Jedro

Za izrek ukrepa prepovedi uporabe gostinskega lokala za toliko časa, dokler si lastnik lokala ne uredi v njem sanitarnih prostorov za goste, ni pristojna sanitarna, ampak tržna inšpekcija.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 9.2.1993 v izreku pod točko 2.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnice, odpravila odločbo prvostopnega sanitarnega inšpektorja (točka 1 izreka) in sama odločila tako, da se tožnici kot lastnici gostinskega lokala ... s 1. oktobrom 1992 prepoveduje uporaba prostorov, opreme in naprav navedenega gostinskega lokala za opravljanje registrirane gostinske dejavnosti, in sicer za toliko časa, dokler si ne pridobi sanitarnih prostorov za goste gostinskega lokala (točka 2 izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila tožnici dne 28.9.1992 prepovedana uporaba sanitarij za goste njenega gostinskega lokala tako s strani ... kot tudi s strani upravnega organa mesta, ki upravlja s prostori na nogometnem stadionu. Zato je prvostopni inšpekcijski organ tožnici prepovedal uporabo prostorov, opreme in naprav v navedeni okrepčevalnici. Prvostopni organ pa je kršil procesne določbe, ker izrek njegove odločbe ni jasen, v obrazložitvi pa tudi ni naveden materialni predpis. Ta materialni predpis je po stališču tožene stranke pravilnik o higienskih in sanitarno-tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati objekti za pripravo in delitev hrane (Uradni list SRS, št. 6/90) in sicer 4. člen tega pravilnika, ki ga je potrebno smiselno razumeti tako, da so sanitarni prostori potrebni in brez njih ni možno zakonito poslovanje gostinskega lokala. Zato je tožena stranka odločbo organa prve stopnje odpravila in sama odločila.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe, kršila svojo stvarno pristojnost. Odpoved uporabe sanitarij za potrebe gostov njenega bifeja je bila poslana mestni upravi inšpekcijskih služb, ne pa tudi njej. Zato je sanitarna inšpektorica zlorabila svoja pooblastila, ker je odločala o zadevi iz izključno sodne pristojnosti. Tožena stranka bi morala v pritožbenem postopku ugotoviti, da je odločba prvostopnega organa nezakonita in pravno neobstoječa. V izpodbijani odločbi je tožena stranka tudi uporabila napačen predpis. Pravilnik, na katerega se sklicuje tožena stranka, se nanaša samo na obrate za pripravo in delitev hrane. Tožnica predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise v tej zadevi, ni pa na tožbo odgovorila.

Sodišče je tožničini tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Utemeljen je tožbeni ugovor, da prvostopni inšpekcijski organ - sanitarni inšpektor ni bil stvarno pristojen za izdajo odločbe v obravnavanem primeru. Pravilnik o higienskih in sanitarno tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati objekti za pripravo in delitev hrane, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, izrecno določa, da ne velja za objekte, ki jih urejajo posebni predpisi (1. člen). Za gostinske objekte med katere šteje tudi okrepčevalnica, je tak poseben predpis zakon o gostinski dejavnosti (Uradni list SRS, št. 42/73 in 29/86 - ZGD). Ta zakon določa, da morajo biti za gostinsko dejavnost izpolnjeni minimalni tehnični pogoji glede na zgraditev, ureditev in opremo poslovnih prostorov ter sanitarni in higienski pogoji (3. člen). Sanitarno-higienske pogoje za opravljanje gostinske dejavnosti predpiše republiški sekretar za zdravstvo, minimalne tehnične pogoje, ki jih morajo izpolnjevati posamezne vrste gostinskih obratov, pa predpiše sekretar za industrijo (11. člen). Na podlagi tega zakonskega pooblastila je republiški sekretar za industrijo izdal pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost in o storitvah v gostinskih obratih (Uradni list SRS, št. 11/75 in 15/88). Ta pravilnik določa, da mora imeti okrepčevalnica vsaj po eno žensko in po eno moško stranišče ter dva pisoarja na vodno izplakovanje (73. člen).

Po določbi 14. člena ZGD pristojni inšpektor izda odločbo, če prostori, v katerih se opravlja gostinska dejavnost, ne izpolnjujejo pogojev glede zgraditve, ureditve ali opreme ali ne izpolnjujejo predpisanih sanitarno-tehničnih pogojev. To določbo je treba, po mnenju sodišča, razlagati tako, da je od vrste ugotovljene pomanjkljivosti v gostinskem obratu odvisno, ali je za ukrepanje pristojen tržni ali sanitarni inšpektor. Če gostinski obrat ne izpolnjuje predpisanih tehničnih pogojev, določenih s citiranim pravilnikom republiškega sekratarja za industrijo, je za ukrep pristojen tržni inšpektor.

V obravnavanem primeru je bilo ob inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da je bila tožnici odvzeta pravica, da gosti njene okrepčevalnice uporabljajo sanitarije, ki so na stadionu. Glede na to se šteje, da je okrepčevalnica bila dejansko brez sanitarij. Sodišče soglaša s stališčem, izraženim v izpodbijani odločbi, da zakonito poslovanje gostinskega lokala brez sanitarij ni možno. Toda v konkretnem primeru, po mnenju sodišča, ne gre za situacijo, da bi tožničin obrat imel sanitarije, ki ne izpolnjujejo sanitarno-higienskih pogojev, temveč za situacijo, ki je enaka, kot če gostinski obrat sploh ne bi imel sanitarij. Zato bi za ukrep izrečen z izpodbijano odločbo bila stvarno pristojna tržna in ne sanitarna inšpekcija (4. člen zakona o tržni inšpekciji - Uradni list SRS, št. 27/74 - ZTI).

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih, tožbi tožeče stranke ugodilo in odločilo, kot je navedeno v izreku te sodbe. Sodišče je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo le v izreku pod točko 2, ker izrek izpodbijane odločbe pod točko 1 ni nezakonit, čeprav tožena stranka za odpravo odločbe prvostopnega inšpekcijskega organa ni dala pravilnih razlogov.

Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).