Jedro

S tem ko se v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je obs. A.B. udarjal z železno palico po glavi F.B., ko je slednji že bil smrtno ranjen, obrazložitev sodbe ni v nasprotju ne z izrekom in ne z ugotovitvami izvedenca... Za obstoj sostorilstva je pravno irelevantno, da je smrt nastopila zaradi posledice strela, torej izvršitvenega dejanja, ki se očita obs. H.B. V prvostopni sodbi je sicer napačno navedeno, da sta obsojenca storila vsak po eno kaznivo dejanje umora in po en poskus kaznivega dejanja umora, pravilno bi namreč bilo, da sta v sostorilstvu storila eno kaznivo dejanje umora in en poskus kaznivega dejanja umora, vendar pa tega nobena zahteva za varstvo zakonitosti ni uveljavljala.

S tem ko sodišče ni moglo ugotoviti motiva oziroma prave resnice o ozadju spora, ni podana zatrjevana kršitev določb 17.čl. ZKP. Pri pravni opredelitvi umora po 1.odst. 127.čl ZKP je motiv storitve le okoliščina, ki se upošteva pri odmeri kazni.

Pravice do obrambe, ki jo ustava zagotavlja v 29.čl. ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, podrobneje pa jo v številnih določbah ureja ZKP, ni moč razlagati tako, da je sodišče kršilo to pravico, če ni izvedlo vsakega dokaza, ki ga je predlagal obsojenec oziroma njegov zagovornik. Sodišče je namreč upravičeno, da presodi, ali se predlagani dokaz nanaša na pravno relevantna dejstva in ali gre za takšen dokaz, ki bi lahko prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

Ker sodišča oziroma sodniki sodijo na podlagi ustave in zakona (125.čl. ustave), je zmotna trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje s tolmačenjem 29.čl. ustave poseglo v izključno pristojnost Ustavnega sodišča. Z navedbami, da ni "razumljiva višina izrečene kazni", ker da se takšne kazni izrekajo teroristom za bombne napade, kjer umre veliko število nedolžnih ljudi in da pri obsojencu ni obteževalnih okoliščin, pa zagovornik izpodbija pravilnost odmere kazni, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega A.B. in njegovega zagovornika ter obsojenega H.B. in njegovega zagovornika se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bila obs. A.B. in H.B. spoznana za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 25. členom KZ ter po en poskus kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Po predhodni določitvi posameznih kazni jima je bila izrečena enotna kazen, in sicer obs. A.B. 12 let, obs. H.B. pa 14 let zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo sta pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti oba obsojenca ter njuna zagovornika. Obs. A.B. v zahtevi uveljavlja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga, da se ga oprosti obtožbe za obe dejanji, oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Njegov zagovornik, odvetnik Z.C., uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in predlaga, da se pravnomočna sodba razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje, oziroma podrejeno, da se sodba spremeni tako, da se obs. A.B. oprosti obtožbe ali pa se ga kaznuje po milejšem zakonu, do odločitve o tej zahtevi pa naj se prekine izvršitev pravnomočne sodbe. Obs. H.B. uveljavlja kršitve ustave ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga, da se ga oprosti obtožbe za obe dejanji, oziroma da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred povsem spremenjenim senatom ali da se opravi glavna obravnava pred drugim stvarno pristojnim sodiščem ter se mu omogoči, da se bo zagovarjal s prostosti. Njegov zagovornik, odvetnik S.K., pa uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne zaključke glede dejanskega stanja in kršitev 29. člena ustave ter predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje, po potrebi pa tudi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje v novo odločanje, pripor zoper obs. H.B. pa odpravi.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da so zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljene, ker zatrjevane kršitve zakona niso podane, oziroma da se v zahtevah uveljavlja zmotna ugotovitev dejanjskega stanja, kar ne more biti predmet tega pravnega sredstva.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

