Jedro

Tožena stranka je sicer trdila, da je vsa plačila dolžnika G. (odkupljenih je bilo za 213.960,88 EUR terjatev, nakazil dolžnika pa je bilo za 266.161,10 EUR, torej za 52.200,22 EUR več) prejela še pred začetkom stečajnega postopka (in na ta način utemeljila terjatev tožene stranke), vendar bi tovrstno terjatev (tožene stranke) lahko pobotala na dan začetka stečajnega postopka le v primeru, če bi tudi sama imela terjatev do tožeče stranke, ki je zapadla do dneva začetka stečajnega postopka. V ta namen pa bi tožena stranka morala pojasniti, za zapiranje katerih terjatev, v kakšni višini in s kakšnim datumom zapadlosti je porabila znesek preplačila, katerega je še pred 3. 6. 2009 prejela od G. Samo na ta način bi namreč lahko definirala terjatev, ki jo je iz naslova solidarnega poroštva imela zoper tožečo stranko. Če dolžniki tožene stranke svojih zapadlih terjatev niso plačevali, je nastala obveznost tožeče stranke iz poroštva, za dopustnost pobotanja pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali je nastala že pred začetkom stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v III. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni tožeči stranki plačati 69.143,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2009 dalje do plačila; - v IV. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka v roku petnajstih dni dolžna toženi stranki povrniti 2.260,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku petnajstih dni tožeči stranki povrniti 1.610,36 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46504/2010 z dne 7. 4. 2010 v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi (I. točka izreka) ter da se dopusti sprememba tožbe z dne 28. 10. 2011, s katero tožeča stranka tožbeni zahtevek spreminja tako, da zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice zahteva od 21. 10. 2009 dalje (II. točka izreka). Razsodilo je, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (III. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.150, 23 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila le-teh (IV. točka izreka).

2. Zoper citirano odločitev je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz smiselnih navedb pritožnice izhaja, da odločitev prvostopenjskega sodišča graja samo v delu, v katerem je slednje odločilo s sodbo (III. in IV. točka izreka). Pritožbeno sodišče je obseg preizkusa zato omejilo zgolj na ta del. 6. S tožbo(1) v obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva plačilo razlike med celotno vrednostjo toženi stranki odstopljenih terjatev (zmanjšano le za diskont in provizijo) ter že izvedenimi delnimi plačili (tožene stranke) zanje. Navaja, da je toženi stranki odstopila več terjatev, ki jih je imela do svojih kupcev blaga oziroma storitev. Razlog za odstop je bila nelikvidnost tožeče stranke, ki je potrebovala svež denar še pred zapadlostjo (odstopljenih) terjatev. Tožena stranka je odkupila terjatve v skupni višini 4.347.001,66 EUR. Ker si je s pogodbo izgovorila diskont in provizijo, ki skupaj z DDV in tečajnimi razlikami zaradi prehoda iz SIT v EUR predstavlja strošek za tožnico, pa bi morala tožena stranka za odstopljene terjatve plačati 4.261.764,78 EUR. Ta je ob sklenitvi posameznih pogodb plačala le del dolžnega zneska, in sicer po vseh 56 pogodbah le 3.236.840,03 EUR. Kasneje je plačala še 586.091,09 EUR. Poleg tega je tožnica manjše zneske prejela tudi neposredno od dolžnikov odstopljenih terjatev, zaradi česar razlika tako znaša le še 403.709,62 EUR. Ker pa bi moral biti glede na dopis tožene stranke z dne 30. 11. 2009 znesek 369.348,96 EUR med strankama nesporen, v tem postopku tožeča stranka vtožuje slednjega.

7. Tožena stranka se navedenemu upira. Pravdni stranki sta sicer res sodelovali na podlagi 56 pogodb o odkupu terjatev (in dogovorov o odkupu terjatev), vendar je v 3. členu vsake pogodbe določen znesek, ki ga je bila tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki za odkupljeno terjatev, medtem ko polna vrednost terjatve izhaja iz 1. alineje 1. člena vsakega posameznega dogovora o odkupu terjatve. Obveznosti po posameznih pogodbah pa je tožena stranka izpolnila.

8. Svoje trditve je kasneje nekoliko predrugačila in navedla, da sta pogodbeni stranki s (posamezno) pogodbo o odkupu terjatev kot predmet cesije dogovorili nižji znesek terjatev, kot sta ga prej navedli v posameznem dogovoru o odkupu terjatev. Tako je v neki točki prišlo do preplačil - prejeta sredstva od dolžnikov (ki so bili skladno z dogovori toženi stranki zavezani plačati 100 % terjatve) so presegala zneske zapadlih odkupov - in ta je tožena stranka v začetku sodelovanja tožeči stranki redno prenakazovala. Ko so se finančne razmere pri tožnici še zaostrile, pa sta se stranki dogovorili, da se bo s presežnimi sredstvi iz prilivov dolžnikov pokrivalo tudi nezapadle obveznosti po odkupih. V nekaterih primerih je tožena stranka uporabila sredstva določenega dolžnika tudi za zapiranje terjatev do drugih dolžnikov (list. št. 80).

9. Upoštevaje navedeno trditveno podlago pravdnih strank ter izveden dokazni postopek pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so se sporne terjatve s pogodbami o odkupu terjatev prenašale v manjšem obsegu od 100 %. Ker je dokazna ocena v zvezi s tem argumentativno močna in notranje skladna (7. in 8. stran izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja razlogov, ki so botrovali takšnemu zaključku. Razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v zvezi s tem v 46. in 47. točki obravnavane pritožbe uveljavlja tožeča stranka, je temu vsled neutemeljen.

10. Prvostopenjskemu sodišču pa je pritrditi tudi v tistem delu obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerim je zavzelo stališče, da je omejen obseg prenosa terjatev razviden tudi iz ravnanja tožene stranke, ki je preplačila vračala tožeči stranki. Slednji je namreč izplačala še 586.091,09 EUR preplačil, saj do njih ni bila upravičena. Temelj za vračilo presežkov, ki so toženi stranki nastali iz razloga preplačil posameznih dolžnikov, prvostopenjsko sodišče tožeči stranki (kot pravilno opozarja pritožnica, 32. točka pritožbe) torej smiselno priznava.

11. Terjatev iz tega naslova pa nastane, ko nasprotna pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) preplačilo prejme. Tožena stranka je v zvezi s tem sama navajala, da je po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko (3. 6. 2009) od dolžnika F. dne 13. 7. 2009 prejela plačilo v višini 29.124,97 EUR,(2) s katerim je (delno) zaprla obveznosti nakazovalca (tj. dolžnika F.) po pogodbi o odkupu terjatev, s presežkom v znesku 16.943,63 EUR pa zaprla različne zapadle neplačane terjatve dolžnikov po pogodbah o odkupu terjatev (list. št. 145), medtem ko je od dolžnika G. vsa plačila prejela še pred začetkom stečajnega postopka. Od tožeče stranke je v slednjem primeru odkupila za 213.960,88 EUR terjatev, nakazil od dolžnikov pa je bilo 266.161,10 EUR, torej 52.200,22 EUR več (list. št. 161). Plačila so bila izvedena dne 25. 2. 2009 (2.632,83 EUR), 8. 4. 2009 (24.690,86 EUR), 22. 4. 2009 (32.989,09 EUR), 5. 5. 2009 (32.032,17 EUR), 18. 5. 2009 (33.092,14 EUR), 24. 3. 2009 (33.673,61 EUR), 1. 6. 2009 (33.465,99 EUR), 17. 4. 2009 (36.547,81 EUR), 23. 2. 200 (14.720,68 EUR) in dne 30. 3. 2009 (22.315,92 EUR). Tožena stranka je s presežkom plačanega zneska (52.200,22 EUR) zapirala zapadle terjatve dolžnikov po drugih pogodbah o odkupu terjatev.

12. Tovrstno zapiranje terjatev različnih dolžnikov pa je - kot že obrazloženo - tožena stranka utemeljevala na kasnejšem dogovoru pravdnih strank, in sicer da se s presežnimi prilivi zapirajo zapadle terjatve dolžnikov po drugih pogodbah (o odkupu terjatev), ter ga argumentirala s trditvijo, da je bil tovrsten dogovor tudi logičen, saj je s pogodbami o odkupu terjatev tožeča stranka kot prodajalka terjatev solidarno jamčila kot porok za poravnavo vseh obveznosti.

13. Na takšnem dogovoru (ki ga je pravilno ugotovilo na podlagi zaslišanih prič G. S. ter P. P.) pa je tudi sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo pravico tožene stranke, da s preplačili posamičnih dolžnikov - katera bi sicer morala vračati tožnici - zapira zapadle in nezapadle odkupljene terjatve različnih dolžnikov. Če posamezni dolžnik tožene stranke terjatve do pogodbeno določene višine ni plačal, je namreč tožeča stranka kot solidarni porok jamčila brezpogojno in na prvi poziv za poravnavo vseh zapadlih in neplačanih terjatev po posamezni (tipski) pogodbi. Smiselno je torej sodišče prve stopnje zaključilo, da je takšen dogovor mogoč, ker sta si nasproti stopili terjatev tožeče stranke iz naslova preplačil ter terjatev toženke iz naslova solidarnega poroštva.

14. Zmotno pa je po presoji pritožbenega sodišča stališče prvostopenjskega sodišča v tistem delu, da lahko tožena stranka z zneski preplačil pobota katerokoli terjatev ne glede na to, kdaj je ta nastala. Po 264. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju(3) (v nadaljevanju ZFPPIPP) o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov, namreč terjatve upnika (v tem primeru tožene stranke) do stečajnega dolžnika (tožeče stranke), ki je nastala do začetka stečajnega postopka, ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega postopka.

15. V zvezi s terjatvami dolžnika F. je tožena stranka (kot že obrazloženo) sama priznala, da je poleg plačila svoje terjatve prejela tudi določeno preplačilo - dne 13. 7. 2009 je prejela znesek 29.124,97 EUR, s katerim je (delno) zaprla obveznosti nakazovalca po pogodbi o odkupu terjatev, s presežkom v znesku 16.943,63 EUR pa je zaprla različne zapadle neplačane terjatve dolžnikov po pogodbah o odkupu terjatev. Upoštevaje citirano določilo ZFPPIPP, predhodno obrazložitev, da je terjatev tožeče stranke v zvezi s preplačili nasta(ja)la v trenutku prejema preplačil (kar je v zvezi z navedenim preplačilom dolžnika F. glede na neprerekane trditve tožene stranke dne 13. 7. 2009), tj. po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko (3. 6. 2009), ter ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je na podlagi posamezne pogodbe o odkupu terjatev tožeča stranka kot prodajalka terjatev solidarno jamčila kot porok za poravnavo vseh obveznosti po tej pogodbi, katere tožeča stranka pritožbeno ne izpodbija, je končni sklep prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi celotne vtoževane terjatve torej napačen. Pobot oziroma dogovor o zapiranju terjatev (kot ga poimenuje prvostopenjsko sodišče) v takšnem primeru namreč ni mogoč. Za znesek 16.943,63 EUR, ki predstavlja terjatev iz naslova solidarnega poroštva (in nastopi v primeru, če posamezni dolžnik svojih terjatev do pogodbeno določene višine ne poravna), bi tožena stranka zato svojo terjatev do tožeče stranke morala prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ne pa ga (neutemeljeno) zadrževati za poplačilo neplačanih terjatev ostalih dolžnikov. Očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje v zvezi s preplačilom dolžnika F. po začetku stečajnega postopka materialno pravo uporabilo zmotno, je zato utemeljen.

