Jedro

Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razlike v plači s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške, ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Ta bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Glede varovanja državne meje je uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, o čemer sodišče ni napravilo resne dokazne ocene. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Operacija A. je predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Podana je kršitev 214. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni nasprotoval toženkini definiciji tega pojma. Napačna sta zaključka, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje le v podporni vlogi in da se varovanje državne meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov. Sodišče je kršilo 8. člen ZPP, ker ni pojasnilo, kaj je pomembno glede dokumentov, ki jih je citiralo v 28. točki sodbe. Straže ni mogoče šteti za običajno službo, v interesu državne varnosti pa je njeno neprekinjeno izvajanje. Bolj je učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Sodišče ni presojalo primernosti rotacije glede varovanja objekta B. Ni podalo ocene objekta C. Spreminjalo je izpoved D. D. Glede varovanja objekta E. rotacij ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednih dogodkov. Neprimerno je sklicevanje sodišča na sodbo VIII Ips 196/2018, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Stranke kolektivne pogodbe so v 46. členu KPJS določile plačilo pripravljenosti za delo ne glede na to, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa. Tudi z vidika 97. točke sodbe C-742/19 ne bi bilo prav, da se nedelo vrednoti enako kot delo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. 7. Tožnik za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila za obdobje straže, varovanja državne meje ter vaj oziroma usposabljanj odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.

10. Pritožba očita, da sodišče ni napravilo resne dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19) in da je podalo lastno definicijo tega pojma, ki nima podlage v spisu. Očitek ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze, ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Presojo je utemeljilo z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so omogočali preizkus izpodbijanega dela sodbe, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Zmoten je očitek o kršitvi 214. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ni nasprotoval toženkini definiciji vojaške operacije v pravem pomenu besede (serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških ali operativnih ciljev), ki sta jo potrdila F. F. in G. G. Tožnik je podal zadostna stališča, s katerimi je tej toženkini definiciji nasprotoval. Tudi sicer gre pri presoji tega pojma za pravno vprašanje, to pa ni podvrženo določbam 214. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da ta vojaška dejavnost ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19. 13. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bila v letu 2019 uvedena operacija A. in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, linija poveljevanja PINK, prenova operativno taktičnih načrtov sodelovanja s policijo itd.). Tem okoliščinam sodišče pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, t. j. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Spremenila se je le organizacija dela (odreditev stalne pripravljenosti), ne pa sama vsebina dela. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji. Pritožba s poudarjanjem izpovedi G. G. in F. F. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija A.) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh …).

14. Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je bil namen SV podpora policije, je nenazadnje potrdil tudi G. G., na katerega se sklicuje pritožba. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da je operacija A. temeljila na sodelovanju ter prirejenem položaju SV in policije, kar naj bi potrjevale tudi listine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na 3a. točko Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija A.) to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo torej potrjuje podporno vlogo SV.

15. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo dokumentov, ki jih je naštelo v 28. točki obrazložitve; če bi jih, bi bil po mnenju pritožbe rezultat dokazne ocene za toženko ugoden. V citirani točki prvostopenjske sodbe je sodišče povzelo dokumente (pravno podlago), ki so urejali delovanje SV na meji. Pritožba niti ne konkretizira, katero določilo posameznega akta utemeljuje sprejem drugačnega določenega dokaznega zaključka. Le splošno navaja, da varovanje državne meje ustreza vsem elementom vojaške operacije, kar naj bi izhajalo iz določb Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 o situaciji, nameri in nalogah SV, vendar je pritožbeno sodišče že pojasnilo, zakaj s sklicevanjem na to direktivo vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19 ni mogoče utemeljiti.

16. Do drugačne odločitve v sporu ne more privesti niti pritožbeno sklicevanje, da je bil cilj operacije A. zmanjšanje števila nezakonitih migracij. Kot izhaja iz izpovedi G. G., so se množične nezakonite migracije pojavile že v letu 2015, pa je tedaj SV izvajala aktivnosti v zvezi z varovanjem državne meje brez stalne pripravljenosti. Prav tako je neuspešna pritožbena navedba, da je bilo bistvo kasneje uvedene stalne pripravljenosti zagotoviti hitro odzivnost. G. G. je res utemeljeval, da naj bi bila stalna pripravljenost potrebna zaradi morebitnega aktiviranja v primeru morebitnega izrednega dogodka, vendar stranki takšnih aktiviranj nista konkretizirano zatrjevali, niti jih ni ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je pravilno zaključilo, da je bilo varovanje meje torej mogoče povsem učinkovito organizirati tudi brez odrejene pripravljenosti, kakršna je bila praksa že v preteklosti.

17. Pravilna je prvostopenjska ocena, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, ker je bilo izvajanje varovanja meje v rotacijah primerno tudi po uvedbi operacije A. Pritožba to presojo neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na naraščanje sil in s tem potrebo po zagotovitvi več ljudi in uvedbi stalne pripravljenosti. Tudi v primeru, če bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Poleg tega iz dokaznega postopka ne izhaja, v čem konkretno se je izkazovala večja učinkovitost zaradi stalne pripravljenosti tožnika. V zvezi s presojo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 je neustrezno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu).

18. Za zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, je sodišče prve stopnje navedlo ustrezne dejanske in pravne razloge, zato pritožba zmotno navaja, da te presoje ni obrazložilo. Sprejelo je pravilno stališče, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.

19. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Presoja je utemeljena z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o pomanjkanju odločilnih razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

20. Zaključka, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih, ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma pritožbeno poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

21. Neuspešno in zgolj splošno je pritožbeno navajanje, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Za konkretne objekte, na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij (toženka se je pavšalno sklicevala na vzbujanje pozornosti virov ogrožanja, potencialno ranljivost objekta in tveganje za uhajanje informacij ...).

22. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Zgolj dejstvo, da je določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi. Da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, dodatno potrjuje tudi prvostopenjska ugotovitev, da se straža od konca leta 2022 na določenih objektih (tudi na dveh objektih, na katerih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik) ne izvaja več s stalno pripravljenostjo, temveč z dnevnimi rotacijami. Te so torej primeren način izvajanja te vojaške dejavnosti.

23. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo primernosti rotacije glede varovanja objekta B., saj je stališča o tem pojasnilo v 23. točki obrazložitve. Tudi glede varovanja tega objekta, za katerega toženka ob koncu leta 2022 ni uvedla dnevnih rotacij, je pravilno ugotovilo, da ne obstaja izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 (niti iz preostalih alinej). Tej presoji pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpovedbi H. H. in D. D., ki sta izpostavila oddaljenost objekta, stanje ceste, časovne izgube na poti, organizacijske napore za zagotovitev prevoznosti ceste, zagotovitev službenih vozil ... Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstoj izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ne more biti pogojen z okoliščino, kolikšna je razdalja med krajem, iz katerega se vozi vojak na varovanje objekta, in krajem tega objekta, stanjem cest, zagotavljanjem službenih vozil - pri navedenih okoliščinah gre dejansko za vprašanje, povezano s problematiko ustrezne organizacije delovnega procesa, ne pa s posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme. Podobno velja za okoliščino, da se varovanje tega objekta zagotavlja zgolj s pripadniki iz vojašnice I. - očitno gre za vprašanje ustreznosti kadrovske organizacije toženke, saj je D. D. pojasnil, da opravlja to varovanje enota iz J. zato, ker je ta najbolj številčna. Pritožba sicer navaja, da gre za objekt posebnega pomena in da naj bi bilo znanje pripadnikov vojašnice I. tako posebno, da na varovanje tega objekta ne bi bilo mogoče napotiti tudi pripadnikov iz drugih vojašnic, vendar te navedbe z ničemer ne konkretizira, niti je ni potrdil dokazni postopek.

24. S sklicevanjem na izpoved D. D. je sodišče prve stopnje resda ugotovilo, da je cesta do objekta B. le izjemoma zasnežena. S tem pa ni spreminjalo njegove izpovedi, kot to zmotno očita pritožba, ki izpostavlja njegovo izpoved o tem, da je v primeru velikih količin snega pot pogosto za kak dan neprevozna … Spregleda namreč, da je D. D. na vprašanje o pogostosti neprevoznosti ceste pozimi opredelil npr. le en primer za leto, v katerem je podal izpoved. Prav tako ni bila v postopku konkretizirano zatrjevana neprevoznost ceste v vtoževanem obdobju.

25. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje enačilo objekta B. in C. Zgolj povzelo je izpoved tožnika, da so se pripadniki npr. tudi na varovanje objekta C. vozili s službenim terenskim vozilom, čemur pritožba niti ne oporeka. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni podalo ocene objekta C. Tega objekta tožnik v vtoževanem obdobju ni varoval, zato njegova ocena za ta spor ni ključna.

26. Glede varovanja objekta E. pritožba neutemeljeno vztraja, da rotacij ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednih dogodkov (epidemija covid-19), katerih resnost in obseg sta zahtevala sprejetje ukrepov, ki so bili nujni za zaščito zdravja skupnosti. S tem je v prvostopenjskem postopku utemeljevala izjemo iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19. Pravilna je prvostopenjska presoja, da noben predpis ali ukaz ni toženki predpisoval uvedbe stalne pripravljenosti zaradi epidemije. Pritožba sicer navaja, da je splošno znano dejstvo, da je bilo tedaj manj kadra (veliko bolnih, karanten, vsi niso bili cepljeni …), vendar s sklicevanjem na pomanjkanje kadra obstoja izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES ni mogoče utemeljiti. Pravilna je tudi prvostopenjska ugotovitev, da toženka niti ni konkretneje navajala, koliko pripadnikov je tedaj imela na razpolago za delo in kako je to v okoliščinah epidemije vplivalo oziroma pogojevalo odrejanje stalne pripravljenosti in ne rotacij. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da s sklicevanjem na potrebo po "delu v mehurčkih" zaradi varovanja zdravja tudi ni mogoče utemeljiti neprimernosti rotacij (niti izjeme iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19). Soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da bi se namen tega ukrepa lahko dosegel tudi v sistemu dnevnih rotacij, na način, da bi toženka vanje razporedila vedno iste pripadnike. Neuspešno pa je tudi pritožbeno sklicevanje, da se je konec leta 2021 na kolektivne naloge lahko pošiljalo le pripadnike, ki so izpolnjevali pogoj PCT. Tožnik je namreč glede na podatek iz toženkine tabele (prva pripravljalna vloga) varoval objekt E. le junija 2021, ne pa tudi konec leta 2021. 27. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

28. Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanjem meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa Zakon o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožbeno zatrjevanje, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem, ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa, oziroma da 46. člen KPJS ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki se šteje v delovni čas, je tako zmotno. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na 97. točko obrazložitve sodbe C-742/19. 29. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

30. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).