Jedro

V primeru poslovne stavbe, je treba terjatve upravnika obravnavati kot občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok in pri tem uporabiti pravila o subrogaciji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v izpodbijani II. točki izreka tako, da se sedaj glasi: „II. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek glavnice v višini 150,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2012 dalje, se zavrne.“ - v izpodbijani V. točki izreka pa tako, da se sedaj glasi: „V. Tožeča stranka je v 8 dneh dolžna povrniti toženi stranki 32,35 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh povrniti 93,82 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205335/2012 z dne 24. 12. 2012 se razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te odločbe plačati znesek glavnice v višini 150,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 12. 2012 dalje.

III. Tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 150,62 EUR od dne 20. 12. 2012 do dne 23. 12. 2014 se zavrne.

IV. Tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 0,06 EUR ter na plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v višini 51,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 12. 2012 dalje se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 81,30 EUR , po preteku tega roka pa tečejo zamudne obrestmi v višini zakonske obrestne mere.

2. Zoper II. in V. točko izreka sodbe se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v vračilo pravdne stroške z zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa v plačilo naloži pritožbene stroške tožeče stranke z obrestmi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer izpisa iz poslovne knjige neporavnanih obveznosti na dan 5. 10. 2012 za plačilo založenih stroškov obratovanja in stroškov upravljanja za poslovni prostor IV/58 za mesece maj 2007 ter junij, julij, avgust, oktober in november 2008 v znesku 150,68 EUR, ter za obračunane zakonske zamudne obresti do 19. 12.2012 v znesku 51,85 EUR. Po ugovoru dolžnika (tožene stranke) je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču. 8. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev v delu, ki se nanaša na zastaranje terjatve tožeče stranke in meni, da je terjatev upravnika skladno z določilom 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) zastarala v enem letu in ne v petih letih, kot je materialnopravno zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ ni uporabna, saj v primeru stavbe na …, v zvezi s katero so nastali vtoževani stroški, ne gre za večstanovanjsko stavbo (pravilno hišo), ampak za poslovno stavbo(1), zato je tako materialnopravno naziranje tožene stranke zmotno. Vendar pa višje sodišče ne sprejema niti razlogov sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi treba uporabiti petletni zastaralni rok zato, ker dolžniški položaj etažnega lastnika, ki dolguje dobavitelju, ni enak položaju etažnega lastnika, ki dolguje upravniku, ki je zanj izpolnil zakonsko obveznost in poravnal stroške dobavitelju.

10. OZ v 6. točki prvega odstavka 355. člena določa, da terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Terjatve iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ so po vsebini primerljive terjatvam iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ, ki določa, da v enem letu zastarajo terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva. Vsebinsko primerljive določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ prej veljavni ZOR ni vseboval. Namen uzakonitve določbe s tako vsebino je bil v izenačitvi položaja etažnih lastnikov, ko ti dolgujejo neposredno dobavitelju, s položajem, ko dolgujejo plačilo upravniku, ker je slednji te stroške zanje založil.(2) Določbi 1. in 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je torej glede vsebine terjatev treba obravnavati enotno. Razlika je le v načinu plačevanja teh stroškov, saj jih enkrat etažni lastnik plačuje neposredno dobavitelju, drugič pa jih zanj plačuje upravnik, temu pa nato založena sredstva povrne etažni lastnik. Vendar, kot že pojasnjeno uvodoma, sta točki 1 in 6 prvega odstavka 355. člena OZ uporabljivi, kadar gre za stanovanjsko stavbo, medtem ko terjatev upravnikov poslovnih stavb v ti dve določbi ni mogoče umestiti.

11. Po presoji višjega sodišča pa je terjatve tožeče stranke treba obravnavati kot občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok (347. člen OZ) in pri tem uporabiti pravila o subrogaciji. Zato je bistveno pojasniti razmerja med upravnikom in etažnimi lastniki ter tretjimi osebami - dobavitelji blaga ali storitev. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja (četrti odstavek 118. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih (upravnikovih) pooblastil, zato zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelja (70. člen OZ).(3) Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj blaga ali storitev) nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč zoper etažne lastnike, saj pravice in obveznosti zaradi narave neposrednega zastopanja nastanejo neposredno v sferi zastopanega.

12. Vendar je upnik dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena celo če dolžnik temu nasprotuje (drugi odstavek 271. člena OZ). Na podlagi izpolnitve po 271. členu OZ tretji načeloma ne pridobi nobenih posebnih pravic in avtomatično ne vstopi v pravni položaj tistega, namesto katerega je izpolnil obveznost. Na podlagi izpolnitve bi zato obveznost ugasnila in bi dolžnik postal prost obveznosti.(4) Ravnanje tretjega pa je smiselno le, kadar utemeljeno pričakuje, da bo z izpolnitvijo namesto dolžnika vstopil v njegov pravni položaj. Pravna temelja za vstop v njegov položaj sta bodisi zakon bodisi pogodba. Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, nanj preidejo vse upnikove pravice že na podlagi zakona (275. člen OZ), kadar pa takšnega pravnega interesa nima, ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi (274. člen OZ).(5) Sodna praksa je upravnikom v tovrstnih primerih že priznala pravni interes, da plačajo tretjim (dobaviteljem).(6) Ta interes izvira iz težnje, da stavba funkcionira kot celota.(7) Takšno delovanje upravnika predstavlja ravnanje v skladu z interesi etažnih lastnikov (prim. peti odstavek 118. člena SPZ).

