Jedro

Zaslišanje samo ene stranke ne pomeni v vsakem primeru bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 1.2.1993, s katerim mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in odločbe iste komisije z dne 22.2.1993, s katero je bil zavrnjen tožnikov ugovor. Sodišče je ugotovilo, da je kritičnega dne (16.12.1992) res prišlo do popivanja na delovnem mestu, kar je pripeljalo do bistvenih motenj v delovnem procesu.

Pobudnik popivanja je bil tožnik, ki je delal na stiskalnici. V pravilniku o varnem delu na stiskalnicah je izrecno določeno, da se med ali pred delom ne sme uživati alkoholnih pijač. Sodišče zato vidi hujše posledice v možnosti povzročitve nevarnosti za zdravje in življenje delavca.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopna sodba zakonita, saj je bil disciplinski postopek voden zakonito. Zahtevo za disciplinski postopek je dal direktor, o uvedbi disciplinskega postopka je razpravljal tudi izvršni odbor osnovne organizacije sindikatov, tožnik pa je tudi bil na seji pritožbenega organa. Po ugotovitvah sodišča je nesporno, da je tožnik 16.12.1992 na delu užival alkohol, da je tega dne poškodoval vrata na WC in da je predčasno zapustil delo. Tako njegovo ravnanje je pravilno kvalificirano kot lažja kršitev po 1. točki 120. člena in hujša kršitev po 1. in 14. točki 121. člena Pravilnika o delovnih razmerjih. Ugotovljene so tudi kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da pred sodiščem prve stopnje ni bil zaslišan kot stranka, dočim je direktor tožene stranke bil zaslišan. S takim postopanjem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ker obstoji nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu, saj ni listine, da bi bil tožnik prisoten na seji pritožbenega organa tožene stranke. Vabilo je res prejel in prišel na sejo, vendar mu ni bila dana možnost, da bi sodeloval na seji. Pred odločitvijo pa tudi sindikat ni dal mnenja. Zaradi očitanih kršitev niso nastale hujše posledice iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, oziroma mu te niso dokazane. Absurdno je govoriti o popolnem zastoju proizvodnega procesa pred iztekom delovnega časa, če dela le en sam delavec in ta iz varnostnih razlogov preneha z delom uro pred koncem delovnega časa. Revident predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in to drugemu senatu.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da revident izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet revizije, in da uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določbe 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. in 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP niso podane. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki navedenega člena, če sodišče zasliši samo eno od pravdnih strank. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik je bil vabljen na vsako obravnavo, in se je tudi na obravnavah izjasnjeval o navedbah tožene stranke, razen tega pa je vložil pet pripravljalnih vlog, v katerih pojasnjuje svoja stališča do navedb tožene stranke in do izvedenih dokazov. Obravnavanje pred sodiščem ne pomeni dokazovanje z zaslišanjem stranke, ampak pomeni izjasnjevanje o relevantnih dejstvih. Izhajajoč iz načela proste presoje dokazov, ki vsebuje tudi prosto izbiro dokazov, sodišče lahko sklene, da zasliši samo eno stranko, če meni, da druga stranka o spornih dejstvih ne bi vedela kaj bistvenega izpovedati. Pri tem pa revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da odločitev sodišča ne temelji na izpovedbi direktorja tožene stranke, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP bi po navedbah v reviziji naj bila podana, ker iz listin v spisu ne izhaja, da se je tožnik udeležil seje pritožbenega organa tožene stranke. Ta navedba je povsem neutemeljena. Iz zapisnika seje senata disciplinske komisije z dne 19.2.1993 izhaja, da je bil tožnik navzoč na seji in da je bil zaslišan.

Obe nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik 16.12.1992 med delom užival alkohol. Uživanje alkohola je po 14. točki 121. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke hujša kršitev delovne obveznosti. Disciplinska komisija je ugotovila, da je zaradi tega prišlo do povzročitve škode in motenja v delovnem procesu. Sodišče prve stopnje pa je še ugotovilo, da je bila podana možnost povzročitve nevarnosti za zdravje in življenje delavca. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja v izpodbijani sodbi, da so v danem primeru ugotovljene kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih. Glede na to, ker po izrečni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, in tega ne more presojati. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Ugotovljeni so bili vsi pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45-I/94).