Jedro

Ocenjevanje vlog v javnem razpisu je v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije. Tožena stranka nima pristojnosti, da posega v strokovno mnenje ocenjevalne komisije, temveč je njena naloga le, da presodi, ali je komisija svojo oceno ustrezno utemeljila, ali je pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa razpis in ali je obravnavala vlogo upoštevaje razpisna merila ter po predpisanem postopku. V te ocene sodišče ne sme posegati in zato ne morejo biti predmet upravnega spora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom tožena stranka ni ugodila vlogi za sofinanciranje tožeče stranke, ki se je prijavila na javni razpis za razvoj centrov odličnosti (v nadaljevanju CO) za obdobje 2009-2013 za sofinanciranje operacije CO – Biomedicina in farmacija: s povezovanjem znanja do sodobnih zdravil („CO O.“), pri čemer navaja, da je pri merilu „relevanca - prispevek k doseganju ciljev“ dosegla 4,5 točke, pri merilu „znanstvena in tehnološka odličnost ter kakovost partnerstva“ 3,5 točke, pri merilu „kakovost predlagane operacije“ 3,5 točke in pri merilu „usposobljenost za izvedbo operacije, finančne izvedljivosti in ekonomska upravičenost“ 4 točke, kar skupaj znaša 15,5 točk. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožeča stranka posredovala vlogo za sofinanciranje navedenega projekta, strokovna komisija za vodenje postopka je pri preizkusu vloge ugotovila, da je vloga pravočasna, pravilno označena in popolna ter izpolnjuje vse pogoje iz 4. točke razpisa. Vlogo je ocenila ocenjevalna komisija. Vloga je prejela število točk, kot so navedene zgoraj. Strokovna komisija je ugotovila, da se vloga tožeče stranke uvršča na prednostno področje 4: zdravje in znanost o življenju, da ni prejela najvišjega števila točk med vlogami znotraj tega prednostnega področja in da prejeto število točk glede na preostala razpoložljiva sredstva ter vrstni red vseh pozitivno ocenjenih vlog ne zadošča za sofinanciranje. Vseh pozitivno ocenjenih vlog je 17, izbranih za sofinanciranje je 8, za izbiro pa je bilo potrebno doseči 17 točk. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ je med drugim ugotovil, da dejstva v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa niso dovolj jasno opisana in iz njih ni mogoče razbrati razlogov za oceno po posameznih merilih. Vendar pa lahko na podlagi 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pritožbeni organ dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku dopolnil postopek in sklenil, da se prvostopenjski sklep potrdi. Drugostopenjski organ je točkovanje po posameznem merilu v svojem sklepu tudi obrazložil. Drugostopenjski organ sicer ugotavlja, da so navedbe v ocenjevalnem listu pri merilih znanstvena in tehnološka odličnost ter kakovost partnerstva, kakovost predlaganega CO ter usposobljenost za izvedbo programa CO, finančna izvedljivost in ekonomska upravičenost skope in ne dajejo podlage za presojo, ali so bila pretehtana vsa dejstva, pomembna za odločitev o oceni. Upoštevaje dodatne obrazložitve iz dopolnilnega postopka pa je drugostopenjski organ presodil, da je ocenjevalna komisija pravilno sledila namenu in ciljem razpisa, ustrezno tolmačila določbe razpisne dokumentacije in je z dodatno obrazložitvijo tudi utemeljila razloge za predlagano oceno. Ocenjevalna komisija je pri oblikovanju ocene ustrezno upoštevala dejavnike, ki so v ocenjevalnem listu navedeni kot ključni za presojo posameznega merila. Dodatno pojasnilo ocenjevalne komisije potrjuje ugotovitev drugostopenjskega organa, da je ocenjevalna komisija postopala skladno z zahtevami razpisa in usmeritvami naročnika. Ocenjevalna komisija je v dopolnjenem postopku izkazala, na kakšni podlagi in po kakšnem postopku je prišla do končne ocene.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zahtevala dokumente o točkovanju in ocenah kandidatov, ki so se uvrstili pred vlogo tožeče stranke, na podlagi katerih bi opravila primerjalno analizo, vendar ji je tožena stranka vpogled omogočila šele dne 26. 