Jedro

Temeljni učinek pogodbe o prevzemu dolga je v tem, da na mesto dotedanjega dolžnika, ki postane prost obveznosti, stopi nov dolžnik. Prav v ta učinek pogodbe mora privoliti upnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 6,001.632,50 SIT s pripadki.

Pritožbi tožeče stranke je Višje sodišče v Celju ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Graja ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožeča stranka ni privolila v prevzem dolga. Po njenem mnenju je iz dopisa tožeče stranke toženi z dne 15.9.1994 "povsem jasno, da tožeča stranka soglaša in ne le privoljuje v prevzem dolga...". Tožeči stranki je bila posredovana pogodba o prevzemu dolga s pripravljalnim spisom z dne 10.4.1996, pa vse do vložitve pritožbe ni nikoli zatrjevala, da v prevzem dolga ni privolila. Prevzemnik dolga je poleg tega tožeči stranki plačal znesek 2.100.000,00 SIT, ne da bi temu tožeča stranka kakor koli nasprotovala. Zato je šteti, da je tudi na ta način privolila v prevzem dolga.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentu ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da tožeča stranka vse do vložitve pritožbe ni zanikala, da je privolila v prevzem dolga. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji v pripravljalnem spisu z dne 6.11.2001 omenila svoj dopis z dne 15.9.1994 in navedla, da je z njim izrazila nestrinjanje s spremembo dolžnika.

V delu, v katerem izpodbija ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožeča stranka ni privolila v pogodbo o prevzemu dolga, revizija v pretežni meri nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. V delu, v katerem je ugotovljeno dejansko stanje najtesneje povezano z materialnim pravom, daje revizijsko sodišče naslednje odgovore na revizijske navedbe: Pritožbeno sodišče je pri ugotavljanju, ali je tožeča stranka privolila v pogodbo o prevzemu dolga, ki sta jo sklenili G. d.o.o. C. kot prevzemnik in tožena stranka kot odstopnik, ocenjevalo dopis tožeče stranke toženi z dne 15.9.1994, ki v bistvenem delu glasi: "Republiški direkciji za blagovne rezerve je veliko do tega, da bi se spor rešil na miren način, vendar tožbe ne more umakniti dokler terjatev ne bo plačana. Glede na vašo ponudbo, da ste pripravljeni preko tretje pravne osebe dnevno poplačati po 70.000,00 SIT terjatve, zato ni ovire in bo Republiška direkcija za blagovne rezerve predlagala sodišču, naj v primeru razpisa glavne obravnave s postopkom še počaka.

Šele takrat, ko bo poplačana vtoževana glavnica v znesku 8,101.692,55 SIT bodo izpolnjeni pogoji za dogovor o umiku tožbe." Pritožbeno sodišče je pri razlagi vsebine dopisa izhajalo iz bistvene značilnosti pogodbe o prevzemu dolga. Njen temeljni učinek je v tem, da na mesto dotedanjega dolžnika, ki postane prost obveznosti, stopi nov dolžnik (prvi odstavek 448. člena ZOR). Prav v ta učinek pogodbe mora privoliti upnik. Ne zadostuje, da se zgolj strinja, da dolg poravna tretja oseba. Za veljavno poravnavo dolga tretje osebe taka privolitev niti ne bi bila potrebna (glej 296. člen ZOR). Na podlagi zgoraj navedenega dopisa je zato pritožbeno sodišče pravilno sklepalo, da navedba tožeče stranke, da ni ovire, da tretji plača dolg, ni pomenila privolitve v spremembo dolžnika.

Po določbi tretjega odstavka 446. člena ZOR se domneva, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Domneva pride v poštev, če je upnik seznanjen s sklenitvijo pogodbe o prevzemu dolga, vendar se o njej ne izreče, novi dolžnik pa pri izpolnitvi (dela) dolga ravna kot dolžnik in ne morda zgolj kot plačnik za drugega. Če pa se upnik izjasni glede pogodbe o prevzemu dolga, velja njegova izjava in ne domneva. Iz takega razmerja med domnevo iz tretjega odstavka 446. člena ZOR in izjavo upnika je izhajalo tudi pritožbeno sodišče. Ker se je po povedanem izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).