le to potekalo v skladu s pravili medicinske stroke. Zaključilo je, da toženka ni ravnala protipravno.

6. Poleg zakonskih določb, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo kot pravno podlago v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pravno podlago sprejete odločitve sodišča prve stopnje predstavljajo tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbi o naročilu. Ker je uspeh zdravljenja pomembno odvisen od pacientovih osebnih okoliščin in lastnosti, se zdravnik s pogodbo ne zaveže k dosegu rezultata (ozdravitvi pacienta), temveč prevzame obveznost, da si bo s profesionalno skrbnostjo (v skladu s pravili stroke oziroma medicinske doktrine, etičnimi pravili, zakonodajo in veljavno privolitvijo v poseg) to prizadeval doseči. Ker obligacija prizadevanja ni tipično izpolnitveno ravnanje podjemne pogodbe, se danes več avtorjev zavzema, da gre za pogodbo o naročilu. Med temeljne pogodbene obveznosti zdravnika spada tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti. Njen namen je v varovanju pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), telesne nedotakljivosti in varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter v spoštovanju načela prostovoljnosti zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave). Pacient ima pravico, da dejavno sodeluje pri izbiri načina zdravljenja, torej da v postopku ne nastopa kot objekt zdravljenja, temveč njegov subjekt. To pravico lahko učinkovito uresničuje le ustrezno informiran pacient. Njegova pravica, da svobodno in samostojno odloča o zdravljenju in posegih v lastno telesno integriteto, ne sme biti omejena s tem, kaj bi bilo z zdravniškega vidika objektivno potrebno ali smiselno. Pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost naj bi zagotovila, da pacient prejme vse informacije, ki jih potrebuje za sprejem razumne odločitve o svojem zdravljenju. V zakonodaji je pojasnilna dolžnost urejena v 20. členu Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP). Pojasnilna dolžnost tako zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito, obzirno in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni ali poškodbe, različne možnosti zdravljenja, morebitna tveganja in nevarnosti ter predvidljivost uspeha. Ob odsotnosti pojasnila in neveljavnosti privolitve zdravnik ob opravi zdravstvenega posega nedopustno poseže v pacientove osebnostne dobrine, zlasti v njegovo telo in svobodno voljo. Vrhovno sodišče je v starejši sodni praksi res zavzelo stališče, da bi morala tožeča stranka trditi, da se ob pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti za poseg ne bi odločila (II Ips 99/2006 in II Ips 938/2006), vendar pa je pozneje od njega odstopilo. Prevladalo je stališče, da je neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti odškodninsko pravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen in nanj ni pristal, če iz tako realiziranega tveganja nastane pravno priznana škoda. Takšno stališče o sklepčnosti tožbe je Vrhovno sodišče zavzelo v številnih odločbah (II Ips 72/2009, II Ips 65/2012, II Ips 342/2014, II Ips 207/2015), v katerih je bilo pojasnjeno, da je vzrok nastale škode v kršitvi pogodbe, zaradi katere učinkovita privolitev pacienta v poseg ni bila podana. Splošno pravilo odškodninskega prava je, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti. Oškodovanec, ki zahteva odškodnino za pogodbeno škodo, mora poleg škode zatrjevati in dokazati kršitev pogodbe iz razlogov v kršiteljevi sferi (protipravnost) in vzročno zvezo med kršitvijo pogodbe in škodo. Pri uveljavljanju zdravniške odgovornosti mora tako zatrjevati, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena oziroma ni bila pravilno izpolnjena, da mu je zato nastala škoda, ki se kaže kot uresničenje tveganja, na katero ni pristal, ter da je med kršitvijo pogodbe in nastalo škodo podana vzročna zveza. Ob takšni trditveni podlagi je tožba sklepčna. Ker je predmet varstva pravica do samoodločbe, trditev, da se ob pravilno izvedeni pojasnilni dolžnosti pacient ne bi odločil za poseg, ni predpostavka odškodninske odgovornosti. Odgovornost namreč temelji na spoznanju, da so bili posegi kot tudi iz njega nastale posledice zaradi odsotnosti pravno učinkovite privolitve nedopustni.1

7. Tožnica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost toženke, ker tožnici ni uspelo dokazati škodljivega dejstva, da je toženka kršila pojasnilno dolžnost. Navaja, da s strani zdravnika M. I. ni bila seznanjena s stanjem oči (da ima visok inverzni astigmatizem, kako sta razporejena dioptrija in inverzni astigmatizem in kaj to pomeni za sam poseg ter kakšne so lahko morebitne posledice, ki izhajajo iz stanja oči)2, zaradi česar tudi ni mogla vprašati za dodatna pojasnila in tudi to, da je imela dovolj časa in da je inteligentna oseba, ji ni pomagalo, saj z dejanskim zdravstvenim stanjem ni bila seznanjena na predoperativnem pregledu dne 13. 7. 2015, kar izhaja tudi iz zdravstvene dokumentacije.