2. 2010, zaradi česar tožeča stranka teh dokazov ni mogla uveljaviti v pritožbi in zato te podatke in informacije uveljavlja v tem upravnem sporu. Nadalje navaja, da so obrazložitve iz ocenjevalnih listov pavšalne, nedorečene, med seboj nasprotujoče in objektivno nepreverljive. Ne odgovorijo na vprašanje, iz kakšnih razlogov je posamezen kandidat prejel določeno število točk, prav tako pa je onemogočeno medsebojno primerjanje vlog, saj recenzenti niso sledili enotnemu postopku ocenjevanja, s čimer je kršeno načelo enakopravne obravnave kandidatov. Kršeno je tudi načelo transparentnosti odločanja o porabi javnih sredstev, saj iz predloženih dokumentov ni razvidno, na kakšen način so se recenzenti odločali za podporo projektom. Nadalje podrobneje pojasnjuje, da je v obdobju 2004–07/08 CO tožeče stranke prejel podporo evropskih strukturnih skladov za regionalni razvoj in navaja, kaj so bili najvidnejši dosežki tega obdobja. Tožeča stranka se tudi ne strinja s tem, da so postopki ocenjevanja med seboj ločeni, saj mora tožena stranka znati pojasniti, kako so konkurenčni CO na podlagi povsem objektivnih kriterijev dobili boljšo oceno od tožeče stranke, čeprav vsi objektivni dokazi kažejo, da imajo bistveno slabša izhodišča od tožeče stranke. Od osmih CO, ki so dobili sklep o sofinanciranju, samo pri treh njihovi vodje presegajo ocene znanstvene uspešnosti vodje tožeče stranke iz predhodnega petletnega obdobja 2004-08. Do podobnih rezultatov pripeljejo tudi rezultati programskih skupin, ki so jih v obdobju 2004-08 vodili ali bili v njih udeleženi vodje CO, ki so prejeli sofinanciranje s strani tožene stranke. Nadalje tožeča stranka podrobneje s pomočjo tabele pojasnjuje primerjavo vodij CO in njihovih programskih skupin iz obdobja 2004-08. Nadalje tožeča stranka podrobno primerja svoj CO z nekaterimi drugimi CO, npr. z CO A. (ta je bil sofinanciran). Med drugim ugotavlja, da izkazuje vodja CO tožeče stranke v vsem svojim pedagoškem obdobju 57 mentorstev pri doktoratih in magisterijih, vodja CO A. pa le 9 mentorstev. Tožeča stranka je navedla lastništvo 40 mednarodnih patentov in patentnih prijav s področja biomedicine in farmacije, CO A. pa prikazuje 12 patentov. V prvi fazi ocenjevanja (relevanca programov CO), kjer so ocenjevali neodvisni domači recenzenti sta oba konkurenčna CO-ja prejela oceno 3, kar je spodnja meja za prehod v drugo fazo ocenjevanja in zelo kritične pripombe o kvaliteti in upravičenosti konzorcijev. CO tožeče stranke pa je prejel oceno 4,5 in ugoden komentar o kvaliteti in upravičenosti konzorcija. Tožeča stranka je bila ocenjena mimo vseh realnih parametrov in kazalcev, brez upoštevanja objektivnih in preverljivih kriterijev, na način, da je dobila diskriminatorno malo število točk. Kljub dejstvu, ki ga v svojem sklepu o pritožbi navaja tožena stranka, da so bili ocenjevalci pri svojem delu samostojni, bi morali ti ocene prilagoditi dejanskemu stanju. Pri ocenjevanju vloge tožeče stranke sta sodelovala tudi dva tuja recenzenta. Tožeča stranka meni, da gre pri obeh tujih recenzentih za izrazit in nedopusten konflikt interesov, zaradi česar bi morala biti izločena iz ocenjevanja vloge tožeče stranke. Oba imata interes, da se CO tožeče stranke zavrne in se podpre oba konkurenčna CO z istega področja. Prvi tuji recenzent B.B. je podpredsednik tuje biofarmacevtske družbe. To pa predstavlja neposreden konflikt interesov z enim od partnerjev CO tožeče stranke, to je C. d.d., G. d.d. je samo v CO tožeče stranke aktivno vključen s svojim programom raziskav bioloških zdravil. Č. d.d. prav tako kot partner tožeče stranke C. d.d. intenzivno raziskuje področje naprednih dostavnih sistemov v biofarmaciji. Isti tuji recenzent je tudi soavtor članka, katerega avtorici sta voditeljici dveh