Jedro

Vprašanje posestne meje in s tem lastninske pravice na zemljišču je predhodno vprašanje pri negatorni tožbi. To vprašanje reši sodišče samo v pravdi, ali pa postopek prekine.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in nasprotni tožbeni zahtevek toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi na opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico oz. na odstranitev stvari, vse glede parcele št. 37 k.o. G..

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik parc. št. 37 k.o. G.. Ne glede na pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča opr. št. P 635/89, ima močnejšo pravico, ker je njegovo lastništvo vpisano v zemljiški knjigi, zato bi bilo treba njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi.

Toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi pa uveljavlja pritožbeni razlog iz 2. tč. I. odst. 353. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče o zahtevku odločilo, ne da bi razjasnilo dejansko stanje po potrebi z ogledom, z vpogledom v spis P 635/89, eventuelno tudi z zaslišanjem sodnice, ki je izdala omenjeno sodbo. Sodišče prve stopnje naj bi niti ne ugotavljalo, kje se premičnine nasprotnega toženca nahajajo, temveč je zahtevek zavrnilo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju pritožbe je tudi nenormalno, da je prvostopno sodišče lastno sodbo, potrjeno po Višjem sodišču v Ljubljani, razglasilo za nedoločno in neizvršljivo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Prvostopno sodišče je oba tožbena zahtevka zavrnilo z utemeljitvijo, da ne ve, kje je meja med parcelama št. 37 in 32, obe k.o. G., ker ne ve na kateri pas zemljišča se nanaša sodba P 635/89, kot tudi ne, na katerem zemljišču se nahajajo predmeti, katerih odstranitev se zahteva. Takšna odločitev prvostopnega sodišča pa je najmanj preuranjena. Res je sicer, da mora tisti, ki toži zaradi neutemeljenega vznemirjanja lastninske pravice dokazati svojo lastninsko pravico (42. člen ZTLR), vendar pa je prvostopno stališče o tem, da niti tožnik po tožbi, niti tožnik po nasprotni tožbi, nista uspela dokazati svoje lastninske pravice na spornem zemljišču, glede na izvedene dokaze najmanj preuranjeno. Podrobnejši vpogled v spis opr. št. P 635/89 prvostopnega sodišča, ogled na kraju samem, eventuelno tudi zaslišanje sodnice, ki je sodila v postopku pod opr. št. P 635/89 in eventuelno angažiranje izvedenca geodetske stroke, bi nedvomno omogočila sprejetje ustreznih zaključkov o tem, kje poteka meja med parcelo št. 37 in parc. št. 32 oziroma kateri del zemljišča predstavlja 3-metrski pas po že omenjeni pravnomočni sodbi. Mejo med obema parcelama je nedvomno mogoče ugotoviti. Vprašanje, kje poteka meja, pa je predhodno vprašanje za rešitev te pravde, katerega lahko reši prvostopno sodišče v predmetnem postopku samo (12. člen ZPP), ali pa prepusti rešitev tega vprašanja na matičnem področju, kar pa predstavlja razlog za prekinitev postopka (1. točka I. odst. 213. člena ZPP). Sicer pa je treba opozoriti na to, da vpogled v spis opr. št. P 635/89 prvostopnega sodišča ne omogoča zaključka, da pravdnima strankama ni bilo znano, kateri trometrski pas zemljišča je sporen.

Med njima je bilo sporno le vprašanje, ali je sedanji toženec oz. nasprotni tožnik na tem trimetrskem pasu pridobil lastninsko pravico ali ne. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izdane v zvezi z upravnim sporom, ne izhaja, da bi bila sodba pod opr. št. P 635/89 neizvršljiva. Iz te sodbe namreč izhaja, da je sicer treba tožnika napotiti na sodni postopek za ureditev meje, če pa tega postopka, kot zavezanec po izvršilnem naslovu, ne bo sprožil v zakonitem roku, bo mogoče mejo ugotoviti tudi tako, da se povzamejo podatki obstoječega zemljiškega katastra. Po presoji pritožbenega sodišča tako sodba pod opr. št. P 635/89 ni tako nedoločna, da ne bi bila izvršljiva in je mogoče ugotoviti, kdo je lastnik določenega dela zemljišča, seveda bodisi v postopku izvršitve spredaj omenjene sodbe, bodisi kot predhodno vprašanje v predmetnem postopku. V zvezi z predmetnim sporom pa je seveda treba tudi ugotoviti, kje se sploh nahajajo stvari, ki jih je toženec odlagal oz. nalagal na zemljišče, oz. stvari, katere naj bi nasprotni toženec bil po tožbenem zahtevku dolžan odstraniti z zemljišča. O vseh navedenih vprašanjih je torej ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo in je zato treba obema pritožbama ugoditi ter izpodbijano sodbo na podlagi 370. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče z izvedbo ustreznih dokazov, kot je to navedeno zgoraj, ugotoviti kje je posestna meja in kje ima posamezna od strank naložene svoje stvari, ali pa zaradi odločitve o tem, kje poteka meja, prekiniti postopek.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi III. odst. 166. člena ZPP.