Jedro

V obravnavani zadevi gre za škodo, ki je nastala pri nesreči dveh premikajočih se motornih vozil. Ker gre za konkurenco dveh nevarnih stvari, se načelo objektivne odgovornosti umakne načelu krivdne odgovornosti imetnikov motornih vozil.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 85917/2008, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 2.482,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2008 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2008 do plačila in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper takšno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Meni, da je izpodbijana sodba materialnopravno napačna in nezakonita. Navedla je, da ima združenje pravico izterjati odškodnino od lastnika vozila, za katerega ni sklenil ustreznega obveznega zavarovanja, ali pa od povzročitelja prometne nesreče, oba pa odgovarjata nerazdelno. Ekskulpacijski razlogi, ki bi toženca razbremenili njegove odgovornosti, niso bili ugotovljeni še manj pa dokazani. Sodišče prve stopnje je kljub močni toženčevi zainteresiranosti za izid pravde verjelo njegovi izpovedi, da je bilo vozilo ukradeno in da se sam z njim ni vozil, ter da se o tatvini ni obvestilo policije zaradi ničvrednosti vozila. Vozilo je bilo popolna razvalina in tehnično neuporabno, saj je bilo brez zavor, toženec pa ga kljub temu ni ustrezno zavaroval. Ključ vozila so si izmenjevali vsi trije prijatelji brez kontrole, toženec pa bi ob izkazani vednosti, da je vozilo tehnično pomanjkljivo, še toliko bolj moral zavarovati svojo lastnino. Dejstvo, da je bila v vozilu po prometni nesreči ugotovljena polomljena kontaktna ključavnica in razpeljane žice za zagon motorja, še ne pomeni razbremenitve toženca, saj so s prijatelji imeli samo en ključ, uporabnikov pa je bilo več. Tožnica tako meni, da toženec ni dokazal, da mu je bilo vozilo dejansko odtujeno, s svojim malomarnim ravnanjem pa je celo omogočal, da bi se to lahko zgodilo. Zaključuje, da sodišče brez obrazložitve ni zaslišalo predlagane priče T. V., ter tako zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je treba tožeči stranki, da je materialnopravna podlaga njenega povračilnega zahtevka v določilu 41. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), po katerem ima združenje pravico izterjati izplačano odškodnino ali zavarovalnino od lastnika vozila in od povzročitelja škode. Lastnik in povzročitelj škodnega dogodka odgovarjata združenju nerazdelno. Gre za pravi regresni zahtevek združenja, ki je plačalo škodo povzročeno po nezavarovanem vozilu.

V obravnavani zadevi gre za škodo, ki je nastala pri nesreči dveh premikajočih se motornih vozil (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, OZ). Ker gre za konkurenco dveh nevarnih stvari, se načelo objektivne odgovornosti umakne načelu krivdne odgovornosti imetnikov motornih vozil. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bil toženec povzročitelj škode oziroma, da je kritičnega dne vozil avtomobil. Tožeči stranki pa tudi ne odgovarja kot imetnik vozila, s katerim je bila povzročena nezgoda. Prvostopenjsko sodišče je namreč zaključilo, da je podan abstraktni dejanski stan iz 151. člena OZ, po katerem je izključena odgovornost imetnika motornega vozila, če mu je bilo odvzeto na protipraven način in če imetnik za to ni odgovoren. Takšen zaključek izhaja iz dokazne ocene izpovedi prič (tudi policista, ki je obravnaval dogodek) in policijskega zapisnika o prometni nesreči, da je imelo prvotno nepoškodovano vozilo v času najdenja, takoj po škodnem dogodku, razbita stekla, poškodovano ključavnico na vratih, poškodovano kontaktno ključavnico, da je bil avto očitno vžgan s pomočjo žic za zagon motorja, vozil pa ga je voznik, ki po opisu, že starostno, nikakor ne ustreza izgledu imetnikov vozila, kar vse kaže na to, da je bil avto ukraden. Hkrati pa tožeča stranka ni uspela dokazati toženčeve odgovornosti za izvršeno krajo vozila, saj je bilo ugotovljeno, da so toženec in druga dva solastnika avtomobil zaklepali. Pri tem predstavlja pritožbena trditev, ki je hkrati tudi pritožbena dejanska novota (in zato nedovoljena – 1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), da bi morali imetniki vozila, ki je tehnično pomanjkljivo in brez vrednosti, poleg zaklepanja, še dodatno poskrbeti za njegovo zavarovanje pred krajo, nerazumno zahtevo, saj navedene lastnosti vozila potencialnega tatu kvečjemu odvračajo od kraje.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče T.V.. Prvostopenjsko sodišče je izvedbo predlaganega dokaza pravilno zavrnilo, saj je bilo zaslišanje navedene priče predlagano v zvezi s tožbenimi trditvami o načinu povzročitve prometne nesreče, kar pa v pravdi ni bilo sporno.

Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).