K zahtevi obs. A.B.: V zvezi z očitanim umorom F.B. obs. A.B. v zahtevi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je omenjeni umrl zaradi poškodbe od strelnega orožja in ne od udarcev z železno palico ali sekirico. Ker je bil njegov brat H.B. obsojen, da je ustrelil B., ga ni mogel umoriti še on z udarci z železno palico ali s sekirico. Meni, da je izpodbijana sodba sama seboj v nasprotju ter da bi lahko njegovo dejanje pomenilo le kaznivo dejanje skrunitve trupla po 316. členu KZ. Obsojenec torej glede tega kaznivega dejanja uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljeni kršitvi materialnega in procesnega zakona nista podani. Z izpodbijano sodbo sta bila obsojenca spoznana za kriva, da sta (na način, ki je podrobneje opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje) skupno s sodelovanjem pri izvršitvi vzela življenje F.B. in po predhodnem dogovoru poskusila vzeti življenje še M.H. Kot izvršitveno dejanje se očita obs. H.B., da je s pištolo šestkrat ustrelil v M.H. in vsaj enkrat v F.B., obs. A.B. pa je z železno cevjo najmanj trikrat udaril po glavi F.B. in s sekirico zamahoval proti hudo ranjenemu M.H., pri čemer sta oba oškodovanca zadobila hude telesne poškodbe, zaradi katerih je F.B. v kratkem času umrl, medtem ko je M.H. zdravniška intervencija rešila življenje. Iz mnenja izvedenca dr. J.S. izhaja, da je bila strelna poškodba F.B. sicer smrtna, da pa smrt ni bila trenutna, temveč je nastopila v času od 5 do 15 minut po strelu (list. št. 212 in 434). S tem ko se v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je obs. A.B. udarjal z železno palico po glavi F.B., ko je slednji že bil smrtno ranjen, obrazložitev sodbe ni v nasprotju ne z izrekom in ne z ugotovitvami izvedenca. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so tudi dani ustrezni razlogi, zakaj je sodišče štelo, da sta obsojenca dejanji storila kot sostorilca v smislu 25. člena KZ. Za obstoj sostorilstva pa je pravno irelevantno, da je smrt nastopila zaradi posledice strela, torej izvršitvenega dejanja, ki se očita obs. H.B. Zato je zmotna trditev v zahtevi, da bi lahko bilo dejanje obs. A.B. le kaznivo dejanje skrunitve trupla po 316. členu KZ.

V svoji zahtevi za varstvo zakonitosti glede poskusa umora M.H.-ja obs. A.B. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, in sicer določb 4. ter 7. člena KZ ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Naveden kršitve zakona utemeljuje s tem, da je iz strokovnega mnenja Centra za kriminalističnotehnične preiskave razvidno, da na sekirici niso bile najdene kontaktne sledi ter da sodba temelji na krivi izpovedbi oškodovanca, ki je bil "izmanipuliran z namenom prikriti dejanskega storilca očitanega kaznivega dejanja". Po vsebini torej obsojenec ne uveljavlja kršitve materialnega ter procesnega zakona, temveč izpodbija dokazno oceno sodišča in zatrjuje, da je v pravnomočni sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevi obs. H.B.: Obsojenec trdi, da so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje izvedenca dr. F.D. kršene določbe 15., 16. in 29. člena ustave in temeljna načela iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče druge stopnje pa je s svojim tolmačenjem ustave tudi poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča, ki je izključno pristojno za tolmačenje ustave. Navaja propuste, ki so jih napravili organi za notranje zadeve ter preiskovalna sodnica, ker ni bila opravljena rekonstrukcija ter odvzem "parafinske rokavice", s čimer je bila kršena tudi njegova pravica do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP. Sodišče ni ravnalo v skladu z določbami 333. in 342. člena ZKP, temveč je v nasprotju z določbo 17. člena ZKP v teku celotnega postopka uporabljalo samo tiste določbe zakona, ki so bile v korist obtožbe. Orožje, s katerim je bil ustreljen F.B., ni bilo najdeno in tako še danes ni znano, kdo v resnici ga je ubil in s katerim orožjem. Opisuje nerazjasnjen poskus bombnega atentata, ki je bil izvršen nanj leta 1994. Sklepa, da sodišče v njegovi zadevi "ponavlja zgodovino" iz prejšnje Jugoslavije, ko Albanci niso bili enaki pred zakonom in so jim vojaška sodišča sodila brez "najmanjših dokazov". Posebej še opozarja na spreminjanje izjav priče R.H. ter na nekorektno prevajanje tolmača za albanski jezik pri zaslišanju priče J.G. Zatrjevane kršitve ustave, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter bistvena kršitev pravice obrambe iz 2. odstavka 371. čena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča niso podane. Pravice do obrambe, ki jo zagotavlja v 29. členu ustava ter omenjena konvencija, podrobneje pa jo v številnih določbah ureja ZKP, ni moč razlagati tako, da je sodišče kršilo to pravico, če ni izvedlo vsakega dokaza, ki ga je predlagal obsojenec oziroma njegov zagovornik. Sodišče je namreč upravičeno, da presodi, ali se predlagani dokaz nanaša na pravno relevantna dejstva in ali gre za takšen dokaz, ki bi lahko prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. V sodbi sodišča prve stopnje so dani razlogi, zakaj so bili zavrnjeni nekateri dokazni predlogi obrambe (16., 18. in 19. stran). Ker sodišča oziroma sodniki sodijo na podlagi ustave in zakona (125. člen ustave), je tudi zmotna trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje s tolmačenjem 29. člena ustave poseglo v izključno pristojnost Ustavnega sodišča. V konkretni zadevi so bili na glavni obravnavi izvedeni številni dokazi, tudi taki, ki jih je predlagala obramba. Obsodilna sodba ne temelji samo na izpovedbah prič, temveč tudi na materialnih dokazih, med katerimi so tudi karakteristični sledovi, najdeni na desni roki obsojenca, ki nastanejo po streljanju. Zato je neutemeljeno obsojenčevo zaključevanje o sojenju brez "najmanjših dokazov", ter da on kot Albanec s slovenskim državljanstvom nima pravice do enakosti pred zakonom. Iz zapisniku o glavni obravnavi je tudi razvidno, da je bila priča J.G. zaslišana s pomočjo prevajalca za albanski jezik Š.B., da obs. H.B. razen ene pripombe (list. št. 414) ni imel pripomb glede korektnosti tolmačenja, oziroma da je celo izrecno izjavil, da je bilo prevajanje korektno (list. št. 416).