8. Tožnica z gornjimi navedbami, kot je obrazloženo v nadaljevanju, neutemeljeno izpodbija dejansko stanje, ki ga je v zvezi z pojasnilno dolžnostjo toženke ugotovilo sodišče prve stopnje in v sodbi natančno obrazložilo. Ne drži pritožbeni očitek, da ima sodba v delu obrazložitve, in sicer od točke 11. do 25. pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne da preizkusiti v zvezi z dejstvom, ali je bila kršena pojasnilna dolžnost zdravnika dr. M. I., ki je bila dana tožnici in na podlagi katere se je tožnica odločila za lepotni operativni laserski poseg na očeh, ker da sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so relevantna za presojo, ali je bila kršena pojasnilna dolžnost zdravnika, oziroma ker o odločilnih dejstvih vsebuje nejasnosti oziroma so odločilna dejstva med seboj v nasprotju. Ni res, kar trdi pritožnica, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče do takšnega zaključka prišlo na podlagi dejstva, da je imela tožnica dovolj časa, da s strani toženke dobi pojasnilo, in da je tožnica intelektualna oseba, ki je lahko razumela podana pojasnila o tveganju in diagnozi. Na podlagi katerih dejstev je sodišče to zaključilo, ni razvidno zgolj iz obrazložitve v 25. točki, ki jo izpostavlja pritožnica, pač pa tudi iz predhodne obrazložitve, predvsem v točkah od 15 do 25. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnici, da ji je toženka obljubljala 100 % vid glede na stanje, ki ga je imela pred operacijo, pač pa verjelo toženki (direktorju tožene stranke - zdravniku M. I.), da kaj takega ni obljubila in da je tožnici rekla le, da bo po posegu videla brez očal, tako dobro, kot je pred posegom z očali. Toženka je prepričljivo izpovedala, da je tožnici rekla, da za doseganje 0 praktično rabita božjo pomoč, da je to objektivno nemogoče doseči, in da bo v vsakem primeru pol dioptrije diference, kar je normalno nihanje dioptrije. Ni pa ji rekla, da bo po operaciji imela dioptrijo maksimalno -0,5, ampak da lahko pričakujeta tak odklon od dioptrije, ki jo planirata. Tudi glede na ugotovitve in mnenje izvedenke je prepričljiva izpovedba toženke, da je bil v konkretnem primeru problem v tem, da ni bilo mogoče odstraniti celotne vrednosti astigmatizma, saj je bil del cilindrične dioptrije na tistem mestu, ki ga z laserjem ni mogoče doseči. Zato so znižali željo po operaciji brez očal, ampak da bo vid po operaciji brez očal približno oziroma če se le da tak, kot pred operacijo s tistimi očali, ki jih je tožnica imela in za katere je rekla, da z njimi najboljše vidi. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo toženki, da tožnici ni rekla, da bo po operaciji brez očal, ampak, da bo lahko brez očal. Pravilno je ocenilo, da je izpovedba toženke o pogovoru s tožnico, o stanju njenih oči in izbiri metode operacije obširna, verodostojna in konsistentna. Neutemeljen je tožničin očitek, da s strani zdravnika M. I. ni bila seznanjena s stanjem oči, in sicer da ji ni pojasnil dejstva glede inverznega astigmatizma. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo ustno podanemu mnenju sodne izvedenke, da ni verjetno, da bi pacient razumel podrobna pojasnila o tem, kaj inverzni astigmatizem sploh je, in da zadošča, da pacient ve, da ima astigmatizem. Izraz inverzni astigmatizem je namreč akademskega značaja in ga v praksi ne uporabljajo; v diagnozah ga ne pišejo posebej, ampak to razberejo iz številk. Tožnica pa je, kot bo še obrazloženo, potrdila, da je bila seznanjena, da ima astigmatizem. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tudi Operativni protokol z dne 13. 7. 2015, katerega sestavni del je Izjava (ki jo je tožnica podpisala pred zdravnikom in pred operativnim posegom, v kateri je navedeno, da je seznanjena, da ve, da garancija za uspeh ni možna in da sprejema možne posledice), in sicer da zapis sicer ne dokazuje, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, dokazuje pa, da je tožnica lahko vedela, da ni garancije za uspeh - popoln vid in je imela možnost za postavljanje dodatnih vprašanj toženki. Slednje je tudi potrdila zaslišana kot stranka. Sodišče prve stopnje nadalje, tudi glede na vsebino Navodil za lasersko operacijo dioptrije (priloga A5; v nadaljevanju: Navodila) upravičeno ni moglo slediti izpovedbi tožnice, da je postavljala vprašanja, pa odgovorov ni dobila. V 24. točki obrazložitve je namreč pravilno ugotovilo, da je v Navodilih z odebeljenimi črkami zapisano, da si naj pacient pred operacijo pogleda internetno stran www.I....SI, prebere Izjavo in v kolikor ni nejasnosti, da jo podpiše. Pravilna je zato ugotovitev, da je bila tožnica pisno poučena, da izjavo podpiše, v kolikor ni nejasnosti. Življenjsko logična in prepričljiva je zato ocena sodišča prve stopnje, da ni verjeti, da bi se tožnica odločila za lasersko operacijo na očeh, ki je v celoti samoplačniška, če ne bi prejela zadovoljivih odgovorov na vsa zastavljena vprašanja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je iz pojasnil na spletni strani www.i....si o T-PRK metodi med stranskimi pojavi na strani 2 pod tč. 7. navedeno, da je trajni stranski pojav lahko večji ostanek dioptrije, kot je bil načrtovan, in s tem slabša ostrina vida v 2 %, prav tako je navedena slabša ostrina. Običajno so te težave in motnje prisotne že pred operacijo. Sodišče tožnici upravičeno ni verjelo, da si ni prebrala o metodi T-PRK in se seznanila z možnostjo uspeha. Izpovedala je namreč, da ji je toženka pojasnila, da ji lahko ostane maksimalno do -0,5 dioptrije, pisna pojasnila o T-PRK metodi pa bi si tožnica, ki je bila nanje opozorjena, lahko pogledala in bi se tudi tako lahko seznanila, da je v 2 % lahko večji ostanek dioptrije, kot je bil načrtovan. To, da je sodišče tožnico ocenilo kot intelektualno osebo, ki je glede na to, da opravlja delo kriminalistke, dovolj izobražena in kritična, da bi glede na zapis na spletni strani www.i.si in Izjavo, ki je del Operativnega protokola, ki ga je prejela, lahko toženki postavljala dodatna vprašanja glede uspeha operacije in ostanka dioptrije, je sicer zgolj ocena sodišča o tej sposobnosti tožnice, ne pa odločujoči razlog pri odločitvi sodišča, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva je tudi argumentacija sodišča, da je težko verjeti, da bi toženka dala na splet informacijo, ki je vidna vsem, ki se vsaj informativno zanimajo za poseg, da je možen večji ostanek dioptrije, na osebnem pregledu pa bi stranki zagotavljala, da ne bo potrebovala očal in zagotavljala maksimalno dioptrijo -0,5. Pritožbene navedbe, da tožnici ni bilo povedano, da se podrobna navodila v zvezi posameznimi metodami operativnih posegov nahajajo na spletni strani, in da če sodišče vpogleda na konkretni spletni naslov, se na njem nahaja le osnovna shema z napisom Očesna ordinacija I. in podokni: kirurgija, ordinacija, optika, navedene so telefonske številke, ni pa na tej spletni strani navodil v zvezi z operativnimi posegi, so nedopustne. Pritožbeno sodišče namreč ne sme upoštevati teh, v pritožbi prvič zatrjevanih dejstev, saj tožnica niti ne trdi, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti tekom prvostopenjskega postopka (prvi odstavek 337. člena ZPP)3. Sodišče prve stopnje je glede na tožničine navedbe v drugi pripravljalni vlogi, da ne ve, če so bili prospekti, sedaj dostopni na spletni strani, dostopni že v času operacije, pravilno v 24. točki obrazložitve ugotovilo, da je na pojasnilu naveden datum zadnje spremembe 22. 7. 2014, in zato upravičeno sklepalo, da so bila pojasnila v taki vsebini, kot so v spisu, že v času prvega predoperativnega pregleda 13. 7. 2015. Zato ni utemeljen očitek, da sodišče sodbe ne more opreti na napotek, da naj bi tožnica prebrala splošna navodila na spletni strani http://www.i..si, saj teh navodil na navedeni spletni strani ni objavljenih. Sodišče prve stopnje je glede na to, da toženka na svoji spletni strani oglašuje oz. daje pojasnila o laserski operaciji in navaja možnost večjega ostanka dioptrije, in glede na izpovedbo toženke, da 100 % uspeha ni obljubljala, utemeljeno verjelo toženki, da je pojasnilno dolžnost opravila tudi v tej smeri, kot je sama navedla, da je tožnici predstavila optimistično in pesimistično verzijo. Toženka je prepričljivo izpovedala, da tožnici ni obljubljala 100 % vida, ampak da bo po operaciji lahko videla vsaj tako dobro brez očal, kot je pred posegom z očali, in obrazložila, da bi načeloma tožnica lahko bila po posegu brez očal, saj je zaradi astigmatizma pred posegom z očali videla slabo, vendar očala za doseganje popolnega vida potrebuje. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno sledilo tudi izvedenki, da tožnica vidi celo bolje brez očal, kot je pred posegom z očali. Glede na dejansko stanje, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kot je v bistvenem povzeto zgoraj, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za ostanek dioptrije, o katerem je bila tožnica s strani toženke poučena in je razvidna tudi iz pojasnil o T-PRK metodi, objavljeni na spletni strani tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je, potem ko je pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici dala ustrezna strokovna pojasnila na predoperativnem pregledu 13. 7. 2015, da je bila tožnica zelo poučena o metodah operacije, ki jih je našla na spletni strani toženke, na kar je bila opozorjena v Navodilih za lasersko operacijo, kakor tudi da toženka pred samim posegom opravi še zadnji pregled in da pacient pred zdravnikom podpiše Izjavo, kar pomeni še eno možnost, da se za operacijo ne odloči oziroma da postavi še kakšno vprašanje, pravilno ocenilo, da je imela tožnica (do operacije dne 25. 8. 2015) dovolj časa, da s strani toženke dobi pojasnilo, zato se ni moč strinjati s pritožnico, da so takšni zaključka sodišča materialno pravno zmotni, v posledici česar je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Pritožbena navedba, da to izhaja tudi iz zdravstvene dokumentacije in mnenja sodne izvedenke ter pričanja M. I., tožnice ter sodne izvedenke, je po obrazloženem lastna dokazna ocena, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo. Neutemeljen je tudi očitek, da sodba v že navedenih točkah obrazložitve predstavlja bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj da ne temelji na zdravstveni dokumentaciji, izvedenskem mnenju in pričanju sodne izvedenke, tožnice in dr. M. I. ter sestre S. H.. Ta pritožbena graja ne predstavlja uveljavljene bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost)4. Pritožnica v bistvu z njo izpodbija dokazno oceno, kar predstavlja kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa glede na že obrazloženo tudi ni podan.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je 12. točka v nasprotju z 23. in 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče v 12. točki obrazložitve pojasnjuje, da je bistveno pri pojasnilni dolžnosti to, da se pacienta pouči o bistvenih vprašanjih, ki mu omogočajo, da spozna pomen svoje privolitve ter, da ima dovolj podlage za odločitev z namenom, da ga morebitne škodljive posledice ne bi presenetile, ker z njimi ni računal. Pojasnilna dolžnost mora biti prilagojena konkretni osebi, torej takšna, da bo konkretna oseba glede na izobrazbo, inteligenco in predzgodovino bolezni pojasnilo razumela. Glede na že zgoraj predstavljeno bistveno vsebino izpodbijane sodbe v tem delu (od 15. do 25. točke), pa ne drži pritožbena navedba, da sodišče v 23. in 25. točki sodišče pojasnjuje in zaključuje zgolj, da toženka ni kršila pojasnilne dolžnosti, ker je tožnica imela na voljo dovolj časa, da je s strani toženke dobila pojasnila, in ker je tožnica inteligentna oseba, ki je lahko razumela podana pojasnila o tveganju in prognozi. Zato zatrjevanega nasprotja ni. Zaključki sodišča o odločilnih dejstvih, in sicer kaj je bistveno pri pojasnilni dolžnosti zdravnika, niso med seboj v nasprotju, zato ni podana očitana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično ni zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

11. Tožnica v postopku ni trdila, da ji je zdravnik posvetil premalo časa pri predoperativnem pregledu oziroma da je pol ure pregleda za pojasnila in pogovor relativno malo, kot slednje sedaj prvič navaja v pritožbi. Ker v pritožbi ne trdi, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti tekom prvostopenjskega postopka, so tudi te pritožbene navedbe nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno v točki 23. obrazložilo, da tožnica ni imela pripombe na izpoved toženke, da je predoperativni pregled trajal pol ure. Četudi bi bilo potrebno pritrditi, da je sodišče napačno ocenilo, da se je tožnica izognila odgovoru na vprašanje, kako dolgo je trajal pogovor s toženko, to ne vpliva na pravilnost zaključka, da je imela tožnica dovolj časa za postavljanje vprašanj toženki glede posega in je vprašanja tudi postavljala. Neutemeljena sta zato očitka, da je zmotna dejanska ocena in da je bilo posledično materialno pravo napačno uporabljeno. Nikakor pa glede na že zgoraj obrazloženo naravo kršitve, grajane pomanjkljivosti v obrazložitvi ne predstavljajo bistvene kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre tudi v tem primeru kvečjemu za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni izkazano, saj je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje.

