Jedro

Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.

Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost. Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.

Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.

Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.

Izrek

I. Pritožbam zagovornika obtoženega B. B. in zagovornika obtoženega D. D. ter pritožbam zakonitih zastopnic in pooblaščencev pravnih oseb E. d. o. o., F. Corp., G. d. o. o. in fundacije H. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o odvzemu premoženjske koristi razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Ob delni ugoditvi pritožbe zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi glede kaznivega dejanja pod točko II izreka spremeni tako, da se v tretji vrstici prvega odstavka izpusti besedilo „in prestopil meje svojih pravic“, v tretjem odstavku, v 4. vrstici opisa pa izpusti besedilo: „prestopil meje svojih pravic, saj za sklenitev ni imel soglasja kreditnega odbora K. Leasing, kot je bilo zahtevano v 1. točki službenega navodila K. Leasing št. 4/2006 z dne 7. 7. 2006, prav tako pa je“.

Sicer se v preostalem pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in D. D., v celoti pa pritožbi obtoženega A. A. in zagovornika obtoženega C. C., zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženi C. C. je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 765,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I izreka obtožene A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s členom 25 KZ. Pod točko II izreka je obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Pod točko III izreka je obtoženega D. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči pri dveh kaznivih dejanjih zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ, ki sta opisani pod točko I in II izreka.

2. Obtoženemu A. A. je na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ za kaznivo dejanje pod točko I izreka določilo kazen dve leti zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka mu je določilo kazen eno leto zapora, nakar mu je na podlagi drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 244. člena v zvezi s 25. členom KZ je za kaznivo dejanje, opisano pod točko I izreka izreklo kazen, in sicer obtoženemu B. B. dve leti zapora in C. C. eno leto in šest mesecev zapora. Obtoženemu D. D. je na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ za kaznivo dejanje, opisano pod točko III izreka, izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora.

3. Nadalje je odločilo, da so na podlagi 95. in 96. člena KZ dolžne plačati: - „družba E. d. o. o., znesek 350.000,00 EUR, ki ustreza protipravni premoženjski koristi, preneseni nanjo; - družba F. Corp., znesek 618.000,00 EUR, ki ustreza protipravni premoženjski koristi, preneseni nanjo; - G. d. o. o., znesek 1.612.222,00 EUR, ki ustreza protipravni premoženjski koristi, preneseni nanjo; - fundacija H., znesek 200.000,00 EUR, ki ustreza protipravni premoženjski koristi, preneseni nanjo.

4. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče prve stopnje odločili, da so obtoženci dolžni povrniti vsak sorazmeren del stroškov tega kazenskega postopka ter sodno takso.

5. Zoper so pritožbe vložili: - obtoženi A. A. iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje pred popolnoma spremenjen senat oziroma pred drugega sodnika posameznika; - zagovornik obtoženega A. A., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, in sicer 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) in kršitve ustavne pravice iz 29. člena Ustave RS s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega A. A. v celoti oprosti obtožb, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev pred spremenjen senat; - zagovornik obtoženega B. B., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2., 8. in 11. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 371. člena ZKP; zaradi kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP; zaradi odločbe o kazenskih sankcijah o odvzemu premoženjske koristi in stroškov kazenskega postopka iz četrtega odstavka 374. člena ZKP in zaradi kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22., 23. in 28. člena v zvezi z 29., 36. in 37. členom Ustave RS v povezavi s 6. in 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP); - zagovornik obtoženega C. C., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v delu, ki se nanaša na obdolženega vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat sodišča prve stopnje podrejeno obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo; - zagovornik obtoženega D. D., zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje pred popolnoma spremenjen senat oziroma pred drugega sodnika posameznika; - zakonita zastopnica družbe E. d. o. o., zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve pravic iz 14., 22., 23., 28. 29. in 33. člena Ustave RS in 6. člena EKČP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika; - zakonita zastopnica družbe družba G. d. o. o. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve pravic iz 14., 22., 23., 28. 29. in 33. člena Ustave RS in 6. člena EKČP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika; - pooblaščenka družbe F. Corp. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve pravic iz 14., 22., 23., 28. 29. in 33. člena Ustave RS in 6. člena EKČP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika; - pooblaščenec fundacije H., zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve pravic iz 14., 22., 23., 28. 29., 33. in 37. člena Ustave RS in 6. in 8. členom EKČP

6. Zagovornik obtoženega D. D. je v utemeljitev svojih pritožbenih navedb pritožbi priložil strokovno pravno mnenje Kazenskopravne katedre Pravne fakultete ... z dne 5. 9. 2022; odredbo Preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 19731/2012 z dne 18. 5. 2012; zaprosilo za mednarodno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 19731/2012 – 10 z dne 21. 5. 2012; odredbo II Kpd 19731/2012 – 11 z dne 21. 5. 2012; zaprosilo za mednarodno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 19731/2021 z dne 21. 5. 2012 naslovljeno na pristojno sodišče v kneževini Liechtenstein; sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 11925/2009; izjavo prof. dr. I. I. 7. Zagovornik obtoženega C. C. je v utemeljitev svojih pritožbenih navedb pritožbi priložil sklep Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 8522/2013 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 26817/2014. 8. Na pritožbe je odgovoril državni tožilec iz Specializiranega državnega tožilstva RS, ki je predlagal zavrnitev vseh pritožb. 9. Zagovorniki obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. so v pritožbi predlagali, da jih sodišče druge stopnje obvesti o seji senata. V skladu z določbo 378. člena ZKP je sodišče o razpisani seji obvestilo stranke, zagovornike in pravne osebe, katerim je bila odvzeta premoženjska korist, ter Specializirano državno tožilstvo. Na sejo niso pristopili obtoženi in pravne osebe, kar ni bila ovira, da se seja ne bi opravila, saj so bili o njej pravilo obveščeni.

**Struktura in vsebinska zasnova predmetne odločbe** Glede na obsežnost predmetne kazenske zadeve in števila pritožb, ki so bile vložene zoper izpodbijano sodbo, sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da bo zaradi jasnosti in preglednosti predmetne odločbe na pritožbene navedbe obtoženega A. A., zagovornikov obtoženih, zastopnic in pooblaščencev pravnih oseb, ki jim je sodišče prve stopnje naložilo plačilo premoženjske koristi, v delu, ko zatrjujejo kršitev iz 1. in 8 točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 500. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju odgovorilo vsem pritožnikom na enem mestu. V nadaljevanju odločbe se bo sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb pritožnikov, po vrstnem redu, kot so navedeni v uvodu izpodbijane sodbe, pri čemer bo najprej odgovorjeno na pritožbene navedbe obtoženega A. A.. V posebnih poglavjih bo sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbi zagovornikov obtoženega C. C. in D. D. zoper odločbi o kazenski sankciji, pri čemer bo na tem mestu presojalo tudi kazenski sankciji, izrečeni obtoženima B. B. in A. A., saj slednja kazenske sankcije izrecno ne izpodbijata. Sklepno bo sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbe, ki se nanašajo na odločbe o odvzemu premoženjske koristi.

**ZATRJEVANE KRŠITVE KAZENSKEGA ZAKONA** _Kršitev iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP_

10. Le to uveljavljajo zagovorniki obtoženega A. A., B. B. C. C. in obtoženega D. D. Na pritožbene navedbe zagovornikov obtoženega C. C., A. A. in B. B. glede zatrjevane kršitve iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se nanaša na kaznivo dejanje pod točko I izreka bo sodišče druge stopnje odgovorilo na enem mestu.

_Kaznivo dejanje, pod točko I izreka_

11. Zagovornik obtoženega A. A. prepozna kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena Kazenskega zakonika, ker dejanje, kot je opisano v izreku ni kaznivo. Po pritožbenem naziranju bi tožilstvo moralo v opisu izreka očitati in dokazati, da je bil J. d. o. o. povsem umetno, brez kakršnekoli ekonomske ali druge koristi za K. Leasing vrinjen kot posredni kupec, bodisi, da bi tožilstvo očitalo, da so končne cene, katere je K. Leasing plačal J. d. o. o. bile previsoke glede na takratne cene na trgu ter da so se obtoženci zavedali, da so na ta način želeli nekomu pridobiti premoženjsko korist. 12. Zagovornik obtoženega B. B. zatrjuje kršitev iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, in sicer, da kaznivo dejanje pod točko I izreka ni kaznivo dejanje, saj iz njegovega opisa ne izhajajo tiste konkretne okoliščine oziroma konkretni zakonski znaki, ki bi ustrezali opisu očitanega mu kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ. Pritožnik navedeno utemeljuje z izostankom konkretizacije očitkov oziroma zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ, ki se očitajo obtoženemu B. B. v točki I izreka izpodbijane sodbe. Iz izreka izpodbijane sodbe pod točko 1 namreč zgolj izhaja, da je sopodpisal protokol k vlogi za financiranje št. 552/3/2007 z dne 6. 3. 2007 in 574/5/2007 z dne 24. 5. 2007, da naj bi izrabil svoj položaj, saj naj bi deloval v nasprotju z 263. členom 514. in šestim odstavkom 515. člena ZGD-1, ker naj bi vedel, da bo K. Leasing d. o. o. namesto, da bi zemljišče kupil direktno od posameznih lastnikov, zemljišče po dražji ceni kupil od družbe J. d. o. o., pri čemer naj bi preostalim podpisnikom protokola zamolčal, da naj bi bil 25 % ekonomski upravičenec družbe J. d. o. o. V opisu kaznivega dejanja je po mnenju pritožnika izostala navedba, na kakšen način oziroma s katerim konkretnim ravnanjem naj bi obtoženi izrabili svoj položaj generalnega direktorja. Zgolj zamolčanje, da naj bi bil 25 % ekonomski upravičenec namreč ne more predstavljati zlorabe položaja.

13. Zagovornik obtoženega C. C. navaja, da izpodbijana sodba v smislu kršitve dolžnega ravnanja s strani obdolženih in s tem domnevne kršitve interesov gospodarske družbe, ki so jo ti zastopali, ne konkretizirata očitkov na račun obdolženih. Po mnenju pritožnika bi torej sodišče prve stopnje moralo določno konkretizirati tisto posamezno dolžno ravnanje, ki bi ga obdolženi morali opraviti, pa naj ga ne bi, in nato takšno svojo trditev tudi opreti na ustrezne določbe ZGD-1. 14. V skladu s 1. odstavkom 269. člena ZKP mora obtožnica med drugim vsebovati opis kaznivega dejanja. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu. Opis kaznivega dejanja je pomemben namreč iz dveh razlogov, in sicer je podlaga za obravnavo pred sodiščem, po drugi strani pa daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani. Z opisom se torej določa dejanska in pravna podlaga obtožnega akta1. V konkretni kazenski zadevi obramba vseh štirih obtoženih zatrjuje, da opis dejanj, kot je naveden v izreku sodbe, ne vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ oziroma kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi z 27. členom KZ.

15. Po presoji pritožbenega sodišča je opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz točke I izreka izpodbijane sodbe vsekakor zadostno konkretiziran. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se kazensko pravni očitek v točki I izreka izpodbijane sodbe glasi, da so obtoženi B. B. kot generalni direktor in član kreditnega odbora K. Leasing, A. A. kot direktor in član kreditnega odbora, K. Leasing ter C. C. kot član nadzornega sveta K. Leasing, in sicer B. B. in A. A. podpisala protokol k vlogi za financiranje št. 552/III/2007. Ko je bil ta protokol predložen v odobritev nadzornemu svetu K. Leasing, je C. C. sopodpisal omenjeni protokol, s čimer je bilo predlagano financiranje odobreno. Nadalje je navedeno, da sta B. B. in A. A. sopodpisala protokol 547/V/2007, s čimer je bilo predlagano financiranje odobreno. Oba protokola sta se nanašala na nakup zemljišč v kraju M. pri N. in sta bila ločeno obravnavana in podpisana zaradi izognitve pravila iz 1. točke službenega navodila K. Leasing št. 4/2006 z dne 7.7.2006. V nadaljevanju opisa sledijo izvršitvena ravnanja obtoženih in sicer da so soobtoženi B. B., A. A. in C. C. ob podpisovanju zgoraj navedenih listin izrabili svoj položaj, saj so delovali v nasprotju z 263. členom in 514. ter šestim odstavkom 515. člena ZGD-1, ker so vedeli, da bo K. Leasing namesto, da bo zemljišče kupil neposredno od posameznih lastnikov le-ta kupil po dražji ceni od družbe J., ki bo predhodno ta zemljišča kupila od dejanskih zemljiškoknjižnih lastnikov, pri čemer so bili preko Liechtensteinske družbe L. Fund AG, ki je razpolagala s 100 % poslovnim deležem družbe J. d. o. o. ekonomski upravičenci družbe J. d. o. o. vsak do 25 %, kar pa so zamolčali preostalim podpisnikom protokola. Po odobritvi financiranja pa je A. A. kot direktor K. Leasinga sklenil več pogodb z družbo J. d. o. o. ter kupil nepremičnine po zvišani ceni s tem pa so A. A., B. B. in C. C. zaradi razlike med kupninami, plačanimi s strani družbe J. d. o. o. z zemljiškoknjižnim lastnikom in kupninami po zgoraj navedenih pogodbah plačanih s strani družbe K. Leasing družbi J. d. o. o., posredno sebi kot ekonomskem upravičencem pridobili premoženjsko korist v višini 2.540.186,63 EUR. Takšen opis po presoji pritožbenega sodišča vsekakor zadosti konkretizaciji kaznivega dejanja zlorabe položaja. Sodišče druge stopnje sprejema presojo sodišča prve stopnje, ki je v točki 255 obrazložitve obrazloženo pojasnilo, da izvršitvena ravnanja obtožencev pomenijo kaznivo dejanje po drugem v zvezi z prvim odstavkom 244. člena KZ. Obtoženi A. A., B. B. in C. C. so namreč svoje položaje pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabili s tem, ko so podpisali oziroma sopodpisali protokole in s tem odobrili projekt financiranja, saj so bili njihovi podpisi ključnega pomena, pri čemer so vedeli, da bodo družbi J. d. o. o., katere ekonomski upravičenci so bili vsak do 25 % preko družbe L. Fund AG, ki je imela 100 % delež v družbi J. d. o. o., ter so sopodpisnikom vlog to zamolčali in dosegli, da je bilo financiranje nakupa zemljišč v N. odobreno, pri čemer pa je bil sam nakup oziroma projekt razdeljen na dva dela z namenom, da se izognejo pravilu iz 1. točke Službenega navodila družbe K. Leasing 4/2006 z dne 7. 7. 2006, po katerem je bilo potrebno vloge za financiranje nad 12.500.000,00 EUR pridobiti odobritev matične banke K. banke iz Celovca. Na takšen način so vsekakor ravnali v nasprotju z interesi družbe K. Leasing in so na tak način ravnali tudi v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena v zvezi s 514. in šestim odstavkom 515. člena ZGD-1. 16. Na tem mestu sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje zagovornika obtoženega C. C., da izpodbijana sodba v smislu kršitve dolžnega ravnanja s strani obdolženih in s tem domnevne kršitve interesov gospodarske družbe ne konkretizira očitkov na račun obtoženih, kar pritožnik utemeljuje z okoliščino, da se izpodbijana nekritično sklicuje na določbo 263. člena, 514. in 515. člena ZGD-1. Torej da se izpodbijana sodba v smislu dopolnilne norme konkretne kazenskopravne inkriminacije sklicuje zgolj na načelo skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, pri tem pa niti ni jasno, kaj je dejanski očitek obtoženim in kako bi slednji v konkretnem primeru morali ravnati. V posledici česar pritožnik prepozna tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj v opisu kaznivega dejanja ni konkretnih ravnanj obtoženih, ki naj bi kot taka kršila njihova konkretna dolžna ravnanja.