K zahtevi zagovornika obs. A.B.: Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik obširno obrazlaga s precejšnjim dvomom glede določenih odločilnih dejstev. Opozarja, da v izreku sodbe ni konkretiziran predhodni dogovor obeh obsojencev kot sostorilcev, da pištola, s katero naj bi streljal soobsojeni H.B., sploh ni bila najdena, da ni bil ugotovljen pravi motiv za dejanje, oziroma da niso prepričljivi razlogi sodbe glede predhodnega dogovora obsojencev na podlagi retroaktivnega sklepanja o motivu maščevanja. Trdi, da je sodišče nekritično verjelo preživelemu oškodovancu M.H., ki je v teku postopka različno izpovedal in je njegova izpovedba tudi v nasprotju z drugimi dokazi. Izpodbijana sodba nima razlogov glede sodelovanja obs. A.B. pri poskusu umora, da je izrek sodbe glede vzroka smrti F.B. nerazumljiv in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca sodno medicinske stroke dr. J.S. Poudarja, da oškodovanec ni umrl od poškodb, ki mu jih je prizadejal obs. A.B., temveč od vstrelnine. Kršitev kazenskega zakona pa vidi zgovornik v tem, da pri obsojencu ni podan ne objektivni in ne subjektivni pogoj za sostorilstvo pri kaznivem dejanju umora in poskusu umora, temveč gre eventuelno le za kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ ali za kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po 137. členu KZ. Kolikor bi sodišče ugotovilo pravi motiv za ta spopad med Albanci ter upoštevalo ogroženost obeh obsojencev zaradi poprejšnjega bombnega napada in groženj s krvnim maščevanjem, pa bi bila upravičena pravna kvalifikacija umora po 3. odstavku 127. člena KZ.

Iz obrazložitve uveljavljenih kršitev zakona je torej vidno, da zagovornik vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Po oceni Vrhovnega sodišča izrek sodbe sodišča prve stopnje ni nerazumljiv niti glede smrti oškodovanca, niti glede predhodnega dogovora. Res je, da sam predhodni dogovor ni konkretneje opisan v izreku sodbe, toda to še ne pomeni, da očitano delovanje obeh obsojencev pri izvršitvenem dejanju umora oziroma poskusu umora ne pomeni sostorilstva po 25. členu KZ. Zaključek sodišča o obstoju predhodnega dogovora namreč utemeljeno temelji na celotnem ravnanju obeh obsojencev potem, ko je obs. A.B. seznanil soobsojenega brata o prepiru in pretepu v pizzeriji "S.L.". V obrazložitvi sodbe so dani razlogi o vseh pravno relevantnih odločilnih dejstvih, vključno z obstojem sostorilstva. Razlogi o nobenem odločilnem dejstvu niso v precejšnji meri s seboj v nasprotju, niti ni podano zatrjevano nasprotje glede razlogov o odločilnih dejstvih ter izvedenimi dokazi. Za sodelovanje pri izvršitvenem dejanju kaznivega dejanja umora, kot obliki sostorilstva po 25. členu KZ, je pravno irelevantno, da smrt oškodovanca ni nastopila zaradi poškodbe, ki jo je prizadejal ta obsojenec. Glede na ugotovljeno sostorilstvo pri obeh očitanih dejanjih je v izreku sodbe opisano ravnanje obs. A.B. pravno tudi pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 25. členom KZ ter poskus umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ (v prvostopni sodbi je sicer napačno navedeno, da sta obsojenca storila vsak po eno kaznivo dejanje umora in po en poskus kaznivega dejanja umora, pravilno bi namreč bilo, da sta v sostorilstvu storila eno kaznivo dejanje umora in en poskus kaznivega dejanja umora, vendar pa tega nobena zahteva za varstvo zakonitosti ni uveljavljala). Torej sodišče ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niti kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki ju uveljavlja zagovornik. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi ni podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

