Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne sprejema dejanskih ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da se je oškodovanka, ki ji je obsojenec nabito pištolo nameril v predel dimelj, kar je sodišče štelo za resno grožnjo, počutila ogroženo, temveč polemizira s stališčem v sodbi višjega sodišča, da je odločilen občutek osebne ogroženosti v času dejanja, ne pa oškodovankine reakcije po dogodku. Zato na ta način ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trebnjem je s sodbo z dne 24.3.1999 obsojenega J.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 145. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 69. členu KZ je obsojencu vzelo pištolo s pripadajočim okvirjem ter devetimi naboji kalibra 7,62 mm, ki jo je uporabil pri kaznivem dejanju. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 9.2.2000 zaradi kršitve kazenskega zakona iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je iz ravnanja oškodovanke A.Č. mogoče zaključiti, da pri njej ni nastal občutek osebne ogroženosti, kar pa pomeni, da ni podan zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podane na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP navaja, da je iz vsebine zahteve razvidno, da vložnik v pretežni meri ponuja lastno dokazno oceno, ki se glede tega, ali se je oškodovanka čutila ogroženo, razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v pravnomočni sodbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, da iz dokaznega postopka izhaja, da oškodovanka A.Č. po "domnevni" grožnji s pištolo ni bila v hudem strahu, še najmanj pa v strahu za svoje življenje, da ni z ničemer pokazala prestrašenosti ali zbeganosti, saj da je iz obsojenčeve hiše odšla mirno, ne da bi komurkoli kaj omenila, da ni bila videti prizadeta in da nikogar ni klicala na pomoč, po nekaj urah pa bila celo v družbi, v kateri je bil tudi obsojenec, ko so se pogovarjali o tem, da bi šli skupaj v L., zagovornik obsojenega J.Č. ponuja lastno dokazno oceno, glede dejstev, pomembnih pri presoji, ali je bila obsojenčeva grožnja tako intenzivna, da je pri oškodovanki vzbudila občutek osebne ogroženosti. Enako velja tudi za nadaljnje vložnikove trditve, da pri oškodovanki tak občutek ni nastal, saj da grožnja ni bila resna in objektivno zmožna doseči ogroženost drugega ter da zato ni podan zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ.

Vložnik očitno ne sprejema dejanske ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi, da se je oškodovanka, ki ji je obsojenec nabito pištolo nameril v predel dimelj, kar je sodišče štelo za resno grožnjo, počutila ogroženo, temveč polemizira s stališčem v sodbi višjega sodišča, da je odločilen občutek osebne ogroženosti v času dejanja, ne pa oškodovankine reakcije po dogodku. Zato na ta način zagovornik obsojenega J.Č. ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo. Obsojenčev zagovornik kršitev kazenskega zakona zatrjuje na podlagi lastne dokazne presoje, ki pa se razlikuje od tiste v napadeni pravnomočni sodbi. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev kazenskega zakona, zatrjevana v zahtevi zagovornika obsojenega J.Č. za varstvo zakonitosti ni podana, zahtevo pa je vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni J.Č. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.