17. Po presoji pritožbenega sodišča je z navedbo v opisu kaznivega dejanja, da so obtoženci na predhodno opisan način ravnali v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 v zvezi s 514. in šestim odstavkom 515. člena ZGD-1. Navedene določbe članom organom vodenja ali nadzora, kar so obtoženi glede na predhodno pojasnjene vloge nedvomno bili, nalagajo, da pri opravljanju svojih nalog ravnajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Standard poštenosti iz 263. člena ZGD-1 pomeni spoštovanje predpisov, poleg ustave, zakonskih in podzakonskih predpisov, tudi aktov družbe ter spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz pogodb in drugih obveznosti pravnih aktov. Poštenost nadalje pomeni upoštevanje pravil profesionalne etike, kot so kodeksi in priporočila ter dobri poslovni običaji, uzance, vse to na področju delovanja gospodarske družbe (točka 257 obrazložitve).

18. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba očitano zlorabo položaja konkretizira z ravnanjem obtožencev, torej razdelitvijo enega projekta v dva z namenom izognitve, pravila iz 1. točke Službenega navodila K. Leasing št. 4/2006, z namenom, da bi morala vlogo za financiranje odobriti matična banka v Celovcu. Konkretizirana je tudi vloga obtožencev v okviru družbe K. Leasing in sicer obtoženega B. B. kot generalnega direktorja in člana kreditnega odbora, obtoženega A. A. kot direktorja in člana kreditnega odbora obtoženega C. C. kot člana nadzornega sveta. Iz opisa pa tudi izhaja višina premoženjske koristi, ki so jo pridobili družbi J. d. o. o., katere ekonomski upravičenci so bili in premoženjske škode, ki jo je s tem utrpela družba K. Leasing. Sklepno, v opisu pod točko I izreka izpodbijane sodbe opisana ravnanja obtoženih predstavljajo zadostno konkretizacijo obtožencem očitanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ-1 v zvezi s 25. členom KZ-1. 19. Glede na pojasnjeno zatrjevana kršitev kazenskega zakonika in posledično kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega sredstva ni podana.

_Kaznivo dejanje, pod točko II izreka_

20. Zagovornik obtoženega A. A. zatrjuje, da iz opisa predmetnega kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja, saj bi se iz kazensko pravnega vidika moral presojati posel, katerega temelj je v sporni pogodbi, ne pa iz civilnopravnega stališča presojati, ali je bila pravna podlaga v pogodbi dopustna ali ne. V opisu je izostal očitek zakaj oziroma kako je s predmetnim poslom obtoženi A. A. oškodoval družbo, ki jo je zastopal. 21. Na tem mestu sodišče druge stopnje izpostavlja tudi pritožbeni očitek, da Pogodba FSI nima nikakršne veze z financiranjem strank, zato je očitek, da je obtoženi A. A. kršil pravilo iz 1. točke službenega navodila K. Leasing št. 4/2006 v celoti neutemeljen, sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi niti ni navedlo razlogov, zakaj šteje, da bi obtoženi moral imeti za podpis pogodbe soglasje kreditnega odbora, s čimer pritožnik uveljavlja bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

22. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je pritožba delno utemeljena v delu, ko navaja, da pri presoji inkriminacije predmetnega kaznivega dejanja ni pravilno utemeljevati očitka zlorabe (pravilno da je prestopil meje svojih pravic) z kršitvijo službenega navodila K. Leasing št 4/2006, saj se je navedeno navodilo uporabljalo le pri financiranju nepremičnin, predmetna pogodba pa se je nanašala na storitev, ki naj bi jo družba J. d. o. o. opravila za K. Leasing. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje ta del očitka iz opisa izpustilo.

23. Sicer pa sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz točke II izreka vsebuje zadostno konkretizacijo izrabe položaja. Konkretizirana je z navedbo, da je obtoženi A. A. kot direktor družbe K. Leasing z namenom, da pridobi protipravno premoženjsko korist družbi J. d. o. o., katere edina družbenica je bila družba L. Fund AG, katere 25% upravičenec je bil tudi sam in da povzroči škodo družbi K. Leasing podpisal Pogodbo za izpeljavo zazidljivosti (FSI) občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje z oznako M1 – M. zahod v N. (v nadaljnjem besedilu Pogodba FSI) z družbo J. d. o. o. v vrednosti 3.900.000,00 EUR (brez DDV), s čimer je zavezal družbo K. Leasing, da je ob podpisu pogodbe nakazala družbi J. znesek 700.000,00 EUR (brez DDV), ne da bi družba J. d. o. o. opravila kakršnokoli storitev, prav tako je zavezal družbo K. Leasing da družbi J. d. o. o. nakaže še 3.200.000,00 EUR, pri čemer so bila izpolnitvena ravnanja družbe J. d. o. o. nedoločna, nekonkretizirana, pravna podlaga pogodbe pa je bila nedopustna, saj je bila pogodba sklenjena iz razloga, da bi se legitimiral denarni tok iz K. Leasinga v J. d. o. o., ne da bila na strani družbe J. d. o. o. dogovorjena konkretna protistoritev. Predstavljena ravnanja pa so v nasprotju z določbami 236. člena v zvezi z 514. in šestim odstavkom 515. člena ZGD. Ravnanje obtoženega A. A. je bilo usmerjeno že od začetka v to, da družbi J. d. o. o. pridobi protipravno premoženjsko korist v višini 700.000,00 EUR, in s tem tudi sebi kot 25% ekonomskemu upravičencu. Predstavljen opis vsekakor konkretizira izrabo položaja obtoženega A. A. in vsekakor ne gre za civilno pravno razmerje kot to trdi pritožba. Glede na pojasnjeno zatrjevana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ni podana.

_Kaznivo dejanje pod točko III izreka_

24. Zagovornik obtoženega D. D. pritožbeno zavzemanje za oprostitev obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, utemeljuje z navedbo, da opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja pomoči pri dveh kaznivih dejanjih zlorabe položaja ali pravic ni ustrezno konkretiziran. Pritožbeno navedbo pritožnik utemeljuje z dejstvom, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja katera sredstva je dal obtoženim na razpolago, saj v opisu ni navedenih nobenih sredstev za izvršitev kaznivih dejanj. Družba J. d. o. o., L. Fund AG in O. O. so pravne ali fizične osebe in ne morejo predstavljati sredstev za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožnik prav tako navaja, da je v opisu kaznivega dejanja izpadla konkretizacija povezave med ravnanji obtoženega D. D. in med ravnanji ostalih obtožencev.

25. Sodišče druge stopnje sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je opis obtoženemu D. D. očitanega kaznivega dejanja v povezavi z opisanimi očitki obtoženim A. A., B. B. in C. C. dovolj konkretiziran, saj iz opisa izhaja komu in s katerimi dejanji je obtoženi D. D. pomagal in katera sredstva jim je dal na razpolago za izvršitev kaznivih dejanj pod točko I in II izreka.

26. V drugem odstavku 27. člena KZ kot pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za izvršitev kaznivega dejanja, kakor tudi če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledove kaznivega dejanja ali predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem. Sodna praksa je glede instituta pomoči sprejela stališče, da so dejanja pomoči – drugače, kot dejanja storilcev ali sostorilcev – zunaj kroga po zakonu določenih ali naravnih izvršitvenih dejanj in objektivno pomenijo le podporo, omogočanje, olajševanje, pripravljanje in podobna ravnanja.2

27. Izvršitvena ravnanja, kot so navedena v opisu kaznivega dejanja pod točko III izreka, torej, da je obtoženi D. D. v svojem imenu in imenu ostali soobtoženih pri odvetniku P. P. naročil ustanovitev družbe L. Fund AG, za ustanovitev katere je zagotovil ustanovitveni kapital, katere ekonomski upravičenci so bili vsi štirje obtoženi vsak do 25%, nato kot pooblaščenec te družbe dne 13. 2. 2007 sprejel akt o ustanovitvi slovenske družbe J. d. o. o., pri čemer je istega dne v imenu družbe L. Fund AG za direktorico imenoval O. O. ter tej družbi dne 23. 4. 2007 zagotovil začetna finančna sredstva preko zasebne fundacije XS., katere ustanovitelj in ekonomski upravičenec je bil sam, da je družba J. d. o. o. lahko začela odkupovati zemljišča, ter v nadaljnjem opisu konkretizirano zavedanje obtoženega D. D., da bo s preprodajo zemljišč družbi K. Leasing in sklenitvijo Pogodbe za izpeljavo zazidljivosti (FSI) občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje M-1. M. zahod pridobil protipravno premoženjsko korist družbi J. d. o. o., posredno pa sebi in soobtoženim kot ekonomskim upravičencem, ki so z izrabo svojih položajev v družbi K. Leasing na njeno škodo odobrili financiranje nakupa nepremičnin od družbe J. d. o. o., obtoženi A. A. pa je na škodo iste družbe sklenil Pogodbo za izpeljavo zazidljivosti (FSI) že v opisu kaznivega dejanja določno opredelijo povezavo med ravnanji obtoženega D. D. in ostalimi soobtoženimi. Sodišče prve stopnje je pomoč obtoženega D. D. ostalim soobtoženim in vzročno zvezo med med pomočjo in izvršitvenimi ravnanji ostalih soobtožencev obrazloženo pojasnilo v točkah 415-433 obrazložitve. Glede na pojasnjeno pritožnik pritožbe s sklicevanjem na sodbo VS RS I Ips 9437/2009 in sklep VSL II Kp 10984/2018 ne more utemeljiti, saj ne gre za primerljive zadeve.

28. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da dejstveni opis obtoženemu D. D. očitanega kaznivega dejanja ne dovoljuje sklepanja, da opis kaznivega dejanja pomoči ni zadosti konkretiziran. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno utemeljevanje, da so v opisu kaznivega dejanja izostale okoliščine, na podlagi katerih bi bilo lahko sklepati, da se je obtoženi D. D. zavedal, da naj bi bila premoženjska korist, ki si jo je pridobila družba J. d. o. o. s preprodajo zemljišč in sklenitvijo pogodbe za izpeljavo zazidljivosti (FSI) protipravna ter na je bila družba J. d. o. o. pritegnjena v obravnavane posle brez ekonomsko upravičenega razloga.

_**Kršitev 4. točke prvega odstavka 372. člena ZKP**_

29. Zagovornik obtoženega B. B. uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, torej, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Pritožnik navedeno utemeljuje z določbo 244. člena KZ/94, ki v prvem odstavku določa pridobitev premoženjske koristi, medtem ko je novela KZ-1B v letu 2011 v prenovljenem 240. členu vnesla zakonski znak protipravna premoženjska korist. Zato po mnenju pritožnika v konkretnem opisu očitanega kaznivega dejanja obtoženemu B. B. ne zadostuje zgolj navedba premoženjske koristi, temveč mora biti ta očitno protipravna, torej pridobljena na zlobni, goljufivi in podli način, pri čemer že iz njene narave izhaja, da takšna korist povsem nasprotuje pravnemu redu kot celoti. Glede na predstavljeno, se pritožnik zavzema, da bi sodišče moralo uporabiti pri presoji obtoženčevega ravnanja določbo KZ-1B, ki je bil milejši predpis in torej obtožencu dokazati tudi protipravnost tako pridobljene premoženjske koristi, upoštevajoč, da v kazenskem pravu velja pravilo, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni enkrat ali večkrat, se uporablja zakon, ki je za storilca milejši, iz česar pritožnik izpelje absolutno prepoved retroaktivne uporabe novega zakona, če bi bila ta storilcu v škodo in nalaga sodišču dolžnost, da uporabi zakon, ki je za storilca najmilejši. 30. Sodišče druge stopnje zavrača predstavljeno pritožbeno utemeljevanje. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto. Za protipravno premoženjsko korist gre, ko zanjo ni pravne podlage. Kot je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, je bila premoženjska korist, ki so jo obtoženi s kaznivim dejanjem pridobili na škodo K. Leasinga protipravna. Sodišče prve stopnje je navedeno obrazloženo pojasnilo in v zvezi s tem navedlo razloge, ki jih v celoti sprejema tudi sodišče prve stopnje.

31. Pritožnik je sicer pravilno zaznal, da je zakonodajalec z novelo KZ-1B umestil v prvem odstavku 240. člena KZ-1 pred zakonski znak premoženjska korist tudi pridevnik „protipraven“. V skladu z ustaljeno sodno prakso je protipravnost, kot izhaja iz definicije kaznivega dejanja (7. člen), splošna sestavina slehernega kaznivega dejanja, ne glede na to ali je v opisu dejanja posebej navedena. Pri obravnavanem kaznivem dejanju je protipravnost storilčevega ravnanja izražena z inkriminacijo zlorabe storilčevega položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki je povezana z njegovim položajem in pooblastili pri gospodarskem subjektu3. Opredelitve premoženjske koristi kot protipravne KZ v prvem odstavku 244. člena res ne vsebuje. Pridevnik „protipraven“je v bistvu odveč, zato izostanek opredelitve premoženjske koristi kot protipravne v zakonu ne predstavlja podlage za zaključek, da gre za vsebinsko spremembo elementov kaznivega dejanja. Zakonski izraz „izraba položaja“ zaradi pridobitve premoženjske koristi pomeni namreč nedovoljeno protipravno delovanje. Zato je posledica premoženjska korist ali škoda, ki nastane s takšnim delovanjem, vedno protipravna, ne glede na to, ali je ta posledica opredeljena kot protipravna ali ne.4

32. Zaradi opustitve pridevnika „protipraven“ pri premoženjski koristi glede na pojasnjeno, KZ-1B ni milejši zakon, pri čemer pritožnik tudi prezre, da obtoženi niso le družbi J. d.o.o. pridobili premoženjsko korist, temveč so tudi družbi K. Leasing povzročili premoženjsko škodo. Zatrjevana kršitev tako ni podana.

**BISTVENA KRŠITEV DOLOČB KAZENSKEGA POSTOPKA IZ 8. TOČKE PRVEGA ODSTAVKA 371. ČLENA ZKP.**

33. Navedeno kršitev uveljavljajo prav vsi pritožniki in jo prepoznajo v okoliščini, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, in sicer na listino z naslovom Določitev gospodarsko upravičenih oseb, izjava pogodbenega partnerja in listino z naslovom Profil poslovnega odnosa po 6. členu Uredbe o jezikih.

34. Zagovornik obtoženega A. A. meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko ni hkrati z izločitvijo zapisnikov o zaslišanju dr. P. P. iz spisa odstranilo oziroma tudi zabrisalo tudi delov vseh ostalih listin v spisu, v katerih so povzete oziroma reproducirane izjave oziroma izpovedbe dr. P. P. Zagovornik prav tako očita, da sodišče prve stopnje ni izločilo navedenih dokazov tudi v informacijskem sistemu elektronske oblike spisa v IK vpisniku čeprav to izhaja iz izreka sklepa o izločitvi dokazov z dne 3. 9. 2021. 35. Zagovornik obtoženega B. B. uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s kršitvijo 35., 36. in 37. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, in sicer predlog utemeljuje, sklicujoč se na odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 19731/2012 dne 18. 5. 2012, na podlagi katere je Okrožno sodišče v Ljubljani Odvetniški pisarni P. & P. odredilo izročitev vse dokumentacije, ki se nanaša na ustanovitev in vodenje, pooblastila in podatke o ekonomskih lastnikih dveh gospodarskih družb, in sicer ... AG in L. Fund AG. Sodišču prve stopnje pritožnik očita, da v zvezi s pridobitvijo dokazov na podlagi te odredbe ni opravilo presoje zakonitost tako pridobljenih dokazov v tujini. Svojo pritožbo utemeljuje z odločbami Vrhovnega sodišča RS I Ips 44415/2010 in odločbo Ustavnega sodišča RS UP-127/16-31 z dne 20. 1. 2022. Meni, da sodišče pri izdaji predmetne odredbe ni upoštevalo, da je zahtevalo izročitev listin od odvetniške pisarne in je na tak način posegalo v ustavno varovano do odvetniške zasebnosti, saj ni obrazložilo oziroma utemeljilo nujnosti takega ukrepa, kar utemeljuje z določbo šestega odstavka 220. člena ZKP-N, ki izrecno določa, da mora sodno odredba, na podlagi katere se zasežejo predmeti ali spisi odvetniku, odvetniškemu kandidatu ali odvetniškemu pripravniku, med drugim vsebovati obrazložitev, iz katere je razvidno, da iskanih podatkov, ki morajo biti v odredbi določno in določljivo opredeljeni in ki se nanaša na določen predkazenski ali kazenski postopek, dejansko ni mogoče učinkoviti uporabiti na drug način.