K zahtevi zagovornika obs. H.B.: Zagovornik zatrjuje, da je sodišče kršilo temeljno načelo iz 17. člena ZKP (načelo iskanja materialne resnice), ker ni ugotovilo prave resnice o ozadju spora ter je kršilo pravico do obrambe iz 29. člena ustave, s tem da ni izvedlo vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Zagovornik meni, da je šlo za spor med dvema politično in ideološko nasprotnima skupinama Albancev s Kosova, ki živijo v Republiki Sloveniji. Obs. H.B. naj bi bil "pacifist Gandijeve smeri nenasilja", ki se je povsem navzel slovenskih navad, kar pa ni bilo povšeč njegovim sonarodnjakom "fundamentalistom". Obširno opisuje prejšnje politično delovanje obs. H.B. za pravice in svoboščine Albancev na Kosovu in zakaj je postal za nasprotni tabor "narodni izdajalec". Izpodbija ugotovitev sodišča, da sta s soobsojenim bratom šla z morilskimi nameni k M.H. in trdi, da je bil njun motiv doseči pomiritev in spravo. Ugotovitev sodbe, da je šlo za obračun, nasprotuje drugim razlogom sodbe, s čimer je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odsavka 371. člena ZKP, sodba pa tudi nima razlogov glede "skupnega sodelovanja pri izvršitvi in predhodnega dogovora". Zaradi kršitev procesnega zakona je sodišče tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo.

Kršitev kazenskega zakona pa vidi zagovornik v tem, da bi moralo sodišča obsojenca oprostiti obtožbe, ker je dejanje storil v silobranu zaradi ogroženosti (strah pred ponovnim bombnim napadom ter napovedano krvno maščevanje), oziroma bi moralo biti njegovo dejanje pravno opredeljeno po 3. odstavku 127. člena KZ, torej kot umor v posebno olajševalnih okoliščinah. Sodišče druge stopnje se sklicuje tudi na obteževalne okoliščine, ki jih dejansko ni, sodbi pa sta tudi kršili 41. člen KZ. Ker med soobsojencema ni bilo predhodnega dogovora, tudi ni sostorilstva po 25. členu KZ, oziroma je sostorilstvo samo navidezno.

Po presoji Vrhovnega sodišča ni točna trditev zagovornika, da sodba sploh nima razlogov glede sostorilstva, saj so ti razlogi dani pri obrazložitvi pravne opredelitve kaznivih dejanj (stran 17 prvostopne sodbe). Zagovornik uvodoma v zahtevi navaja, da jo vlaga tudi zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da tudi on vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja - torej razlog, ki ne more biti upoštevan v tem postopku. Zatrjevana kršitev pravic obrambe iz 29. člena ustave ter kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki jo zagovornik smiselno uveljavlja, s tem ko trdi, da bi moralo biti dejanje obs. H.B. pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 3. točki 127. člena KZ, nista podani iz razlogov, ki so že navedeni v tej sodbi in jih zato ni treba ponavljati. Glede motiva storitve kaznivega dejanja, s katerim se zagovornik obširno ukvarja v svoji zahtevi, pa je treba povedati, da bi bil ta motiv v obravnavani zadevi pravno relevanten, če bi sodišče sprejelo pravno opredelitev kaznivega dejanja iz obtožnice. Dejanje obeh obsojencev je bilo namreč v (spremenjeni) obtožnici pravno opredeljeno po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ - da sta umor in poskus umora storila iz brezobzirnega maščevanja. Ker pa sodišče ni našlo dokazov za takšno pravno opredelitev, kar je med ostalim obrazložilo tudi s tem, da so motivi za obračun nejasni, je dejanje pravno opredelilo po milejšem kazenskem zakonu. S tem ko ni moglo ugotoviti motiva oziroma prave resnice o ozadju spora, ni podana zatrjevana kršitev določb 17. člena ZKP. Pri pravni opredelitvi umora po 1. odstavku 127. člena KZ je motiv storitve lahko le okoliščina, ki se upošteva pri odmeri kazni. Oba obsojenca sta po ugotovitvah pravnomočne sodbe prišla oborožena pred stanovanje oškodovanca M.H. ter vdrla v stanovanje z namenom umora, torej kot napadalca, zato tudi ne more biti govora o dejanju, storjenem v silobranu (12. člen KZ). V čem naj bi bil podana kršitev 41. člena KZ (splošna pravila o odmeri kazni), zagovornik ne pove. Z navedbami, da ni "razumljiva višina izrečene kazni", ker da se takšne kazni izrekajo teroristom za bombne napade, kjer umre veliko število nedolžnih ljudi in da pri obsojencu ni obteževalnih okoliščin, pa zagovornik izpodbija pravilnost odmere kazni, kar prav tako ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Po povedanem je Vrhovno sodišče ocenilo, da zatrjevane kršitve ustave ter procesnega in materialnega kazenskega zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je vse vložene zahteve zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev tudi niso bili podani pogoji iz 4. odstavka 423. člena ZKP za predlagano prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe.