Jedro

Predmetno kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1 je v kazenskem zakoniku uvrščeno v XXII. poglavje med kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. Izmed več možnih izvršitvenih oblik, je obtožba obdolžencu očitala storitev tega kaznivega dejanja z izvajanjem psihičnem nasilja zoper oba oškodovanca, katerega posledica naj bi bilo njuno ponižanje in huda prestrašenost. Do teh posledic, ki v opisu kaznivega dejanja nista niti natančno opredeljeni, bi moral obdolženi ravnati s krivdno obliko naklepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanca kot tožilca sta dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. A., na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oproščen obtožbe oškodovancev kot tožilcev zaradi dveh kaznivih dejanj šikaniranja na delovnem mestu po drugem in prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovancema naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, plačilo sodne takse ter povrnitev potrebnih izdatkov obdolženca ter potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika.

2. Zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje sta se oškodovanca kot tožilca po pooblaščencu pravočasno pritožila. Uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanih mu kaznivih dejanj oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obdolženca je 14. 1. 2022 podal odgovor na pritožbo oškodovancev kot tožilcev. Zavrača njune pritožbene trditve ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Oškodovancema kot tožilcema naj dodatno naloži v plačilo stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev, je sodišče druge stopnje zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Prav tako ni podana pritožbeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Pritožnik uvodoma graja odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne dokazne predloge oškodovancev kot tožilcev in sicer, da se pridobi podatek, ali je bil kadarkoli na podlagi seznanitve na delovnem mestu v Mobilnem kriminalističnem oddelku (v nadaljevanju MKO) izbran kandidat iz policijskih postaj ter da se pridobijo dokumenti Policijske uprave A. (v nadaljevanju PU A.) glede nadzora nad Sektorjem kriminalistične policije (v nadaljevanju SKP) v MKO v obdobju od 2013 dalje glede načina zaposlovanja na MKO. Pritožnik najprej problematizira tozadevno argumentacijo prvega sodišča kot povsem zgrešeno, potem pa na prvo sodišče naslovi celo očitek, da zavrnitev zgoraj povzetih dokaznih predlogov sploh ni obrazložena, kar bi utegnilo pomeniti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razloge za zavrnitev predlaganih dokazov utemeljilo pod točko 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Svojo odločitev je konkretiziralo z argumentom, da pridobitev predlaganih dokazov oziroma dokumentacije ne bi razjasnila dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem in prvem odstavku 197. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje se pridružuje takšni argumentaciji in jo šteje za zadostno. Naloga obtožbe je bila, da obdolžencu glede na opis predmetnega kaznivega dejanja z gotovostjo dokaže izvajanje psihičnega nasilja nad oškodovancema, katerega posledica naj bi bilo njuno ponižanje in prestrašenost, hujša posledica pa tudi psihično ali psihosomatsko obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti. Po pritožniku zatrjevana okoliščina, da naj bi bila premestitev oškodovancev kot tožilcev unikum v več desetletnem obdobju, ki naj bi potrjevala obdolženčevo odgovornost, z ničemer ne potrjuje obtožbenih očitkov, saj nenazadnje ne gre spregledati, da v obravnavanem obdobju zaradi izkazanih potreb ni šlo le za premestitev oškodovancev kot tožilcev, pač pa tudi višjega kriminalističnega tehnika B. B., v sklopu SKP zaposlenega na Oddelku za kriminalistično tehniko. Izpostavljeno odločitev sodišča prve stopnje pa gre preizkusiti tudi v smislu kršitve pravice oškodovancev do enakega varstva pravic in načela iskanja resnice, ker naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo citirane dokazne predloge. Pri oceni utemeljenosti pritožnikovih trditev, sodišče druge stopnje najprej opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Tudi sodišče druge stopnje, ob upoštevanju vseh ostalih pravilno ocenjenih dokazov po sodišču prve stopnje ugotavlja, da izvajanje po oškodovancih kot tožilcih predlaganih in po prvem sodišču zavrnjenih dokazov, ne bi z ničemer prispevalo k drugačni dokazni oceni, še zlasti glede na specifiko obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Tako gre zaključiti, da ni podana niti relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

8. Predmetno kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po 197, členu KZ-1 je v kazenskem zakoniku uvrščeno v XXII. poglavje med kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. Izmed več možnih izvršitvenih oblik, je obtožba obdolžencu očitala storitev tega kaznivega dejanja z izvajanjem psihičnem nasilja zoper oba oškodovanca, katerega posledica naj bi bilo njuno ponižanje in huda prestrašenost. Do teh posledic, ki v opisu kaznivega dejanja nista niti natančno opredeljeni, bi moral obdolženi ravnati s krivdno obliko naklepa. Opis kaznivega dejanja navaja le, da sta se oškodovanca, zaradi po obdolžencu izvajanega psihičnega nasilja, počutila močno prestrašeno, ponižano in podrejeno, nato pa nadaljuje z nizanjem psihičnih oziroma psihosomatskih obolenj obeh oškodovancev kot hujših posledic predmetnega kaznivega dejanja, do katerih naj bi prišlo zaradi obdolžencu očitanega ravnanja. Do teh hujših posledic bi morala biti obdolžencu dokazana krivdna oblika malomarnosti.

9. Glede na zgoraj navedeno, je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je svojo dokazno oceno gradilo na ugotavljanju, ali so obdolžencu z gotovostjo dokazana vsa v opisu kaznivih dejanj očitana ravnanja, ki naj bi zoper oba oškodovanca pomenila izvajanje psihičnega nasilja. Pri ugotavljanju, kaj sploh šteti pod pojem izvajanja psihičnega nasilja, pa tudi trpinčenja na delovnem mestu, si gre pomagati s uveljavljeno definicijo mobinga (po psihologu Henizu Leymanu), ki jo gre razumeti kot s konfliktnostjo obremenjeno komunikacijo med sodelavci ali med predpostavljenimi in podrejenimi, pri čemer je napadena oseba v podrejenem položaju in jo ena ali več oseb sistematično, pogosto in dalj časa neposredno ali posredno napada z namenom in/ali učinkom izključitve iz delovnega razmerja. Cilj in namen takšnega ravnanja je odstraniti posameznika z njegovega področja delovanja.

10. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča, enako kot je bilo pravnomočno dognano že v postopku pred prvostopenjskim in pritožbenim delovnim in socialnim sodiščem, da premestitev obeh oškodovancev ni bila produkt obdolženčevega maščevanja kot mu očita obtožba, ampak je bila utemeljena na delovnih potrebah in učinkovitejšem delu organa kot celote. Nobena od zaslišanih prič ni ovrgla obdolženčevega zagovora, da naj bi dogodek na proslavi obletnice MKO 20. 11. 2012, pa tudi domnevni predhodni konflikti med obdolženim in oškodovancema, zatrjevani po oškodovancih, lahko bili povod za premestitev obeh oškodovancev. Še oškodovancema dokaj naklonjena priča, sicer vodja MKO C. C., je izpovedala le, da se mu je tedaj, ko mu je eden izmed oškodovancev zagrozil, da bo prišel v njegovo pisarno in ga ″poknil″, obdolženi zdel presenečen, ni pa ničesar odgovoril. C. c. je tudi povedal, da se ne spominja, da bi obdolženec kdaj pozneje obujal ta dogodek. Na podlagi tega pričevanja pa tudi izpovedb prič D. D. in E. E., ki sta obdolženca opisali kot osebo, ki se je vedno primerno vedel do sodelavcev, nikakor ni mogoče pritrditi tezi pritožnika, da naj bi po oškodovancih zatrjevana posmehljivost obdolženca na 20. obletnici MKO pri oškodovancu Z. Z. povzročila stisko in takšno duševno stanje, da je zoper obdolženca izrekel grobo izjavo. Sodišče druge stopnje meni prav nasprotno in sicer, da sta oškodovanca kot tožilca obravnavani dogodek, ki ga prej niti nista izpostavljala, po njuni premestitvi nekritično potencirala zaradi potreb kazenskega postopka in delovnopravnega spora. Tudi zato ni mogoče slediti pritožbenem očitku, da naj bi opozarjanje oškodovancev na nepravilne odločitve obdolženca povzročilo njuno premestitev. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, iz izpovedb prič, še zlasti C. C. in D. D., ni izhajalo, da bi se oškodovanca pred obravnavano premestitvijo (razen potenciranega dogodka na neformalnem srečanju) uradno pritoževala zaradi obdolženčevih ravnanj oziroma opozarjala na kakršnekoli nepravilnosti. Na zaslišanju 21. 3. 2018 je C. C. celo poudaril, da se ne spominja, da bi mu predhodno oškodovanca omenjala, da sta bila premeščena zaradi obdolženčevega maščevanja.

11. Na podlagi pričevanj direktorja PU A. F. F., komandirja Policijske postaje S... G. G.., komandirja Policijske postaje B... H. H., pomočnika vodje SKP E. E., zapisnikov s kolegijev direktorja PU A. ter ostale listinske dokumentacije (slednjo je sodišče prve stopnje verno predstavilo pod točko 17 obrazložitve), je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da avtocestna problematika in kadrovska podhranjenost omenjenih policijskih postaj ni bila izmišljena zgolj zaradi obdolženčevega maščevanja obema oškodovancema. Ravno nasprotno, z nobenim dokazom ni izkazano, da si je vodstvo PU A., oblikovano v kolektivnem organu kot je razširjeni kolegij direktorja, vse skupaj izmislilo oziroma celo podatke o kadrovski zasedenosti potvorilo zgolj zaradi domnevne želje obdolženca po maščevanju oškodovancema. Protispisna je trditev pritožnika, da naj bi obdolženi sam potrdil, da je on predlagal oba oškodovanca za premestitev. Obdolženec je v zagovoru navajal, da imen kandidatov za premestitev ni izbiral sam, pač pa v dogovoru s pomočnikom oziroma na njegov predlog. Njegov tedanji pomočnik E. E. je na glavni obravnavi 21. 4. 2021 tak zagovor potrdil. Pojasnil je, da je oškodovanca S. L. sam predlagal za premestitev, ker ga ni videl kot kriminalista na SKP. Glede očitka, da naj vodja MKO ne bi izpovedal, da mu je obdolženi dal možnost izbire kdo bo premeščen, je zopet potrebno izpostaviti nedoslednost pritožnika. C. C. je kot priča povedal, da se sicer s premestitvami ni strinjal, da pa sam ni imel možnosti oziroma sam premestitve koga drugega od zaposlenih ni predlagal. Drugače niti ni moglo biti, saj je bilo o premestitvah odločeno na razširjenem kolegiju direktorja PU A., odločitev pa je bila potem tehnično realizirana v strokovni službi direktorja PU ter potrjena po generalnem direktorju policije. Sklepa o maščevanju obdolženca niti ni mogoče izpeljati iz trditve pritožnika, da pač obdolženec ni bil dolžan nikogar predlagati za premestitev. Takšno ravnanje obdolženca bi bilo glede na izkazane potrebe in statistične podatke o tem, da bi za celoten organ bila premestitev prav iz MKO najustreznejša, povsem neresno, še zlasti za državni organ, kot je policija. Tudi če bi res po premestitvah oškodovancev iz MKO na policijski postaji res nastala motnja v delovanju MKO, kot zatrjuje pritožnik, pa tudi če je bila pol leta po premestitvah oblikovana posebna mobilna enotna, ki naj bi se ukvarjala z avtocestno problematiko, to z ničemer ne potrjuje pritožbenega očitka o premestitvah oškodovancev kot tožilcev zaradi obdolženčevega maščevanja.

12. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da obdolženec na samo tehnično izvedbo razpisa ni imel vpliva. Ta je bila v pristojnosti strokovnih služb, kar sta potrdili priči D. D. in M. V., pa tudi sicer obdolžencu na podlagi nepravilnosti v izvedbi razpisa, ni mogoče očitati bistvenega obtožbenega očitka, torej izvajanja psihičnega nasilja na oškodovancema s ciljem njunega ponižanja in prestrašenosti.