13. Posledica izpolnitve tuje obveznosti, za katero ima kdo pravni interes, pa je prehod terjatve z vsemi stranskimi pravicami ob izpolnitvi po samem zakonu (275. člen OZ). Sodelovanje dolžnika pri zakonski subrogaciji ni predvideno, zato se njegov položaj zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, saj bi sicer nastopil učinek pogodbe v breme tretjega, ki pa tretjega ne veže (prvi odstavek 130. člena OZ).(8) Zakonska subrogacija je oblika zakonske cesije (cessio legis), zato je treba izhajati iz smiselne uporabe pravil OZ o pogodbenem odstopu terjatev (cesiji).(9) V skladu s prvim odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Po tem pravilu se všteva tudi že pretečeni čas zastaranja, zato na upravnika z izpolnitvijo preide dobaviteljeva terjatev skupaj z že pretečenim rokom, ki je potreben za nastop zastaranja.

14. Ni sporno, da tožeča stranka vtožuje neplačane račune za mesece maj 2007 ter junij, julij, avgust, oktober in november 2008. Prav tako ni sporno, da so tretji obračunavali dobavljeno blago in storitve na mesečni osnovi (gl. navedbe tožeče stranke na l. št. 33 in nasl.). Gre za obračun dajatev (plačil dobav blaga ali storitev za potrebe funkcioniranja stavbe v etažni lastnini) za tekoči mesec, ki brez dvoma tvorijo zaokrožene spolnitve,(10) zato jih je treba obravnavati kot občasne terjatve, ki dospevajo mesečno, zanje pa je na podlagi pravila iz 347. člena OZ treba uporabiti triletni zastaralni rok,(11) ki teče od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

15. Vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine je pretrgala zastaranje v skladu s pravilom iz 365. člena OZ, ki določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Vložitev predloga za izvršbo dne 24. 12. 2012 je pretrgala tek zastaranja za terjatve, ki so zapadle po 24. 12. 2009. Posledica pravila, da se položaj dolžnika zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, je, da na tek zastaralnega roka ne vpliva okoliščina, da je izpolnitelj upniku morebiti izpolnil z nekajmesečno zamudo. Sicer bi s tem prihajalo do podaljševanja zastaralnega roka v breme etažnih lastnikov, kar pa ni dopustno upoštevaje določbo prvega odstavka 130. člena OZ. Morebitna kasnejša izpolnitev ima tako posledice le na prehod pravic na izpolnitelja (prim. 275. člen OZ), ne pa na zastaralni rok, ki je dotlej že potekel. Zato je pravno nepomembno, ali je tožeča stranka (upravnik) toženi stranki (etažnemu lastniku) mesečne razdelilnike pošiljala redno. Prav tako je nepomembno, kdaj je tožeča stranka s strani tretjega izstavljeni račun dejansko plačala. Terjatev tretjega (dobavitelja) je namreč nastala s tem, ko je ta dobavil blago ali opravil storitve za nepremičnino (električno energijo, vodo, ipd.) in takrat začne teči tudi zastaranje, upravnik pa z izpolnitvijo le vstopi v pravni položaj svojega prednika - etažnega lastnika.

16. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je tožeča stranka v mesečnih razdelilnikih obračunavala stroške tretjih (dobaviteljev) za pretekli mesec. Za uporabo določb o zastaranju je tako treba upoštevati, da so v razdelilnikih tožeče stranke upoštevani („razdeljeni“) stroški, ki so bili ali bi dobaviteljem morali biti plačani v mesecu, na katerega se obračun nanaša. Tožeča stranka vtožuje terjatve, ki po mesečnih razdelilnikih stroškov odpadejo na toženo stranko in so bili izdelani v obdobju za maj 2007 ter junij, julij, avgust, oktober in november 2008, medtem ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo dne 24. 12. 2012. Ob uporabi pravil o triletnem zastaralnem roku so tako zastarale vse terjatve pred 24. 12. 2009, kar v tej zadevi pomeni zastaranje vseh terjatev iz tožbenega zahtevka.

17. Ker je sodišče prve stopnje z uporabo pravila o petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ) zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek glavnice v višini 150,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2012 dalje, zavrne.

18. Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka v pravdi uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je ob vrednosti spornega predmeta 202,53 EUR toženi stranki priznalo 22,10 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), znesek po tar. št. 6002 v višini 4,42 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 32,35 EUR, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi v 8 dneh od prejema te sodbe. Glede na to je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v V. točki izreka (peta alineja 358. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato jih je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je skladno s 155. členom ZPP tožeči stranki za pritožbo priznalo 27,20 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT in 5,44 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002, kar z 22%DDV znaša 39,82 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v znesku 54,00 EUR pa 93,82 EUR, ki jih mora tožeča stranki povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od potega roka do plačila.

Op. št. (1): Prim. VSL sklep I Cpg 968/2014 z dne 8. 10. 2014. Op. št. (2): V. Kranjc v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 488. Op. št. (3): Gl. tudi N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 432. Op. št. (4): M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 304. Op. št. (5): Prim. M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 304. Op. št. (6): Za kar posebna pogodbena zaveza niti ni (več) potrebna. Gl. npr. VSL I Cpg 1167/2010, ki napotuje na uporabo pravil o zakoniti subrogaciji. Gl tudi VSK Cpg 196/2014. Op. št. (7): Na kar se je sklicevala tožeča stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje (l. št. 108).

Op. št. (8): VS RS III Ips 32/2007. Op. št. (9): M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 309. Op. št. (10): Ta lastnost kvalificira občasne terjatve. S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 1164. Op. št: (11): To velja tudi za občasne terjatve nastale na podlagi zakona ali podzakonskega akta. Gl. npr. VS RS II Ips 80/2014 in VSK Cp 917/2013.