12. Drži, kar navaja pritožnica, da 20. člen ZPacP ne določa časovne komponente kot bistvene okoliščine pri pojasnilni dolžnosti. Kot že zgoraj obrazloženo, pa ne drži očitek, da je sodišče zavzelo stališče, da je bistvena okoliščina pri ugotavljanju kršitve pojasnilne dolžnosti zdravnika, ali je pacient imel dovolj časa, da s strani zdravnika prejme pojasnilo o svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe. Ugotovitve, da je imela tožnica dovolj časa, da s strani zdravnika prejme ustrezna pojasnila, so bile sodišču prve stopnje dodaten in ne odločujoč argument, da toženka ni kršila pojasnilne dolžnosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici pojasnila tveganja, podala terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze, in da je bila pojasnilna dolžnost prilagojena tožnici, torej takšna, da je glede na izobrazbo, inteligenco in predzgodovino bolezni, to razumela. Zato v tem primeru ne gre za sodbo presenečenja, kot trdi tožnica, niti ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (20. člen ZPacP), v posledici česar je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin iz navedene zakonske določbe (kot je tudi še v nadaljevanju obrazloženo), zato ni podana niti očitana bistvena kršitev postopka po 14. členu drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Četudi je sodišče na začetku 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da se je pri ugotavljanju obstoja škodljivega dejstva in škode kot predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke oftalmologije z dne 18. 10. 2017 in na njeno ustno dopolnitev na glavni obravnavi dne 28. 5. 2018, je iz nadaljnje obrazložitve v tej točki jasno razvidno, da pri ugotavljanju, ali je bila kršena pojasnilna dolžnost, ni upoštevalo mnenja izvedenke5, zato ne gre za takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti, in ni podana očitana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Tožnica v pritožbi sama navaja, da je iz njene izpovedbe potrebno ugotoviti, da je pred operacijo v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem na očeh vedela, da ima - dioptrijo in da ima cilinder, ki pomeni ostrino. V nasprotju s svojo izpovedbo pa v pritožbi poudarja, da nikoli ni trdila oziroma navajala pred sodiščem prve stopnje, ″da je vedela, da cilinder pomeni astigmatizem″. V prepisu zvočnega posnetka zaslišanja tožnice namreč na strani 7 (listna št. 90) je namreč navedeno, da je na vprašanje pooblaščenca tožene stranke (cit. ″Niste prebrali izvida?″) tožnica odgovorila cit. ″Ne, jaz nisem videla besedice obojestranski. Astigmatizem pa zame pomeni cilinder.″ Ugotovitev sodišča prve stopnje v 16. točki, da je tožnica izpovedala, da je vedela, da cilinder pomeni astigmatizem, torej je bila seznanjena s tem, da ima astigmatizem, zato ni napačen niti protispisen, kot je očitano v pritožbi.

15. Ne drži pritožbena navedba, da je sodna izvedenka na sodišču izpovedala, da bi moralo v navodilih, na katera se sklicuje toženka, pisati, da obstaja možnost, da bodo po operaciji še vedno potrebna očala, pač pa, kot izhaja iz prepisa izpovedbe na listni št. 275, da je v navodilih napisano, cit. ″da je možen ta ostanek cilindra, kakor je na levo oko ostal, ampak ni pa nikjer eksplicitno napisano, da ne bo imela očal, tako da to bi bilo mogoče v nadaljnja navodila napisati″. Bistveno je, kot je že zgoraj povzeto, da je sodišče utemeljeno sledilo izvedenki, da ni verjetno, da bi pacient razumel podrobno pojasnilo, kaj inverzni astigmatizem sploh je, in da je dovolj, da pacient ve, da ima astigmatizem. Pritožnica zmotno meni, da sodišče ne razume, da gre za dve različni diagnozi, za astigmatizem in za inverzni astigmatizem, saj je v 17. točki izpodbijane sodbe povzelo razlago izvedenke, da cilinder pomeni korekcijo v očalih, v očeh pa se temu reče astigmatizem; inverzni astigmatizem pa pomeni, da se s stiskanjem oči vid ne izboljša, tako kot se pri direktnem astigmatizmu. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženka tožnici podala pojasnila v neposrednem stiku, dodatna pojasnila pa so bila na voljo še preko spletne strani, in ni tožnice zgolj napotila na navodila, objavljena na spletu, zato ne drži, da ni izpolnila zakonske dolžnosti, ki je opredeljena v 20. členu ZPacP. Dokazna ocena sodišča o tem je pravilna in ima podlage v izvedenih dokazih in ni izven razumske logike, kot je grajano v pritožbi. Kot je že zgoraj obrazloženo, zadošča, da je bila tožnica seznanjena z diagnozo astigmatizem in da je po danih pojasnilih in tistih, objavljenih na spletni strani, vedela, da garancija za uspeh ni možna. Ni moč mimo tega, da je izvedenka potrdila, da je v navodilih obrazloženo vse, kar se lahko pričakuje. Lastno dokazno oceno pa predstavlja pritožbena navedba, da sama navedba diagnoze v izvidu (v latinščini) še ne pomeni, da je bila tožeča stranka s samo diagnozo tudi seznanjena in predvsem, kakšne težave na