13. Glede dokazanosti obdolžencu očitanih ravnanj, ki naj bi pomenila psihično nasilje nad oškodovancema, se je sodišče pravilno opredelilo pod točkami 44 do 69 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da naj bi obdolženi v času od 20. 11. 2012 do 12. 2. 2013 oškodovancema odrejal oziroma naročal izvršitev določenih nalog, nanju izvajal pritisk, zahteval, da kljub varčevalnim ukrepom izvajata naloge v enakem obsegu kot dotlej ter grozil, da bosta v nasprotnem primeru ″letela nazaj na postajo″. Priča C. C., ki jo gre šteti za oškodovancema naklonjeno pričo, je povedala, da mu obdolženec ni odrejal, kakšno nalogo mora opraviti določen kriminalist ter mu tudi ni bilo znano, da bi se na MKO kriminalistom grozilo, da bodo „leteli nazaj na postajo“. Priči D. D. ni bilo znano, da bi imela oškodovanca kakšne težave z obdolžencem, sicer pa so za takšne primere predvideni postopki mediacije. Enako je izpovedal tudi J. J. in sicer, da sam glede odnosa obdolženca do sodelavcev nima nobenih pripomb in nikoli ni slišal, da bi kdaj komu rekel, da bo ″letel nazaj na postajo″. Komandirja policijskih postaj v A... in v S..., H. H. in G. G. nista potrdila, da naj bi obdolženi preko njiju oškodovancema odrejal delovne zadolžitve. Tudi za izpostavljen dogodek v zvezi s odrejanjem pripravljenosti, katere izvajanje sta oškodovanca sicer zavrnila, se je na podlagi izpovedb C. C. izkazalo, da je bil on kot vodja MKO tisti, ki je odločal o konkretnih izvajalcih pripravljenosti.

14. Sodišče prve stopnje se je prav tako ustrezno opredelilo glede očitka, da naj bi obdolženec zavestno kršil določilo 2.4 Strategije in koncepta delovanja Mobilnih kriminalističnih oddelkov Generalne policijske uprave z dne 13. 9. 2010 (točke 63 do 66). Citirana strategija ni imela lastnosti pravnega akta in ni prepovedovala razporejanja kadrov izven SKP, pač pa je nalagala dinamično zaposlovanje kriminalistov na MKO, kar je kot priča pojasnil tudi E. E. Delo v MKO namreč ni bilo stalno, policist je lahko napredoval v kriminalistično policijo, ali pa se vrnil nazaj na policijsko postajo. Kot izhaja iz pravnomočnih odločb delovnega sodišča1, pa delovnopravna zakonodaja v predmetnem primeru premestitve obeh oškodovancev ni bila kršena.

15. V zvezi z očitkom o neusposobljenosti oškodovancev za delo, ki ga nista opravljala že 14 let, se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pod točkami 67 do 69 obrazložitve izpodbijane sodbe in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na takšno pravilno argumentacijo sklicuje. Pri tem pa ne gre spregledati tudi zaključkov iz citiranih pravnomočnih odločb delovnega sodišča, da je bil postopek premestitve oškodovancev povsem zakonit, v nikakršni vzročni zvezi z dogodkom 20. 11. 2012, namen premestitve pa je bilo zagotavljanje učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, ne pa morebiti maščevanje v obliki izvajanja psihičnega nasilja nad oškodovancema. Višje delovno sodišče je v sodbi z dne 24. 3. 2016, opr. št. Pdp 215/2016 (točka 12), glede oškodovanca Z. Z., kar pa velja tudi za drugega oškodovanca, pritrdilo razlogom prvostopenjskega delovnega sodišča, da je bil oškodovanec glede na svojo izobrazbo in psihofizične sposobnosti sposoben opravljati delo na delovnem mestu policist – kriminalist na PP A. Za svoje delo je bil po premestitvi za leto 2013 ocenjen z oceno zelo dobro, kar potrjuje, da je bil to delo sposoben zelo dobro opravljati.

16. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo oškodovancev kot tožilcev po pooblaščencu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17. Oškodovanca kot tožilca s pritožbo nista uspela in zato morata, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96 člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

1 sodbi Delovnega sodišča v Celju z dne 10. 6. 2016, opr. št. Pd 68/2016 in z dne 7. 1. 2016, opr. št. Pd 263/2015, v zvezi s sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 18. 8. 2016, opr. št. Pdp 618/2016 in z dne 24. 3. 2016, opr. št. Pdp 215/2016.