skupin, ki sta tako z vsebinami, ki so v članku, kot tudi z raziskovalci – soavtorji vključeni v CO A., ki je bil podprt ter sofinanciran s strani tožene stranke. Recenzent B.B. pa je naveden tudi v soavtorstvu s članico CO A. še pri dveh starejših objavah iz leta 1995. Isti tuji recenzent pa je tudi član Mednarodnega odbora svetovalcev Inštituta D., katerega vloga za CO je bila sprejeta ter sofinancirana s strani države. Poleg tega sta tudi z bivšim direktorjem tega inštituta E.E. člana ocenjevalnih panelov na področju ved o življenju Evropskega raziskovalnega sveta. Drugi tuji recenzent F.F. pa je vodilni partner „F.“, evropskega projekta 7. okvirnega programa, katerega član je tudi G.G. vodja finančno podprtega CO in sicer CO H. Že prej sta oba sodelovala v evropskem projektu ..., projektu 6. okvirnega programa kot partnerja in člana svetovalnih teles tega projekta. Poleg navedenega so bili tuji ocenjevalci imenovani s strani tožene stranke od 19. 8. 2009 oz. 31. 8. 2009, njihovo število je bilo 17, vseh ocenjevalnih vlog pa je bilo 27. Zaključno konferenco so imeli 7. 9. 2009. Prišlo je do izrazitega pomanjkanja časa za kvaliteten pregled in ocenjevanje vlog, kar je preprečilo, da bi se ocenjevalci seznanili z vsemi vlogami in se vanje poglobili. Ocenjevali so zelo površno, zavajujoče in pristransko, brez upoštevanja dejanskega stanja. Tožeča stranka meni, da je njena vloga napačno ocenjena. Pri relevanci predlaganega CO se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvijo, da dobri obeti za inovacije in preboje niso povsem konkretno opredeljeni. V nadaljevanju podrobno in na strokoven način pojasnjuje, zakaj se s tem ne strinja. Navaja, da so vsi delovni sklopi in podsklopi opremljeni z ustreznimi tabelami in shemami, ki konkretno opredeljujejo namene in cilje. Glede znanstvene in tehnološke odličnosti ter kvalitete konzorcija, kjer je tožeča stranka prejela 3,5 točk v tožbi navaja, da je v CO tožeče stranke 18 akademskih partnerjev, 1 partner je velika farmacevtska družba z dvema razvojnima enotama, ki sta močno povezani z akademsko sfero, 5 partnerjev je biotehnoloških podjetij, 3 partnerji pa so podjetja za svetovanje in upravljanje. V nadaljevanju še podrobneje v strokovnem jeziku pojasnjuje svoje izpolnjevanje tega kriterija. V tej postavki si zasluži CO tožeče stranke najvišjo oceno med primerjanimi CO. Glede kriterija kvaliteta programa tožeča stranka meni, da so recenzentove ugotovitve pristranske, zato zahteva neodvisno primerjalno analizo vseh treh omenjenih vlog. Ocena 3,5 je za tožečo stranko žaljiva in ne prenese resne poglobljene presoje. Pri postavki kompetenca za izvajanje programa CO, kvaliteta finančnega načrta in izvedljivosti operacije pa tožeča stranka meni, da so recenzentove ugotovitve površne in da ne dajejo odgovorov na vprašanja, zastavljena v vprašalniku. Tudi v tem primeru tožeča stranka zahteva neodvisno primerjalno analizo vseh treh omenjenih vlog. Ocena 4 je za CO tožeče stranke v primerjavi z višjima ocenama primerjanih CO prenizka. Tudi pri postavki splošna ocena (doseženo število točk 3,5) tožeča stranka meni, da so ugotovitve recenzentov zelo površne in pristranske, ocena pa prenizka. Nadalje tožeča stranka očita drugostopenjskemu aktu da popolnoma spregleda kvantitativne rezultate primerjalne analize med tremi konkurenčnimi centri, ki so bili že predstavljeni v pritožbi, in se namesto tega sklicuje, da je tožeča stranka pri vseh postavkah sicer dosegla ali presegla prag, vendar skupna ocena 15,5 točk ni zadoščala za sprejetje sicer pozitivno ocenjene vloge. Tožena stranka samo ponavlja ocene recenzenta B.B. Tožena stranka v izpodbijanem aktu tudi navaja, da so ocenjevalci upoštevali korekcijo glede na število sodelujočih, kar se posledično odraža v izračunu nižjega števila točk za CO tožeče stranke. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka za takšno korekcijo nima nobene podlage v razpisu, saj je bila razpisna dokumentacija napisana za CO kot celoto in ni vsebovala možnosti korekcijskih faktorjev glede na število udeleženih partnerjev v posameznem CO. Dalje tožeča stranka v tabelah prikazuje primerjavo kumulativnih dosežkov aktivnih članov vseh treh konzorcijev tako, da je za IJS A. vzela vseh 38 aktivnih članov, pri drugih dveh konzorcijih pa je v tabelo vnesla po 38 članov, ki v sestavi posameznega konzorcija izkazujejo najvišje dosežke. Iz tabel je razvidno, da konkurenčna centra po dosežkih svojega članstva ne izstopata od bibliografskih dosežkov konzorcija tožeče stranke, ki pa je svojo sestavo nadgradil še z večjim številom mlajših, nedavno ustanovljenih raziskovalnih skupin oziroma mlajših sodelavcev. V CO tožeče stranke z velikim deležem aktivno raziskovalno nastopajo tudi raziskovalci iz gospodarstva in od biotehnoloških podjetij brez angažiranih ur ostaja samo J. Po drugi strani pa pri CO H. lahko opazimo, da z urami nastopa samo K., medtem ko partnerji L. d.d., C. d.d., M. d.d. in N. d.d. ne izkazujejo aktivnega angažmaja. V CO A. lahko opazimo aktiven angažma iz biotehnološkega podjetja J. in predvideni še ne poimenski angažma iz drugega podjetja, medtem ko partner C. d.d. tudi tukaj ne izkazuje aktivne udeležbe v raziskavah. Pri relevanci programov je torej tožeča stranka prejela oceno 4,5 in ugoden komentar o kvaliteti in upravičenosti konzorcija. Višje ocene ni prejela nobena od prejetih vlog. Konkurenčna CO sta prejela oceno 3. V zapisniku prve faze ocenjevanja so recenzenti tudi zapisali, da so imeli za ocenjevanje premalo časa in da niso prejeli celotne razpisne dokumentacije in še posebno ne njenih obrazložitev. Tuji ocenjevalci so sicer podpisali izjavo, da nimajo interesnih povezav z ocenjevanimi konzorciji in njihovimi vlogami, tožeča stranka pa je pri obeh tujih ocenjevalcih odkrila nedopustne interesne povezave z nosilci ocenjevanih konkurenčnih vlog in pri enem tudi velik konflikt interesov v pogledu partnerstva tožeče stranke s farmacevtsko družbo C. d.d. To je pripeljalo do diskriminatornega, površnega in pristranskega ocenjevanja vloge tožeče stranke, ki bi v večini elementov morala biti ocenjena višje od konkurenčnih vlog. Tožeča stranka predlaga naj sodišče oba sklepa odpravi in s sodbo samo odloči o stvari, podrejeno pa, naj sklepa odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je glavni očitek tožeče stranke, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in da njeni vlogi primerjalno gledano ni bilo dodeljeno zadostno število točk. Pri tem tožeča stranka izpostavlja primerjavo s centri odličnosti, ki so bili izbrani za sofinanciranje. S tem v zvezi tožena stranka zastopa stališče, da je ocenjevanje vlog v javnem razpisu v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije. Ocenjevalci so bili izbrani kot strokovnjaki na razpisanih področjih in so kot taki po oceni naročnika razpisa očitno kompetentni, da podajo ustrezne ocene. Tožena stranka nima pristojnosti, da posega v strokovno mnenje ocenjevalne komisije. Naloga tožene stranke je, da presodi, ali je ocenjevalna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila, ali je pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa razpis in ali je obravnavala vlogo upoštevaje razpisna merila ter po predpisanem postopku. Tožena stranka je v pritožbenem postopku sama ugotovila, da se prvostopenjskega akta ne da preizkusiti in je zato dopolnila postopek. Ugotovljeno dejansko stanje je obrazloženo in ne drži očitek, da ni razvidno, na kakšen način so se recenzenti odločali za podporo projektom. Ocenjevalci so sledili merilom za ocenjevanje, kot so bila podrobneje razdelana v ocenjevalnem listu. Tožeča stranka izvaja primerjalno analizo z izbranimi vlogami. Navaja, da podane ocene onemogočajo medsebojno primerjavo vlog, saj recenzenti niso sledili enotnemu postopku ocenjevanja. Dejstvo, da je ocenjevalna komisija presodila, da je katera od izpostavljenih vlog boljša od tožeče stranke, ne pomeni, da je komisija odločala diskriminatorno. Ocenjevalna komisija je pojasnila razloge za podano oceno. O vsem navedenem pa tožena stranka meni, da podatki iz vlog izbranih prijaviteljev ne dajejo podlage za utemeljitev bodisi pritožbe bodisi tožbe v upravnem sporu. V vlogah ostalih prijaviteljev na razpis in v njihovih ocenjevalnih listih namreč ni dejstev in dokazov, ki bi lahko potrjevali, da dejansko stanje v konkretnem primeru ni bilo pravilno ugotovljeno, saj se je dejansko stanje za vsako posamezno vlogo ugotavljalo iz dokumentov v tej vlogi. Prejeta ocena je torej v pristojnosti imenovanih recenzentov, ki so jo tudi ustrezno utemeljili. Strokovnost oziroma pravilnost same ocene ne more biti predmet sodne presoje. Sicer pa tožeča stranka v tožbi izpostavlja kvantitativne podatke, ki jih povzema v več tabelah in jih primerjalno analizira. Tožena stranka poudarja, da so kvantitativne ocene oziroma podatki le ene od podlag oziroma pripomočkov ocenjevalcem pri ocenjevanju. Kvantitativni podatki niso bili neposredno prevedeni v ocene. Kvantitativna ocena je bila le del končne ocene, zato samo številčna primerjava ne zdrži. Sicer pa glede na to, da gre za baze podatkov, ki se nenehno dopolnjujejo, prihaja tudi do razlik med podatki v različnih časovnih točkah. Tožeča stranka napačno izvaja tudi primerjavo programskih skupin, saj analiza zajema zgolj vodje programskih skupin in njihove programske skupine. Programska skupina oziroma njen vodja ni bila določena kot merilo presoje znanstvene odličnosti članov konzorcija, zato navajanje tožeče stranke s tem v zvezi ni mogoče upoštevati. V razpisu je bilo določeno, da bodo izbrani centri odličnosti delovali kot samostojne pravne osebe, ki bodo zaposlovale raziskovalce, ki so sicer zaposleni v drugih raziskovalnih organizacijah. Že iz tega izhaja, da so posamezni raziskovalci vključeni v center odličnosti kot posamezniki, ne vezani na programske skupine, v okviru katerih delujejo. Razpis je natančno opredeljeval postopek ocenjevanja. Opredeljeno je bilo, da se centri odličnosti zberejo po vrstnem redu dobljenih točk glede na prednostna področja do porabe sredstev, pri čemer morajo pri vseh merilih dosegati najmanj oceno 3. Tožena stranka še poudarja, da razpis ni dajal prednosti že predhodno obstoječim centrom odličnosti, to ni bilo eno izmed meril oziroma element katerega od meril. Vsak partner je v prijavi prispeval svoje lastne reference (reference svojih raziskovalcev). Vsako vlogo so ocenili trije neodvisni tuji ocenjevalci in dva neodvisna domača ocenjevalca. Vsi skupaj so oblikovali konsenzualno oceno in jo podpisali. Ocenjevalci niso izpolnjevali individualnih ocenjevalnih listov; nihče od ocenjevalcev ni oblikoval lastne pisne ocene. Vsi ocenjevalci so se pred pričetkom ocenjevanja opredelili do potencialne interesne povezanosti. V ta namen je tožena stranka pridobila tudi izjave ocenjevalcev, ki so sestavni del ocenjevalnega lista za posamezno vlogo. Tožeča stranka očita povezanost recenzenta pri objavi treh člankov starejšega datuma, kar tudi v kontekstu okvirnih programov ni razumljeno kot interesna povezanost. Podobno velja tudi za primer G.G., kjer tožeča stranka navaja kot problematično povezavo v okviru enega projekta okvirnega programa EU. Gre za institucionalno partnerstvo 21 partnerjev, kjer je medsebojna povezanost izredno šibka, saj gre za predvsem za vzpostavitev dostopa do NMR tehnologije za države srednje in vzhodne Evrope, zaradi česar raziskovalna komponenta ni prevladujoča. Tovrstna povezava ni razumljena kot interesna povezanost in posledično ne razlog za izločitev ocenjevalca. Neresnična je tudi navedba tožeče stranke o pomanjkanju časa za kvaliteten pregled vlog. Vsak ocenjevalec je v povprečju ocenil 4 vloge, kar pomeni, da so imeli dovolj časa, da so se lahko pripravili na panelno ocenjevanje. Gradiva so ocenjevalci dobili vsaj 10 dni pred ocenjevalnim sestankom. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah poudarja, da se dejansko osredotoča le na primerjavo z dvema konkurenčnima centroma (H., A.) v skupnem prednostnem področju zdravje in znanost o življenju. Meni, da tožena stranka ni ustrezno presodila, ali je ocenjevalna komisija svojo vlogo ustrezno utemeljila. Tožeča stranka je v tožbi s primerjalno analizo dokazala, da komisija ni upoštevala ključnih dejstev in dokazov, ki so bili sestavina vloge O. Obrazložitve so bile pavšalne, nedorečene in med seboj nasprotujoče. Obrazložitev v ocenjevalnih listih niti ni bilo, bili so samo kratki, zelo pomanjkljivi in na neresnicah temelječi komentarji oziroma mnenja v enem do treh stavkih. Ocenjevalci niso enakomerno upoštevali vseh dejstev oziroma ocenjevanih parametrov med zgoraj omenjenimi tremi ocenjevanimi vlogami. Komisija bi morala imeti skupne kriterije, ki bi ji omogočali lestvico ocen med posameznimi vlogami. Na koncu sprejeta skupna ocena bi morala temeljiti na primerjavi ocen posameznih vlog, ki bi morale temeljiti na enotnih kriterijih ocenjevanja. Ocenjevanje bi moralo potekati po načelu primerjanja vlog, saj je šlo za rangiranje, ki je odločilo, katere vloge bodo sprejete in katere zavrnjene. Tožeča stranka tudi meni, da ne-številčne primerjave na široko odpirajo vrata subjektivizmu pri ocenjevanju projektov. Tožeča stranka tudi izraža nestrinjanje s tem, da predmetni razpis ni dajal prednosti že predhodno obstoječim centrom odličnosti in da to ni bilo eno izmed meril, saj so bila v postavitev predhodnih centrov odličnosti v obdobju 2004-2008 vložena znatna domača in evropska proračunska sredstva. Tožeča stranka še opozarja na dejstvo, da se je v začetku razpisnega dogajanja vodja CO A. P.P. odcepil iz konzorcija CO O., katerega član je do tedaj bil in ustanovil svoj konzorcij A. Med vsem razpisnim postopkom je lahko sprejemal strateško pomembne informacije sestavljanja strukture in programa CO O., saj sta njegov oče in brat ostala še naprej člana CO O., obenem pa sta tudi člana njegovega konzorcija. Glede ocenjevalca B.B. pa tožeča stranka ne ugovarja samo tega, da je soavtor pri treh publikacijah, ki so vsebinsko, personalno vključene v program CO A., ampak ugovarja tudi to, da je ocenjeval kot član mednarodnega posvetovalnega telesa Inštituta D., katerega direktor med njegovim sprejetjem je bil E.E. oče vodje pozitivno ocenjenega CO A., P.P. B.B. je negativno ocenjeval vlogo CO O., v kateri je ena od bistvenih komponent strategija formulacije biofarmacevtika v okviru partnerstva s C. d.d., obenem pa je tudi član vodstva C. d.d. konkurenčne tuje družbe, katere razvoj temelji na omenjeni strategiji. Glede primera G.G. pa ugovor tožeče stranke temelji na dejstvu, da sta skupaj z enim od tujih recenzentov partnerja v mednarodnem konzorciju v okviru evropskega projekta povezovanja NMR centrov. Omenjeni tuji recenzent je koordinator projekta in zagotovo je v njegovem interesu, da bo projekt povezovanje evropskih NMR centrov uspešen, zato je logično in pričakovano da bo podprl NMR center G.G., ki je sicer drugi na seznamu partnerjev evropskega projekta, ki mu predseduje. Tožeča stranka še vedno vztraja pri stališču, da je bilo premalo časa za pregled vlog. V drugi fazi bi ocenjevanje moralo potekati na osnovi primerjave dejstev in dokazov med tremi vlogami. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2010 (glede na predhoden očitek tožene stranke) še navaja, da predloženi dokaz k drugi pripravljalni vlogi ni nov dokaz, temveč samo dopolnilo že obstoječih dokazov. Ni namenjen dokazovanju recenzentovega konflikta interesov, saj so bili glede tega sodišču že predloženi dokumenti oziroma dokazila, ki omenjeni konflikt interesov dovolj osvetljujejo in dokazujejo.

Tožena stranka v pripravljalnih vlogah glede navedb, da bi morala komisija imeti skupne kriterije, da bi moralo ocenjevanje potekati po načelu primerjave vlog, da ne-številčne primerjave na široko odpirajo vrata subjektivizmu in podobno, navaja, da so te navedbe brezpredmetne za odločitev o predmetnem sporu, saj je naročnik z objavo javnega razpisa in razpisne dokumentacije določil, po kakšnih pravilih in kaj se ocenjuje. V konkretnem primeru je potrebo izhajati iz predpisanega postopka in meril, ne pa da tožeča stranka izpostavlja smotrnost razpisa. Ob tem tožena stranka opozarja še na določilo 231. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna in določbo 17. točke razpisa, da postavljena merila ne morejo biti predmet pritožbe, zaradi česar subjektivnost oziroma objektivnost meril ali njihova vsebinska ustreznost tudi ne more biti predmet tega spora. Tožeča stranka napačno interpretira delo ocenjevalne komisije, ko trdi, da je ocenjevalna komisija v drugi fazi ocenjevanja spremenila mnenje. Dejstvo je, da sta se prva in druga faza ocenjevanja dopolnjevali, vendar se je v vsaki od njiju ocenjevalo druga merila. Tožeča stranka tudi ne utemelji, zakaj naj bi komisija primerjala ravno vloge CO O., CO H. in CO A., saj je bilo na tem istem prednostnem področju ocenjevanih več vlog. Glede interesne povezanosti dveh ocenjevalcev je po navedbah tožeče stranke osnovno vprašanje odnos enega od ocenjevalcev v povezavi s farmacevtsko družbo C. d.d. Hkrati pa tožeča stranka navaja, da je bilo isto podjetje z istimi referencami tudi partner CO A., ki je bilo izbrano za financiranje. Pričakovati bi bilo, da je v primeru konflikta interesov omenjeni ocenjevalec poskušal izločiti obe konkurenčni prijavi, kar pa se ni zgodilo. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2010 pripominja, da odločanje o racionalni in zakoniti porabi proračunskih sredstev ni predmet predmetnega postopka pred upravnim sodiščem, zaradi česar so navedbe tožeče stranke v zvezi s tem brezpredmetne. Obenem nasprotuje dokazu k pripravljalni vlogi tožeče stranke (izmenjava korespondence med ocenjevalcem in MVZT), saj tožeča stranka predlaga nov dokaz v nasprotju z 52. členom Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1). Ta korespondenca pa nikakor ne dokazuje domnevne interesne povezanosti ocenjevalca vlog pri javnem razpisu.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani prvostopenjski sklep je bil izdan po končanem postopku javnega razpisa, pri čemer je prvostopenjski organ vlogo zavrnil, ker je tožeča stranka prejela 15,5 točk, za izbiro pa je bilo potrebnih doseči 17 točk. Sodišče meni, da je bila pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da prijava tožeče stranke ni prejela zadostno število točk, da bi bilo lahko ugodeno vlogi za sofinanciranje operacije centra odličnosti. Iz navedenega razloga sta pravilna tako prvostopenjski kot drugostopenjski sklep, sicer pa sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi izpodbijanih sklepov, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožeča stranka pri merilu „relevanca - prispevek k doseganju ciljev“ dosegla 4,5 točke, pri merilu „znanstvena in tehnološka odličnost ter kakovost partnerstva“ 3,5 točke, pri merilu „kakovost predlagane operacije“ 3,5 točke in pri merilu „usposobljenost za izvedbo operacije, finančne izvedljivosti in ekonomska upravičenost“ 4 točke, kar skupaj znaša 15,5 točk, da je strokovna komisija ugotovila, da se vloga tožeče stranke uvršča na prednostno področje 4: zdravje in znanost o življenju in da prejeto število točk glede na preostala razpoložljiva sredstva ter vrstni red vseh pozitivno ocenjenih vlog ne zadošča za sofinanciranje, saj je bilo za izbiro potrebno doseči 17 točk. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da dejstva v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa niso dovolj jasno opisana in iz njih ni bilo mogoče razbrati razlogov za oceno po posameznih merilih, vendar pa je pritožbeni organ dopolnil postopek in odpravil pomanjkljivosti ter točkovanje po posameznem merilu v svojem sklepu tudi ustrezno obrazložil. Pravilno je tudi ugotovil, da je ocenjevalna komisija pri oblikovanju ocene ustrezno upoštevala dejavnike, ki so v ocenjevalnem listu navedeni kot ključni za presojo posameznega merila.

Sodišče glede tožbenih navedb, da so obrazložitve iz ocenjevalnih listov pavšalne, nedorečene, med seboj nasprotujoče in objektivno nepreverljive, meni, da so strokovno utemeljene, pri tem pa se sodišče v celoti pridružuje stališču tožene stranke, da je ocenjevanje vlog v javnem razpisu v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije in da tožena stranka nima pristojnosti, da posega v strokovno mnenje ocenjevalne komisije, temveč je njena naloga le, da presodi, ali je ocenjevalna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila, ali je pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa razpis in ali je obravnavala vlogo upoštevaje razpisna merila ter po predpisanem postopku. Tudi po mnenju sodišča je ocenjevanje vlog strokovno opravilo (lex artis), v te ocene sodišče ne sme posegati in zato ne morejo biti predmet upravnega spora. Sodna kontrola mora biti glede tega zadržana, zato se sodišče ne more opredeljevati do tožbenih navedb, češ da je bila vloga tožeče stranke napačno ocenjena, saj tu ne gre za pravno, ampak strokovno vprašanje. Sodišče se iz enakega razloga tudi ne more opredeliti do tožbenega očitka, da je prišlo do pomanjkanja časa za kvaliteten pregled in ocenjevanje vlog, kar je preprečilo, da bi se ocenjevalci seznanili z vsemi vlogami in se vanje poglobili. Koliko časa je potrebno ocenjevalcem za kvalitetno oceno vlog je po mnenju sodišča tudi strokovno vprašanje, zato je tudi do tega tožbenega očitka sodišče zadržano.

Glede tožbenih očitkov, da je onemogočeno medsebojno primerjanje vlog, se sodišče prav tako pridružuje toženi stranki, da v vlogah ostalih prijaviteljev na razpis in v njihovih ocenjevalnih listih ni dejstev in dokazov, ki bi lahko potrjevali, da dejansko stanje v konkretnem primeru tožeče stranke ni bilo pravilno ugotovljeno, saj se je dejansko stanje za vsako posamezno vlogo ugotavljalo iz dokumentov v tej vlogi. Sodišče meni, da je treba vsako vlogo ocenjevati posebej in da tudi morebitna napačna ocena katerekoli druge vloge nima vpliva na to, ali je tožeča stranka dobila ustrezno število točk. Pomembno je torej le to, ali je bila konkretna vloga glede na merila pravilno ocenjena, ne glede na to, kako so bile ocenjene konkurenčne vloge. Izpodbijani sklep je bil namreč izdan le prijavitelju, to je tožeči stranki. Sodišče torej meni, da prijave oziroma točkovanje drugih prijaviteljev ne morejo spremeniti dejstva, da je tožeča stranka dobila tolikšno število točk, kot so ji jih podelili ocenjevalci. Četudi bi se izkazalo, da je določen upravičenec dobil preveč točk, to ne bi pomenilo, da je tožeča stranka upravičena do sredstev. To bi pomenilo, da je prišlo do napake pri takem, hipotetično zamišljenem upravičencu. V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, vloge na javni razpis drugih prijaviteljev pa ne posegajo v pravni položaj tožeče stranke. Iz navedenih razlogov sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da bi morala tožena stranka znati pojasniti, kako so konkurenčni CO na podlagi povsem objektivnih kriterijev dobili boljšo oceno od tožeče stranke, Sodišče se iz enakih razlogov tudi ne opredeljuje do tistih tožbenih navedb, kjer tožeča stranka primerja svojo vlogo s konkurenčnimi, ki so bile sofinancirane.

V zvezi s tožbenimi očitki o interesni povezanosti dveh ocenjevalcev sodišče ugotavlja, da 4. odstavek 218. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije določa, da predsednik in člani komisije ne smejo bili s prejemniki interesno povezani v smislu poslovne povezanosti in sorodstvenega razmerja. Pravilnik ne določa, kaj se šteje za poslovno povezanost. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so ocenjevalci podpisali izjavo o interesni nepovezanosti. Kot je razvidno iz teksta izjave, posameznik izjavlja, da v zadnjih treh letih ni sodeloval v skupnem projektu in da v istem obdobju ni imel s prijaviteljem skupnih objav. Kot je navedla tožena stranka v drugostopenjskem sklepu je ocenjevalec B.B. bil predsednik Evropskega združenja za biotehnologijo od leta 2002 do 2005, torej več kot tri leta pred predmetnim razpisom. Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da pri članstvu navedenega ocenjevalca pri evropskem raziskovalnem svetu ne gre za poslovno povezanost pač pa zgolj za članstvo v istem telesu. Imenovani je bil v letu 2003 soavtor članka dveh slovenskih znanstvenikov, ki predstavljata del A. konzorcija, torej je minilo že več kot tri leta od tega. Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da dejstvo da je imenovani ocenjevalec podpredsednik za raziskave in razvoj v Č. d.d., to predstavlja izkušnje na področjih biotehnologije, ne pa poslovne povezanosti z vlagatelji. Tudi glede ocenjevalca F.F. se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da s profesorjem G.G. le delujeta na sorodnih raziskovalnih področjih. Po mnenju sodišča je treba ločiti med delovanjem na sorodnem raziskovalnem področju in med pojmom poslovne povezanosti.

Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS -1 tožbo zavrnilo. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek o povrnitvi stroškov postopka, saj 4. odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.