očeh zanjo predstavlja. Po obrazloženem se ni moč strinjati s pritožnico, da delna seznanitev z zdravstvenim stanjem pacienta pri lepotni laserski operaciji njegovih oči nikakor ne bi smela biti podlaga za zaključek sodišča, da je zdravnik dr. M. I. izpolnil v celoti in pravilno svojo pojasnilno dolžnost. In niti z navedbo, da je zdravnik tožnici zamolčal bistveni podatek v zvezi z njeno diagnozo, da ima inverzni astigmatizem. Pritožbeno sodišče, kot že rečeno, kot pravilno sprejema obrazložitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica z obširnim povzemanjem izpovedb pravdnih strank in ugotovitev ter izpovedbe izvedenke neuspešno poskuša izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker zadošča, da pacient ve, da ima astigmatizem, se pritožbeno sodišče ne strinja s tožnico, da bi ji moral dejstvo, da ima inverzni astigmatizem, dr. M. I. pred operacijo povedati in da bi moralo biti zapisano v zdravstveni dokumentaciji tožnice, na njej razumljiv način. Sodišče ni napačno povzemalo tožničine izpovedbe in tudi ni spregledalo izpovedbe zdravnika in ugotovitve izvedenke, zato v tem delu dejansko stanje ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Posledično tudi materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno. Ker v tem delu ni ugotovljenih pomanjkljivosti v obrazložitvi, ni na mestu niti očitek, da le-te predstavljajo bistveno kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Tožnica zmotno meni, da zaključek sodišča, da toženka tožnici ni zagotavljala, da po operaciji ne bo več potrebovala očal in da jih dejansko tudi ne potrebuje več, nima nobene podlage v izvedenih dokazih, saj ga je sodišče sprejelo na podlagi izpovedbe zdravnika M. I. Sodišče je pravilno dokazno ocenilo izpovedbo toženke oziroma zdravnika I. kot obširno, verodostojno in konsistentno in mu tako upravičeno sledilo, da tožnici ni bilo rečeno, da bo po operaciji brez očal, ampak da bo lahko brez očal. Tožnica je imela, kot je ugotovila izvedenka, pred operacijo cilinder 3. S tako velikim cilindrom se ne vidi jasno, izvedenka pa je tudi potrdila, da je možno, da po posegu nekaj cilindra še ostane, kot je pri tožnici. Pri predmetnem posegu je bil problem v tem, da ni bilo mogoče odstraniti celotne vrednosti astigmatizma, ker je bil del cilindrične dioptrije na tistem mestu, ki ga z laserjem ni mogoče doseči. Sodišče je zato utemeljeno verjelo toženki, da je bila znižana želja po operaciji brez očal na to, da bo vid po operaciji brez očal približno oziroma če se le da tak, kot pred operacijo s tistimi očali, ki jih je tožnica imela in je rekla, da z njimi najboljše vidi. Tožnica zato zmotno meni, da je mogoče na podlagi izpovedbe zdravnika, ki jo v pritožbi izpostavlja, zaključiti, da je tožnici povedal, da bo po operaciji lahko brez očal. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek, da je sodišče prezrlo izpoved priče S. K., da pozna tožečo stranko že nekaj časa in da ve, da je tožnica že dlje časa iskala varianto, kako bi prišla do tega, da ji ne bi bilo treba več očala nosit, da ji je tožeča stranka povedala, da je sedaj dobila (pri dr. I.) zagotovilo, da očal ne bo več potrebovala, da je tožnica povedala tudi njenemu partnerju, da ima zagotovilo svojega zdravnika (dr. I.), da ne bo več rabila očal. Tožnica namreč zaslišanja te priče ni predlagala kot dokaz za trditve o tem, kakšna zagotovila ji je dr. I. dal, pač pa je na naroku dne 21. 11. 2016 predlagala njeno zaslišanje za trditve o težavah tožnice z očmi, v zvezi z nevšečnostmi, ki jih je imela pred operacijo in po njej, in o tem, da tožnica ne prepozna človeka tudi na 1 m. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da grajana pomanjkljivost v obrazložitvi predstavlja tudi bistveno kršitev postopka po 14. in 15 točki drugega odstavka 229. (očitno prav: 339.) člena ZPP, v posledici katere je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

17. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve navedlo, da verjame tožnici, da mora očala še vedno nositi, in pristavilo, da gre za tožničino subjektivno presojo, da je njen vid dovolj dober le z očali. Četudi je pritrditi pritožnici, da ne gre zgolj za njeno subjektivno presojo, saj je nenazadnje izvedenka odgovorila, da je pri tožnici vidna ostrina dobra; še vedno pa je prisoten astigmatizem na obeh očesih, zaradi česar še vedno potrebuje očala, pa zgolj to, da je sodišče navedlo, da gre za tožničino subjektivno presojo, ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je sicer pravilno zaključilo, da toženka tožnici ni zagotavljala, da bo tožnica po posegu brez očal. Po obrazloženem se sodišču niti ni bilo potrebno opredeliti do dokaznih listin – tožničine zdravstvene dokumentacije, iz katere po njenih trditvah izhaja, da mora še vedno nositi očala. Zato tudi ni podana tudi bistvena kršitev postopka po 14. in 15 točki drugega odstavka 229. (očitno prav: 339) člena ZPP.

