Jedro

Terjatev (odškodnina za nematerialno škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ni verjetno izkazana, če ni izkazan komulativen obstoj vseh štirih elementov odškodninske obveznosti. Če obstoj krivde (naklepa ali malomarnosti) ni verjetno izkazan, niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe.

Napačno tolmačenje predpisov oz. napačna uporaba materialnega prava (zlasti še, ker je šlo za uporabo novega zakona, katerega določbe so v praksi še med pravnimi teoretiki nejasne) še ne dokazuje malomarnosti tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zavarovanje svoje denarne terjatve iz naslova nematerialne škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek o verjetnosti terjatve iz naslova odškodnine za nematerialno škodo, ker ga utemeljuje z odločitvijo o glavni stvari, s katero je bil zahtevek zavrnjen. Že v predlogu za izdajo začasne odredbe je namreč tožnik opozoril, da sodišče prve stopnje v sodbi, zoper katero se je tudi pritožil, prihaja v nasprotje samo s sabo. Ugotavlja namreč vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in škodo, katere obstoj tudi ugotavlja, hkrati pa tožniku odškodnine ne prizna. Verjetnost obstoja terjatve bi moralo po mnenju pritožbe tolmačiti širše, saj nepravnomočna sodba še ne zagotavlja obstoja oz. neobstoja terjatve. Tako pojmovanje bi izničilo pravico do pravnega sredstva in s tem institut pravnomočnosti. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje spustiti tudi v presojo obstoja pogojev iz 2. odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS 51/98). Obstoj teh pogojev je sicer presojalo v zvezi s prisojenim zneskom, čeprav je v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno nevedeno, da je namenjen zavarovanju zavrnjenega dela terjatve in ne prisojenemu delu. Dejstvo je, da je zaradi ravnanja tožene stranke podana nevarnost iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, začasna odredba pa je edini možen način za zavarovanje terjatve. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi (pravilno: spremeni) in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da se nanaša izključno na tisti del zahtevka, ki je bil s sodbo sodišča prve stopnje zavrnjen; začasna odredba je bila namreč predlagana po tem, ko je sodišče prve stopnje že razsodilo o glavni stvari.

Drži pritožbena navedba, da nepravnomočna sodba še ne zagotavlja obstoja oz. neobstoja terjatve. Zato zgolj dejstvo, da je zavrnjen zahtevek, ki ga tožnik z začasno odredbo želi zavarovati, ne zadostuje za zavrnitev predloga. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tega tudi ni storilo, ampak je svoj sklep utemeljilo z zaključkom, da terjatev ni verjetno izkazana.

Verjetno izkazana terjatev je predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe in to sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja. Temeljni elementi odškodninske obveznosti po splošnih pravilih civilnega prava so štirje, podani pa morajo biti kumulativno: protipravno ravnanje, odgovornost (objektivna ali krivdna), nastanek škode in vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Predmet spora med strankama je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bila nezakonita. Zaradi zatrjevanega nezakonitega ravnanja tožnik zahteva odškodnino za nematerialno škodo - prestani strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da ni izkazan kumulativen obstoj vseh štirih elementov odškodninske obveznosti.

Temu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Ne da bi se spuščalo v odločitev o glavni stvari in upoštevajoč zgolj razpoložljive podatke do tiste faze postopka, v kateri je bila začasna odredba predlagana, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsaj eden od elementov odškodninske odgovornosti močno vprašljiv in sicer krivda tožene stranke. Obstoj krivde - naklepa ali malomarnosti - do te faze postopka ni verjetno izkazan. Napačno tolmačenje predpisov oz. napačna uporaba materialnega prava (zlasti še, ker je šlo za uporabo novega zakona, katerega določbe so v praksi še med pravnimi teoretiki nejasne) še ne dokazuje malomarnosti tožene stranke. Nobeno dejstvo pa tudi ne kaže na to, da je tožena stranka iz malomarnosti napačno uporabila materialno pravo in kršila tožnikove pravice.

Ob ugotovitvi, da terjetev ni verjetno izkazana, ni bilo potrebe po ugotavljanju nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe (iz 2. odstavka 270. člena ZIZ).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške.