Jedro

Upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice na nepremičnini, veljajo tudi za zračni prostor nad nepremičnino, vendar samo v obsegu, ki je potreben za njeno redno rabo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj toženec zoži balkon s svoje stavbe na zemljišču parc.

št. 1606, vl. št. .. k.o. N do meje svoje parcele, upoštevaje skico izvedenke geodetske stroke z dne 6.11.2003. Obenem je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške z obrestmi vred.

Tožnik se je proti sodbi pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Vztraja, da gradnja balkona v sosedov zračni prostor pomeni kršitev lastninske pravice. Takšno ravnanje prepoveduje 3. člen ZTLR. Tudi ustava v 33. in 67. členu zagotavlja varstvo lastnine. Posegati preko meje v sosedovo zemljišče v nobenem primeru ni dopustno. Pravna podlaga tožnikovega zahtevka je tudi 25. člen ZTRL. Gradnja balkona preko meje je gradnja na tujem zemljišču, temu pa se je tožnik takoj uprl. Če bi tožnik sam hotel zgraditi balkon, ga zdaj ne bi mogel do svoje meje. Sicer pa tožniku škode niti ni treba dokazovati.

Nerazumljivo je, da se sodišče sklicuje na toženca kot gradbenega inženirja, ki je svoje ravnanje opravičeval z urejanjem stikov.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo zahtevano pravno varstvo, potem ko je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec s sporno gradnjo sicer posegel v zračni prostor nad tožnikovo nepremičnino, vendar je ta poseg tako neznaten, da ne predstavlja ovire za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.

Tožnik v pritožbi ni pojasnil, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katera pa je ugotovilo napačno. Tako je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ostal neobrazložen. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so dejanski razlogi izpodbijane sodbe popolni in pravilni. Dejstvo, da toženčev balkon po končani gradnji delno sega preko meje, med pravdnima strankama po opravljenih geodetskih meritvah ni bilo več sporno. Poleg tega je tožnik na zaslišanju sam priznal, da ga toženčev balkon ne moti, niti mu ne povzroča škode. Ob takšnem dejanskem stanju pa je pravilna tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da toženec ni dolžan odstraniti (oziroma "zožiti") spornega dela svojega balkona.

Tožnikovo sklicevanje na ustavno varstvo lastnine ne zadošča. Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 - I, 42/97, 66/00, 24/03 in 69/04) v 33. členu res jamči pravico do zasebne lastnine, vendar hkrati v 67. členu pooblašča zakonodajalca, da določi njeno vsebino.

To pomeni, da lahko lastnik navkljub absolutni naravi lastninske pravice doseže njeno varstvo le v zakonskih okvirih.

Ob uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (dne 1.1.2003 - Ur. l. RS, št. 87/02 - v nadaljevanju SPZ) je bila ta pravda že v teku, zato se sporno pravno razmerje presoja po prejšnjem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 60/80, 20/80 in 36/90 - v nadaljevanju ZTLR). Res je, da se mora po 2. odstavku 3. člena ZTLR vsakdo vzdrževati kršitve lastninske pravice drugega, vendar gre za splošno načelo. Pogoji in način konkretne zaščite pred takšnimi kršitvami pa so predpisani v 37. do 43. členu istega zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v tožnikovem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZTLR, po katerem lahko lastnik, če ga kdo tretji neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da takšno vznemirjanje preneha.

Zakon pa ne daje varstva pred vsakim, tudi neznatnim posegom, ampak samo pred tistimi dejanskimi posegi, ki predstavljajo oviro za izvrševanje lastninske pravice. Upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice na nepremičnini, sicer veljajo tudi za zračni prostor nad nepremičnino, vendar samo v obsegu, ki je potreben za njeno redno uporabo. Tožnik ni niti trdil niti dokazal, da bi ga toženčev balkon oviral pri uporabi njegove nepremičnine. Pritožbena trditev, da sam zdaj ne bi mogel zgraditi balkona do meje med zemljiščema, če bi to hotel, pa ne zadošča. Takšnega namena namreč tožnik niti v pritožbi določno ne zatrjuje.

V obravnavanem primeru gre dejansko za gradnjo čez mejo nepremičnine.

Takšno situacijo ureja 47. člen SPZ, ki pa ob vložitvi tožbe še ni veljal. 25. člen ZTLR, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, ni urejal gradnje preko meje, ko zgradba le delno sega na, nad ali pod tujo nepremičnino. Po ustaljeni sodni praksi pa so se pravila o gradnji na tujem svetu, ki jih vsebuje 24., 25. in 26. člen ZTLR, smiselno uporabljala tudi za take primere, vendar ob doslednem upoštevanju prepovedi zlorabe pravic iz 2. odstavka 4. člena istega zakona. Rušenje oziroma odstranitev dela zgradbe, ki sega preko meje, je bilo zato dopustno le izjemoma, kadar je sosedu zaradi takšnega posega nastala nenadomestljiva škoda, ki je drugače ne bi bilo mogoče odstraniti ali zmanjšati. Tožnik takšne škode ali morebitnih drugih posebnih okoliščin, ki bi opravičevale rušenje, ni zatrjeval, niti dokazal. Ker tudi po mnenju izvedenke površina spornega posega ni večja od 1,01 m2, je sodišče prve stopnje upravičeno ocenilo, da gre, upoštevaje vse okoliščine primera, za neznaten poseg v tožnikovo lastninsko pravico in zato zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeni preizkus je še pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradoma upoštevanih bistvenih kršitev postopka, drugih pa tožnik niti ni opredeljeno uveljavljal. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04, v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvo sodbo.

Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora sam nositi svoje stroške zanjo. Odločitev o teh izhaja iz 1. odstavka 165. člena ZPP, zajeta pa je v zavrnilnem izreku sodbe.