36. Zagovornik obtoženega C. C. zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker kljub izločitvi listin, razvidnih iz sklepa z dne 3. 9. 2021 ,sodnik iz spisa ni izločil drugih listin oziroma delov listin, ki so vsebovale vsebino izločenih izjav priče P. P., kar primeroma našteva na strani 14 in 15 pritožbe. Pritožnik pritožbo utemeljuje s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani, razvidnim iz sklepa X Kp 8522/2013 z dne 26. 1. 2022 in razlogi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 26817/2014 z dne 15. 1. 2021. 37. Zagovornik obtoženega D. D. navaja, da se sodba opira na nedovoljene dokaze, in sicer listini z naslovom Določitev gospodarsko upravičenih oseb, izjava pogodbenega partnerja in Profil poslovnega odnosa po 6. členu Uredbe o jezikih glede ekonomskih upravičencev družbe L. Fund AG. Pritožnik meni, da sta navedeni listini nedovoljena dokaza iz vsebinsko enakih razlogov kot zagovornik obtoženega B. B. 38. V predmetnem kazenskem postopku je bilo o predlogih za izločitev dokazov odločeno dvakrat. Prvič so bili predlogi za izločitev dokazov podani na predobravnavnem naroku, in sicer so izločitev dokazov predlagali zagovorniki obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. Predlog zagovornikov je sodišče prve stopnje s sklepom X K 20765/2015 – 576 z dne 15. 5. 2020 zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbe, ki so jih pritožniki vložili zoper ta sklep, so bile s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 20765/2015 – 605 z dne 9. 4. 2020, zavrnjene. Tekom dokaznega postopka sta zagovornika obtoženega B. B. in D. D. podala predlog za izločitev dokazov. O predlogu je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP odločalo na glavni obravnavi dne 3. 9. 2021, in sicer je ugodilo predlogu zagovornika obtoženega B. B. ter delno predlogu zagovornika obtoženega D. D. ter iz spisa izločilo zapisnik o opravljeni videokonferenci, zaslišanju priče dr. P. P. z dne 6. 6. 2014 (zadeva X Kpr 8522/2013, priloga A679 – A700), prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 12. 2017 – zaslišanje priče dr. P. P. (zadeva X K 8522/2013) list. št. 1245 do 1257 in priloge B190 do B202 ter zapisnik Knežjega deželnega sodišča kneževine Liechtenstein št. 13 RS.2012.174-ON33 z dne 20. 11. 2012 o zaslišanju priče dr. P. P. (priloga A660, A678). Sicer je predlog zagovornika odvetnika obtoženega D. D. zavrnilo. Nadalje je odločilo, da se izločene listine zaprejo v poseben ovitek in shranijo ločeno od drugih spisov, prav tako se izločene listine izločijo v informacijskem sistemu elektronske oblike spisa v IK vpisniku in se vodijo v posebni mapi.

39. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o izločitvi predstavljenih listin z dne 3. 9. 2021, utemeljilo kot posledico okoliščine, da se je dr. P. P. na glavni obravnavi dne 9. 7. 2021 in podanem pravnem pouku v skladu z določbo petega odstavka 236. člena ZKP, odpovedal pričanju. V njegovih predhodnih zaslišanjih pa ni bil opozorjen skladno z določbo 236. člena ZKP. Pritožniki sicer pritrjujejo stališču sodišča prve stopnje z dne 3. 9. 2021 o izločitvi zapisnika o zaslišanju dr. P. P. in te odločitve ne problematizirajo. Menijo pa, da bi sodišče prve stopnje moralo iz spisa izločiti tudi dokaze, pridobljene na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 19731/2012, saj izpostavljena odredba ne vsebuje presoje nujnosti posega v odvetniško zasebnost. 40. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu naziranju, da odredba II Kpd 1937/2012 z dne 18. 5. 2012, na podlagi katere je bila zasežena dokumentacija med drugim v zvezi tudi z družbo L. Fund AG Odvetniški pisarni P. & P. v Vaduzu, ne vsebuje presoje nujnosti ukrepa, torej zasega dokumentacije v odvetniški pisarni. Prav imajo pritožniki, da sodišče prve stopnje iz tega vidika odredbe, ki je bila podlaga za zaseg dokumentacije, torej II Kpd 19731/2012 z dne 18. 5. 2012, ni presojalo. Kot je bilo v predmetnem postopku že večkrat pojasnjeno sta listini Določitev gospodarsko upravičenih oseb za L. Fund AG z dne 7. 2. 2007 (priloga A545 do A546, v prevodu v prilogi A115) in Profil poslovnega odnosa z L. Fund z dne 7. 2. 2007 (priloga A547, prevod v prilogi A116), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljevalo zaključek, da so bili obtoženi ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG, ki je bila edina družbenica družbe J. d. o. o., in so bili torej obtoženi posredni ekonomski upravičenci tudi te družbe, prišla v spis po dveh ločenih in neodvisnih poteh. Ena pot je bila ta, ki jo upravičeno problematizirajo pritožniki, torej dokumentacija, ki je bila pridobljena na podlagi izpostavljenih odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani in Celju. Druga pot, ki je pritožniki ne problematizirajo pa predstavlja isto dokumentacijo, ki pa je bila priložena kazenski ovadbi oškodovane družbe K. Leasing d. o. o., ki jo je tožilstvo prejelo 19. 5. 2011, in sicer je iz listin spisa X K 85227/2013 razvidno, da je bila za potrebne kazenske ovadbe v družbah ... in K. Leasing d. o. o. izbrana iz njihove poslovne dokumentacije internih arhivov družb ter informacijskega sistema banke. Listine, ki so izkazovale lastništvo oziroma družbenike družbe L. Fund AG pa izvira iz dokumentacije, ki je bila zasežena v Liechtensteinu s strani avstrijskega državnega tožilca. Vse navedeno je obrazloženo pojasnilo že sodišče prve stopnje v sklepu X K 20765/2015 – 576 z dne 15. 5. 2020 (točka 38 – 40 obrazložitve) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 20765/2015 – 605 z dne 9. 10. 2022, pri čemer je bilo o zakonitosti pridobitve navedene dokumentacije prvenstveno odločeno v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 8522/2013, in sicer v sklepu z dne 18. 1. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 8522/2013 z dne 19. 4. 2016 in nato še v predmetnem kazenskem postopku v sklepu.

41. Torej sklepno, dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožniki, prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost. 42. Glede na pojasnjeno zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo iz spisa izločiti tudi vse listne, v katerih je povzeta vsebina tako izločenih izjav priče dr. P. P. Zagovorniki obtoženih A. A., B. B. in D. D., določno ne navedejo, na katere listine (razen obrazložitev obtožbe) se njihov predlog nanaša, medtem ko zagovornik obtoženega C. C. taksativno navede listine, ki v sodnem spisu povzemajo izpovedbo dr. P. P., ki je bila iz predmetnega spisa izločena. Zakon o kazenskem postopku v drugem odstavku 18. člena določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na _dokaze_, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot tudi ne na _dokaze_, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Nobenega dvoma torej ni, da zakon govori o _dokazih_, torej v konkretnem primeru zapisniku o opravljeni videokonferenci z dne 6. 6. 2014, prepisu zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 12. 2017 in zapisniku Knežjega deželnega sodišča kneževine Liechtenstein (določno opredeljeni v 1. do 3. alineji izreka sklepa X K 20765/2015 – 823 z dne 3. 9. 2021. Navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi storilo. Zakon ne določa, da je potrebno iz celotnega kazenskega spisa črtati besedilo, ki povzema vsebino nedovoljenih dokazov, pač pa je določbi 18. člena ZKP zadoščeno, če so iz spisa izločeni nedovoljeni dokazi. Med posameznimi sodišči je sicer zaslediti različno prakso glede izločanja nezakonitih dokazov. Določena sodišča striktno izločajo le dokaze, glede katerih so ugotovila, da so nezakoniti, določena sodišča pa izločajo tudi besedila, ki povzemajo vsebino nezakonitih dokazov. Bistveno za presojo obstoja zatrjevane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo. Zato pritožniki v tem delu s pritožbo ne morejo uspeti.

43. Glede pritožbenega očitka obtoženega D. D., da sodišče prve stopnje iz IK vpisnika ni izločilo listin, sodišče druge stopnje sicer uvodoma pritrjuje ugotovitvi zagovornika, da je sodišče prve stopnje v izreku sklepa navedlo, da se izločene listine izločijo v informacijskem sistemu elektronske oblike spisa v iK vpisniku, vendar pa ne gre spregledati, da so bile navedene listine izvorno pridobljene iz spisa X Kpr 8522/2013 in se v predmetnem kazenskem spisu nahajajo vpisane kot priloge, ki pa v iK vpisniku niso nikoli zavedene. Glede na pojasnjeno sodišče prve stopnje kljub temu nekoliko nerodnemu zapisu v izreku sklepa teh listin iz iK vpisnika spisa X K 20765/2015 niti ni moglo izločiti.

44. Zagovornik obtoženega C. C. pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na razloge sklepa Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 8522/2013 z dne 26. 1. 2022 in razlogi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 26817/2014 z dne 15. 1. 2021. Sodno prakso ustvarja Vrhovno sodišče RS, ne pa višja sodišča in sodišča prve stopnje. Čeprav gre v prvem primeru za iste obtožence, v drugem pa sta procesuirana obtožena D. D. in C. C., ne gre za identično situacijo, sploh pa v drugem primeru kazenski postopek na prvi stopnji še ni zaključen oziroma, sklep, na katerega se sklicuje pritožnik ni bil preizkušan v pritožbenem postopku.

45. Zagovornik obtoženega D. D. je kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljeval tudi z izsledki strokovnega pravnega mnenja Kazenskopravne katedre Pravne fakultete ... z dne 5. 9. 2022 (v nadaljnjem besedilu Mnenje), in sicer, da iz priloženega strokovnega mnenja izhaja, da je nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predstavljeno stališče izsek evidenčnega stavka sodbe VS RS, na podlagi katere pritožnik tudi utemeljuje pritožbeno kršitev.

46. Sodišče druge stopnje zaključuje, da obramba obtoženega D. D. ne more s sklicevanjem na navedeno Mnenje utemeljiti pritožbene teze, da se izpodbijana sodba opira na nezakonite dokaze. Že iz uvoda Mnenja je razvidno, da je bila osnova za izdelavo mnenja „vsa prebrana posredovana dokumentacija“, ki po mnenju avtorjev strokovnega mnenja zadostuje za izdelavo mnenja. V nadaljevanju je iz Mnenja razvidno, da sta avtorja razpolagala z obtožnico, sodbo in „dokumentacijo“ o pridobitvi dokazov iz tujine. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna navedba virov, ki so bili osnova za izdelavo Mnenja, nekonkretizirana in posplošena. Avtorja sta sicer zapisala, da je mnenje izdelano skladno z „dogmatičnimi spoznanji kazenskopravne teorije“, a izraža osebno stališče obeh avtorjev, kar po presoji pritožbenega sodišča ne more nadomestiti argumentirane, obrazložene in prepričljive ocene sodišča prve stopnje, ki je obrazloženo pojasnilo, zakaj predlogom zagovornikov po izločitvi dokazov ni v celoti sledilo. Sodišče druge stopnje je v tej odločbi že pojasnilo, zakaj sprejema presojo sodišča prve stopnje, da dokazi, zaseženi v odvetniški pisarni P. niso nezakoniti dokazi, zato zagovornik obtoženega D. D. s sklicevanjem na Mnenje, ki ga v bistvu povzema sam tudi v svoji pritožbi, ne more utemeljiti zatrjevane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

**ZATRJEVANA KRŠITEV IZ 2. TOČKE PRVEGA ODSTAVKA 371. ČLENA ZKP**

47. Navedeno kršitev uveljavljajo vsi štirje zagovorniki obtožencev, prav tako tudi zakoniti zastopnici in pooblaščenca pravnih oseb, ki jim je bila odvzeta premoženjska korist. Izločitveni razlog prepoznajo v okoliščini, da je o obtožbi odločal predsednik senata, ki se je predhodno seznanil z dokazi, ki so bili kot nezakoniti v nadaljevanju postopka izločeni iz spisa. Pritožniki predstavljeno utemeljujejo s tako imenovano _psihološko okužbo sodnika_.

48. Zagovornik obtoženega D. D. je tosmerno pritožbeno navedbo utemeljeval tudi s Strokovnim pravnim mnenjem Kazenskopravne katedre Pravne fakultete ... z dne 5. 9. 2022 (v nadaljnjem besedilu Mnenje).

49. Zagovornik obtoženega D. D. utemeljuje zatrjevano kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP med drugim tudi z vsebino točke 2 Mnenja. Mnenje povzema ustaljeno sodno prakso, ki se nanaša na nepristranskost sojenja, izločitev sodnika in poštenega kazenskega postopka skozi določbe Ustave RS in EKČP ter našteva določbe Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo izločitev sodnika ki jih v pritožbi navaja tudi sam pritožnik. Avtorja Mnenja sicer sama ugotavljata, da stranka izločitvenega razloga iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP v pritožbenem postopku ne more uveljaviti, če sicer ni zahtevala izločitve sodnika že tekom glavne obravnave, vendar pa mora sodišče druge stopnje na to kršitev paziti po uradni dolžnosti, pri čemer pa se avtorja mnenja do konkretnega primera ne opredelita.

50. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da se s strani pritožnikov zatrjevana kršitev 2. točke drugega odstavka nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom X Kp 20765/2015 – 823 z dne 3. 9. 2021 izločilo v izreku sklepa navedene listine. Nadalje je potrebno ugotoviti, da so prav vsi pritožniki izločitveni razlog navedli šele v pritožbenem postopku, saj se jim tekom postopka na prvi stopnji ta okoliščina več kot očitno ni zdela problematična. Ravno nasprotno. Predsednik senata je izrecno po sprejemu sklepa o izločitvi dokazov že na glavni obravnavi dne 3. 9. 2021 pozval stranke, da podajo morebitne predloge za izločitev sodnika. Glede na odsotnost obdolženih na naroku za glavno obravnavo, na katerem je bil sprejet sklep o izločitvi dokazov, pa je strankam omogočil, da sodišču v roku treh dni sporočijo svojo odločitev, zlasti odločitev obdolžencev, ki niso navzoči na glavni obravnavi (stran 10 zapisnika glavne obravnave z dne 3. 9. 2021). Na tak poziv je zagovornik obtoženega D. D. celo izrecno izjavil, da sam ne podaja predloga za izločitev sodnika, saj nenazadnje te listine še niti niso bile izvedene kot dokaz, zato se sodnik z njimi niti ni seznanil. Pridržal pa si je pravico, da bo v primeru, če bi obtoženi D. D. podal predlog za izločitev sodnika, le to sodišču sporočil v roku treh dni. Prav tako so na glavni obravnavi navzoči zagovorniki obtoženega C. C., B. B. in A. A. izjavili, da sami ne podajajo predloga za izločitev sodnika ter dodali, da bodo obtoženi v roku treh dni sporočili, ali tak predlog podajajo ali ne. Enako pravico si je glede izločitve sodnika pridržal tudi državni tožilec. Nadalje je pregled spisa pokazal, da pritožniki tekom nadaljnjega postopka izločitve sodnika niso zahtevali. Pravne osebe, katerim je bila odvzeta premoženjska korist, pa takšnega predloga sicer niti niso mogle podati, saj na glavno obravnavo niso bile vabljene.

51. Sodišče druge stopnje po presoji pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe zaključuje, da uveljavljena kršitev ni podana. Ustaljena sodna praksa je vzpostavila merila, po katerih se presoja, ali je podan izločitveni razlog z 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Za izločitev sodnika iz tega razloga zadošča, da gre za dokaz, ki se mora izločiti, ob pogoju, da bi zaradi svoje vsebine lahko vplival na nepristranskost sodnikove odločitve o obtožbi. Kdaj se mora dokaz kot nedovoljen izločiti iz spisov, je določeno v več določbah ZKP, medtem ko je presoja možnosti vpliva nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev vedno dejansko vprašanje, ki se v vsakem posameznem primeru ugotavlja glede na vsebino samega dokaza. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, pa je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev.5

52. Obramba obtoženih zatrjuje, da je vsebina izločenih dokazov takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo končno odločitev, kar utemeljujejo s tem, da očitki o zlorabah položaja v največji meri temeljijo na družbi L. Fund AG, v kateri naj bi bili obtoženci ekonomski upravičenci vsak do 25%, dr. P. P. pa zastopnik te družbe. Kot je bilo že izpostavljeno, utemeljujejo zatrjevano kršitev s _psihološko okuženostjo sodnika_ z nezakonitimi dokazi, ki pa je obrazloženo ne pojasnijo, razen s posplošenim očitkom,da se je seznanil z vsebino nedovoljenih dokazov kar je nujno vplivalo na njegovo odločanje o predmetni obtožbi.

53. Za presojo, ali je podan izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39, člena ZKP in posledično kršitev ustavnih in konvencijskih jamstev do nepristranskega in poštenega postopka, je potrebno upoštevati relevantne kriterije, pomembne pri presoji danosti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ustavno sodišče je v odločbi Up-62/98 z dne 1. 7. 1999 sprejelo stališče, da ni pomembno le, ali je bila zaradi tega, ker nezakonit dokaz ni bil izločen, obsojencu kršena kakšna ustavna pravica, temveč tudi ali sodba temelji na takšnem dokazu6. 54. Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju svoje odločbe podrobneje pojasnilo, zakaj sprejema razloge izpodbijane sodbe glede dejstva, da so bili obtoženci ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG. Na tem mestu pa bo zaradi presoje predstavljenih pritožbenih navedb le na kratko povzelo razloge izpodbijane sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje utemeljevalo zlorabo položaja obtožencev in z njo povezano ekonomsko upravičenostjo obtožencev v družbi L. Fund AG. Sodišče prve stopnje je zaključek, da so bili obtoženci ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG utemeljevalo na podlagi dejstva, da je bila družba L. Fund AG vpisana v register dne 6. 2. 2007, kot delniška družba. Člana upravnega sveta družbe sta bila dr. P. P. in dr. R. P. Nadalje iz listine gospodarsko pooblaščenih oseb za stranko L. Fund AG izhaja, da je dr. P. P. šest dni pred vpisom oziroma ustanovitvijo družbe podal izjavo, da na premoženjski vrednosti nazadnje sodelujejo z osebnimi podatki navedeni obtoženci D. D., B. B., C. C. in A. A. ter se zavezal, da bo spremembe, posebno v zvezi z gospodarsko upravičenostjo, pisno sporočil banki. Nadalje je sodišče prve stopnje utemeljevalo predstavljen zaključek na podlagi listine Določitev gospodarsko upravičenih oseb, izjava pogodbenega partnerja, ki jo je dne 7. .2. 2007 v Vaduzu podal D. D., iz katere izhaja, da so ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG obtoženi D. D., B. B., C. C. in A. A., in sicer vsak do 25% in na podlagi listine Profil poslovnega odnosa po 6. členu Uredbe o jezikih z dne 7. 2. 2007, iz katere izhaja, da je kot pogodbeni partner naveden D. D., kot gospodarsko pooblaščene osebe pa ponovno A. A., B. B., C. C. in D. D. vsak do 25%.

55. Zgoraj predstavljen strnjen povzetek izpodbijane sodbe izkazuje, da sodišče prve stopnje ni utemeljevalo svojega zaključka, da so bili obtoženi ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG, na podlagi izpovedbe dr. P. P., pač pa na podlagi dveh listin, in sicer Določitev gospodarsko upravičenih oseb, izjava pogodbenega partnerja in Profil poslovnega odnosa po 6. členu Uredbe o jezikih z dne 7. 2. 2007, ki pa glede na pojasnjeno v poglavju „Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista nezakonita dokaza.

56. Pritožbeno sodišče sklepno zaključuje, da sodba sodišča prve stopnje, ki je predmet pritožbene presoje, ne temelji na izločenih dokazih, torej izpovedbah dr. P. P. Pritožniki sicer svoj predlog utemeljujejo s sklicevanjem in povzemanjem številnih ustavnih odločb in odločb Vrhovnega sodišča RS, ki so se ukvarjale z vprašanje institutom izločitve sodnika in s tem povezano kršitvijo ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS (pravice do sodnega varstva) in pravice iz 6. člena EKČP ter posledično _psihološko okužbo sodnika,_ ki je pa sodišče druge stopnje ne zazna, pritožniki pa je tudi obrazloženo ne pojasnijo, na kar je bilo v tej odločbi že opozorjeno. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.

57. Zagovornik obtoženega C. C. uveljavlja **izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP**, ki ga prepozna v tem, da je predsednik senata predhodno že večkrat sodeloval ter odločal kot član zunajobravnavnega senata, ko je slednji v fazi sodne preiskave odločal o različnih pravnih sredstvih obrambe obdolženih in/ali prejemnikov koristi in primeroma navede sklepe ter utemelji, da je predsednik senata moral presojati obstoj utemeljenega suma obtožencem očitanega kaznivega dejanja, zato bi se skladno z določbo 40. člena ZKP tudi že sam moral predlagati svojo izločitev.

58. Po presoji pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev ni podana Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se očitno tekom postopka zagovorniku ni pojavil dvom v pristranost razpravljajočega sodnika, saj je bil nedvomno seznanjen, da je predsednik senata sodeloval v odločbah zunajobravnavnega senata, ki je presojal pritožbe zoper sklepe preiskovalnega sodnika, oziroma podaljševal odrejeno začasno zavarovanje. Pritožnik sicer ne navede, zakaj ni tega razloga uveljavljal že tekom postopka. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika iz razloga iz 6. točke 39. člena ZKP, takoj ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika iz razloga iz 6. točke prvega odstavka ali iz 2. točke drugega odstavka 39. člena tega zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave. Če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Glede na to, da je spisovno razvidno, da je zagovornik večkrat vpogledal predmetni kazenski spis, ki mu je bil tudi posredovan v elektronski obliki, je pritožbeni razlog uveljavljen prepozno, zato sodišče druge stopnje te kršitve ni presojalo.

**Pritožbene navedbe v zvezi z zaključkom izpodbijane sodbe, da so bili obtoženci ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG**

59. Sodišče prve stopnje je utemeljevalo zlorabo položajev obtožencev in njihov naklep v okoliščini, da so bili obtoženi vsak do 25 % ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG,, posredno torej družbe J. d. o. o., saj je bila družba L. Fund AG edina družbenica družbe J. d. o. o. Te razloge izpodbijajo vsi štirje obtoženi po svojih zagovornikih. Sodišče druge stopnje bo na pritožbene očitke, v katerih pritožniki grajajo predstavljen zaključek izpodbijane sodbe, odgovorilo na enem mestu, da se ne bi po nepotrebnem ponavljalo, saj se pritožbeni očitki vsebinsko prekrivajo. Zaradi jasnosti pa bo uvodoma strnjeno povzelo posamezne pritožbe.

60. Zagovornik obtoženega A. A. navaja, da izpodbijana sodba gradi očitke na nedoločenem pravnem pojmu „ekonomski upravičenci“, saj slovenski pravni red tega pojma ne pozna. Nadalje, da A. A. ni mogel biti ekonomski upravičenec, saj nikoli in nikdar ni imel v posesti prinosniških delnic te delniške družbe, v posledici česar ne morejo držati ugotovitve sodišča, da naj bi bil obtoženi A. A. ekonomski upravičenec v družbi L. Fund AG na podlagi enostranske izjave D. D., za katero obtoženi A. A. ni vedel, kar pritožba utemeljuje na podlagi strokovnih mnenj dr. S. S. in dr. T. T. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da v razlogih sodbe ne pojasni zakaj mnenjem ne sledi. V kolikor bi držala teza sodišča, da je obtoženi A. A. ekonomski upravičenec družbe, bi moral dr. P. P. osebno opraviti identifikacijo ekonomskih upravičencev oziroma bi mu moral pogodbeni parter, torej obtoženi D. D., izročiti nek osebni dokument ekonomskega upravičenca, pri čemer obtoženi A. A. nikomur nikdar ni izročil svojega osebnega dokumenta, da bi na podlagi tega lahko dr. P. P. štel A. A. za ekonomskega upravičenca v družbi L. Fund AG. Pritožnik graja tudi razloge izpodbijane sodbe glede denarnih tokov med družbami J. d. o. o., L. Fund AG, fundacijo Q. in opozori, da je bilo nakazilo na fundacijo Q. s strani družbe F. Corp. opravljeno pred nakazilom J. d. o. o. na družbo L. Fund AG. Zagovornik obtoženega A. A. tudi opozori, da iz obrazložitve niti ne izhaja, da bi si obtoženi A. A. pridobil protipravno premoženjsko korist, pri čemer v nadaljevanju zapiše, da dejanje storil z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi družbi v kateri je bil tudi sam ekonomski upravičenec in da je družba J. d. o. o. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 700.000,00 EUR (II. točka izreka) s čimer pritožnik utemeljuje hkrati tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je izrek v nasprotju z obrazložitvijo (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

61. Zagovornik obtoženega B. B. navaja, da ni nobenega dokaza, da naj bi obtoženi B. B. aktivno sodeloval pri ustanovitvi družbe L. Fund AG, bodisi bil z njeno ustanovitvijo in svojim 25 % ekonomskim upravičenjem v tej družbi seznanjen. Ravno seznanjenost z dejstvom, da je bil ekonomski upravičenec oziroma zavedanjem le-tega, je bistveno za presojo naklepa obtoženega B. B. Pri čemer pritožnik opozarja, da ni na nobenem dokumentu podpisa obtoženega, saj ni podpisal nobene listine v zvezi s tem, pri čemer pritožnik primeroma opisuje, kakšen postopek je bil potreben za ustanovitev Fundacije H. Opozori tudi, da je za presojo ekonomske upravičenosti potrebno odgovoriti na vprašanje, kdo je imel v posesti delnice družbe, pri čemer se izpodbijana sodba do tega ni opredelila.

62. Sodišče druge stopnje glede na vsebino pritožbenih navedb pritožnika, zavrača pritožbeni očitek, zagovornika obtoženega B. B. da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do zagovora obtoženca, predvsem do ključnih navedb obrambe, v čemer pritožnik prepozna kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in 15., 22. in 29. člena Ustave RS. Pritožnik pritožbe v tem delu ne more utemeljiti z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obtoženega B. B., v delu, ko je pojasnil, zakaj je soobtoženemu D. D. posredoval osebne podatke in do dokazov, ki jih je v zvezi s tem predložil sodišču, s katerimi je obramba dokazovala razlog, da je obtoženi B. B. obtoženemu D. D. posredoval svoje osebne podatke, ki naj bi bil po navedbah obrambe iskanje pomoči pri zdravljenju obtoženčevega sina Č. B. Sodišče prve stopnje je uvodoma pojasnilo, da zagovoru obtoženega ne sledi in pojasnilo, da se bo do dokazov, ki so pomembni za razsojo in se nanašajo na odločilna dejstva opredelilo v nadaljevanju svoje odločbe, kar je v zvezi z zatrjevano obrambno tezo tudi storilo. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno in bo še je sodišče prve stopnje obrazloženo pojasnilo (točka 164 do 170 obrazložitve) na osnovi katerih dokazov zaključuje, da so bili obtoženi, torej tudi obtoženi B. B. ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG, zato zatrjevana kršitev ni podana.

63. Na tem mestu sodišče druge stopnje pripominja, da je kršitev, ki jo uveljavlja pritožnik relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri mora pritožnik dokazati vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, česar pa pritožnik ne zatrjuje.

64. Zagovornik obtoženega C. C. očita sodišču prve stopnje, da v razlogih izpodbijane sodbe ne navede nobenega neposrednega dokaza, da bi si obtoženi pridobil protipravno premoženjsko korist, pač pa se to odraža le v trditvi, da je bil ekonomski upravičenec družbe L. Fund AG. Sodišču prve stopnje očita, da je zaključek izpodbijane sodbe o domnevnem dogovoru med obtoženimi dokazno nepodprt. Navaja tudi, da izpodbijana sodba ne pojasni na podlagi česa izpeljuje zaključek, da naj bi obtoženi vedel, da je pri nakupu spornih nepremičnin kot posrednik sodelovala družba J. d. o. o. ter da naj bi bila družba J. d. o. o. lastniško povezana z družbo L. Fund AG. Pritožnik opozarja, da tudi v kolikor bi držal očitek obtoženemu C. C., da je bil ekonomski upravičenec v družbi L. Fund AG, ni prav nobenega dokaza, da je vedel za ustanovitev družbe J. in aktivnosti te družbe. Obramba opozarja, da obtoženi nikoli ni prejel nobenih zneskov ali nakazil, saj mu tudi ni bila naložena nikakršna vrnitev morebitne protipravne premoženjske koristi, ker so vse finančne transakcije potekale med drugimi fizičnimi in pravnimi osebami. Pritožnik neobstoj ekonomskega upravičenja utemeljuje tudi na podlagi mnenja dr. S. S. in prof. dr. T. T. 65. Zagovornik obtoženega D. D. pa poskuša ovreči tezo o ekonomski upravičenosti, predvsem sklicevanjem na mnenje dr. I. I. in navajanjem, da ni nobene povezave z kaznivimi dejanji, ki se očitajo ostalim obtožencem z ravnanjem obtoženega D. D. Zagovornik obtoženega D. D. nadalje opozori, da se v vlogi za financiranje ne omenja družba J. d. o. o. niti družba L. Fund AG, zato niti ni mogoče govoriti o domnevnem prikrivanju očitanega konflikta interesov. Po mnenju obrambe obtoženi D. D. z ustanovitvijo teh družb in z imenovanjem O. O., ni v ničemer pripomogel, da je bilo predlagano financiranje odobreno. Glede na že pojasnjeno, da je obramba obtoženega D. D. utemeljevala neobstoj ekonomskega upravičenja na podlagi mnenja prof. I. I., je pritožbena kritika usmerjena tudi v zaključek izpodbijane sodbe, da mnenju ne sledi, pri čemer pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem ekonomske finančne stroke, da bi lahko zavrnilo zaključke dr. I. I. in bi to lahko storila le v primeru, če bi angažirala novega izvedenca, v posledici česar je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Nadalje obramba obtoženega D. D. prepozna kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se sodišče pri ugotavljanju ekonomske upravičenosti družbe J. d. o. o. v bistvenem ni opredelilo do zagovora obtoženega D. D. 66. Skupno pritožbam zagovornikov obtoženega A. A., B. B. in C. C., je v zanikanju vedenja, da so bili ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG in posredno družbe J. d. o. o., iz razloga, ker v zvezi s tem niso podpisali nobenega dokumenta. Pri tem so se sklicevali na zagovor obtoženega D. D., ki je pojasnil, da je z namenom nakupa oziroma financiranja nepremičnin na Hrvaškem posredoval osebne podatke obtoženih, vendar pa kasneje do tega projekta ni prišlo. Sodišče druge stopnje sprejema presojo sodišča prve stopnje, ki ni sledilo zagovorom obtoženih A. A., B. B. in C. C., ki so zanikali povezavo z družbo L. Fund AG in njihovo ekonomsko upravičenostjo v tej družbi. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe določno pojasnilo, zakaj zagovorom obtoženih ne sledi. Tem razlogom pa se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Predvsem listinska dokumentacija izkazuje vpletenost obtoženega A. A., C. C. in B. B. v družbo L. Fund in posredno v družbo J. d. o. o. Na eni strani na ta zaključek napotuje dejstvo, da so bili obtoženi ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG, na drugi navedeno dokazuje časovnica ustanovitve družbe L. Fund AG, J. d. o. o. in podpis protokolov. Na podlagi predstavljenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo da so bili obtoženi kot ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG, ki je bila edina družbenica družbe J. d. o. o., posredno ekonomski upravičenci J. d. o. o., zato so bila njihova ravnanja razvidna iz točke I izreka, glede obtoženega A. A. pa tudi iz točke II, izreka usmerjena v to, da družbi J. d. o. o. pridobijo protipravno premoženjsko korist, posredno pa sebi kot ekonomskim upravičencem. Iz izpiska iz javnega registra Liechtenstein je razvidno, da je bila družba L. Fund AG v register vpisana 6. 2. 2007 kot delniška družba. Osnovni kapital je bil razdeljen na 100 prinosniških delnic po 500 CHF. Člana upravnega sveta družbe sta bila dr. P. P. in dr. R. P. V rubriki opombe je navedeno, da so delničarji (torej množinsko poimenovanje delničarjev), obveščeni preko priporočenega pisma. Nadalje njihovo vpetost v družbo L. Fund AG izkazuje listina Določitev gospodarsko pooblaščenih oseb za stranko L. Fund AG, in sicer je dr. P. P. podal izjavo, da na premoženjski vrednosti nazadnje gospodarsko sodelujejo D. D., B. B., C. C. in A. A., pri čemer so navedeni osebni podatki obtoženih. V tem delu je ovrženo mnenje dr. S. S., ki ga je izdelal po naročilu obtoženega D. D., da bi dr. P. P. moral preveriti identiteto drugih ekonomskih upravičencev, če so sicer bili oziroma po posvetu z obtoženim D. D. izvesti spremembo ekonomskih upravičencev, ki jih je ugotovil. Zgoraj izpostavljeni listini dokazujeta, da je dr. P. P. razpolagal z osebnimi podatki obtoženih kot je to določal 6. člen Zakona o dolžnosti skrbnega ravnanja in k temu sprejeti Uredbi o dolžnosti skrbnega ravnanja, na kateri se dr. S. S. sklicuje. Tudi listina Določitev gospodarsko upravičenih oseb izjava pogodbenega partnerja, ki jo je dne 7. 2. 2007 v Vaduzu podal D. D., vsebuje zapis, da so ekonomski upravičenci L. Fund AG, D. D., B. B., C. C. in A. A. vsak do 25 %. Navedba obtoženega D. D., da je to listino imel z namenom ustanovitve podjetja oziroma izpeljavo projekta na Hrvaškem, ostaja na ravni posplošenega zatrjevanja, saj obtoženi D. D. kljub siceršnji dokazni aktivnosti tekom postopka ni predložil prav nobenega dokaza, ki bi ta del njegovega zagovora potrjeval. Nadalje je v listini, ki se nanaša na družbo L. Fund AG z naslovom Profil poslovnega odnosa po 6. členu Uredbe o jezikih z dne 7. 2. 2007, navedeno, da je pogodbeni partner D. D., gospodarsko pooblaščena oseb vsak do 25 % pa so A. A., B. B., C. C. in D. D. Da D. D. ni bil edini kljub okoliščini, da je posedoval 100 prinosniških delnic edini ekonomski upravičenec te družbe, pa izkazuje izjave O. O. z dne 17. 3. 2008, ki jo je podala banki ... d. d. v zvezi z transakcijskim računom družbe J. d. o. o., kjer je navedeno, da je družba L. Corp. delniška družba v kateri nihče od delničarjev ne poseduje več kot 25 delnic podjetja. Prav tako pa na dejstvo, da so bili obtoženci ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG izkazuje dopis D. D. z dne 17. 8. 2011, ki ga je poslal na Davčno upravo Republike Slovenije, kjer v rubriki „lastniški deleži“ navaja, da ima pri družbi L. Fund AG 25 % lastništvo, pri čemer je obtoženi D. D. šele 24. 8. 2012 dopolnil predmetni dopis in navedel, da je 100 % edini lastnik družbe L. Fund AG.

67. Povezanost obtoženih z družbo L. Fund AG oziroma prepletenost družb, ki so jih obtoženi ustanavljali v tujini z družbo L. Fund AG, je sodišče prve stopnje pojasnilo v točkah 164 do 168 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer je obtoženi B. B. ustanovil Fundacijo H. na kateri je bil edini ekonomski upravičenec. Denarni tokovi izkazujejo, da je Fundacija H. od panamske družbe F. Corp. prejemala denarna nakazila. Ne gre prezreti, da je družba J. d. o. o. dne 23. 10. 2008 družbi L. Fund AG nakazala znesek 850.000,00 EUR, le-ta pa je nato družbi F. Corp. nakazala dne 29. 10. 2008 znesek 204.000,00EUR, dne 11. 11. 208 znesek 410.000,00 EUR in dne 17. 11. 2008 še znesek 204.000,00EUR, pri čemer pri nobenem od treh nakazil ni bil naveden namen plačila. Dne 17.11.2008 pa je bil s strani družbe F. Corp. nakazan Fundaciji H. znesek 200.000,00 EUR. Tudi obtoženi A. A. je imel v tujini ustanovljeno fundacijo Q., katere ekonomski upravičenec je bil. Fundacija Q. pa je prav tako od družbe F. Corp. prejela nakazilo z dne 9. 10. 2007 v višini 2.100.000,00 EUR. Obtoženi C. C. je imel v tujini ustanovljeno družbo R. AG, ki je dne 31. 10. 2007 od družbe F. Corp. prejela nakazilo v višini 2.065.000,00 EUR, dne 6. 11. 2007 pa še znesek 630.000,00 EUR.

68. Izkazani denarni tokovi torej utemeljujejo zaključek izpodbijane sodbe, da so bili obtoženih z družbami ustanovljenimi v tujini povezani z družbo L. Fund AG, ki je bila lastnica družbe J. d. o. o. Glede na pojasnjeno pritožniki z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, dokazno nepodprtim zanikanjem ekonomskega upravičenja vsakega od posameznih obtožnih ter sklicevanjem na strokovna mnenja, ki so jih predložili sodišču prve stopnje,in na katera se v pritožbi sklicujejo, ne morejo ovreči pravilnega zaključka izpodbijane sodbe, da so bili ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG.

69. Zagovornik obtoženega D. D. obširne pritožbene navedbe, v katerih nasprotuje zaključku izpodbijane sodbe, da so bili obtoženi ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG in posredno družbe J. d. o. o., utemeljuje med drugim tudi na podlagi Pravnega mnenja o pravnem razmerju med formalnim in ekonomskim upravičencem prinosniških delnic (v nadaljnjem besedilu Mnenje dr. T. T.), ki ga je za naročnika odvetnika ... v juliju 2020 v okviru Inštituta ... pri Pravni fakulteti v ... izdelal prof. dr. T. T. 70. Na tem mestu sodišče druge stopnje pripominja, da iz mnenja dr. T. T. izhaja, da je mnenje pripravljeno na podlagi predpostavk navedenih v vprašanju in avtorjevega najboljšega znanja in osebne presoje, pri čemer je avtor mnenja naročnika izrecno opozoril, da je sicer mnenje ustvarjeno po najboljšem znanju, ugotovitve v nobenem primeru ne pomenijo, da pa organ, ki presoja zadevo ne bi mogel odločiti drugače. Nadalje dr. T. T. pojasni, da mnenje odgovarja in je vezano na postavljeno vprašanje. Srž mnenja dr. T. T. predstavlja njegov zaključek, da je konstitutivni pogoj za obstoj položaja ekonomske upravičenosti, obstoj pravnega razmerja med dejanskim oziroma formalnim upravičencem in ekonomskim upravičencem, pri čemer je obramba obtoženega D. D. izpostavila, da tožilstvo ni predložilo nobenega dokaza, da bi med obtoženim D. D. in ostalimi obtoženci obstajalo takšno pravno razmerje, niti to ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Pritožniki sicer ugotovitve dr. T. T. pravilno citirajo. Vendar pritožniki ne morejo vnesti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da so bili obtoženi ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG.

71. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da so obtoženi ekonomski upravičenci, sprejelo po obširno izvedenem dokaznem postopku in upoštevajoč obširno listinsko dokumentacijo, ki jo je taksativno v izpodbijani sodbi navedlo, se do nje v posameznih delih sodbe opredelilo in nato obrazloženo pojasnilo, zakaj so bili obtoženi ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG. Sodišču prve stopnje mnenje dr. T. T. kot dr. S. S. ni ostalo prezrto, saj se je do obeh mnenj opredelilo. Pritožbeni očitek, da so v izpodbijani sodbi izostali razlogi glede obeh mnenj je torej protispisen, saj so razlogi, zakaj sodišče prve stopnje mnenj ne sprejema navedeni v točkah 248, 249 ter 251 do 253 obrazložitve. Pritožniki glede na pojasnjeno z lastno dokazno oceno mnenja dr. S. S. in dr. T. T., ne morejo vnesti dvoma v pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje.

72. Glede na pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da so bili obtoženi preko družbe L. Fund AG posredni ekonomski upravičenci družbe J. d. o. o. zagovornik obtoženega D. D. absolutne bistvene kršitve določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s pritožbenim očitkom, da se v izreku obtoženim očita, da so sebi in drugim pridobili pridobili protipravno premoženjsko korist, v konkretnem delu pa iz izreka izhaja, da so pridobili korist družbi J. in posredno sebi, ne more utemeljiti.

73. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek zagovornika obtoženega A. A., da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe ker iz izreka ne izhaja točno določena premoženjska korist, ki naj bi si jo obtoženi A. A. sebi pridobil. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da so obtoženim družbi J. d. o. o., in s tem posredno sebi kot ekonomskim upravičencem, pridobiti protipravno premoženjsko korist. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko I in II, je razvidno, kolikšno premoženjsko korist so obtoženci družbi J. d. o. o. pridobili in s tem posredno tudi sebi.

74. Zagovornik obtoženega C. C. iz smiselno enakih razlogov nasprotuje predstavljenemu zaključku izpodbijane sodbe, ko navaja, da je pojem ekonomski upravičenec bistveno ožji od upravičenj, ki kot taka izhajajo iz lastništva gospodarske družbe, kar utemeljuje z ugotovitvami razvidnimi iz pravnega mnenja dr. S. S., ki je navedel, da pravice družbenika in s tem lastnika izhajajo izključno iz delnic, le teh pa obtoženi ni imel, zato njegova vloga ekonomskega upravičenca v zvezi z družbo L. Fund AG ni izkazana. Torej sklepno glede obstoja ekonomskega upravičenja zgolj okoliščina, da je imel obtoženi D. D. v posesti delnice, ne dovoljuje sklepanja, da obtoženi niso bili ekonomski upravičenci. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o tej okoliščini nima razlogov, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč v tej odločbi že povzeto in predstavljeno časovnico ustanovitve družbe L. Fund AG ter nato z njene strani ustanovljeno družbe J. d. o. o., postavitev O. O. za direktorico družbe J. d. o. o., čas v katerem je prihajalo do sprejemanja odločitve o financiranju projekta Č. ter odobritev financiranja, vsebino listin, predvsem Določitev gospodarsko pooblaščenih oseb za družbo L. Fund AG, vsebino listine Gospodarsko upravičenih oseb, izjavo pogodbenega partnerja ter Profil poslovnega odnosa po 6. členu Uredbe o jezikih z dne 7. 2. 2007, pisna pojasnila D. D. Ministrstvu za finance ter izjavo O. O. banki ... d. d., pravilno in utemeljeno zaključilo o tem, da so bili obtoženi ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG, zato pritožniki z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih v ponavljajo zagovore obtoženih in s sklicevanjem na strokovna mnenja dr. T. T. in dr. S. S., ne morejo vnesti dvoma v presojo sodišča prve stopnje, da so bili ekonomski upravičenci.

**Preostale pritožbene navedbe** _K pritožbi obtoženega A. A._

75. Pritožnik kršitev pravice do obrambe utemeljuje s tem, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge, oziroma da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo niti jih ni zavrnilo.

76. V skladu z ustavljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč mora izvesti le tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni. Dokazni predlog lahko zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.7 Pritožnik izpostavlja dokazne predloge, ki jih je podal na glavni obravnavi dne 5. 3. 2021 in 12. 3. 2021. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da na predstavljen način podani dokazni predlogi niso artikulirani in ustrezno substancirani, zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno do njih posebej opredeljevati. Sicer pa je sodišče prve stopnje v razlogih svoje odločitve določno pojasnilo, zakaj dokaznim predlogom obtoženega A. A. ni ugodilo, te razloge pa sprejema tudi sodišče druge stopnje.

77. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik od točke 6 dalje, selektivno povzema posamezne dokaze in podaja svojo lastno oceno le teh, pri čemer sodišče druge stopnje ocenjuje, da so pritožbene navedbe neobrazložene in nekonkretizirane, zato nanje niti ne more odgovoriti. Pritožnik z njimi uveljavlja kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pa vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe niti ne zatrjuje.

_Pritožba zagovornika obtoženega A. A._

78. Zagovornik obtoženega A. A. prav tako prepozna kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče prve stopnje obravnavalo dva dokazna predloga obrambe, pri čemer izpostavi, da je ključna dokumentacija iz ustreznega časovnega obdobja ni bila izročena, je pa pomembna in bi obtoženca razbremenila. Sodišče druge stopnje pritožbeno navedbo zavrača. Spisovno je razvidno, da je sodišče prve stopnje na predlog obrambe pozvalo družbo W. d. o. o. na dostavo revizijskih poročil, ki jih niti pritožnik sam v dopolnjenem dokaznem predlogu ni znal določno navesti. Iz odgovora družbe W. d. o. o. (red. št. 903 in 924) je razvidno, da so posredovali sodišču zahtevano dokumentacijo, pri čemer iz odgovora izhaja, da družba W. d. o. o. ni bila zavezana pregledovati vseh projektov družbe, ampak le posamezne, pri čemer interna revizija predmetnih projektov po vlogah za financiranje 552/III/2007 in 574/V/2007 nikoli ni bila opravljena.

79. Pritožba izpostavlja, da sodišče ne ponudi razlogov za zaključek, da bi se v konkretnih nakupih moralo uporabiti službeno navodilo 4/2006, s čimer pritožnik zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Mnenje pritožnika, da Službeno navodilo ne velja v primeru, ko je družba K. Leasing sama kupovala nepremičnine. Pritožnik pritožbene navedbe ne more utemeljiti s selektivnim povzemanjem izpovedb posameznih prič. Priča Ž. Ž., predsednik nadzornega sveta v KLS in član uprave K. International Celovec je v preiskavi izrecno povedal, torej, da je v ureditvi na pooblastilu natančno določeno do katere višine skupne izpostavljenosti lahko K. Leasing v Sloveniji posle odobri, in to je do 12.500.000,00 EUR. Na vprašanje, ali je pristojnost posameznih organov veljala tudi za nakup lastnih nepremičnin, je povedal, da navedeno velja tudi za nakup lastnih nepremičnin, pri čemer je bil mejni znesek 12,5 milijonov. Priča G. H., ki je delala v podpori vodstvu, je izpovedala, da je pri poslih, ko je K. Leasing kupoval nepremičnine, šla enaka vloga na leasing odbor, najprej v odobritev našemu vodstvu, potem pa v Avstrijo na nadzorni svet, odvisno od velikosti zneska za financiranje, ker so imeli kompetenčno ureditev, ker je bila meja 12,5 milijona evrov. Tudi A. B., ki je bil član nadzornega sveta K. Leasing je povedal, da se sam sicer v podrobnosti ni ukvarjal s financiranjem leasinga nepremičnin. Domneva pa, da je potekal postopek enako kot pri financiranju premičnin, namreč, da je svetovalec strank pridobil zanimanje stranke za projekt, zadevo pregledal in po pregledu in odobritvi s strani stranke sestavil interni predlog za odobritev in v Sloveniji se je ta predlog preveril in podpisal in je nato na višino vrednosti bil posredovan raznim odborom. O tem, da je bilo potrebno odobriti posle, tudi če je K. Leasing kupoval nepremičnine zase, je potrdil I. J. Priča K. L., ki je izpovedala, da je bila najprej odobrena v Sloveniji, nato je šla na nadzorni svet v Avstrijo, in M. N., ki je pojasnil, da je šlo za enak princip, kot če bi bil klasičen leasing. Podobno je izpovedal tudi O. P. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da se je Službeno navodilo 4/2006 uporabljalo tudi v primeru, ko je nepremičnine kupoval K. Leasing. Sodišče druge stopnje zato zavrača pritožbeno utemeljevanje, da so se za nakup nepremičnin uporabljala določila družbene pogodbe o ustanovitvi družbe KLS z dne 14. 3. 2023, ki v 3. alineji 27. člena poslovodstvu narekuje, da je potrebno soglasje nadzornega sveta za pridobitev, odsvojitev in obremenitev nepremičnin, razen za pogodbo o financiranju ali najemu s strankami in Poslovnik za nadzorni svet (3.c točka 4. člena). Glede na predstavljeno je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je morala družba K. Leasing tudi pri nakupu lastnih nepremičnin upoštevati pravilo iz 1. točke Službenega navodila K. Leasing št. 4/2006. 80. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila družba J. d. o. o. v obravnavani posel nakupa nepremičnino vključena brez ekonomsko upravičenega razloga, zmotna. Zagovornik obtoženega A. A. pritožbeni očitek utemeljuje z okoliščino, da je družba K. Leasing kupila zemljišča od J. d. o. o. iz razloga, ker bi sicer posamezni prvotni lastniki nepremičnin le-te želeli prodati dražje, v kolikor bi vedeli, da za nakupom stoji družba K. Leasing. Takšna pritožbena teza nima podlage v zbranem dokaznem gradivu. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, zakaj je bila družba J. d. o. o. vključena brez ekonomsko upravičenega razloga in tej presoji sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Pritožnik s selektivnim povzemanje priče P. Q., ki naj bi povedal, da je bil končni kupec nepremičnin družba J. d. o. o., le teh razlogov ne more omajati. Zgolj primeroma sodišče druge stopnje opozarja na izpovedbo priče U. U., ki je povedal, da je bilo znano, da za nakupom navedenih nepremičnin stoji družba K. Leasing. Pritožbena teza da K. Leasing večjega sklopa zemljišč običajno ni kupoval od posameznikov, pač pa preko posrednikov iz razloga, da prvotni lastniki ne bi višali cene in da gre za dva ločena projekta nakupa, ne vzdrži kritične presoje sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje se je do vsebinsko podobnih ugovorov, ki jih je obramba izpostavila tekom sojenja v izpodbijani sodbi opredelilo in navedeno tezo zavrnilo ter v zvezi s tem navedlo prepričljive razloge, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje. Priča U. U. je namreč povedal, da je za predmetne nepremičnine oziroma možnost nakupa le-teh seznanil A. A., ki mu je potrdil, da ima interes in da naj mu da ponudbo. Sodišče druge stopnje sprejema presojo izpodbijane sodbe, da upoštevajoč izpovedbe prič, ter vsebino elektronske pošte „Analiza predvidene donosnosti za projekt Č. – M. I in II“, iz katere ne izhaja, da bi bila projekta tudi glede donosnosti obravnavana ločena kot projekta v dveh različnih fazah. Tako sodišče druge stopnje pritrjuje presoji izpodbijane sodbe, da je relevantno, da sta oba protokola v vlogi za financiranje z dne 6. 3. 2007 in 24. 5. 2007 nanašala na nakup zemljišč v M. pri N., vendar sta bila obravnavana ločeno. Vendar ne iz razloga, kot so v zagovoru predstavili obtoženi, torej, da je bil del zemljišč družbi K. Leasing ponujen kasneje, saj navedeno ne izhaja iz izpovedb prič U. U., V. V. in Z. Z. ter dokaznega gradiva. Pri tem tudi ne gre prezreti, da iz pisma o nameri z dne 13. 2. 2007, ki ga je družba K. Leasing naslovila na družbi L. d.o.o. in X. d.o.o., izhaja, da družba K. Leasing izraža interes po nakupu nepozidanega zazidljivega zemljišča, površine od 80.000 m2 do 100.ooo m2. Priča U. U. tudi ni potrdil zagovora obtoženega A. A., da je do dveh faz nakupov prišlo, ker naj bi U. U. ponudil v odkup določen segment zemljišča, kasneje pa še drugega. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, je priča U. U. opisal okoliščine prodaje teh zemljišč, in v tem delu ovrgel zagovor A. A. 81. Brezpredmetni so v tem delu pritožbeni očitki zagovornikov obtoženega A. A., B. B. in C. C., da zgolj njihov podpis Protokola ni pomenil odobrenega financiranja.

82. Bistvo pritožbenega očitka zagovornika obtoženega C. C. je pomen njegovega podpisa protokola k vlogi za financiranje št. 55/III/2007 z dne 6. 3. 2007, in sicer da je bil obtoženi C. C. zgolj eden od petih članov nadzornega sveta, pri čemer se je zahteval sopodpis vseh petih članov in zato ne vzdrži zaključek izpodbijane sodbe, da naj bi obtoženi s svojim podpisom dosegel odobritev konkretne naložbe, s čemer pritožnik utemeljuje bistveno kršitev določb kazenska postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so bili glasovi vseh članov nadzornega sveta enakovredni med seboj, pri čemer tožilstvo ostalim članom nadzornega sveta ne očita ničesar. Sodišče druge stopnje pritožbeno navedbo ocenjuje kot neutemeljeno in pritožnik s selektivnim povzemanjem izpovedb Ž. Ž., C. D. in E. F., prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe v tem delu ne more omajati, kar bo bolj podrobno obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

83. Zagovornik obtoženega C. C. tosmerno še izpostavlja, da četudi bi obtoženi C. C. zamolčal drugim članom nadzornega sveta konflikt interesov, še ne pomeni, da posel ne bi bil odobren s strani nadzornega sveta družbe K. Leasing d. o. o., kar pritožnik utemeljuje na podlagi izpovedbe Ž. Ž., ki na to vprašanje, ki mu je bilo izrecno izpostavljeno, ni mogel odgovoriti. Pritožnik pri tem prezre izpovedbo priče E. F., ki je izrecno povedal, da bi bil definitivno pomemben faktor, če bi vedel, kdo so ekonomski upravičenci družbe J. d. o. o. Priča E. F. je tudi povedal, da je bila višina financiranja glavni faktor po katerem se odloča, kateri organ ima financiranje. Iz izpovedbe E. F. tudi izhaja, daje vlogo podpisal po tem ko je prejel informacije od A. A. in komerciale. Tudi način podpisovanja vlog, torej da so ostali člani nadzornega sveta in kreditnega odbora vloge, ki so se nanašale na financiranje K. Leasinga Slovenija, podpisovali po tem, ko jim je odgovorna oseba v KLS to vlogo predstavila. Priča A. B. pa je povedal, da je bila K. Leasing Slovenija znana v koncernu kot kompetenčni nosilec za financiranje nepremičninskih projektov, zaradi česar so iz drugih držav prihajali v Slovenijo na šolanje.

84. Predstavljeno potrjuje vlogo obtoženih v družbi K. Leasing Slovenija in zaupanje, ki so ga uživali v matični banki. Sodišče druge stopnje tako zavrača pritožbeno naziranje, da zgolj z podpisom posameznega od obtoženih financiranje ne bi bilo odobreno. Ravno podpis obtoženih in sopodpis Protokola je bil odločilen, da so Protokol podpisali ostali podpisniki.

_Pritožba zagovornika obtoženega B. B._

85. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik ne more utemeljiti s povzemanjem zagovora obtoženega B. B., in selektivnim povzemanjem ter lastno dokazno oceno izvedenih dokazov.

86. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe določno in obrazloženo pojasnilo zakaj zaključuje, da je bil projekt Č. - M. I in II s strani obtoženih umetno razdeljen na dva projekta, in zakaj je bila družba J. d. o. o. v nakup predmetnih nepremičnin vključena brez ekonomsko upravičenega razloga, zato pritožnik s sklicevanjem na mnenje dr. I. I., izpovedbo Š. T. in strokovno mnenje U. V. ne more vnesti dvoma v presojo izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje, se v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje.

87. Pritrditi je pritožbenim očitkom zagovornika obtoženega A. A., da se ravnanje obtoženega A. A. pri sklenitvi pogodbe FSI z družbo J. d. o. o. , ne sme presojati skozi Službeno navodilo K. Leasing 4/2006, ki je eksplicitno veljalo za financiranje nepremičnin. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in iz abstraktnega dela opisa izpustilo besedilo „in prestopil meje svojih pravic“ ter iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek „… prestopil meje svojih pravic, saj za sklenitev ni imel soglasje kreditnega odbora K. Leasing, kot je bilo zahtevano v 1. točki službenega navodila K. Leasing št. 4/2006 z dne 7. 7. 2006, prav tako pa je...".

88. Sicer pa sodišče druge stopnje pritrjuje presoji izpodbijane sodbe, da je obtoženi A. A., na način kot izhaja iz točke 2 izreka sodbe, izrabil svoj položaj, saj je družbo K. Leasing zavezal, da je družbi J. d. o. o. plačala 700.000,00 EUR ter jo v nadaljevanju zavezal za plačilo še 3.200,00 EUR, saj so bila v navedeni pogodbi izpolnitvena ravnanja družbe nedoločna, nekonkretizirana, pravna podlaga pogodbe pa nedopustna in sklenjena iz razloga, da se legitimira denarni tok iz družbe K. Leasing na J. d. o. o., ne da bi bila na strani družbe J. d. o. o. dogovorjena konkretna protistoritev. Pritožnik glede na pojasnjeno s pritožbeno navedbo ne more utemeljiti absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo prepozna v tem, da je izrek sodbe nerazumljiv, kar pritožnik utemeljuje z okoliščino, da obtoženi A. A. ne razume, kaj točno se mu v zvezi s tem očita. V kolikor obtoženi izreka sodbe ne razume, še ne pomeni, da je izrek sodbe nerazumljiv. Upoštevajoč izvedene dokaze glede predmetnega kaznivega dejanja je sodišče druge stopnje tudi po presoj pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je obtoženi A. A. dejanje storil z direktnim naklepom, pri čemer je zasledoval pridobitev družbi J. d. o. o. protipravno premoženjsko korist v višini 700.000,00 EUR. Brezpredmeten je pritožbeni očitek, da tožilstvo ni vztrajalo pri identičnem izreku, kot izhaja iz opisa zahteve za preiskavo. Upoštevajoč namen preiskave torej tožilstvo ni vezano na identičen opis kaznivega dejanja.

89. Pritožnik z lastno dokazno oceno posameznih dokazov ne more omajati pravilne presoje izpodbijane sodbe o krivdi obtoženega A. A. Zaključek za sprejem izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje utemeljevalo na podlagi listinske dokumentacije in izpovedbe zaslišanih prič. Nosilni razlog je bil v tem, da nobene od zaslišanih prič v zvezi s predmetnim kaznivim dejanjem niso vedele povedati, katere aktivnosti v zvezi z obravnavano pogodbo je družbe J. d. o. o. dejansko opravila. Niti tega določno ni znala povedati direktorica družbe J. d. o. o. O. O.. Slednja ni vedela povedati, kdo je dogovoril pogodbo, s kom na kakšni osnovi ter kdo je opravil kalkulacije cen. Vse aktivnosti naj bi urejala D. D. in R. S., sodišču pa tudi ni predložila nobene dokumentacije, ki bi izkazovale storitve po sporni pogodbi. Tudi, ko je bila družba J. d. o. o. izrecno pozvana s strani družbe K. Leasing naj predloži, kaj je družba J. d. o. o. do sedaj opravila, je predložila izpis, iz katerega izhajajo zgolj splošne navedbe o opravljenih storitvah, na primer primeroma sestanki, kar pa ni z ničemer dokumentirano (točka 276). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, tudi upoštevajoč pravno mnenje Odvetniške pisarne ... iz katerega izhaja, da poročilo izvajalca z dne 5. 12. 2011 ne dokazuje oprave pogodbenih del, kot je to zahteval naročnik z dopisom z dne 25. 11. 2011. Sodišču prve stopnje tudi ni ostalo prezrto, da je družba K. Leasing zoper družbo J. d. o. o. 27. 12. 2012 vložila tožbo na podlagi katere je sodišče s sodbo opr. št. VII Pg 5964/2012 z dne 23. 9. 2016, ugotovilo ničnost pogodbe za izpeljavo zazidljivosti (FSI) in družbi J. d. o. o. naložilo, da družbi Y. d. o. o. v roku 15 dni vrne znesek 700.000,00 EUR. Srž navedene sodbe je ugotovitev, da so obveznost družbe K. Leasing bistveno nesorazmerna z dejansko vrednostjo storitve družbe J. d. o. o., kar je bilo ugotovljeno na podlagi izvedenca za urbanizem in varstvo okolja, prof. dr. Š. Š. Slednji je ugotovil, da je pogodbena cena nerazumno visoka, nima podlage v strokovnih zadolžitvah in kot primerno pogodbeno ceno navedel 30.000,00 EUR. Dogovorjena cena torej za 160-krat presega ocenjeno vrednost storitev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cpg 48/2017 z dne 30. 5. 2018 zavrnilo pritožbo. Pritožnik prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe ne more ovreči s selektivnim povzemanjem mnenja dr. Š. Š., in sicer, da naj bi bila določena dela opravljena. Iz izvedenskega mnenja prof. dr. Š. Š. namreč izhaja, da so vloga, vsebina in obseg del družbe J. d. o. o. povsem nejasni, nekonkretni in izven vseh razumnih cen. Da navedena pogodba ne vsebuje nobenih zavez o naročanju in plačilu strokovnih podlag, da so sicer dokumentirane nekatere aktivnosti družbe J. d. o. o. glede komuniciranja z zainteresirano javnostjo, vendar pri pregledu teh aktivnosti stroški predstavljajo zanemarljivo vrednost glede na pogodbeno ceno. Glede na predstavljeno pritožnik s pritožbeno navedbo, da izvedenec Š. Š., nima potrebnega znanja o običajnih cenah ter da se ni znal izjasniti glede ponudbe družbe ..., naslovljene na K. Leasing, ne more vnesti dvoma v pravilen zaključek izpodbijane sodbe o krivdi obtoženca.