18. Tožnica niti v tožbi niti kasneje ni podala trditve, da je dr. M. I. kršil svojo pojasnilno dolžnost, s tem ko jo ni seznanil, da obstoja možnost, da bo pri njej potrebna več kot ena operacija. Zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati pritožbenih navedb (pritožničino lastno dokazno oceno), da je izvedenka v celoti potrdila njene navedbe, da je zdravnik dr. M. I. pred posegom ni seznanil, da obstaja možnost, da bo potrebna ponovna operacija po metodi PRK (odgovor izvedenke na postavljeno vprašanje št. 7), saj je ugotovila, da iz izvida z dne 13. 7. 2015 ni razvidno, da bo potrebna več kot ena operacija po metodi PRK in da dodatni operativni poseg v navodilih ni predviden. Posledično niso utemeljeni očitki, da se sodba zaradi tega v delu od točke 11. do 25. sploh ne da preizkusiti in da grajane pomanjkljivosti v obrazložitvi predstavljajo bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici česar je bilo zmotno in napačno ugotovljeno dejansko stanje.

19. Tožnica glede na že zgoraj obrazloženo, da je sodišče upravičeno sledilo izvedenki, po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je ni bilo potrebno seznaniti z njenim celotnim zdravstvenim stanjem - torej da ima inverzni astigmatizem. Tožnica v nasprotju z mnenjem izvedenke meni, da bi zdravnik tožnico moral seznaniti s celotnim njenim zdravstvenim stanje, torej dejstvom, da ima očesno motnjo - visok inverzni cilinder, ker zanjo po operaciji lahko predstavlja dodatno težavo, saj pomeni za pacienta, da težje izostri sliko, kar pomeni večja verjetnost, da bo moral še vedno nositi očala. In da bi jo prav tako moral seznaniti, da se njena dioptrija in inverzni astigmatizem nahajata na zunanji strani roženice, na notranji strani roženice in na leči, medtem ko laser deluje le na sprednjo stromo roženice in da z nobeno lasersko refraktivno (odstranjevanje dioptrije) metodo ni mogoče korigirati dioptrijo naravne leče. Sodišče je v tem delu upravičeno sledilo izvedenki, ki ima ustrezno strokovno znanje, da zadošča, da pacient ve, da ima astigmatizem. Ne drži, da je sodišče z nadaljnjim diskurzom v teoretično razpravo, da je imela tožnica dovolj časa, da se seznani z diagnozo, da je vedela, da ima astigmatizem, da zdravnik ni bil dolžan povedati, da ima inverzni astigmatizem, samo "pokrilo" svoje zmotne zaključke in tako ustvarilo podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pri tem ni spregledalo, da sodna izvedenka potrjuje, da inverzni astigmatizem lahko povzroča težave po operaciji, če ostane, kar se je v primeru tožnice tudi zgodilo. Zato tožnica zmotno meni, da gre pri tem za zmotno in nepopolno dejansko oceno, v posledici katere je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, in da grajane pomanjkljivosti v obrazložitvi predstavljajo bistveno kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče tudi močno izkrivilo ugotovitve oziroma zaključke postavljene izvedenke prof. dr. B. D. O. oziroma da je določene ključne ugotovitve izvedenke enostavno prezrlo, kar da je imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni prezrlo v pritožbi izpostavljenih ugotovitev izvedenke: da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da je bila tožeča stranka seznanjena z diagnozo inverzni astigmatizem; da tožnici s strani dr. M. I. ni bilo pojasnjeno, da se njena dioptrija in inverzni astigmatizem nahajata na zunanji strani roženice, na notranji strani roženice in na leči medtem, ko laser deluje le na sprednjo stromo roženice in da z nobeno lasersko refraktivno (odstranjevanje dioptrije) metodo ni mogoče korigirati dioptrijo naravne leče; da tožnice zdravnik pred posegom ni seznanil, da obstaja možnost, da bo potrebna ponovna operacija po metodi PRK; da tožeča stranka še vedno potrebuje očala; da v navodilih (objavljenih na spletni strani www.i.si) bi bilo potrebno zapisati, da bo po operaciji pacient še vedno potreboval očala; da je tožeči stranki ostala nubekula (nežna brazgotina) v stromi roženice paracentralno spodaj, ki je trajna posledica posega in lahko tožeči stranki povzroča bleščanje. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi iz gornje obrazložitve, pravilno upoštevalo tiste ugotovitve in mnenja, ki jih je izvedenka podala v zvezi s pravno-pomembnimi dejstvi. Do ugotovitev izvedenke v zvezi s pravno-nepomembnimi dejstvi pa se sodišču ni bilo potrebno opredeliti. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da toženka ni ravnala protipravno, ni ugotavljalo nastanka škode, saj to ni bilo potrebno, zato ni utemeljen očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugotovitev izvedenke o utrpelem strahu, telesnih bolečinah in neugodnostih. Po obrazloženem in tudi glede na že zgoraj obrazloženo naravo te procesne kršitve ni utemeljen očitek, da grajane pomanjkljivosti v obrazložitvi predstavljajo tudi bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se je sodišče v obrazložitvi sodbe opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, ki jih je izpostavila tožnica, ni podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Tožnica v pritožbi nazadnje navaja, da je sodišče, s tem ko ni angažiralo tujega izvedenca, kršilo pravila pravdnega postopka. Na glavni obravnavi dne 4. 4. 2018 je tožnica navedla, da meni, da je zaradi predhodno pojasnjenega (v zvezi s pridobljenim izvedenskim mnenjem) nujno preveriti podano izvedensko mnenje in da izključno zaradi racionalizacije oziroma ekonomičnosti postopka predlaga dopolnitev oziroma ustno zaslišanje imenovane izvedenke, v kolikor pa sodišče ne bi ugodilo temu predlogu, pa vztraja na postavitvi novega izvedenca. Po opravljenem ustnem zaslišanju izvedenke na zadnjem naroku tožnica ni imela več nobenega predloga v zvezi s tem dokazom in tudi ni uveljavljala nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker v pritožbi ne navaja, da te kršitve predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti, se kršitev ne sme upoštevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tudi sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ključna vprašanja v zvezi s krivdo tožene stranke ustrezno preverilo z izvedenko, zato dejansko stanje ni ostalo nepopolno in napačno ugotovljeno, ker ni angažiralo tujega izvedenca.

22. Hipotetično ravnanje oškodovanca (tožnica v pritožbi navaja, da v kolikor bi bila seznanjena, da ima inverzni astigmatizem in v kolikor bi bila seznanjena, kakšne težave predstavlja očesna motnja - inverzni astigmatizem za njene oči in da zato obstaja verjetnost, da bo tudi po operaciji morala nositi očala, se nikoli ne bi odločila za lasersko operacijo oči) za presojo obstoja vzročne zveze ni pomembno, ker je vzrok škode kršitev pogodbe. Tožnica je, kot rezultira iz obrazložitve izpodbijane sodbe, prejela vse informacije, ki jih je potrebovala za sprejem razumne odločitve o svojem zdravljenju. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni kršila sklenjene pogodbe, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je toženka izbrala ustrezno metodo operacije in da med posegom ni prišlo do napak in da so neutemeljene tudi tožbene navedbe o malomarnem zdravljenju, saj je le-to potekalo v skladu s pravili medicinske stroke. Pravilno je zato zaključilo, da toženka ni ravnala protipravno.

23. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

24. Tožeča stranka mora zaradi neuspeha s pritožbo sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 148/2017. 2 Pritožnica navaja, da ji je dr. I. na predoperativnem pregledu kot najustreznejšo metodo za izvedbo operacije oči predlagal PRK metodo in pojasnil, da po operaciji ne bo imela več dioptrije oziroma ji lahko ostane maksimalno do -0,50 dioptrije (ostanek dioptrije in cilindra), zaradi česar očal ne bo več potrebovala, ker bi to zanjo pomenil skoraj 100 % vid. 3 V prvem odstavku na 6. strani prve pripravljalne vloge se je tožnica izrecno sklicevala na vsebino pojasnil, ki so dostopne na spletni strani toženke. 4 Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. 5 Sodišče je v tč. 13 obrazložilo, da izvedenka ni mogla podati izvedenskega mnenja glede opravljene pojasnilne dolžnosti, ker je bila le-ta dana ustno, je pa v mnenju zapisala, da predvideva, da so pojasnila bila dana, ker, kot je sama navedla, to izhaja iz listin - navodila na spletni strani tožene stranke in operativnega protokola.