16. Pogoji za pobot pa bi morali pred začetkom stečajnega postopka nastopiti tudi v zvezi z zneskom 52.200,22 EUR. Tožena stranka je v tem smislu sicer trdila, da je vsa plačila dolžnika G. (odkupljenih je bilo za 213.960,88 EUR terjatev, nakazil dolžnika pa je bilo za 266.161,10 EUR, torej za 52.200,22 EUR več) prejela še pred začetkom stečajnega postopka (in na ta način utemeljila terjatev tožene stranke), vendar bi tovrstno terjatev (tožene stranke) lahko pobotala na dan začetka stečajnega postopka le v primeru, če bi tudi sama imela terjatev do tožeče stranke, ki je zapadla do dneva začetka stečajnega postopka. V ta namen pa bi tožena stranka morala pojasniti, za zapiranje katerih terjatev, v kakšni višini in s kakšnim datumom zapadlosti je porabila znesek preplačila, katerega je še pred 3. 6. 2009 prejela od G. Samo na ta način bi namreč lahko definirala terjatev, ki jo je iz naslova solidarnega poroštva imela zoper tožečo stranko. Če dolžniki tožene stranke svojih zapadlih terjatev niso plačevali, je nastala obveznost tožeče stranke iz poroštva, za dopustnost pobotanja pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali je nastala že pred začetkom stečajnega postopka. Trditev, ki bi takšno ugotovitev omogočale, pa tožena stranka ni podala, kar z obravnavano pritožbo pravilno izpostavlja tudi tožeča stranka. Pobota oziroma dogovora, na katerega se sklicuje, zato tudi v primeru preplačila v znesku 52.200,22 EUR tožena stranka ne more upravičiti.

17. Upoštevaje ugotovljeno zmotno uporabo materialnega prava in na prvi stopnji sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v III. točki izreka izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 69.143,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 10. 2009 dalje do plačila (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku,(4) v nadaljevanju ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v preostalem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Delna sprememba odločitve prvostopenjskega sodišče pa je od pritožbenega sodišča terjala tudi odločitev o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje načelo uspeha in načelo potrebnih stroškov (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člen ZPP).

19. Po spremembi odločitve o glavni stvari je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela s približno 19 % (oziroma 18,7 %, in sicer je od vtoževanih 369.348,96 EUR uspela z zneskom v višini 69.143,85 EUR).

20. Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, Zakonom o sodnih taksah in specificiranim stroškovnikom (list. št. 167) odmerilo v znesku 10.059,89 EUR. Priznalo ji je namreč nagrado za narok v višini 1.995,60 EUR, nagrado za postopek v višini 2.161,90 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, kilometrino za prihod na narok dne 16. 10. 2013 in 8. 1. 2014 v znesku 195,36 EUR (264 km x 0,37 x 2), vse povečano za 22 % DDV, ter strošek sodne takse za redni postopek v znesku 4.725,00 EUR, kamor je že vključena tudi taksa za predlog za izvršbo (tar. št. 4012) v znesku 36,00 EUR.

21. Na enak način je pritožbeno sodišče odmerilo tudi pravdne stroške tožene stranke. Priznalo ji je nagrado za narok v višini 1.995,60 EUR, nagrado za postopek v višini 2.161,90 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, kilometrino za prihod na narok dne 16. 10. 2013 in 8. 1. 2014 v znesku 44,00 EUR, vse povečano za 22 %. Priznani pravdni stroški tožene stranke tako znašajo 5.150,23 EUR.

22. Skladno z 19 % uspehom v pravdi gre torej tožeči stranki 1.911,38 EUR pravdnih stroškov, toženi pa (81 % uspeh) pa 4.171,69 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tako tožeča stranka toženi stranki povrniti 2.260,31 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

23. 19 odstotni pa je tudi pritožbeni uspeh tožeče stranke. Pritožnica je z uveljavljano pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dosegla ugoditev zahtevku v višini 69.143,85 EUR.

24. Pritožbene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 8.475,58 EUR. Pri tem ji je priznalo 2.660,80 EUR nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210, 1.663,00 x 1,6), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, povišano za 22 % DDV, ter strošek sodne takse za pritožbo v znesku 5.205,00 EUR.

25. Glede na uspeh tožeče stranke ji tako gre 1.610,36 EUR pritožbenih stroškov, katere ji je dolžna povrniti tožena stranka. To pa v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Oziroma predlogom za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi in se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (2. odstavek 62. člena ZIZ).

(2) Na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da se je v zvezi s preplačili omejilo le na dolžnika, ki ju izrecno izpostavlja obravnava pritožba, tj. F. in G. Pri zapiranju terjatev dolžnikov A., L., K. in dela terjatev F. pa je sodišče tudi pravilno pojasnilo, da ne glede na to, da so bila plačila opravljena po stečaju, ni nič spornega, saj so se z njimi zapirale terjatve istih dolžnikov.

(3) Uradni list RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo in 10/15 - popr.

(4) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US in 48/14.