_Pritožba zagovornika obtoženega C. C._

90. Pritožnik bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer da so v izpodbijani sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, saj bi izpodbijana sodba morala nesporno ugotovitvi, v takšnem primeru nadzorni svet družbe posla sicer ne bi odobril in da bi bil tak posel za družbo K. Leasing dejansko tudi škodljiv (prvi odstavek strani 22 pritožbe) niti ne more utemeljiti. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim prepričljivo pojasnilo o razlogih izpodbijane sodbe. Pritožnik s sklicevanjem nanj in povzemanjem mnenja prof. dr. I. I., ne more vnesti dvoma v zaključek izpodbijane sodbe o krivdi obtoženca, pri čemer se je sodišče druge stopnje glede mnenja dr I. I. in vsebinsko enakih pritožbenih navedb že opredelilo v tej odločbi. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da je izveden dokazni postopek ni v ničemer izkazal, da je bil obtoženi eden od ekonomskih upravičencev družbe L. Fund AG, denarni tokovi kot jih je sodišče obrazložilo v izpodbijani sodbi in dejstvo, da je bil obtoženi lastnik družbe R. AG izkazujejo, da je bil ekonomski upravičenec družbe J. d. o. o. _Pritožba zagovornika obtoženega D. D._

91. Pritožnik pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede pomoči k kaznivemu dejanju pod točko I izreka utemeljuje, ker po njegovem mnenju ni podana vzročna zveza med ravnanji, ki se očitajo obtoženemu kot pomagaču in med ravnanji, ki se očitajo ostalim obtoženim, saj v vlogah za financiranje ni omenjena niti družba J. d. o. o. niti družba L. Fund AG niti ni navedeno, katera družba bo izvršila nakup zemljišč in sopodpisniki obravnavanih vlog tega vprašanja tudi niso zastavili. Glede na predstavljeo pritožba izpostavlja, da obtoženi D. D. z ustanovitvijo teh dveh družb in z imenovanjem O. O. ni v ničemer pripomogel, da je bilo predlagano financiranje odobreno. Po mnenju pritožnika očitana ravnanja obtoženega D. D. z odobritvijo predmetnega financiranja nakupa nimajo nobene vzročne zveze. Enako meni tudi glede sklepanja predmetnih prodajnih pogodb med družbama K. Leasing in J. d. o. o. in pogodbe za izpeljavo zazidljivosti (FSI). Navedene pogodbe je v imenu K. Leasing podpisoval A. A. Samostojno in za veljavnost pogodb ni bilo potrebno razkrivati kdo je ustanovitelj družbe J. d. o. o. in kdo naj bi bil ekonomski upravičenec. Zato mu obtoženi D. D. pri sklepanju teh pogodb ni z ničemer pomagal. 92. Predstavljeno pritožbeno utemeljevanje sodišče druge stopnje zavrača. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe določno pojasnilo v čem so ravnanja obtoženega D. D. objektivno olajšala storitev naklepnih kaznivih dejanj pod točko I in II izreka. Obtoženi D. D. je v času od 31. 1. 2007 do 6. 2. 2007 pri odvetnku P. P. v svojem imenu ter v imenu obtoženih kot ekonomskih upravičencev vsakega do 25% naročil ustanovitev družbe družbe L. Fund AG in zagotovil zanjo ustanovitveni kapital, kar je bilo sicer v tej odločbi že pojasnjeno. Dr. P. P. kot direktor družbe je pooblastil obtoženega D. D. za zastopanje in podpis kakršnihkoli dokumentov za ustanovitev družbe J. d. o. o., kot tudi za imenovanje O. O. za direktorico. Namen ustanovitve družbe J. d. o. o. je bil torej, da so obtoženi prikrili lastništvo oziroma svoja ekonomska upravičenja. Pri kaznivem dejanju pod točko I je sodišče prve stopnje upoštevajoč časovnico dogajanja, torej, da je ustanovitev družbe L. Fund AG in J. d. o. o. sovpadala z aktivnostmi, ki so jih obtoženi A. A., B. B. in C. C. v okviru K. Leasing že izvajali za nakup predmetnih zemljišč, kar je izkazano z pismom o nameri U. U. – Z. Z. z dne 12. 2. 2007 iz katerega izhaja, da je K. Leasing d. o. o. zanj direktor A. A., pripravljen kupiti gradbeno parcelo površine vsaj 80.000 m2 v N. k. o. M. ter pismo o nameri L. d. o. o., X. d. o. o. z dne 13. 2. 2007, v katerem je v imenu K. Leasing d. o. o. A. A. kot direktor in iz katerega izhaja, da je K. Leasing izraža interes po nakupu nepozidanega zazidljivega zemljišča za stanovanjsko in poslovno gradnjo površino od 80.000 m2 do 100.000 m2 v Mestni občini N. v naselju M. Vsebina pisem o nameri je potrjena tudi z izpovedbami Z. Z. in U. U., predstavnika družb na kateri je bilo to pismo naslovljeno. U. U. je namreč izpovedal, da ga je Z. Z. seznanil z nepozidanimi zazidljivimi zemljišči, ki bodo naprodaj in je sam o tem seznanil A. A., saj je Z. Z. zanimalo, kdo bi navedena zemljišča lahko financiral. A. A. pa je pooblastil D. D., da je šel ta zemljišča pogledat, kasneje pa je bila sklenjena pogodba o posredovanju, in sicer, da je družba X. d. o. o. posredovala in so sklepali s posamezni lastniki zemljišč pogodbe. U. U. je potrdil, da je bil D. D. tisti ki je vodil ta projekt oziroma njegova družba. Smiselno enako izhaja tudi iz izpovedbe Z. Z., ki je povedal, da ga je glede zemljišč seznanil V. V. Glede na predstavljeno je izkazano, da je navedena zemljišča najprej nameraval neposredno od prvotnih lastnikov kupiti K. Leasing, nato pa so se v času pred pripravo Protokola in predloga nadzornemu svetu, začele aktivnosti glede ustanovitve družbe J. d. o. o., ki je bila ustanovljena in postavljena med prvotne zemljiške knjižne lastnike in K. Leasing, pri čemer zato ni bilo dejanske potrebe. Obtoženi A. A., B. B. in C. C. so torej kot vodilne osebe družbe K. Leasing sprejemale odločitve o financiranju projekta Č., odobrili financiranje, čeprav so vedeli, da bodo nepremičnine kupljene preko družbe J. d. o. o., katere edina družbenica je družba L. Fund AG, katere ekonomski upravičenci pa so bili obtoženci in sicer vsak do 25 %. Glede na predstavljeno so obtoženi vedeli,da bo družba J. d. o. o. na tak način ustvarila dobiček, do katerega pa bodo preko družbe L. Fund AG kot ekonomski upravičenci upravičeni sami (točka 170 sodbe). Teza obrambe obtoženega D. D., torej, da ni izkazana vzročna zveza med ravnanjem obtoženega D. D. z odobritvijo predmetnega nakupa zemljišč, torej ne vzdrži kritične presoje sodišča druge stopnje. Na tem mestu tudi ne gre prezreti, da so se obtoženi med seboj zelo dobro poznali, saj je bil obtoženi D. D. v času od 17. 1. 2002 do 13. 9. 2006 direktor družbe K. Consultants d. o. o., ki je bila hčerinska družba družbe K. Consultants GmbH iz Avstrije. Dne 15. 12. 2006 je njen lastnik postala družba K. Leasing, dne 17. 4. 2007 pa je bila pripojena k družbi K. Leasing in izbrisana iz registra. Obtoženi D. D. je bil torej že v letu 2005 seznanjen z zemljišči v naselju M., imel je izkušnje z nepremičninskimi posli, prav tako je dobro poznal obtožene. Torej sklepno, manj kot mesec dni pred ustanovitvijo družbe J. d. o. o. je A. A. v imenu družbe K. Leasing nameraval kupiti zemljišča v M. pri N., zatorej ne vzdrži pritožbeni očitek, da obtoženi D. D. ni v ničemer pomagal pri izvršitvi kaznivih dejanj. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, je ravno obtoženi D. D. ravno z ustanovitvijo družbe L. Fund AG in nato J. d. o. o., postavitvijo O. O. kot direktorice, s čimer je zakril svojo vlogo, omogočil in v objektivnem smislu olajšal storitev naklepnih kaznivih dejanj.

93. Brezpredmeten je pritožbeni zaključek, da je bilo financiranje odobreno ne da bi se v postopku odobritve kjerkoli pojavilo ime družbe J. d. o. o. ali L. Fund AG, saj ti dve družbi nista omenjeni niti v vlogi za financiranje 552/III/2007 niti v Protokolu 574/II/V/2007. V tej odločbi je bilo že pojasnjena vloga obtožencev v družbi L. Fund AG in posredno v družbi J. d. o. o., do česar se je tudi sodišče prve stopnje na več mestih izpodbijane sodbe obrazloženo opredelilo. Ravno okoliščina, da je družba J. d. o. o. prodala družbi K. Leasing zemljišče, ki jih je kupila od prvotnih lastnikov, pri čemer je obtoženi D. D. vedel za nakupno ceno teh zemljišč, kot tudi za ceno po kateri so bila zemljišča v nadaljevanju s strani družbe J. prodane družbi K. Leasing. Vedel je, da z ustanovitvijo družbe J. d. o. o., ki je bila dejansko ustanovljena samo za ta projekt, soobtoženim pomaga pri storitvi kaznivih dejanj.

94. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ključno vprašanje, zakaj nihče od soobtoženih premoženjske koristi ki naj bi s tem nastala, ni prejel. Večkrat je bilo že izpostavljeno,da je prejemnica premoženjske koristi družba J. d. o. o., katere ekonomski upravičenci preko družbe L. Fund AG so bili obtoženi, in sicer vsak do 25%. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe do denarnih tokov, ki so potekali med družbo J. in družbami povezanimi z obtoženimi, obrazloženo opredelilo in v zvezi s tem navedlo prepričljive razloge, ki jim v celoti pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

95. Pritožnik razlogov izpodbijane sodbe glede ekonomske upravičenosti vključitve družbe J. ne more omajati s sklicevanjem na mnenje prof. dr. I. I. Sodišče prve stopnje se je do tega mnenja obrazloženo opredelilo in pojasnilo, zakaj mnenju ne sledi. Pritožbo v tem delu pritožnik utemeljuje s sklicevanjem na mnenje prof. dr. I. I., ki ga je naredil po prejemu sodbe. Uvodoma sodišče druge stopnje na tem mestu zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zaključke prof. dr. I. I., kljub temu, da ne ustreza z ustreznim strokovnim znanjem ekonomsko finančne stroke. Za presojo pravilnosti mnenja je v celoti brezpredmetno, da sodišče za pričo ni imelo nobenih vprašanj. Ne gre prezreti, da je bil dr. I. I. v postopek pritegnjen na predlog obrambe obtoženega D. D., zato je prvenstveno na strani obrambe obtoženega D. D. pričakovati, da bo z mnenjem dr. I. I. poizkušala prepričati sodišče prve stopnje s tezo,ki jo utemeljevala z njegovim mnenjem. V kolikor bi sprejeli razlogovanje pritožnika, sodišče prve stopnje ne bi moglo presojati nobenega izvedeniškega mnenja, primeroma medicinske stroke ali cestnoprometne stroke, saj ne razpolaga z takšnim znanjem. Že določba 248. člena ZKP nalaga sodišču, da kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, se odredi naj to opravijo izvedenci. Sodišče prve stopnje je očitno ocenilo, da za vprašanje finančno ekonomskega oškodovanja ni potrebno odrediti izvedenstvo ekonomske stroke. Temu stališču se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Za izračun premoženjske škode, ki jo je utrpel K. Leasing oziroma na drugi strani premoženjske koristi, ki so jo posredno preko družbe J. d. o. o. pridobili obtoženci kot ekonomski upravičenci družbe L. Fund AG res ni potrebno posebno strokovno znanje. Prof. dr. I. I. ni bil v predmetni zadevi ni nastopal kot sodni izvedenec, pač pa kot strokovnjak, ki je na predlog obrambe pripravil strokovno mnenje in kateremu je obramba posredovala sodbo sodišča prve stopnje, na katero je podal pripombe, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo v sklopu pritožbenih navedb pritožnika. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe (točka 216 do 220) opredelilo do strokovnega mnenja prof. dr. I. I. in obrazloženo pojasnilo zakaj njegovih ugotovitev ne sprejema. Tem razlogom sodišče druge stopnje nima ničesar za dodati. Pritožnik pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja z ugotovitvami prof. dr. I. I. ne more utemeljiti. Sodišče druge stopnje sprejema presojo izpodbijane sodbe glede ugotovitev prof. dr. I. I. Časovnica kupljenih zemljišč družbe J. d. o. o. od neposrednih lastnikov in prodaja le-teh družbi K. Leasing ne izkazuje, da družba J. d. o. o. praktično ni nosila nobene kapitalske izpostavljenosti glede na dogovor med obtoženci, da bo družba K. Leasing ta zemljišča od družbe J. d. o. o. kupila. Prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe v tem delu zato ne more omajati mnenje prof. dr. I. I., ki ga obramba predloži k pritožbi, saj iz mnenja izhaja, da sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila izpostavljenost relativno kratka, pri tem pa primeroma nakaže, da je tudi storilec obsojen za kaznivo dejanje, ki ga stori v minuti. Takšne posplošene ugotovitve strokovne priče res ne morejo omajati argumentiranega zaključka izpodbijane sodbe, da družba J. d. o. o. kapitalsko ni bila izpostavljena. Prof. dr. I. I. nadalje svoj zaključek o izpostavljenosti družbe J. d. o. o. utemeljuje na podlagi „ekonomske teorije“, iz katere sledi, da krajše kot je obdobje med vplačili in izplačili manjša je izpostavljenost, vendar pa ne drži, da te izpostavljenosti ni. Sodišče druge stopnje ocenjuje takšno pritožbeno utemeljevanje posplošeno, saj tega zaključka niti ni mogoče preveriti, ker je pojem „ekonomske teorije“ v celoti nekonkretiziran, da bi se sodišče druge stopnje do takšne pritožbene navedbe sploh lahko opredeljevalo. Prav tako sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje prof. dr. I. I., ki s selektivnim povzemanjem razlogov izpodbijane sodbe utemeljuje zaključek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, ali je bil dobiček sorazmeren tveganju.

96. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, zakaj ne sprejema mnenja prof. dr. I. I., da sta imeli obe stranki tveganje in dobiček. Mnenje dr. I. I., priloženo pritožbi, izraža zgolj nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, ne more omajati pravilne presoje sodišča prve stopnje o tem, da je družba K. Leasing pri obravnavanem poslu prevzela praktično vse tveganje in ostala z zemljišči, na katerih ni mogla realizirati svojega projekta, ker OPPN v Mestni občini N. v tistem času ni bil sprejet. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo tudi glede višine premoženjske koristi, ki si jo je s tem pridobila družba J. d. o. o., ki praktično ni nosila tveganja.

97. Pritožbena navedba, da je zaključek sodišča prve stopnje, da J. d. o. o. ni opravljal konsolidacije nepravilen in v nasprotju z izrekom sodbe, je pavšalna in neobrazložena, saj zgolj z navedbo, da iz izreka sodbe izhaja, da je J. d. o. o. s prvo pogodbo o prodaji nepremičnin prodal tri parcele, ki jih je predhodno odkupil od treh različnih lastnikov, nato pa še dodatno parcelo dne 8. 5. 2007 in da je na podlagi prvih dveh pogodb K. Leasing od družbe J. d. o. o. pridobil 41.843 m2, ki je bilo predhodno razdrobljeno na štiri lastnike, ne more vnesti dvoma v presojo sodišča prve stopnje, da je bila družba J. d. o. o. ustanovljena zgolj za ta projekt, ni imela ne zaposlenih, ne denarnih sredstev za izvedbo nakupa.

98. Pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju ekonomske upravičenosti v družbi J. d. o. o. v bistvenem sploh ni opredelilo do zagovora obtoženega D. D. v čemer pritožnik prepozna kršitev določb kazenskega postopka, ki je vsekakor vplivala na zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje ocenjuje kot neutemeljeno. Pritožnik s selektivnim povzemanjem izpovedbe prič U. U. in Z. Z. ter V. V., ki naj bi opisovali postopke nakupov oziroma prodaje teh zemljišč in zahteve posameznih prodajalcev, ne more vnesti dvoma v pravilno presojo izpodbijane sodbe o krivdi obtoženca. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, so priči Z. Z. in V. V. nista izpovedali, da so bile zahteve prodajalcev že tako ali tako vsak dan višje. Iz izpovedbe U. U. izhaja, da se je z lastniki zemljišč o ceni pogovarjal sodelavec, ki je delal za X. d. o. o. (V. V.). V. V. pa je povedal, da je bil posrednik med prodajalcem in J. d. o. o.. Pri čemer je zemljišče najprej ponudil K. Leasing preko U. U., za storitve pa mu je plačal J. d. o. o. Priča U. U. in Z. Z. sta natančno in obrazloženo pojasnila na kakšen način so potekali dogovori s prvotnimi lastniki zemljišč, kdo je bil posrednik in za kakšno ceno se je prodajalo. Zato pritožnik s pritožbenimi navedbami, predstavljenimi na strani 31 in 32 pritožbe, kjer selektivno povzema izpovedbe prič Z. Z., V. V. in U. U., prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe v tem delu ne more omajati.

99. Pritožnik glede kaznivega dejanja, pomoči h kaznivemu dejanju pod točko II izreka zatrjevanih kršitev obdolženčeve ustavno zagotovljene pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ne more utemeljiti z pavšalnim povzemanjem razlogov izpodbijane sodbe ter navedbo, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu povsem enako pomanjkljiva kot njen izrek in da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni najti nobenih konkretnih razlogov za zaključek sodišča o njegovi krivdi. Sodišče druge stopnje v tem delu pritrjuje presoji sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, da se je obtoženi D. D. kot dejanski poslovodja družbe J. d. o. o. po oceni sodišča nedvomno zavedal, da s sklenitvijo pogodbe za izpeljavo zazidljivosti (FSI) pridobil protipravno premoženjsko korist družbi J. d. o. o., posredno pa sebi in njenim preostalim ekonomskim upravičencem, torej soobtoženim. Pri čemer je kaznivo dejanje potrebno presojati tudi v povezavi z razlogi izpodbijane sodbe, navedenimi pri kaznivem dejanju pod točko II izreka.

100. Sodišče druge stopnje je v tej odločbi delno že odgovorilo na pritožbeni očitek zagovornika obtoženega D. D., glede njegove vloge v družbi J. d. o. o. in ekonomske upravičenosti obtožencev preko družbe L. Fund AG, zato se bo na tem mestu zgolj strnjeno opredelilo do pritožbenih navedb, da je obrazložitev pomoči h kaznivemu dejanju pod točko II vsebinsko povsem prazna.

101. Da se sodišče druge stopnje ne bi ponavljalo, se sklicuje na razloge, ki jih je navedlo glede okoliščin ustanovitve družbe L. Fund AG in družbe J. d. o. o. ter na vsebino listin, ki se na te družbe nanašajo. Iz navedenega je več kot očitna vloga obtoženega D. D., do katere se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo in tudi glede kaznivega dejanja pod točko II določno pojasnilo da je obtoženi A. A. v imenu K. Leasinga z družbo J. sklenil pogodbo za izpeljavo zazidljivosti FSI (točka II izreka). Formalna direktorica družbe J. d. o. o. je bila sicer O. O., vendar pa kot je že sodišče prve stopnje obrazloženo pojasnilo, je slednja imela v tej družbi zgolj formalno vlogo, saj je vsa odločilna ravnanja izpeljal obtoženi D. D. Glede na pojasnjeno sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku izpodbijane sodbe, da je D. D. dejansko opravljal posle poslovodenja glede obravnavanega projekta, drugega projekta pa družba J. d. o. o. ni imela, torej je bila ustanovljena zgolj za namen izvršitve predmetnih kaznivih dejanj.

102. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi prepričljivo obrazložilo na podlagi katerih dokaznih virov zaključuje, da so opisana ravnanja obtoženega D. D. prispevala da so soobtoženi lahko izvršili kazniva dejanja kot izhajajo iz točke I in II izreka izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe glede okoliščin, ki izkazujejo zavedanje obtoženega D. D., da pomaga soobtoženim pri izvrševanju kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Obtoženi D. D. se je kot dejanski poslovodja družbe J. d. o. o. dobro zavedal, da bo s preprodajo zemljišč družbi K. Leasing in s sklenitvijo pogodbe za izpeljavo zazidljivosti (FSI) občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje z oznako M11 M. zahod v N. pridobil protipravno premoženjsko korist družbi J. d. o. o., posredno sebi in ostalim trem obtoženim kot ekonomskim upravičencem te družbe J. d. o. o. Soobtoženi A. A., B. B. in C. C. so z izrabo svojih položajev v družbi K. Leasing na njeno škodo odobrili financiranje in nakup nepremičnine od družbe J. d. o. o., A. A. pa je na škodo K. Leasing tudi sklenil pogodbo za izpeljavo zazidljivosti (FSI). Obtoženi D. D. se je nedvomno zavedal, da s svojimi dejanji pomaga A. A., B. B. in C. C. pri storitvi njihovih kaznivih dejanj opisanih pod točko I in II izreka jih je hotel storiti z namenom, da družbi J. d. o. o., posredno pa sebi in soobtoženim pridobi protipravno premoženjsko korist. **Presoja odločbe o obtožencem izrečeni kazenski sankciji**

103. Odločbo o obtožencem izrečeni kazenski sankciji izrecno izpodbijata zagovornik obtoženega D. D. in zagovornik obtoženega C. C. 104. Pritožbeni očitek zagovornika obtoženega C. C. predstavlja stališče pritožnika, da je sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevalo zgolj njegovo prehodno nekaznovanost in časovno odmaknjenost kot obteževalno okoliščino, pa težo kaznivega dejanja, višino protipravne premoženjske koristi in način izvršitve kaznivega dejanja ter očita sodišču prve stopnje, da je bistveno premajhno težo namenilo vsem olajševalnim okoliščinam na strani obtoženega, torej, da je osebnostno urejen, ima urejeno družinsko življenje, zaposlen ter z brezmadežno preteklostjo. Po pritožbenem naziranju bi sodišče prve stopnje večjo težo moralo dati tudi časovni oddaljenosti storitve kaznivega dejanja, od katerega je minilo že 14 let, kar utemeljuje sklepanje, da obtoženi ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Nadalje pritožnik meni, da bi kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati, da je družba W. d. o. o. v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, umaknila tožbeni zahtevek proti obdolženim ter enako tudi premoženjskopravni zahtevek, kar pomeni, da nima interesa za procesiranje in sankcioniranje obdolženega in soobdolženih. Po mnenju pritožnika izrečena kazenska sankcija ni pravična in nesmotrna ter zasleduje zlasti namen povračila.

105. Zagovornik obtoženega D. D. odločbo o kazenski sankciji graja iz razloga, ker je sodišče spregledalo številne olajševalne okoliščine, saj je upoštevalo zgolj časovno odmaknjenost in nekaznovanost, ne pa da je obtoženi osebnostno urejen, redno zaposlen, z urejenim družinskim življenjem in sinom, ki ga še vedno preživlja. Premajhno težo pa je dalo časovni odmaknjenosti kaznivega dejanja ter dejstvu, da se je tožeča stranka odpovedala tožbenemu zahtevku, torej oškodovanec kot obteževalno okoliščino in nepravilno upoštevalo višino škode, saj je kvalifikatorni znak očitanega kaznivega dejanja.

106. Obramba obtoženega A. A. in obtoženega B. B. kazenske sankcije izrecno ne izpodbija, ker pa je vložena pritožba tudi iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti presojalo tudi obtoženima A. A. in B. B. izrečeno kazensko sankcijo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, le-te obrazloženo pojasnilo v razlogih izpodbijane sodbe in obtožencem izreklo primerne kazenske sankcije. Na tem mestu sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je nekaznovanost, osebna urejenost, zaposlenost pričakovana lastnost vsakega posameznika in zato pritožniki s sklicevanjem na te okoliščine, ne morejo utemeljiti pritožbenega zavzemanja za znižanje kazni ali spremembo kazenske sankcije. Pritrditi je sicer zagovorniku obtoženega D. D., da je višina premoženjske škode kvalifikatorni znak očitanega kaznivega dejanja. Vendar pa se sama višina premoženjske škode oziroma premoženjske koristi, ki so jo pridobili, lahko upošteva kot obteževalna okoliščina, saj znatno presega znesek, ki je v času storitve veljal za veliko premoženjsko korist. **K pritožbam zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. ter zakonitih zastopnic in pooblaščencev pravnih oseb, ki jim je bilo naloženo plačilo premoženjske koristi**

107. Izpodbijano sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi izrecno izpodbijata zagovornika obtoženega B. B. in C. C., ter zakoniti zastopnici in pooblaščenci pravnih oseb, ki jim je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo znesek, ki ustreza premoženjski koristi, ki je bila nanje prenesena, in sicer E. d. o. o. po zakoniti zastopnici, G. d. o. o. po zakoniti zastopnici, F. Corp. po pooblaščenki odvetnici in fundacija H. po pooblaščencu odvetniku.

108. Pritožbe so vsebinsko identične zato bo sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe odgovorilo na enem mestu. Srž vseh pritožb predstavlja očitek sodišču prve stopnje, da je kršilo določbo 500. člena ZKP, ker pravnih oseb, katerim je odvzelo premoženjsko korist, ni vabilo na glavno obravnavo s čimer uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev iz 22., 23., 29. in 33. člena Ustave RS.

109. Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem je ukrep _sui generis_, s katerim se uresničuje temeljno civilizacijsko načelo, da se kriminalna dejavnost ne izplača oziroma kot določa KZ, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 95. člena KZ).8 Sodišče obstoj premoženjske koristi, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP). Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi. Prejemnik koristi ima interes, da ne pride do obsodilne sodbe, saj mu je premoženjsko korist mogoče odvzeti samo, če je bilo s sodno odločbo ugotovljeno, da je obdolženec storil kaznivo dejanje9. Pravica do izjave iz 22. člena Ustave je ena od elementarnih procesnih pravic udeležencev v sodnih postopkih, ki skupaj s pravicami iz 23. in 29. člena Ustave zagotavljajo pošten kazenski postopek. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Ta ustavna pravica obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ter mu zagotavlja, da bo subjekt in ne zgolj objekt postopka10. Spisovno ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo določbo 500. člena ZKP, saj domnevnih prejemnic premoženjske koristi ni vabilo na glavno obravnavo, z namenom da bi jih zaslišalo glede morebitnega odvzema premoženjske koristi, na kar utemeljeno opozarjajo pritožniki. Upoštevajoč določbo tretjega odstavka istega člena, po kateri imata prejemnik koristi ter zastopnik pravne osebe v zvezi z ugotavljanjem premoženjske koristi pravico predlagati dokaze in z dovoljenjem predsednika senata postavljati vprašanja obdolžencu, pričam in izvedencem, je pritrditi pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje s tem, ko pravnih oseb, ki naj naj bi premoženjsko korist prejele, ni vabilo na glavno obravnavo, pravnim osebam odvzelo možnost izjave glede očitkov pridobitve protipravne premoženjske korist. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbo 500. člena ZKP, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

110. Sodišče druge stopnje je glede na pojasnjeno pritožbam zagovornikov obtoženega B. B. in C. C. v tem delu, v celoti pa pritožbam, zakonitih zastopnic in pooblaščencev pravnih oseb, ki jim je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo znesek, ki ustreza premoženjski korist ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o odvzemu premoženjske koristi razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

111. Glede na odločitev, ki jo je sprejelo, sodišče druge stopnje ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločbe o odvzemu premoženjske koristi ni presojalo, saj so glede na odločitev, ki jo je sprejelo, v tej fazi, brezpredmetne.

112. Na pritožbene navedbe, s katerimi prejemnice premoženjske koristi uveljavljajo kršitev iz 2. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je sodišče odgovorilo skupno,v delu, ko je presojalo vsebinsko enake pritožbene navedbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. 113. V ponovljenem sojenju v delu, ko bo odločalo o odvzemu premoženjske koristi, bo sodišče prve stopnje moralo na glavno obravnavo povabiti prejemnice premoženjske koristi in tosmerno dokazni postopek dopolniti ter jim omogočiti možnost izjave v smislu določbe 500. člena ZKP, nato pa ponovno odločiti, ali so navedene pravne osebe prejemnice koristi, svojo odločitev pa bo moralo obrazložiti v smislu določbe tretjega odstavka 96. člena Kazenskega zakonika, pri čemer bo v razlogih odločitve, v kolikor bo pravnim osebam naložilo v plačilo premoženjsko korist, moralo navesti prepričljive razloge o tem, iz katerih okoliščin sklepa, da so prejemnice premoženjske koristi vedele ali bi mogle vedeti, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

114. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbam zakonite zastopnice pravne osebe E. d. o. o. O. O., zakonite zastopnice pravne osebe G. d. o. o., pooblaščenke pravne osebe F. Corp. in pooblaščenca pravne osebe H. v celoti ugodilo, pritožbam zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in D. D. delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbah o odvzemu premoženjske koristi razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi glede kaznivega dejanja pod točko II izreka spremenilo tako, da je v tretji vrstici prvega odstavka izpustilo besedilo „in prestopil meje svojih pravic“, v tretjem odstavku, v 4. vrstici opisa pa izpustilo besedilo: „prestopil meje svojih pravic, saj za sklenitev ni imel soglasja kreditnega odbora K. Leasing, kot je bilo zahtevano v 1. točki službenega navodila K. Leasing št. 4/2006 z dne 7. 7. 2006, prav tako pa je“. Sicer pa je v preostalem pritožbo zagovornikov A. A., B. B. in D. D., v celoti pa pritožbo obtoženega A. A. in zagovornika obtoženega C. C. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih in v nerazveljavljenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

115. Ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo se ne nanašajo na odločilna dejstva ali pa se je do njih sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene11. 116. Ker obtoženi C. C. s pritožbo ni uspel, je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 765,00 EUR. Sodišče druge stopnje je sodno takso odmerilo upoštevajoč tarifno št. 7114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa količnik za odmero sodne takse med 280,00 do 680,00 EUR, pri čemer je sodišče druge stopnje vzelo količnik 680,00 EUR in količnik količnik 1,5 za zavrnitev pritožbe (tar. št. 7122 ZST-1).

1 Primerjaj sodbi VS RS I Ips 164/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005. 2 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 45162/2011-698 z dne 13.11.2014. 3 Sodba VS RS I Ips 257/2002 z dne 19.5.2005. 4 Primerjaj sodba VS RS I Ips 74/97 z dne 6. 4. 2000 in I Ips 10/2014 z dne 30. 9. 2021. 5 Primeroma sodba VS RS I Ips 8020/2014-176 z dne 1. 1. 2015, sodba VS RS I Ips 2979/2016 z dne 24.3.2022 in številne druge. 6 Sodba VS RS I Ips 35324/2018 z dne 17. 6 .2021. 7 Prim. odločba Ustavnega sodišča Up 203/97 z dne 16. 3. 2000, sodbi VS RS I Ips 1805/2010 z dne 5.5. 2011 in I Ips 88346/2010 – 106 z dne 19. 2. 2015 ter številne druge. 8 Dr. Matjaž Ambrož: Odvzem protipravne premoženjske koristi, Odvetnik str. 70, april 2015, str.30. 9 Prim. Horvat, Š. Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1057. 10 Prim odločba Ustavnega sodišča Up-564/16 z dne 9. 5. 2019. 11 Primeroma sodba VS RS I Ips 56417/2012 z dne 7.5.2020 in številne druge.