Jedro

V primerih, ko se z revizijo izpodbija samo odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, je treba šteti, da po pravilih procesnega prava ni vrednosti spornega predmeta. Taka revizija ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 367. člena ZPP in je torej nedovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe disciplinskih organov tožene stranke oziroma njene pravne prednice kot nezakonite (točka 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje). Ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek in sta tožnici v stečajnem postopku prijavili terjatve iz naslova neizplačanih plač zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je sodišče ugotovilo obstoj terjatve (točka 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka (točka 4. izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Tožena stranka se je pritožila le zoper 2. in 4. točko izreka prvostopne sodbe in še to le v delu, ki se nanaša na odločitev o obrestih, ne pa tudi glede glavnice. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami, kako in kdaj sta tožnici postavljali oziroma spreminjali tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti, ter s pravno presojo o tem, da terjatev v tem delu ni zastarala.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje stališče, da je zahtevek za plačilo obresti za čas pred 8. 10. 2000 zastaran.

Tožeči stranki sta v stečajnem postopku prijavili kapitalizirano glavnico kot terjatev in od takrat dalje zahtevali zamudne obresti. S pripravljalno vlogo z dne 13.11.2000 sta tožbeni zahtevek modificirali tako, da sta zahtevali plačilo zamudnih obresti za čas od zapadlosti posamezne terjatve do 27.12.1996, zamudnih obresti po tem datumu pa nista več zahtevali. Na obravnavi dne 8.10.2003 pa sta zahtevali zamudne obresti do dneva plačila.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena tožečima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija navaja kot predmet spora "prenehanje delovnega razmerja", čeprav zoper to odločitev tožena stranka sploh ni vložila pritožbe. V tem delu je sodba pravnomočna, revizija pa ne bi bila dovoljena.

Izpodbijana sodba se nanaša le na ugotovitev obstoja prerekane terjatve (in še to le v delu, ki se nanaša na zamudne obresti), torej na denarne terjatve iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Spor zaradi plačila denarnih zneskov iz tega naslova je premoženjske narave, zato je treba dovoljenost revizije presojati po drugem odstavku 367. člena ZPP in 39. členu ZPP.

Zakon določa, da se obresti ne upoštevajo, ko se ugotavlja pravica do revizije (39. člen ZPP). Revizija izpodbija samo odločitev o zamudnih obrestih kot postranski terjatvi (drugi odstavek 39. člena ZPP). Gre potemtakem za del odločbe, ki je revizijsko ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Po drugem odstavku 367. člena ZPP smejo stranke vložiti revizijo samo v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V tretjem odstavku istega člena so taksativno navedeni primeri, v katerih je revizija dovoljena ne glede na vrednost spora. ZPP v drugem poglavju določa, kako se ugotavlja vrednost spornega predmeta. Če je za ugotovitev stvarne pristojnosti sodišča, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se po prvem odstavku 39. člena vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V drugem odstavku istega člena je izrecno določeno, da se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

V obravnavani zadevi višina prisojene glavnice v revizijskem postopku ni več sporna, saj tožnik izrecno opredeljuje, da je predmet njegove revizije le vprašanje, kdaj je bil postavljen zahtevek za plačilo zamudnih obresti in ali je glede na to zahtevek v enem delu zastaran.

Zamudne obresti od zahtevane glavnice so po že navedeni določbi drugega odstavka 39. člena ZPP postranska terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko ostane v revizijskem postopku sporna le odločitev o obrestih. Prav to se je zgodilo v obravnavani zadevi. Tožnik v reviziji izpodbija samo odločitev o zamudnih obrestih, torej odločitev o postranski terjatvi. Njena vrednost za ugotovitev revizijske vrednosti spornega predmeta ni pomembna, ker se po drugem odstavku 39. člena ZPP postranska terjatev sploh ne upošteva. Zato tudi ni mogoče upoštevati tožnikovega v reviziji ponujenega izračuna o znesku revizijsko spornih obresti. Ali povedano drugače: v primerih, ko se z revizijo izpodbija samo odločitev o obrestih kot postranski terjatvi, je treba šteti, da po pravilih procesnega prava ni vrednosti spornega predmeta. Taka revizija ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 367. člena ZPP in je torej nedovoljena.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrglo.